MLADI V KARANTENI

Zamejska Slovenka piše iz Španije, kjer je na študijski  izmenjavi: Za nami so velikonočni prazniki, ki so bili prav gotovo za vse nekaj posebnega, neponovljivega, tudi zame, ko sem se poglobila vase in razmišljala o svojem odnosu do Boga in vere. Svojo vero dojemam kot pomemben del lastne identitete, vendar moram priznati, da mi je včasih kljub temu z novimi znanci nerodno govoriti o tem: najdejo se nestrpni ljudje s stereotipno predstavo o vernih in so do nas zelo kritični. Zdi se, da je v današnjem svetu, predvsem med mladimi, vedno manj vernih. Mislim, pa da se mladi o veri preprosto ne pogovarjamo. Tudi sama se tej temi najraje izogibam. Vendar sem pred kratkim z nekim študentom  načela pogovor o veri. On je priznal, da ne veruje v Boga in da mi zavida, saj si predstavlja, da lahko s pomočjo vere veliko lažje prenašam težo karantene. Njegove besede so mi seveda dale misliti. Zdelo se mi je zanimivo, da me je nekdo, ki se je sam označil za ateista, spomnil na to, da lahko pri Bogu v vsaki situaciji poiščemo uteho. Prepogosto pozabljamo, da je vera dar, za katerega moramo biti Bogu hvaležni, predvsem v tem času, ko ga najbolj potrebujemo. Poleg tega pa bi se morali v molitvi spomniti tudi na tiste, ki tega daru nimajo, si pa vseeno želijo in zaslužijo tolažbo v težkih trenutkih.    (prim. Novi glas 2020/14)                                        

Leave a comment