KAKŠEN BOŽIČ!

Starejši se še spominjamo drugačnega božičnega praznovanja, kot smo ga bili navajeni zadnje čase. Božič je bil pred 30 leti  običajen delaven in šolski dan. Praznična maša je bila zgodaj zjutraj ali kasno zvečer. Če smo bili otroci pri polnočnici in smo potem prišli zaspani v šolo, so nas tam javno zasliševali, naj vstanemo tisti, ki smo bili pri polnočnici.  Pa je bil božič vendar zelo lep in pričakovan praznik, globoko doživet doma in v cerkvi, z jaslicami, z molitvijo in petjem, s praznično mizo. Skromno novoletno   razsvetljavo v mestih so prižgali šele dan kasneje. Le redki so dali v svojem avtu pod zadnje steklo v Trstu kupljeno smrečico z nekaj lučkami.  – Na letošnji božič bo podobno in vendar ne enako: minilo je veliko let in svet se je zelo spremenil in mi z njim. Ali je še kaj, kar je še isto kot nekdaj? Da! V nas je ista potreba po praznikih, po svetem, skrivnostnem, presežnem; v človeku je tudi danes prostor za sveti večer:  ne v razsvetljeni cerkvi in ob lepem petju,  ne med   prijatelji v prazničnem druženju sredi vasi; morda doma s kom od svojih ali pa še to ne. Hrepenenje nas kljub vsemu tudi letos pelje k  Bogu, ki je zaradi nas legel v jasli. Zato  tudi letos, kljub vsemu, praznujemo.                            

Blagoslovljene božične praznike vam želi vaš Župnik!

Leave a comment