Ob smrti Benedikta XVI. je bilo o pokojnem zaslužnem papežu podanih veliko izjav in sodb. Neki francoski publicist je zapisal: Nisem se rodil kot katoličan, pač pa sem se oblikoval ob švicarskem duhovniku, ki je bil blizu Josephu Ratzingerju. Tako sem, ne da bi se kadar koli srečal z njim, rasel v njegovi navzočnosti. Vezi so se še poglobile, ko nam je dovolil, da smo v naši založbi objavili njegovo delo Duh liturgije. Zaznamovala me je predvsem njegova liturgična misel: Bog v središču vsega, Bog prvi v vsaki stvari, človek pa mu odgovarja najprej s slavljenjem in češčenjem, ponižnostjo uma. V tem smislu je liturgija šola življenja pred Bogom. O tem morda danes manj govorimo, a ta dediščina ostaja globoko vpisana v mlade rodove. Prihod papeža Frančiška je prinesel konec ozkemu konservativnemu branju, v katerem so nekateri izgubili izpred oči neprimerno širše obzorje Benedikta XVI. Zaslužni papež ni želel vrnitve nazaj in tudi ne dialektike, ki bi ustvarjala nasprotje med redno in izredno obliko bogoslužja. Pri njem ima prednost logika ljubezni do bližnjega, ki preprečuje, da bi se vkopali v preteklost. Zaznamuje tudi najglobljo točko, ki se je je treba oprijeti, da gremo naprej in se prilagodimo sedanjosti. (Družina 2023, št 1, str. 22)