Te dni, ko so se malo sprostili sanitarni ukrepi in omejitve, lahko v medsebojnih pogovorih v živo ali preko telefona in drugih zvez in medijev še bolj slišimo kritike in pripombe na račun domačih in evropskih oblasti v zvezi s politiko, zdravstvenimi odločitvami in drugimi (ne)odgovornimi dejanji in izjavami; veliko gneva in (na videz) boljših rešitev je slišati na račun omejevanja svobodnega gibanja ljudi in na račun ravnanja in izbir glede boja proti koronavirusu. Vzgojne izkušnje in splošno znanje govorijo, kako s svojim govorjenjem in ravnanjem vplivamo ljudje ne le na mlajše ampak tudi odrasli drug na drugega. Val nejevolje in srda pljuska vsevprek in preko meja zdravega okusa in razuma. V vsakdanjih pogovorih se omenjenih tem in načina izražanja ne moremo izogniti. Mnoge kritike so utemeljene in upravičene, nekatere pa tudi nepreverjene ali celo slabonamerne in zavajajoče. V litanijah vseh svetnikov je od nekdaj prošnja: Jeze, sovraštva in vse hude volje – reši nas o Gospod! Po zdravi človeški pameti in svojem krščanskem prepričanju mora človek razmišljati kritično in hkrati ohranjati distanco do vsega sedanjega dogajanja, in tudi v svojem govoru nastopati umirjeno, spravljivo in spoštljivo do sogovornika in drugih, tudi do javnih oseb in ustanov. (župnik)
Kategorija: Uncategorized
Pastirsko pismo za post 2021 2. del
Dragi bratje in sestre!
V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33 – 11,1).
Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.
Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).
Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.
Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države.
Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih.
V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gre naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov v njihovo koristnost, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh.
Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali.
Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Zaskrbljujoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.
Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.
To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.
Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje Velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja. Amen.
Vaši škofje
Pastirsko pismo za post 2021
Drage sestre in dragi bratje!
Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.
Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.
A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.
Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov.
Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).
Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu.
V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen.
Vaši škofje
EDEN JE VAŠ UČITELJ, VI VSI PA STE BRATJE
Bolezen ima vedno obraz konkretnega bolnika, tudi nepriznanega, izključenega, žrtve družbenih krivic. Sedanja pandemija je razkrila številne neprimernosti zdravstvenih sistemov in pomanjkljivosti v pomoči bolnim. Mnogi nimajo vedno zagotovljenega dostopa do oskrbe in ta ni vedno pravičen. Istočasno pa je pandemija razkrila tudi predanost in velikodušnost zdravstvenih in drugih delavcev, ki svoje poklicno ali prostovoljno delo opravljajo v korist ostarelih, bolnih ali podobno preskušanih. Bližina je namreč dragoceno mazilo, ki odpre in potolaži tistega, ki trpi v bolezni. Kristjani živimo to bližino iz ljubezni Jezusa Kristusa, usmiljenega Samarijana. Združeni z njim po delovanju Svetega Duha smo poklicani biti usmiljeni kakor Oče in ljubiti zlasti bolne, slabotne in trpeče brate. Iz osebne ravni ta ljubezen poraja ljubečo skupnost, ki ne zapusti nikogar, ki sprejema predvsem najbolj krhke. Zapoved ljubezni, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem, dobi konkretno uresničitev v odnosu z bolniki. Družba je toliko bolj humana, kolikor bolj zna poskrbeti za svoje krhke in trpeče člane, in to zna storiti z učinkovitostjo, ki jo spodbuja bratska ljubezen. Prizadevajmo si za ta cilj in storimo to tako, da nihče ne bo ostal sam, da se nihče ne bo čutil izključnega in zapuščenega.
(prim. Papeževa poslanica za 29. svetovni dan bolnikov)
NESTRPNI DO VERNIH
Zadnje čase smo pri nas in v tujini v dnevni politiki, v delu civilne družbe in v (pristranskih) medijih priča porastu nenehnih napadov na Katoliško cerkev. Pri tem niso toliko v ospredju resnična dejstva, ampak lažne in prirejene zgodbe. Številne katoliške skupnosti so v mnogih deželah zaradi svoje vere diskriminirane in kristjani so na najslabšem glasu in preganjani. Lani je bilo po dostopnih podatkih po vsem svetu ubitih zaradi vere čez 5000 kristjanov, največ v Afriki. V mnogih zahodnih državah, kjer se na ves glas poudarjajo človekove pravice, zlasti svoboda, so sredstva javnega obveščanja dobila temeljno vlogo pri sistematični kampanji spodkopavanja in miniranja avtoritete in vloge Katoliške cerkve. To vzdušje (obnovljene) agresije je prisotno v sredinah, ki razglašajo toleranco. Z druge strani pa nešteto dobrih del, ki jih Cerkev opravlja po vsem svetu, ostaja neopaženih. Zato pa je toliko več tistih, ki Cerkvi očitajo, kaj je – ali naj bi – storila narobe! Skoraj nihče pa se nikoli ne vpraša, koliko slabega je Cerkev preprečila. Lahko je obsojati preteklost Cerkve in njene grehe. Vendar pa je potrebno tudi videti, za koliko ljudi je bilo storjenega veliko dobrega in koliko slabega je bilo odpravljenega. Ne bomo prenehali trditi, da resnično »bilanco« cerkvene skupnosti lahko naredi samo Bog. Ljudem pa bo to postalo jasno šele ob koncu zgodovine (sveta). (prim. VRNET, Martin Vichar Donaj)
SANJE SE RAZBLINJAJO
Desetletja se je zdelo, da so številne vojne in neuspehi svet izučili in da se spet začenjajo različne oblike povezovanja. Sanjali smo o združeni Evropi skupnih korenin in se veselili različnosti v njej. Ustanovni očetje Evropske zveze so si želeli prihodnosti, utemeljene na sposobnosti skupnega delovanja za preseganje delitev, pospeševanje miru in za skupnost med vsemi narodi celine. Podobno je bilo prizade-vanje za latinskoameriško povezovanje. Drugje smo bili priče pomiritvam in zbliževanjem, ki so obrodili ali obetali sadove. A danes zgleda, da se vračamo v preteklost: vznikajo zastareli spori, zopet se prebujajo nezaupljivi, nadležni, užaljeni in napadalni nacionalizmi. Ponekod se – ob ideji o ljudski in narodni enotnosti, ki jo spodbujajo različne ideologije, – rojevajo nove oblike samoljubja in izginja socialni čut zaradi domnevne obrambe narodnih koristi. Kajti vsaka generacija mora v sebi ponotranjiti boje in zmage prejšnjih rodov, da spet stremi k višjim ciljem in se zanje stalno bori. Nič ni doseženo enkrat za vselej in dokler je še kje krivica in trpljenje, se ne smemo slepiti, da je svet v redu in srečen. (papež Frančišek, Vsi smo bratje 10-11)
Z OČETOVIM SRCEM
Jožef sprejme Marijo, ne da bi postavljal preventivne pogoje. Zaupa angelovim besedam. »Plemenitost njegovega srca ga je naučila, da je to, kar se je naučil po postavi, podredil ljubezni; in danes, v tem svetu, v katerem je psihično, besedno in fizično nasilje nad ženskami očitno, se Jožef predstavlja kot lik spoštljivega in nežnega moža, ki se kljub temu, da nima vseh podatkov, odloči za Marijin ugled, dostojanstvo in življenje. V njegovem dvomu, kako naj se najbolje odloči, mu je Bog pomagal izbrati tako, da je razsvetlil njegovo presojo.« V življenju se velikokrat zgodijo stvari, katerih pomena ne razumemo. Pogosto je naš prvi odziv razočaranje in upor. Jožef svoja razmišljanja pušča ob strani ter naredi prostor za to, kar se dogaja, in ne glede na to, kako zelo skrivnostno se lahko zdi njegovim očem, to sprejme, prevzame za to odgovornost in se pomiri s svojo zgodovino. Če se ne pomirimo s svojo zgodovino, nam ne bo uspelo narediti niti naslednjega koraka, ker bomo vedno ostajali talci svojih pričakovanj in posledičnih razočaranj. Duhovno življenje, ki nam ga kaže Jožef, ni takšno, da pojasnjuje, ampak takšno, da sprejema. Samo iz tega sprejemanja, iz te pomirjenosti lahko zaslutimo večjo zgodovino, globlji pomen. (…) Jožef ni pasivno v usodo vdan človek. Njegova vloga je pogumna in močna. Sprejemanje je način, po katerem se v našem življenju kaže dar moči, ki prihaja od Svetega Duha. Samo Gospod nam lahko da moč, da sprejmemo življenje tako, kot je, z vsemi protislovji, frustracijami in razočaranji. (papež Frančišek)
POVZETEK NAVODIL ZA OBHAJANJE SVETIH MAŠ V ČASU EPIDEMIJE V KNEŽAKU
- Svete maše z ljudstvom se obhajajo ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov.
- Bolni in ostareli naj svete maše spremljajo po medijih, prejmejo duhovno obhajilo, berejo Božjo besedo, opravijo dobro delo in posvetijo čas molitvi.
- V cerkvi je lahko na 30 m2 površine en vernik oz. ena družina. V kneški cerkvi (450 m2 koristnih površin) torej lahko 15 LJUDI oz. DRUŽIN (zato bodo do nadaljnjega VSE MAŠE V ŽUPNIJSKI CERKVI). SVOJO PRISOTNOST SPOROČITE ŽUPNIKU NAJKASNEJE URO PRED MAŠO NA 041 338 915 (lahko klic ali sms). Cerkev treba zračiti in razkuževati.
- Na 4. adv. nedeljo bosta maši ob 8.00 in 10.00, na božič (dovoljene 4 svete maše (OB 8., 10., 11.30. IN OB 17.00).
- Med sveto mašo je v skladu z vladnim odlokom prepovedano vsakršno petje. Lahko sodeluje organist na orglah.
- Zunaj cerkve ni nobenega zadrževanja oz. druženja ljudi (npr. poslušanje svete maše pred cerkvijo).
- Vsak je sam odgovoren za zaščito pred morebitno okužbo, tako kot to velja za vstopanje v druge javne prostore.
- V cerkvi je dovoljena zasebna molitev 15 vernikov; molitev v času pandemije je na listih v cerkvi.
- Spovedovanje je lahko v spovednici z nameščeno ustrezno zaščito iz pvc folije med spovedancem in spovednikom in zagotovljena razdalja 1,5 metra. Spoved je uro pred in po maši.
- Cerkveni pogrebi se izvajajo v dogovoru s pogrebno službo in ob upoštevanju navodil NIJZ. Z namenom, da se čakalne vrste za upepelitev skrajšajo, vernike vabimo, da svoje rajne sorodnike pokopljejo na klasičen način v krsti.
- Verouk in druge oblike pastoralne dejavnosti se izvajajo na daljavo.
- Župnijska pisarna je lahko odprta za srečanje z eno osebo ali eno družino z upoštevanjem splošnih predpisov v času epidemije.
- Škofje vsem priporočajo več molitve; pametno je namestiti aplikacijo #Ostanizdrav.
- Ta navodila začnejo veljati z dovoljenjem škofa Jurija v soboto, 19. decembra 2020.
Navodila slovenskih škofov za obhajanje svetih maš v času epidemije COVID-19 za Škofijo Koper
Škofje ordinariji so na seji Stalnega sveta SŠK, ki je potekala 18. decembra 2020, pozdravili odlok Vlade RS o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji z dne 16. decembra 2020 in odpravo prepovedi verskih obredov. Obenem so sprejeli nova Navodila slovenskih škofov za obhajanje svetih maš v času epidemije COVID-19. Škofje so sklenili, da bodo pri ponovni uvedbi bogoslužja upoštevali epidemiološko stanje v posameznih statističnih regijah. Na podlagi teh podatkov priporočam, da se na ozemlju Škofije Koper svete maše obhajajo z ljudstvom. Pri tem je potrebno upoštevati naslednja navodila:[1]
1. Vse vernike, duhovnike, redovnice, redovnike ter katoliška laiška gibanja spodbujamo, naj okrepijo molitev za zdravje, bolnike, zdravstvene delavce, rajne in njihove svojce, blagoslov našega naroda ter konec pandemije.
2. Svete maše z udeležbo vernikov so dovoljene pod naslednjimi pogoji:
a) V cerkvi je lahko toliko vernikov (vključno z bogoslužnimi sodelavci), kolikor zadoščajo predpisu 1 oseba (ali ena družina ali člani skupnega gospodinjstva) na 30 m2. Duhovnik(i) so na podlagi odloka v celoti izvzeti iz tega pogoja. V površino cerkve se šteje vsa notranja površina glavne ladje, stranskih ladij in kapel, prezbiterija in pevskega kora (tlorisna površina).
b) Udeležba pri svetih mašah je dovoljena samo zdravim vernikom, ki nimajo simptomov okužbe dihal, ne kašljajo in nimajo povišane telesne temperature ter katerih člani istega gospodinjstva niso okuženi.
c) Vsi prisotni pri bogoslužju (tudi glavni mašnik) morajo ves čas nositi maske, vzdrževati medosebno fizično razdaljo vsaj 1,5 metra in si pri prihodu ter odhodu razkužiti roke.
d) Med sveto mašo je v skladu z vladnim odlokom prepovedano vsakršno petje, vključno s petjem mašnika. Pri sveti maši lahko sodeluje organist.
e) Duhovnik ima med sveto mašo pokrite posode s hostijami za vernike.
f) Rokovanje ob pozdravu miru se opusti.
g) Vernikom je dovoljeno deliti sveto obhajilo samo na roko. Delivec obhajila pri obhajanju nosi masko. Pred obhajilom in po njem si mora razkužiti roke. Med pristopom k obhajilu naj verniki spoštujejo medosebno razdaljo 1,5 metra. Še bolj je priporočljivo, da prejemniki zakramenta ostanejo nas svojih mestih in delivec pristopi do njih.
h) Darove za cerkev verniki oddajo v za to določen nabiralnik (košaro).
i) V cerkvi je dovoljeno zbiranje vernikov za bogoslužje, obrede in molitev. Zbiranje iz drugih namenov (npr. koncerti, t. i. božičnice, pogostitve itd.) ni dovoljeno, tudi, če bi bilo pred ali po sveti maši.
j) Po sveti maši je treba cerkev obvezno temeljito prezračiti. Svetujemo tudi razkuževanje, zlasti ob pogostejših svetih mašah.
3. Zunaj cerkve v skladu s splošno prepovedjo združevanja pred in po sveti maši ali drugem obredu ne sme priti do zadrževanja oz. združevanja ljudi (npr. poslušanje svete maše pred cerkvijo po zvočniku, sveta maša zunaj, žive jaslice).
4. Škofje ordinariji dajejo duhovnikom v skladu z odlokom Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov z dne 16. decembra 2020 dovoljenje, da 25. decembra mašujejo štirikrat.
5. Božične polnočnice odpadejo, lahko pa se obhaja božična maša na božični večer (gl. Rimski misal str. 33), in to samo v četrtek, 24. decembra 2020, z zaključkom do 20.00.
6. Župnik lahko glede na epidemiološki položaj in zagotovitev ustrezne dostopnosti do duhovne oskrbe vsem vernikom odloči, da se namesto svete maše zagotovi skupni prejem svetega obhajila izven svete maše. Pri tem je treba upoštevati vse zgoraj naštete ukrepe oz. omejitve, ki veljajo za svete maše.
7. Župnik mora pri obisku jaslic poskrbeti za dodatna pisna opozorila glede spoštovanja vsaj 1,5 metra medosebne razdalje med verniki.
8. Vsak, ki vstopi v sakralni prostor (cerkev, kapelo, dvorano, kjer poteka bogoslužje itd.), je sam odgovoren za zaščito pred morebitno okužbo, tako kot to velja za vstopanje v druge javne prostore.
9. Škofje duhovnikom in vernikom priporočajo, naj na svoje telefone namestijo aplikacijo #Ostanizdrav.
10. Bolni in ostareli naj svete maše spremljajo po medijih, prejmejo duhovno obhajilo, posvetijo čas molitvi, branju Božje besede oziroma dobrim delom (prim. ZCP, kan. 1248, § 2). Prenos svetih maš, ki jih darujejo škofje, bo potekal po Televiziji Slovenija, Radiu Ognjišče in Tv Exodus.
11. V cerkvi je dovoljena zasebna molitev vernikov v skladu z omejitvami, ki veljajo za svete maše.
12. Spovedovanje je dovoljeno. V spovednicah mora biti nameščena ustrezna zaščita med spovedancem in spovednikom (npr. PVC-folija) in zagotovljena razdalja 1,5 metra. Spovednico naj se redno prezračuje in čisti. Spovedanec si mora pred vstopom v spovednico razkužiti roke in vanjo vstopiti z masko. Spovedovanje po telefonu in po spletu je izrecno prepovedano, saj ni zagotovljena tajnost. Duhovniki in verniki so to normo dolžni spoštovati. Redna oblika spovedovanja je osebna spoved.
13. Zakramenta svetega krsta in cerkvene poroke se lahko podeljujeta v krogu družin oziroma istih gospodinjstev. Prva sveta obhajila in birme so do nadaljnjega odloženi.
14. Obhajanje bolniškega maziljenja je dovoljeno ob upoštevanju, da sta duhovnik in bolnik ustrezno zaščitena (maske tipa N95/KN95/FFP2/FFP3). Bolniški duhovniki in duhovniki, ki oskrbujejo domove za ostarele ter druge podobne ustanove, morajo upoštevati navodila omenjenih ustanov za preprečevanje okužb in od njih pridobiti ustrezno zaščitno opremo. Duhovnik naj med obiskom bolnika na domu nosi masko in si razkuži roke pred obiskom in po njem. Obiski bolnikov na domu za prve petke so dovoljeni.
15. Cerkveni pogrebi se izvajajo v dogovoru s pogrebno službo in ob upoštevanju vseh navodil NIJZ. Z namenom, da se čakalne vrste za upepelitev skrajšajo, vernike vabimo, da svoje rajne sorodnike pokopljejo na klasičen način s krsto.
16. Kateheza (verouk) in druge oblike pastoralne dejavnosti se izvajajo na daljavo.
17. Župnijske pisarna je lahko odprta za srečanje z eno osebo ali eno družino ali enim gospodinjstvom. Duhovnik in vernik naj nosita masko ter si pred obiskom in po njem razkužita roke.
18. Duhovni seminarji, predavanja (sestanki), ki jih izvajajo škofje, duhovniki, redovnice ali redovniki in laiki iz tujine, niso dovoljeni.
19. Karitativne ustanove in katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove delujejo v skladu z navodili, ki jih izdajo njihova vodstva, ob upoštevanju državnih predpisov.
Za morebitne kršitve vladnega odloka in področne zakonodaje odgovarja župnik oz. odgovorna oseba. V primeru inšpekcijskega postopka ali ukrepanja policije naj odgovorna oseba to čim prej sporoči Tajništvu SŠK na e-naslov: ssk@rkc.si.
Sprejeti ukrepi veljajo do preklica. Če bo prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in zaostrovanja državnih navodil, bo vsak škof ordinarij za svojo škofijo sprejel dodatne omejitve na področju verskega oziroma bogoslužnega življenja župnij. Duhovnike in druge pastoralne delavce lepo prosimo, da navodila objavijo na župnijskih spletnih straneh in socialnih omrežjih. Dodatne informacije so objavljene na spletni strani SŠK na povezavi: https://katoliska-cerkev.si.
Ta navodila začnejo veljati v soboto, 19. decembra 2020. S tem navodilom prenehajo veljati Navodila slovenskih škofov v času epidemije COVID-19, ki so bila v veljavi od 13. novembra 2020.
Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof
KAKŠEN BOŽIČ!
Starejši se še spominjamo drugačnega božičnega praznovanja, kot smo ga bili navajeni zadnje čase. Božič je bil pred 30 leti običajen delaven in šolski dan. Praznična maša je bila zgodaj zjutraj ali kasno zvečer. Če smo bili otroci pri polnočnici in smo potem prišli zaspani v šolo, so nas tam javno zasliševali, naj vstanemo tisti, ki smo bili pri polnočnici. Pa je bil božič vendar zelo lep in pričakovan praznik, globoko doživet doma in v cerkvi, z jaslicami, z molitvijo in petjem, s praznično mizo. Skromno novoletno razsvetljavo v mestih so prižgali šele dan kasneje. Le redki so dali v svojem avtu pod zadnje steklo v Trstu kupljeno smrečico z nekaj lučkami. – Na letošnji božič bo podobno in vendar ne enako: minilo je veliko let in svet se je zelo spremenil in mi z njim. Ali je še kaj, kar je še isto kot nekdaj? Da! V nas je ista potreba po praznikih, po svetem, skrivnostnem, presežnem; v človeku je tudi danes prostor za sveti večer: ne v razsvetljeni cerkvi in ob lepem petju, ne med prijatelji v prazničnem druženju sredi vasi; morda doma s kom od svojih ali pa še to ne. Hrepenenje nas kljub vsemu tudi letos pelje k Bogu, ki je zaradi nas legel v jasli. Zato tudi letos, kljub vsemu, praznujemo.
Blagoslovljene božične praznike vam želi vaš Župnik!
