Preskoči na vsebino


Vnesite vaš naslov

»Kjer vidiš na poti en sam par stopinj, takrat sem te jaz nosil v naročju.«

Te besede iz pesmi »Stopinje v pesku«, avtorice Mary Stevenson, mi vedno dajejo moč,  kadar se znajdem v življenjskih preizkušnjah. Naša družina še pred nekaj leti, pred spreobrnjenjem, ne bi bila sposobna gledati na negativne dogodke v pozitivni luči. Kadar so me v preteklosti prizadele tragedije ali sem se znašla v preizkušnjah, nisem vedela, kam naj se obrnem.  Vedno sem mislila, da je naš Bog ljubezen, zato nisem mogla razumeti, zakaj je dovolil moje trpljenje.

V tistih letih je katoličan bila le beseda. Z Bogom nisem bila povezana. Molitev, nedeljsko obiskovanje cerkve in drugi obredi, ki jih povezujemo z našo vero, so bili zame samo rutinska naloga, ki sem jo opravljala tako kot hojo ali umivanje zob. Vse to je bilo odveč, molitev je bila neiskrena in brez praktične uporabnosti za življenje. Kadar sem bila razočarana ali obupana, sem velikokrat  mislila: »Kje je bil Bog takrat, ko sem ga potrebovala?«

Razumeli boste, zakaj sem se oddaljila od vere – videla sem, da nikoli nisem dobila odgovorov, ki sem si jih želela. Če moje želje niso bile v trenutku izpolnjene, je bilo zelo lahko odnehati. Nečesa pa nisem razumela:  vezana sem bila na materialni svet, v katerem so bile resnične samo fizične stvari in užitki, ki sem jih mogla razumeti. Bog ni hotel tragedij ali preizkušenj. Te so se zgodile, ker sem jih sama dopustila zaradi padca. Bog jih je dopustil, ker je hotel preizkusiti mojo vero, kot je preizkusil Abrahama, da bi videl, komu sem vdana. Če  govorim o preizkušnjah, ki jih ne morem sama nadzorovati, vem, da ima Bog razlog za vsako stvar, in ko pravim, da nas Bog preizkuša, je treba reči tudi, da nas preizkuša tudi druga stran. Vse je služilo utrjevanju moje vere in duhovni rasti.

Ko sem spoznala karizmatično Prenovo, se je moje življenje spremenilo. Naučila sem se pogovarjati z Bogom in z njim izgrajevati tesnejši odnos. Tako se je okrepila moja komunikacija z Njim. Ne glede na to, ali so se dogajale dobre ali slabe stvari, sem lahko slavila Boga in se mu zahvaljevala.  Molitev ni bila zgolj recitacija molitvenih obrazcev, ki sem se jih naučila kot otrok; zdaj sem se z Bogom pogovarjala in našla odgovore na svoja vprašanja in prošnje. Pred kratkim sem izkusila najbolj izzivalni dogodek v svojem življenju, ki je mojo vero postavil na preizkušnjo: bolezen in smrt moje mame. Spominjam se resnice v njenih besedah: »Sovražnik bo na poti približevanja Bogu vedno poskušal uničiti tvojo vero.«

Mama se je tri leta borila z rakom na prsih, vendar ni nikoli podvomila v Boga. Nikoli ni prosila Boga, naj ji odvzame bolezen, celo slavila ga je zanjo. Prepričana je bila, da je potrebna za njeno očiščenje in za grehe naše družine.  To je bil križ, ki ga ji je Bog dal.  Počutila se je priviligirano, da je lahko imela delež v Kristusovem  trpljenju. »Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite« (Flp 1, 29). Vsi smo molili za njeno zdravje, sprejemali pa smo tudi Božjo voljo zanjo.  Prav bolezen je bila tista, ki jo je spodbujala, da je zdržala. Zanjo rak ni bil prekletstvo ... bil je blagoslov.

Njena popolna vdanost v Božjo voljo je najlepši vzorec, kako bi morali kristjani živeti. Njena vera v Boga je bila zelo močna;  nikoli se ni počutila zapuščeno, ne glede na to, koliko je trpela. Občutila je njegovo mogočno ljubezen. Zdaj razumem, da je Bog vedno z nami. Kakor je moja mama sicer bila močna, ko ni več mogla zdržati, jo je poklical.

»Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10, 13).

Morda fizično trpljenje ni bil Božji načrt za mojo mamo, večno življenje pa.  Smrt ni konec. Je začetek! Zdaj na smrt gledam bolj optimistično.  Če ne bi imela vere, bi bila obupana. Ker sem se učila od nje, je moja vera v Boga še močnejša. Vem, da Jezus ni zaman umrl na križu. V nebesih sta večno življenje in sreča. Videla sem mnogo ozdravljenj, tako telesnih kot duševnih. Skeptiki bi rekli, da so čudeži nekaj slučajnega. Moja vera pa mi govori, da so od Boga, ne glede na kakršnekoli razlage nevernikov. Pri Bogu je vse mogoče. Boli, ko izgubiš nekoga. Mama ni več med nami, da bi se pogovarjala z njo in jo držala za roke. Tolaži pa me, ko vem, da je pri Bogu, in da nima več telesnih bolečin.To mi daje notranji mir. »Življenje na zemlji je le začasno. Ko umreš, ne moreš ničesar vzeti s seboj, razen zaslug, ki si jih naredil na zemlji«, je govorila moja mama.  Hrepenela je po tem, da bi bila s svojim Stvarnikom. V svoji globoki pobožnosti je verovala, da so nebesa čudovita. Zaradi tega je evangelizirala in razširjala svoje navdušenje, še posebej v svoji družini.

V veri boste našli odgovore. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11, 9) Naj bo dobro ali slabo, za oboje obstaja razlog. Preizkušnje, razočaranja, ranjenost in bolečine nas samo opominjajo, da ta svet ni popoln. Obstaja kraj, ki je boljši od zemlje – ta svet je samo priprava nanj.

O vri sem se veliko naučila od svoje mame. Celo v svoji smrti me je učila, tako da sem se spominjala, kaj bi ona rekla ali naredila.  Upam, da se vas je dotaknil kakšen drobec tega, kar sem povedala o njej. Če je tako, potem se njeno poslanstvo evangeliziranja nadaljuje.  Moja vera je živa zaradi vere v Kristusa, našega Odrešenika. Sveto pismo oživi in postane naša zgodovina, ki se nadaljuje v današnji čas.  V njem lahko poiščem vse vidike svojega življenja ali najdem odgovore, kako reševati težave.

Ni pomembno, kako grdo se zdi življenje, čutim Božjo prisotnost. Bog dopušča, da delamo napake, da se ob tem učimo, kot dober starš pa nas vedno znova pobira s tal.  Na Kristusovi poti ni nič temačnega. Ta pot je osvetljena in lahka. Včasih nas ovinki in zapore na cesti lahko zapeljejo, toda vsakič, ko pademo, nas Bog pripelje nazaj.

Kadar v življenju ne vemo več, kako in kam, izročimo vse Bogu in recimo: »Oče, vse Ti izročam, moje življenje je v Tvojih rokah in v Tvoji volji.« Potem bomo občutili tolažbo in Gospodov objem. Dal nam bo moč, da bomo zmogli, odgovoril bo na naše molitve. Čaka nas, da ga bomo prosili in ga poklicali na pomoč.

»Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40, 29 – 31). Vere se ne da naučiti z besedami, tudi moči se ne prejme, če vero držimo v rokah. Močni postanemo, ko smo dejavni v veri in spoznamo, da z Bogom lahko dosežemo stvari, ki se zdijo nemogoče. To spoznanje mi je pomagalo v vsaki krizi, ko sem verjela maminemu življenjskemu vodilu: »Ne skrbi, Bog bo dal!«

Bratje in sestre, hodite po Njegovi stezi in našli boste pot. Težka cesta ne bo več videti težka. Bog bo poskrbel.

 

Melinda Parangan- Chu

San Francisco Charismatics, December 2001




Print Friendly and PDF