Preskoči na vsebino


Arhiv prispevkov

PAZITE, ČUJTE IN MOLITE!

Prvi del adventnega časa kristjani posvetimo razmišljanju o drugem Kristusovem prihodu ter o tem, kako ga pričakujemo. Jezus je bil glede tega jasen: »Pazite, čujte in molite!« V kratkem evangeljskem odlomku se kar trikrat pojavi navodilu: Čujte! Naša čuječnost bo dajala ton Kristusovemu ponovnemu prihodu. Od našega življenja v pričakovanju bo odvisno, kako ga bomo sprejeli. Tistim, ki ne bodo čuječi, ki bodo malomarno preživeli ta čas, takim Kristus obljublja strašen dan poslednje sodbe. Prav nasprotno pa bo za one, ki ga nestrpno pričakujejo, ki ga čakajo pripravljeni in z odprtim srcem, to srečanje z Ljubljenim, z izvirom njihovega veselja. Advent je zato čas, ki nam je podarjen, da odpravimo tisto, kar nas raztresa in odvrača od Kristusa, ter svoja pota spet naravnamo k Njemu. – Majhen plamen na advetnem vencu  nas v prvem tednu vabi k molitvi: morda za koga, ki trepeta pod pezo preizkušenj in od strahu; druga svečka naj nas popelje po neprijetni poti poboljšanja in spreobrnjenja (spoved z božjim  odpuščanjem); tretja bo luč odpovedi in posta, četrta pa dobrotnega obdarovanja ubogih, ki so vedno med nami.


ZAKAJ ŽE DRUGIČ LETOS?

Tako se sprašujemo ob obilnem dežju in povodnji, ki je prizadela Koritnice in Bač (hudo ali še hujše je tudi v Loški dolini in drugje). Najstarejši ne pomnijo česa takšnega; morda se narava na tak način maščuje človeku za njegovo  neusmiljeno ravnanje, razmišljajo drugi; zakaj take vremenske spremembe, se sprašujemo vsi. V župnijski kroniki je zapis za podobne naravne ujme v naših krajih npr. v letih 1947, 1926, 1909, 1907, 1889, 1878. Verjetno se je kaj podobnega dogajalo že prej. Ko še ni bilo primernih oblačil, ne orodij in vozil… Verjetno pa so ljudje tudi takrat v stiski in nesreči priskočili drug drugemu na pomoč. In to je najbolj  pomembno: hvala in priznanje vsem, ki ste organizirano - kot gasilci, vojaki in drugi, ali pa kot prostovoljci - pomagali ljudem že takoj od začetka povodnji in naprej do danes. Video in poročila ne zmorejo povedati vsega, ne zaznajo ne človekove stiske in strahu pa tudi ne sočutja, pripravljenosti za pomoč in celo tveganje, če je potrebno. Ob vsem težkem je najpomembnejše, da ne ostaneš sam in zapuščen, pozabljen. – A ponavlja se tudi to: ko se je Peter utapljal v valovih, mu je pomagal le Jezus; drugi so mu mahali iz čolna.  Zato hvala vsem, ki ste pomagali!


MOLITEV ZA RAJNE

Mesec november, zadnji mesec cerkvenega leta, je mesec spomina na vse rajne: na tiste, ki so umrli naravne smrti, in na tiste, ki so umrli nasilne smrti, na umrle po domovih in bolnišnicah, na umrle po cestah in deloviščih, na umrle po nekdanjih in sedanjih bojiščih. Letošnja 100. obletnica začetka prve svetovne vojne in 75. obletnica začetka druge svetovne vojne ter številna vojna žarišča današnjega časa nas navajajo, da se polega svojih nedavno umrlih, spomnimo vseh vojnih žrtev pa tudi njihovih svojcev. Mnogi počivajo na urejenih  vojaških pokopališč, še več pa je tistih, ki so izginili v brezimnosti krematorijev, ki so zasuti v skupnih grobovih ali so končali neznano kje. Spomnimo se jih v molitvi in pri sveti maši. Lahko jim namenimo popolni odpustek, ki ga  Cerkev  naklanja v prvih osmih dneh novembra za vsak obisk pokopališča in molitve za rajne. Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah 1. in 2. novembra ter prejšnjo in naslednjo nedeljo, če smo bili pri spovedi in obhajilu ter molimo po namenu svetega očeta (npr. očenaš).


 

BOGOSLUŽNE KNJIGE

V mašni knjigi (rimski misal) so mašna besedila dnevov in praznikov bogoslužnega leta in svetniškega koledarja,  hvalospevi in različne evharistične molitve. Na oltarju je misal običajno na posebnem  stojalu. - Božjo besedo berejo bralci iz lekcionarja (knjiga z berili in evangeliji) na ambonu, ki je bralni pult oziroma stojalo; postavljen je tako, da se bralca bolje vidi in sliši. – Odlomki iz Svetega pisma za nedelje božične dobe (adventni in božični čas) in velikonočne dobe   (postni in velikonočni čas) so tematsko izbrani in razporejeni v ciklus treh let: v letu A beremo iz  evangelija po Mateju, v letu B po Marku in v letu C po Luku; enako velja tudi za nedelje med letom. Za Gospodove, Marijine in praznike svetnikov so berila posebej izbrana; na delavnike v tednih med letom je branje beril razdeljeno v dvoletni cikel z enotnimi evangeliji, v božični in velikonočni dobi pa so odlomki tematsko izbrani. - Z berilom (prvim) je vsebinsko povezan psalm, ki ga bere ali poje psalmist ali drug bralec; alelujo pred evangelijem pevci in verniki stoje pojejo pred in po verzu ali vrstici, ki je vsebinsko povezana z evangelijem oz. praznikom. – Za slovesno branje se uporablja  evangeliarij (knjiga evangelijev), ki ga v sprevodu med svečami in kadilom prinaša  k ambonu diakon; s pokrižanjem besedila in pokaditvijo ga počasti, na koncu branja pa poljubi. Verniki se v začetku branja pokrižamo z malim križem: križ s palcem na čelu, na ustih in prsih. 


PRVI DEL MAŠE – BESEDNO BOGOSLUŽJE

K shodu vernikov za sveto bogoslužje nas vabi zvon eno uro prej in četrt ure pred shodom. Poskrbimo za primerno osebno ureditev in pravočasno pridemo v cerkev. Nekatere družine si skupaj izberejo prostor; otroci so  spredaj, v naših krajih poznamo »žensko« in »moško« stran. Pevci imajo  prostor na koru.  Naša župnijska cerkev je zelo velika in res ni razlogov, da bi ostajali zunaj. Prav je, da zapolnimo klopi, ki so bliže oltarja. Sam prostor in svetost dogodka nas vabita v tihoto in   zbranost. - Sveta maša se začne s slovesnim prihajanjem duhovnika in strežnikov. Med tem stojimo in pojemo primerno pesem. Po pozdravu sledi splošno priznanje krivde, ki se izteče v vzklike ali pesem Gospod, usmili se. Ob nedeljah (ne pa v adventu in postnem času) in praznikih nato pojemo ali molimo Slavo. Glavna mašna prošnja uvede eno ali dve berili iz nove ali stare zaveze. Po berilu beremo  ali pojemo psalm. Med tem sedimo, vstanemo po končanem branju, ko pojemo alelujo z vrstico in poslušamo evangelij. Potem ima duhovnik ob nedeljah in praznikih pridigo in takrat tudi skupno izpovemo vero. Besedno bogoslužje končamo s prošnjami za vse potrebe. Potem spet sedemo. 


EVHARISTIJA

Je tretji od zakramentov uvajanja v katoliški Cerkvi, v katerem Jezus Kristus daje za nas svoje telo in kri – samega sebe, da bi se tudi mi v ljubezni dali njemu in se v svetem obhajilu združili z njim. Tako se povezujemo v eno Kristusovo  telo, Cerkev. Evharistija je skrivnostno središče vseh zakramentov, saj se zgodovinska Jezusova daritev na križu med spremenjenjem ponavzočuje na skrit, nekrvav način. Tako je evharistično slavje vir in vrhunec celotnega krščanskega življenja. Vse meri na to; nič, kar bi še mogli doseči, ni večjega od tega. Ko uživamo razlomljeni kruh, se združimo z ljubeznijo Jezusa, ki je svoje telo na lesu križa daroval za nas; ko pijemo iz keliha, se združimo z njim, ki je v darovanju samega sebe za nas celo prelil svojo kri. Tega obreda nismo mi izumili. Jezus sam je s svojimi učenci med zadnjo večerjo in pri njej vnaprej obhajal svojo smrt; pod podobo kruha in vina se je podaril svojim učencem ter jim naročil, naj odtlej in po njegovi smrti obhajajo evharistijo: »To delajte v moj spomin!« To nedoumljivo skrivnost označujejo različna imena: sveta daritev - sveta maša - mašna daritev - Gospodov obed - lomljenje kruha - spomin trpljenja, smrti in vstajenja – sveta in božja liturgija, svete skrivnosti - sveto obhajilo.


SVETA BIRMA

Ko trener pošlje igralca na igrišče, mu položi roko na ramo in mu da zadnja navodila. Tudi birmovalec položi roko na birmanca in ga pošlje na igrišče življenja. Po Svetem Duhu vemo, kaj moramo v življenju storiti. On nam zaupa in nas motivira, on nas pošilja in nam pomaga, da ga ne bomo v igri življenja razočarali in da bomo izpeljali igro v njegovo korist. Pri birmi je duši krščenega vtisnjen neizbrisni pečat, ki človeka za vedno zaznamuje kot kristjana. Prejeti birmo pomeni skleniti z Bogom zavezo za zvesto krščansko življenje. – Za prejem tega zakramenta je potrebna primerna starost in priprava (verouk), osebna vera in stanje milosti (brez velikega greha). Birmo redno deli škof. Običajno ima birmanec  botra, ki ne more biti njegov oče ali mati, saj   starševstvo samo že vključuje skrb za otroka. Boter ali botra mora dopolniti štirinajst let in mora že prejeti krst, obhajilo in birmo. Živeti mora primerno veri, da bo birmancu zgled dobrega kristjana. Kdor ne upošteva božjih in cerkvenih zapovedi in ne prejema zakramentov, kdor živi v izvenzakonski skupnosti ali samo v civilnem zakonu in se nima namena cerkveno poročiti, ne more biti boter. Prav tako ne morejo biti botri tisti, ki so bili cerkveno poročeni, nato pa civilno ločeni in ponovno civilno poročeni. 


OBHAJANJE ZAKRAMENTOV – KRST

Danes in v prihodnje bomo pogledali nekaj bogoslužnih in pastoralnih navodil pri podeljevanju in obhajanju sedmih zakramentov (ta sveta znamenja je postavil Kristus, da po njih deli vernim svojo ljubezen in pomoč) in  zakramentalov (ta sveta znamenja je postavila Cerkev v dobro božjega ljudstva;  v njih verniki  častijo Boga in dosegajo glavne učinke zakramentov ter se v različnih življenjskih okoliščinah posvečujejo: npr. pogreb,  blagoslovi…). Krst je nekaterim samoumeven, drugi menijo, da se mora o krstu odločiti otrok sam. Eni krstijo iz navade, ker mislijo, da otroku pač ne more škoditi. Verni pa želijo otroku zagotoviti božje varstvo in pomoč. - Krst je prvi in najpomembnejši zakrament. V njem Bog človeku izbriše izvirni greh in podari milost božjega otroštva. – Za krst otroka se starša zglasita pri domačem župniku in opravita pripravo (najboljše že med nosečnostjo, ko tudi  izbereta otroku ime), poiščeta botro ali botra (če sta botra dva, sta on in ona); boter iz svoje župnije prinese potrdilo o sposobnosti za botra. Pred krstom je v domači cerkvi priprava za krstni obred. Ta je v župnijski cerkvi, običajno v nedeljo (pri nas tretjo nedeljo v mesecu) in se deli med krstno mašo. Starši in botri naj se s spovedjo pripravijo za prejem svetega obhajila med krstno mašo. 


MARIJINO VNEBOVZETJE IN POSVETITEV

Pred nami je slovesni praznik Marijinega vnobvzetja, naš župnijski praznik; veliko romarjev se bo podalo v številne Marijine cerkve, da Božji Materi izročijo svoje zahvale in prošnje. Množičnost  je povezana s posvetitvijo Mariji, ki smo jo naredili pred več kot dvajsetimi leti ob naši osamosvojitvi in jo vsako leto na Vnebovzetje obnavljamo. Nekašen misijon, v katerem nas nagovarja in sprejema podoba Matere Božje. Ta je v  vsaki cerkvi drugačna. - Najstnica je tožila babici zaradi toliko različnih Marijinih praznikov in njenih  toliko različnih podob. Babica jo je vprašala, koliko svojih fotografij  ima v albumih in na cd-ejih. Veliko, je bil odgovor. In so vse enake? Ne, zalične so glede na mojo starost in glede na dogodke in kraje. Podobno je z Marijo: različni časi in priložnosti, različni kraji – zato tudi različne podobe in prazniki. – Tudi v naši cerkvi je  nekaj Marijinih podob. Mnogi občudujejo kip Marije, ki je zazrta v nebesa (F. Gorše); na Črnigojevi stenski poslikavi je Marija večkrat upodobljena. - Vsak nosi v sebi Marijino podobo, ki je zmeraj različna, kot so različne človekove izkušnje in doživetja, v katerih odseva lik velike ženske Marije. V posvetitvi Mariji (spet) postavimo  v ospredje njeno podobo.


POT IN CILJ – SANTIAGO DI COMPOSTELA

Pred nekaj dnevi sem se vrnil s »kamina« (camino – hodim). S številnimi sopotniki različnih starosti in iz vseh delov sveta sem devet dni pešačil iz portugalskega Porta do starodavnega romarskega svetišča na grobu sv. Jakoba Starejšega v  Santiagu, v Španiji. Na poti smo se srečevali upokojenci in mladi, pešci, konjeniki, kolesarji: romar s psoma (enega je vozil v vozičku); družina z očetom in vnukom, ki ju je spremljalo in spodbujalo številno sorodstvo; Nada iz Bohinja in Tatjana z Bleda; trije 20-letni Korejci; poljska srednješolska profesorica matematike Ola; redovnica s Slovaške; nemški romar z vnukom… Na vprašalniku za pridobitev  romarske diplome je tudi vprašanje o nagibu, ki te je vodil do cilja: turizem, rekreacija, verski ali drugi razlogi… Po srednjeveškem razcvetu je ob prelomu stol. 19/20 romanje v Kompostelo skoraj popolnoma prenehalo. Sedanjo obliko romanj so znova »odkrili« pred dobrimi tridesetimi leti in 1987 je bila razvejana pot vpisana v Unescov register svetovne kulturne dediščine. Camino gradi Evropo, odpira svet za kulturno izmenjavo in osebno  poglobitev; nazadnje (tako kot v navedenem vprašalniku) ali pa najprej je tudi versko doživetje: to pa je vedno odvisno od človeka samega in še prej od Boga. 


ROMANJE

Beseda v slovenščini  izhaja iz ital. besede Roma. Rim je bil v antiki prestolnica starega rimskega imperija danes pa Italije. Rim pomemben je za kristjane kot smrtni kraj apostolov Petra in Pavla in sedež Petrovih naslednikov – papežev. Najprej so kristjani romali v Jeruzalem in bližnje kraje, ki so povezani z Jezusovim življenjem. Po muslimanski zasedbi Svete dežele so se krščanska romanja preusmerila proti Rimu, Santiagu de Compostela, Kölnu in drugim romarskim središčem. V novejšem času je znan Lurd, Fatima, Međugorje. - Zamisel o romanju, o potovanju v svete in neznane kraje in ob tem v svojo lastno notranjost, je stara kot je staro človeštvo. Je tesno povezana ne le z odkrivanje neznanega, skrivnostnega in svetega, ampak je tudi pomembno za kulturno  izmenjavo in človeške stike, je zato vir napredka, kulturnega bogatenja, sožitja. Oblike, načini in cilji romanj se spreminjajo, toda osnovna ideja ostaja ista: zahvala za zdravje, prošnja za okrevanje, opraviti pokoro, izpolniti zaobljubo, hoditi sam ali skupaj z drugimi v miru, tišini, molitvi. - Pobožno romanje je doma v vseh verah: Judje so romali v Jeruzalem in muslimani v Meko. – Poletje je za mnoge čas dopustov, ki so – tudi če nimajo nobene verske razsežnosti – po svoje tudi neke vrste romanje. Dobro ga opravite!


DOMOVINA

Dan državnosti, 25. junij, verne državljane vabi k molitvi za domovino. Nič ne bomo dosegli s politično, moralno in tudi pripadnostno brezvoljnostjo in brezčutnostjo. Odgovornosti se ne otresajmo z umikanjem v zasebnost in brezpolitičnost!  Za domovino, za svojo državo, smo vsi odgovorni! Kristjani molimo zase in za vse odgovorne v družbi. Molimo takole:  Nebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino da bi izpolnili svoje poslanstvo in bili odprti za življenje. Vendar  nas mnoge sile  odvračajo od tega;  prevečkrat iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge.  Zato te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja. Naj tvoj Duh zaveje nad možmi in ženami, ki nas vodijo,  da bodo delovali za pravičnost in razvoj domovine, nam državljanom pa pomagaj, da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam veselili drug drugega.  Pomagaj nam podpirati mlade, biti blizu družinam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo. Na priprošnjo nebeške matere Marije se nas usmili, molitev in post  naj bosta naša zaveza s teboj.  Prosimo te, podeli nam  blagoslov  za naše osebno in skupno življenje. Amen.

 


SVETI ZAKON

Mati Cerkev nudi svojim otrokom izbrane duhovne jedi na sedmih pladnjih: trije pladnji ponujajo krožnike z različnim  številom jedi – šest resnic, osem blagrov, deset zapovedi; drugi štirje pladnji pa vsak po sedem krožnikov – sedem zakramentov, sedem darov Svetega Duha, sedem kreposti, sedem prošenj v očenašu. Vsak izmed pladnjev predstavlja na svojstven način vso vsebino naše vere. – Med sedmerimi pladnji zavzema prednostno mesto pladenj z zakramenti, ki so vernikom najbolj raznolika  duhovna hrana. V krščanskem okolju je danes najbolj pokvarjen in obtolčen zakrament svetega zakona. Judovski rabini pravijo: »Smrt prve žene je kakor porušenje templja, svet se zmrači!« Tudi vsaka ločitev zakona je smrt vsaj enega zakonca, če ne obeh (in otrok!); poruši se tempelj, svet se zmrači. Koliko mračnih ljudi tava po naši deželi, ker so ugasnile zvezde njihovih sanj!  V novem pastoralnem letu bomo posvetili več pozornosti našim zakoncem: tistim, ki doživljajo srečo in blaginjo svoje zveze, kakor tudi tistim, ki nosijo s seboj črepinje svojega razpadlega zakona ali pa poljubno živijo skupaj, ne da bi ga sploh sklenili. Temu bo posvečen tudi jesenski škofijski pastoralni dan. (prirejeno po: škof Jurij, Pastoralna spodbuda v Sporočilih 6/2014)


Zgibanka - "Kako z otoki k maši?"


SVETO OBHAJILO

Jezus je obljubil večno življenje verniku, ki vredno jé njegovo Telo. Priprava za vreden prejem obhajila obsega: spoved, če je potrebna;  »evharistični post« - eno uro   pred obhajilom ne jemo, niti žvečilke ali bombona; primerna  obleka in čiste roke. Lepa priprava je že sodelovanje pri sveti maši: premišljevanje Božje besede, izgovorjava skupnih glasnih in osebnih tihih molitev, zlasti očenaša in drugih. Nato v obhajilnem sprevodu zbrano stopamo pred delivca obhajila in tiho prosimo za vreden prejem evharistije; spoštljivo se obhajamo v usta ali na roko (odložimo vse, da bo roka spoštljiva »posteljica« za Jezusa!) in z glasnim »Amen« izpovemo vero; med zauživanjem svete hostije se odklopimo od vsega drugega;  z  besedami iz evangelija molimo in častimo Jezusa: »Moj Gospod in moj Bog!« ali se s tiho prošnjo, ki jo nadaljujemo med vračanjem in potem še na svojem mestu v cerkvi, zahvaljujemo. Pridružimo se skupnemu petju ali molitvi pa tudi zbrani tihoti in osebni molitvi. – Kristus  bo šel z nami v svet, kamor bomo poslani ob koncu maše: Pojdite v miru!


ŠMARNICE

Slovenskega maja si ne moremo predstavljati brez šmarnic – vsakodnevne ljudske pobožnosti Mariji v čast. Pobožnost te vrste poznajo tudi drugod po svetu, pri nas pa je sredi 19. stol. dobila izvirno ime po cvetlici, ki maja cvete po naših gozdovih in vrtovih. Že leta 1842 smo dobili prevod francoske knjige Mesec Marije, leta 1851 so pobožnost začeli ljubljanski bogoslovci, v naslednjih nekaj letih so jo poznali tudi drugod in še ne tako nazaj ni bilo cerkve ne vasi, kjer se ne bi zbirali k branju »šmarnic«, molitvi lavretanskih litanij in petju Marijinih pesmi, med njimi tudi nekaj posebnih šmarničnih. Slovenskih šmarničarjev, piscev knjig za to pobožnost, se je zvrstila cela vrsta, tudi v letih po 2. svetovni vojni so izhajale šmarnice vsaj v razmnoženi obliki. Njihova vsebina ni bila vedno izključno marijanska, verniki so ob branju in poslušanju spoznavali tudi različne svetnike in svetniške osebnosti pa nekatere verske resnice, tako da so bili v tem mesecu udeleženci deležni intenzivnega verskega pouka. – K šmarnicam vabim posebno otroke: v Knežaku in v Koritnicah vsak večer ob 18.30. 


VELIKONOČNO VOŠČILO

 Vsako leto znova veselo in hvaležno obhajamo velikonočne praznike.  Ti nam oznanjajo, da nismo sami, da svet in človeštvo nista prepuščena skrivnostnim silam teme in slepe usode: Božji Duh še vedno veje nad valovi človeške zgodovine, v kateri se uresničuje delo odrešenja, v zveličavni napetosti med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine. Ko so učenci Jezusa vprašali, kdaj bo obnovil Božje kraljestvo, jim je rekel: Božje kraljestvo je že med vami. To je naše veselje. Ni pa še v vsej polnosti uresničeno. To pa je naša naloga. To nalogo in poslanstvo uresničujemo vedno, še posebej v postnem času, ko smo vsi povabljeni, »da bi se z večjo vnemo posvečali molitvi, delom ljubezni do bližnjega, da bi prejemali skrivnosti novega življenja in se bližali polnosti Božjega posinovljenja«. Problemi in naloge, s katerimi se soočamo v Cerkvi in v družbi, ostajajo. Mi pa postajamo ob srečanju z Jezusom Kristusom, križanim od mrtvih vstalim Gospodom, upamo in želimo, drugačni, bolj pripravni za Božje kraljestvo, bolj pripravljeni hoditi po stopinjah Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in usmiljenega Samarijana, ki je hodil okrog in delil dobrote.  To je naša želja, to je naše velikonočno voščilo!  Slovenski škofje.   


DOBRA SPOVED JE KAKOR NOETOVA BARKA

Te dni so začeli v kinu predvajati film, ki prinaša gledalcem že večkrat upodobljeno zgodbo o svetopisemskem očaku Noetu, zadnjem poštenem in pravičnem možu v svetu, ki se je prepustil hudobiji, nasilju in izprijenosti, ter o ladji, ki mu jo Stvarnik ukaže zgraditi, preden bo uničil svet in ga tako očistil človeške grešnosti.  Samotarski Noe doživi vizijo konca sveta, zato se odloči, da bo s svojo družino zgradil velikansko plovilo, kamor se bodo med uničenjem sveta lahko zatekli skupaj z živalmi. – Verski premislek in upodobitev sta že od nekdaj to zgodbo dojemala kot predpodobo, kjer je vesoljni potop znamenje (ikona) svetega krsta. Po njem se voda iz grozljivega in nasprotnega elementa spremeni v dobrohotno, bratsko  okolje, ki prinaša blagoslov; Noetova barka je varno zavetišče in varuhinja življenja – prestavlja varen dom, sveto Cerkev. Noe je novi človek, prerojen iz velikonočnih skrivnosti, zato je predpodoba Kristusa in slehernega kristjana, velikonočnega kristjana. -  Iz svetopisemske zgodbe poznamo še goloba, ki je v znak prenehanja potopa prinesel na ladjo oljčno vejico; ta postane znamenje miru, premirja, kar je delo Svetega Duha: predstavlja ga  golob. – In še mavrica: Bog jo je postavil na nebo kot sporočilo, po katerem človek ne bo nikoli več tako hudo kaznovan. Torej: odpuščanje, pomiritev in  upanje.


Utrinki iz ŽIVŽAV ORATORIJA V KNAŽAKU

S klikom na to povezavo preberite celoten časopis ŽIVŽAV!


DRUŽINA IN ZAKONSKA ZVEZA

Papež Frančišek: Družina ni skupek oseb, ki jo sestavljajo, ampak »skupnost oseb«. Je kraj, kjer se naučimo ljubiti, je naravno središče človeškega življenja. Družino sestavljajo obrazi, osebe, ki ljubijo, se pogovarjajo, se darujejo za druge in varujejo življenje, predvsem tisto, ki je najbolj krhko in šibko. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da je družina gibalo sveta in zgodovine. Družina je kraj, kjer dobimo ime, je kraj naklonjenosti, prostor zaupnosti, kjer se učimo umetnosti dialoga in medsebojnega sporazumevanja. V družini se človek zave svojega dostojanstva in, še posebej, če gre za krščansko vzgojo, prepozna dostojanstvo vsake osebe, posebej tistih, ki so bolni, šibki, izključeni. - Temelj družine je zakon. Zakon je kot prvi zakrament človeškosti, kjer človek odkriva samega sebe, razumeva samega sebe v odnosu do drugih in v odnosu do ljubezni, ki jo more prejemati in dajati. Zakonska in družinska ljubezen prav tako jasno razodeva poklicanost osebe, da ljubi na edinstven način in za vedno; da so preizkušnje, odpovedi ter stiske zakoncev in družine prehod, preko katerega rastejo v dobrem, v resnici in lepoti. v zakonu gre za popolno podaritev, brez preračunavanja in zadržkov; za razdelitev vsega, tako darov kot tudi žrtev, v zaupanju v Božjo previdnost. To je izkušnja, katere se morejo mladi naučiti od svojih staršev in starih staršev. 


POST

Kaj je že post? Morda, da kot voznik ne smeš piti alkohola ali biti pod vplivom katerihkoli omamnih substanc; da zaradi zdravstvenih težav (sladkorna, srčnožilna in obolenja ledvic itd.) ne smeš jesti kar vsega skraja in sploh ne preveč! In če hočeš obdržati linijo, velja skoraj isto. – Post za vernika pa je, da se dva dni v postu, na pepelnico in na veliki petek, ne naje več kot enkrat, ob petkih pa naj se vzdrži mesa.  Lahko se še prostovoljno odpove cigareti, gledanju tv, pretiranemu telefonu in internetu. A bolj kot ta zunanji post Cerkev priporoča vzdržati se od slabega v mislih, besedah in dejanjih. Vzdržek od obrekljivosti, nepotrpežljivosti, privoščljivosti – od vseh grehov misli in jezika. Vernik naj se v molitvi, obhajanju svetih skrivnosti (maša, spoved) posveti, da bo njegov postni čas nekaj svetega, sakralnega. - O tem je pripovedoval dedek: Na veliki petek nam je podrejenim delavcem nek nadut nemški železniški funkcionar izzivalno ponudil klobaso. Vrgel sem jo pod mizo. Še isto noč pa se je naduti Nemec v vlaku nagnil skozi okno in vratnica mimovozečega vlaka mu je razbila glavo, da je še komaj stokal: Moj Bog, moj Bog – mein Gott, mein Gott!

(A. Rebula, Credo – Družina)


UBOGI BOG

Bog se razodeva v nemoči in slabosti, ne pa v bogastvu in premoči. Kristus, Božji Sin, nam je iz ljubezni postal enak in sprejel človeško uboštvo, »da bi vi obogateli po njegovem uboštvu«.  Uboštvo samo po sebi ni nekaj dobrega, a je Sin božji postal meso - človek, da je nase vzel naše slabosti in grehe in nam s tem največ povedal o neskončnem Božjem usmiljenju. - Kristusovo uboštvo se kaže v zakramentih, v Besedi in v skupnosti ubogih, kar mora biti  Cerkev.  Kristjani smo najbližje našemu Učitelju, ko se v revščini bratov in sester dotaknemo, jih sprejmemo in jim pomagamo. Revščina ni isto kot uboštvo: revščina brez zaupanja, solidarnosti in brez upanja je zlo. - Cerkev pomaga ljudem v stiski najprej v njihovi materialni revščini. Moralna revščina je v suženjstvu slabih nagnjenj in grehov, v življenjski brezsmiselnosti, v nepravičnih družbenih razmerah; vedno je  povezana z duhovno revščino, ko se oddaljimo od Boga in zavrnemo njegovo ljubezen, kar nas vodi v polom. Bog je edini, ki zares rešuje in osvobaja.  Evangelij je protistrup duhovne revščine, je   osvobajajoče oznanilo o odpuščanju za storjeno zlo in o Bogu, ki je večji od vsakega našega greha in nas zastonj in vedno ljubi; človek pa je ustvarjen za občestvo in večno življenje. - Cerkev želi v postnem času v spokornosti oznaniti ljubezen usmiljenega Očeta, ki v Kristusu vsakogar objema. Vprašajmo se, čemu se lahko odpovemo, da bomo pomagali obogatiti druge s svojim uboštvom. Dajanje miloščine, ki nič ne stane in ne boli, ni verodostojno.               (povzetek papeževega postnega pisma)

 


*ŽIV-ŽAV ORATORIJ

bo celodnevno druženje, ki bo za otroke v naši župniji v soboto, 15. marca;  s tem jih želimo župnik in odrasli animatorji  vključiti v  župnijo tako, da je ne bodo čutili le kot prostor molitve in verouka, ampak tudi v igri in druženju. Živ-žav  se bo odvijal v obliki delavnic z igro, petjem in drugim ustvarjanjem. Prostovoljce od 6. do 9. razreda vabimo, da se župniku prijavijo kot animatorji; seznanitev z dogodkom in  dveurna priprava nanj bo v soboto, 1. marca. Druga navodila bodo otroci prejeli pri verouku; starši prijavite otroke na dogodek s prijavnico in plačilom stroškov -2€. 

TUKAJ JE PRIJAVNICA NA ORATORIJ !


 


SVEČNICA – JEZUS JE LUČ

Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa in praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču. Praznik je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje. Ko je Marija štirideseti dan po rojstvu Odrešenika smela priti v tempelj, je tam srečala častitljivega starčka Simeona; ta je v njenem detetu prepoznal Mesija. Tako, kot je starček Simeon v templju v slovitem spevu spregovoril o “luči v razsvetljenje poganov”, je sveča v cerkvi na ta dan prispodoba Mesije, ki razsvetljuje človeštvo. Sveča ima velik simbolni pomen; ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti otrok luči. Pri krstu predstavlja vstalega Kristusa. Blagoslovljeno svečo prižgemo  med molitvijo, ko beremo Sveto pismo; nesemo jo tudi na grob. 


POSLUŠATI IN SLEDITI

Jezus je pri svojih tridesetih začel javno delovati. Janez Krstnik ga je krstil v Jordanu in Bog ga je razkril kot Rešenika, trpečega Služabnika in ljubljenega Sina; ob tem dogodku se je razodela vsa Sveta Trojica.  - Janez Krstnik je jasno razumel svoje poslanstvo: pripravljal je pot za nekoga »močnejšega«. A ko se je pojavil Odrešenik, je Janez osupnil ob njegovi želji po krstu, po Božji spustitvi v svet, v vodo, v nižino  človečnosti. Brž odreagira: »Ti moraš krstiti mene. Nisem vreden.« A je dovolj skromen in ponižen, da doume božji načrt, zato sprejme vlogo  Krstnika. Še bolj je ponižen in skromen Jezus, ki se pomeša med grešnike, da je res »Emanuel – Bog z nami«. On je bil tedaj v skesanosti v vodi in kasneje na križu do konca, do smrti z nami! – Papež Frančišek je lani rekel skupini duhovnikov, da morajo kot dobri pastirji dišati po ovcah. Jezus, ki se je pomešal ob Jordanu med grešne in po rešitvi hrepeneče ovce, nam kaže, kaj to pomeni: da ga ne bi slučajno odgnali, kadar bo v kakšni smrdljivi ovci prišel blizu! 

 


TRIKRALJEVSKA AKCIJA 2013/14

predlog skupin

Knežak

1.      SKUPINA (voditelji: ALITEA, DIANA)

a.       KRALJ 1…………………………         Živa Slavec

b.      KRALJ 2…………………………         Miha Bajc Tomšič

c.       KRALJ 3…………………………         Lea Kalister

d.      PASTIRČKI………                               Lea Pavlovec

e.       ANGELI……                                         Zara Kalister

f.        

2. SKUPINA (voditelji: MANCA, ŠPELA,EVA)

g.      KRALJ 1…………………………         Maria Rosa

h.      KRALJ 2…………………………         Eva Batista

i.        KRALJ 3…………………………         Veronika Černetič

j.        PASTIRČKI…………                           Denis Konjevič

k.      ANGELI.................................

Bač

1.         SKUPINA (voditelji: LUKA F., LUKA K., TJAŠA,)

l.        KRALJ 1…………………………         TJAŠA Ambrožič

m.    KRALJ 2…………………………         JERNEJ Smrdelj

n.      KRALJ 3…………………………         JAN  Volk

o.      PASTIRČKI……………………………TINA Tomšič  

ANGELI………

 

2.         SKUPINA (voditelji: Denis Aljaž in Dejan Damiš)

p.      KRALJ 1………………………             Tia Oblak

q.      KRALJ 2…………………………         Tim oblak

r.        KRALJ 3…………………………         Hana Fatur

s.       PASTIRČKI………                               Žana.Fatur

ANGELI…………………………

 

Šembije      SKUPINA (voditelji: LAURA, LORI)

t.        KRALJ 1…………………………Neža Primc

u.      KRALJ 2…………………………Laura Fatur

v.      KRALJ 3…………………………Viva Fatur

w.    PASTIRČKI…………………………………

ANGELI……………………………………………

 

Koritnice    SKUPINA (voditelji: …Nada Bolčina)

x.      KRALJ 1…………………………Dušan Sedmak

y.      KRALJ 2…………………………Karolina Vadnjal

z.       KRALJ 3…………………………Ina Sedmak

aa.   PASTIRČKI…………………………………………………………………


SVETA DRUŽINA

Rojstvo vsakega otroka prinese nekaj skrivnosti. To zelo dobro vedo starši, ki ga sprejmejo kot dar in to tudi povedo. Vsi mi smo slišali očeta in mamo reči: »Ta otrok je dar, čudež!«. Kako pomembno je, da je vsak otrok, ki se rodi na svet, v družini sprejet s toplino. Zunanja udobnost ni toliko pomembna, saj so bile jaslice za Jezusa prva zibelka. Ob Mariji in Jožefu pa je začutil nežnost in lepoto biti ljubljen. Otroci potrebujejo ravno to: ljubezen očeta in matere. To jim da gotovost, saj jim med odraščanjem 

omogoča odkriti smisel življenja. Sveta nazareška Družina je šla skozi številne preizkušnje. Toda z zaupanjem v Božjo previdnost, sta našla prebivališče in tako zagotovila Jezusu vedro mladost in trdno vzgojo. Sveta Družina je edinstvena in neponovljiva, a je zgled življenja za vsako družino, saj se je Jezus hotel roditi v človeški družini, da bi jo s tem blagoslovil in posvetil. Zaupajmo zato Mariji in Jožefu vse družine, da ne bodo izgubile poguma pred preizkušnjami in težavami, temveč vedno gojile zakonsko ljubezen in se z zaupanjem posvetile služenju življenja in vzgoje. Benedikt XVI.


TRIKRALJEVSKA AKCIJA

Starodavna šega koledovanja z voščilom božjega blagoslova za zdravje ljudi in živine ter dobro letino je med obema vojnama skoraj povsem zamrla; v novi – misijonski – preobleki je bila obujena na avstrijskem Koroškem in je zadnja leta tudi v Sloveniji po več kot 200 župnijah ne le obujanje tradicije  ampak tudi priložnost za druženje, za krepitev čuta za skupnost in za stiske drugih, za podporo projektov naših misijonarjev po svetu, za dobrodelnost. V skupini kolednikov so redno trije kralji, lahko pa še angeli in pastirji, vsi v priložnostni preobleki. Koledniki so  otroci,  mladi pa tudi odrasli; grede po vasi obiskujejo ljudi po hišah, povejo ali zapojejo voščilo in za  nagrado dobijo kakšno dobroto, ljudje pa ob tem darujejo za misijonske projekte. –  V naši župniji bomo koledovanje tokrat izvedli prvič - pred praznikom svetih treh kraljev. Prosim za naklonjeno podporo mladih in otrok in tudi za pomoč pri opremi, izvedbi – in darovih!


ADVETNI VENEČEK

Adventni venec je prišel pred tridesetimi leti k nam iz germanskega okolja. Vsako adventno nedeljo na njem prižgemo dodatno svečo. Adventni venec okrogle oblike pomeni popolnost in večnost; zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Štiri sveče so vijolične  barve: ta barva predstavlja upanje, da bo tema premagana; predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta); predstavljajo štiri strani neba -  Kristusovo učlovečenje je za ves svet in vse ljudi; predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno vse čase in vsako dobo; predstavljajo človekovo življenje: (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar nas spominja na našo  minljivost. Štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujemo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva. – Doma se ob vencu povežimo v molitvi pri obedu ali ob zvonjenju zjutraj, opoldne in zvečer.ž

 


MOLIMO ZA NAŠO DOMOVINO IN CERKEV

Cerkev na Slovenskem in slovensko ljudstvo smo verjetno bolj kdajkoli v težkih preizkušnjah. Kristjani ne bomo obupali, ampak bomo molili za pravo pot rešitve. Za nov plamen molitve in srčne pripadnosti Bogu je namenjena tudi naslednja molitev: Dobri Oče, Ti si vedno z nami. Z nami si v našem hrepenenju, upanju in veselju. Z nami trpiš, ko nas zagrinjajo trpljenje in stiske, bolečina in nemoč. Z nami si v naši Cerkvi, ki jo ljubimo in te zanjo prosimo. Naj jo vedno spremlja Tvoj očetovski blagoslov, da bo polnost življenja iskala in našla le v Tebi. Naj se kot tvoj ljubljeni Sin daruje za vse ljudi, do bolečine. Naj jo vodi tvoj Sveti Duh, da bo vedno bolj polna modrosti in milosti. In naj jo spremlja ljubeča skrb naše nebeške matere Marije, da bo postajal vedno bolj tvoja, vedno bolj sveta. Amen.


 


 

ZAHVALNA NEDELJA

Bogu hvala za vse, kar nam daje, da lahko v miru živimo in slavimo Boga. Vsem vam, ki v župniji in V kraju k temu pripomorete s svojimi sposobnostmi, s svojo naklonjenostjo in besedo, naj Bog velikodušno povrne! Jaz – župnik – pa izrekam vsem za to velik HVALA! Škof Jurij je za današnjo nedeljo zapisal: »Ob izteku leta vere se Gospodu še posebej zahvaljujemo za dar vere, ki ga omenja apostol Pavel takole: »Enemu se po Duhu daje beseda modrosti, drugemu beseda spoznanja po istem Duhu; drugemu vera v istem Duhu« (1 Kor 12,8-9). Z darom vere smo kot ubogi hlapci tudi v preteklem letu poskusili narediti, kar smo bili dolžni narediti. Zahvaljujem se vsem ljudem dobre volje: »Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je vzljubil in nam milostno podelil večno tolažbo in dobro upanje, naj spodbudi vaša srca ter jih utrdi v vsakem dobrem delu in v vsaki dobri besedi« (2Tes 2,16-17).«


LUČ UPANJA SIJE V TEMO IN MED SMRTNE SENCE

Beseda »misijon« pomeni 'naročilo' ali 'poslanstvo'. Vsi krščeni  smo udje Kristusovega telesa in imamo nalogo, da širimo veselo sporočilo: Kristus je naš odrešenik! Nekateri želijo to nalogo uresničevati še drugje, v drugih deželah. Iz Slovenije je po svetu 64 misijonarjev in misijonark: nekateri med njimi so redovniki, drugi laiki, nekaj je škofijskih duhovnikov. Skupaj z misijonarji iz drugih dežel hočejo še vedno lačnim, bolnim in nepismenim, odrinjenim, ljudem brez šol in ambulant, brez zdravstvene oskrbe in brez cest, brez kruha in upanja – prinesti sporočilo, da jih Bog ni zapustil. Kajti Bog uporabi človeške noge in človeško srce, da izkaže svojo ljubezen. V tej navezi smo danes lahko tudi mi s svojo molitvijo in misijonskim darom.
 


V LJUBEZNI NI STRAHU –
RESNIČNA LUČ ŽE SVETI
(prim. 1 Jn 2,4)

Nad nami sije velika luč. Čeprav je nebo zastrto z oblaki in mrak pokriva zemljo, je vendar visoko na našem nebu Luč, ki z neugasljivo močjo sije in z blago svetlobo ožarja globine. Nad nami je ljubezen našega Boga. Nad nami je veliko hrepenenje nebeškega Očeta, da bi vsak človek spoznal njegovo dobroto in v njej našel smisel in srečo in polnost življenja. To Očetovo hrepenenje nam sije po Obličju njegovega učlovečenega Sina, po ljubezni, ki nam jo je on izkazal do konca, na križu, in po radosti njegovega vstajenja, ki izpričuje, da ljubezen nikoli ne mine. Zato »naj živimo ali umrjemo, smo Gospodovi«. Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni. V njej




Print Friendly and PDF