Na uvajanje posebnih ukrepov ob koronavirusu z zapiranjem cerkva in odpovedjo maš je slišati tudi kritične glasove, da je Cerkev nasedla posvetni logiki strahu in opustila svojo tisočletno vlogo tolažnice v težkih trenutkih. Ko so še vedno odprti razni lokali in veleblagovnice in še vozijo vlaki in avtobusI, se zapira cerkve in jih postavlja na raven gledališča, opere ali kinodvorane, kjer ne sme biti skupnih dogodkov. Ravno v cerkve pa so se ljudje nekdaj zatekali in iskali tolažbo in podporo v težkih trenutkih in katastrofalnih dogodkih. V prvih časih kristjani niso nikoli pobegnili iz ogroženih krajev, kot so to delali pogani, ampak so spodbujeni z vero pomagali drugim, skrbeli za nemočne in bolne in pokopavali mrtve. In kljub vsemu preživeli! Danes zapiranje cerkva samo povečuje družbeno stisko. Priložnost, da najde človek v cerkvi duhovno pomoč – ob vseh previdnostnih in sanitarnih ukrepih – bi dalo ljudem upanje, tolažbo in duhovno bližino. V cerkvah so se v časih epidemij verniki skupaj s svojimi duhovniki in škofi zbirali k molitvi, k prošnjim, zadostilnim in spokornim procesijam. Zaprte cerkve danes preprečujejo molitev in omejujejo pobožnost. Nobenega poziva k molitvi ni slišati. Hujši od virusa je naš strah, ki razkriva izkrivljen odnos do smrti zaradi izgube Boga. Hočemo si prikriti, da smo umrljivi in da s tem, ko izgubljamo duhovno razsežnost svojega bivanja, izgubljamo tla pod nogami. (prim. Družina 10/2020)
VIRUS, STRAH IN NEVERA
