Župnijska kronika

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1996 –   … je naši domovini izrazil svojo ljubezen s poljubom zemlje, visokega gosta je pozdravil predsednik  Milan Kučan, navzoči so bili tudi vsi slovenski škofje, apostolski nuncij, diplomatski zbor in pa kakšnih 200 ljudi iz cele Slovenije. Papež je bil vesel, da je “prisrčno dobrodošlico obogatil glas zvonov”, ki so ob uri njegovega prihoda zapeli po vsej slovenski domovini. Z letališča se je papež odpeljal na Brezje k Mariji Pomagaj, od tam pa v slovensko prestolnico in stopil v ljubljansko stolnico. Sobota, 18. maja, se je začela s podoknico v nadškofijskem dvorcu in voščilom otrok ob papeževem 76. rojstnem dnevu. Sledila je maša na hipodromu v Stožicah, ki se je je udeležilo okrog 105.000 vernikov, prisotnih je bilo 50 škofov, 450 duhovnikov in 1.000 ministrantov. Po maši se je obisk nadaljeval v Zavodu sv. Stanislava. Popoldne je sledilo srečanje z mladimi na letališču v Rakitniku pri Postojni. V nedeljo, 19. maja, je papež obiskal mariborsko škofijo. Mašo je imel blizu dvorca Betnava, udeležilo se je je okrog 100.000 ljudi. Po maši je obiskal mariborsko stolnico in molil na Slomškovem grobu. V Vatikan se je vrnil z mariborskega letališča. 22. maja je imel papež v Vatikanu pri splošni avdienci govor o obisku v Sloveniji. Med drugim je dejal: »Z gotovostjo lahko povemo, da je razvoj slovenske kulture tesno povezan s krščanstvom, začenši prav z jezikom, prisotnim v pisnih dokumentih iz 10. stoletja, ki vsebujejo katehetska in pridigarska besedila. Krščanstvo je prišlo v Slovenijo iz Rima, zato v slovenski kulturi zahodna sestavina prevladuje pred vzhodno. To potrjujejo tesne vezi, ki obstajajo od samih začetkov procesa oblikovanja cerkvenega in kulturnega življenja z navedenimi središči v Ogleju in Salzburgu. Med mojim obiskom sem vse to še posebej naglasil, posebno še med srečanjem s kulturniki in znanstveniki v Mariboru. Slovenska kultura je stara kultura, ki je tako na znanstvenem kot na področju ljudskih izročil očitno zaznamovana z zahodnim značajem. To se je jasno pokazalo v bogoslužnih slavjih; in je nadalje zelo močno prišlo do izraza med nepozabnim srečanjem z mladimi v Postojni. Mladi, dediči te kulture, so poklicani, da jo izročijo rodovom tretjega tisočletja.« – Papežev obisk v Sloveniji je imel poleg pastoralnega tudi zgodovinski poudarek, namreč obeležitev 1250-letnice krščanstva na Slovenskem. Leta 1996 je minilo 1200 let od oglejsko-čedadske sinode, ki je začrtala misijonsko in pastoralno delo med Slovenci južno od Drave ter 1111 let od smrti slovanskega apostola sv. Metoda. Slovenci smo tedaj obhajali tudi 1000-letnico Brižinskih spomenikov, najstarejšega slovenskega verskega in kulturnega dokumenta, ki je prvo …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1996 –   … krstnega obreda. Pred tem dejanjem je sveti oče izročil skavtom baklo, prižgano ob velikonočni sveči,  skavti pa so jo ponesli med mlade kot “štafetno palico” žive vere. Baklo so izdelali skavti v novogoriškem  stegu in v njihovem imenu jo je iz papeževih rok sprejela 15 letna skavtinja Marija. Po prošnjah za vse potrebe v več jezikih in vesoljni molitvi očenaša, so mladi, oblečeni v narodnih nošah, prinesli svetemu očetu darove primorske zemlje in njenih ljudi: sol, oljčno olje, pšenico v rasti, pršut, vino, sir, češnje, jabolka, prt iz idrijskih čipk, narejen po meri oltarja v papeževi zasebni kapeli. Postojnski župan Josip Bajc je v spomin na kraj, kjer je obhajal svoj “najlepši” rojstni dan, papežu podaril sliko z motivom iz Postojnske jame. Sveti oče se je raznežil, ko je k njemu prihitelo osem otrok iz župnije Matenja vas, na katerem ozemlju je postojnsko letališče, ki so nosili v rokah deset metrov dolgo kito iz šmarnic in mu jo ovili okrog vratu. Morje src je znova vzvalovilo v kipečem navdušenju. oglasila se je voščilna pesem: “Happy birthday to you!” Papež je v šali dejal: “Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci!” Mladi so mu v odgovor zapeli voščilo še v slovenščini. Operni pevec Marko Kobal je svetemu očetu zapel staroslovansko voščilo “Mnogaja ljeta”, vsi navzoči pa priljubljeno slovensko “Kol’kor kapljic, tol’ko let”. “Hvala mladim! Hvala Sloveniji!” je ponavljal papež, ki se kar ni mogel posloviti. –  Pozneje so zapisali, da je bilo to srečanje s papežem na letališču pri Postojni  ‘čustveni’ višek prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji. Še nekaj pomembnih papeževih besed s tega srečanja: Blagor vam, mladi, če bo zaupanje v Božjo besedo močnejše od skepticizma in predsodkov … če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem s Kristusom … če se vaš pogled ne bo zaustavil samo na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce … Mladi, bodite ponosni, da ste del Cerkve … naj Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, da vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost!  – Sicer se je vse dogajanje začelo prejšnji dan, ko je papež na svoje 71. apostolsko potovanje v Slovenijo priletel z  “belo ptico” italijanske letalske družbe Alitalia.  Letalo je pristalo na brniškem letališču v petek, 17. maja popoldne. Ko je odlični gost po osemnajstih letih pričakovanja stopil na slovenska tla, …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1996 –   Po vožnji s “papamobilom” je šel sveti oče na čudovito pripravljen oder in s koprskim škofom Metodom  je najprej nekaj minut molče molil pred podobo Svetogorske Matere božje. “Sveti oče, obrazi mladih žarijo, ker morejo velikonočno veselje dopolniti z radostjo, da lahko s Petrom gredo naproti vstalemu Gospodu,” je dejal škof Metod papežu v pozdrav. “Na vaš 76. rojstni dan, poln blagoslova iz nebes, smo zbrani tu v družinskem vzdušju iz ljubezni do Kristusa, do božje Matere Marije in do Vas, sveti oče, da Vas poslušamo in skupaj z Vami praznujemo. Tu so mladi v sozvočju s papežem, ki jih razume, ker ima sam mladostno srce.” Te škofove besede so mladi potrdili z bučnim ploskanjem in izrekli pozdrav papežu: “Veseli smo, da ste prišli k nam. Sedaj, ko vidite, kje živimo, kakšna so naša mesta in vasi, kakšna je naša dežela in zgodovina, kakšni smo mi, nas boste še lažje razumeli in nam postali še bližji. Posebno pa smo veseli zato, ker bomo lahko z Vami obhajali Vaš življenjski jubilej.” “To je dan, ki ga je naredil Gospod”. Z besedami tega velikonočnega psalma je papež Janez Pavel II. začel svoj “pogovor” z mladimi. Pred tem je bilo besedno bogoslužje. Sledila so tri vprašanja, ki so jih svetemu očetu zastavili zastopniki mladih na Slovenskem: radi bi vedno trdno upali, pa nas večkrat zajame strah; kako moremo graditi Cerkev; kaj naj storimo, da bo vera navdihovala naše življenje? Odgovore na ta vprašanja je sveti oče vključil v svoj nagovor, ki ga je začel s priznanjem, da je vesel, ker lahko z mladimi praznuje svoj 76. rojstni dan. “Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in o poklicanosti.”  V drugi polovici nagovora je odgovoril na zastavljena vprašanja. Zdravilo zoper strah in vir upanja je vstali Kristus, “ki nenehno vstopa v dvorano zadnje večerje”. Cerkev moramo graditi tako, da postanemo “živi kamni” občestva, ki se s pomočjo bogoslužja, kateheze in bratskega življenja v skupnosti vedno tesneje povezuje s Kristusom. Na tretje vprašanje pa je odgovoril, da ne bo razkoraka med vero in življenjem, če “Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost.« Nagovoru je sledila potrditev v veri, ki je del …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1996 –   … prej obnovila in pozlatila ak. slikarka Mira Ličen Krmpotić iz Pirana. Za odrom so bili kontejnerji, eden za papeža, ki je že betežen od  starosti, bolezni in posledic atentata. Zato je bilo za njegov dostop na prizorišče zgrajeno osebno dvigalo. Za vse naprave, ozvočenja in razsvetljavo je bil  za to priložnost  zgrajen električni dovod z lastnim transformatorjem. Vsa infrastruktura prireditvenega prostora je šla na cerkvene stroške, za kar so darovali ljudje po naših župnijah. Ker je letališka površina razmeroma mehka, so proti udiranju na dovozni stezi za papežev posebni avto  postavili  plošče za vojaška mostišča, ki jih je iz prireditvenih sredstev nabavila civilna zaščita.  Prevozi, kakor tudi zavarovanje in varovanje prizorišča    in samega dogodka, so bili za varnostne službe in policijo zahteven projekt.  Da ne bi prišlo do presenečenj in morebitnih groženj z atentatom, je policija že nekaj dni prej zavarovala širše območje bližnjih pogozdenih hribov. Na stopnicah, ki so s sprednje strani vodile na podest,  so krasilke, pod vodstvom  pivškega župnika Slavka Hrasta, položile iz vrtnarije sposojene lončnice,  ki so jih po končanem slavju odhajajoči ljudje razgrabili in odnesli s seboj. Okrasitev je bila tudi iz poljskega  cvetja; posebno skrbno je bila izdelana dolga kita iz šmarnic,  ki so jo deklice iz domače, matenjske župnije, ovile papežu okoli vratu. Na prizorišču je bilo poleg veliko mladih tudi okrog dva tisoč pevcev primorskih cerkvenih mešanih zborov pod vodstvom prof. Jožeta Trošta ter skoraj tisoč petsto pevcev iz otroških in mladinskih zborov. Med njimi so sodelovali tudi pevci iz naše, kneške,  župnije. Na vajah, nekaj dni pred dogodkom, so prisotni doživeli prav neverjeten pojav, ko se je sredi sicer zelo sončnega dneva močno pooblačilo in je vse okoli padal dež, le ljudi, ki so bili na prizorišču, ni zmočilo. – Sobota, 18. maj. Vhodi na prizorišče, ki so ga zasnovali za manj kot 50.000 ljudi, so se odprli ob devetih; ob enajstih se je začel spored “ogrevanja” za papeža. Nastopili so mladi iz vseh treh slovenskih škofij, člani duhovnih gibanj in gostje iz sosednjih dežel. Vse je povezovala pesem. Ob pol treh, dve uri pred papeževim prihodom, je stekla neposredna priprava, ki jo je “zasekala” godba na pihala iz Kopra. Pričevanje mladih iz vseh treh slovenskih škofij, skavtov iz zamejstva in iz Slovenije, pa pričevanje mladih Slovencev iz Koroške in njihovih nemško govorečih vrstnikov, mladih iz Italije in iz Hrvaške – je vsakič potrdila navdušena pesem. Generalni vikar koprske škofije Renato Podbersič je orisal pripravo Cerkve na Primorskem na obisk svetega očeta. Reka romarjev ves ta čas ni presahnila in tako je “morje” nenehno naraščalo – brez pretiravanja lahko rečemo, da se je do prihoda svetega očeta na letališče zbralo blizu 70.000 ljudi, ogromna večina mladih. Naša dežela še ni doživela tako veselega viharja, kot je bil tisti, ki je nastal, ko je med množico prišel papež. Še tako zadrt čemernež se je ogrel in je mahal z zastavico, ploskal, vriskal in pel. …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1996 –   … izjavo v smislu koncilskega cerkvenega nauka, naj se vsi državljani zavedajo pravice, ki je hkrati dolžnost, da uporabijo pri volitvah svojo svobodo v prid skupne blaginje. V oktobrski številki Sporočil slovenskih škofij je bilo objavljeno navodilo o koncertih v cerkvah v naši škofiji. Z navodili želi naš  škof postaviti jasne kriterije tako glede izbire skladb kakor tudi načina izvajanja koncertov: v cerkvah se izvaja samo cerkvena glasba, izvajalci morajo upoštevati in spoštovati bogoslužni prostor in zato pevski ali drugi sestavi ne nastopajo v prezbiteriju, ne sme se pobirati vstopnina, škofija je pristojna za izdajo potrebnega dovoljenja. Nabirka na letošnjo zahvalno nedeljo je bila za obnovo škofijske gimnazije v Vipavi. Trnovski dekan Bogdan Berce je 15. avgusta blagoslovil tri nove zvonove za cerkev v Obrovu.  –  Letošnje leto  je zaznamoval  obisk papeža Janeza Pavla II.  v Sloveniji  od petka  17.  do nedelje  19. maja. Geslo obiska je bilo »Potrdi nas v veri!« Priprava na ta pomembni dogodek je naletela v javnosti na pomisleke, ki so se oblikovali v vprašanje, »Koliko bo to koštalo in kdo bo to plačal?« in pa sploh v samo potrebnost obiska.  Vse sprenevedanje t. im. javnosti  in nasprotovanje v medijih je počasi izzvenelo in se je z bližanjem datuma obiska poleglo in ob samem dogodku spremenilo v splošno navdušenje ali vsaj naklonjenost in (užaljen) molk. Vzpostavljena sta bila državni in cerkveni pripravljalni odbor. Delala  sta ločeno, a sta sodelovala in se obveščala. V cerkvenem odboru, ki ga je vodil pomožni ljubljanski škof Alojzij Uran,  so bili predstavniki iz vseh škofij (za koprsko dr. Ivan Likar); škofijski odbori pa so  pripravljali obiske v domačih škofijah; naš odbor je vodil duhovnik Primož Krečič. Zaradi dostopnosti je bilo za srečanje s papežem izbrano letališče v Rakitniku pri Postojni. Romarji so na prizorišče prihajali z avtobusi in vlaki. V ta namen so zaprli avtocesto proti Ljubljani in avtobusi so parkirali od Razdrtega do Stare vasi. Posebni vlaki so odložili romarje iz ljubljanske smeri v Postojni, iz Reke in Ljubljane pa na Prestranku. Iz goriške smeri je en vlak bil tako natrpan in težak, da je komaj speljal progo čez Kras. Na prizorišču je bila po načrtih arh. Leona Debevca iz Landola pri Hrenovicah in pod mentorstvom njegovega profesorja arh. Jožeta Marinka postavljena ogromna kapela z velikim križem nad streho. Struktura je bila iz varjenih železnih profilov, obloženih z belo obarvanimi lesenimi ploščami; na ozadju je bila v širokem okvirju milostna podoba Matere Božje, ki so jo za to priložnost pripeljali s Svete Gore. Pred podobo je bil bel klečalnik, kjer se je papež poklonil Mariji in tiho molil (klečalnik je sedaj v baziliki na Sveti Gori). Ob strani je bil postavljen bel ambon (sedaj v domu duhovnosti  v Klancu). Oboje je izdelal mizar iz Podrage, oče g. Bogomirja Trošta. On je izdelal tudi poseben stol za papeža na prizorišču v Ljubljani (Stožice). Dan prej so pripeljali iz koprske stolnice velik baročni stol, škofov sedež, ki ga je ….

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1996 –   … in v Italiji. Konec julija je v duhovniškem domu v Šempetru umrl enainosemdesetletni duhovnik Alojz Ličen, doma na Brjah na Vipavskem. Kot duhovnik je deloval med beneškimi Slovenci, na Idrskem in v Istri. Zadnjih dvajset let je bil pri frančiškanih na Kostanjevici pri Gorici. Zaradi meningitisa, ki ga je prebolel v mladosti, je bil bolj vešč v pisni kot govorjeni besedi, in je tako za Mohorjevo družbo prevajal besedila iz latinščine. V naši škofiji sta bila rojena in tukaj delovala dva letos umrla redovnika: minoritski pater Andrej Vatovec je bil po rodu iz Klanca pri Kozini, dlje časa je deloval v Piranu. Zadnja leta je živel na Ptuju, kjer je  v šestinosemdesetem letu umrl 17. marca in je bil tam pokopan.  Frančiškan, p. Atanazij Kocjančič, je bil rojen v Hrastovljah in je med vojno veliko napravil za slovenske taboriščnike v Gonarsu, ko jim je s kolesom iz Kopra dostavljal pakete s hrano. Po vojni je bil več let v Strunjanu in potem do smrti pri Sv. Ani v Kopru, kjer je v cerkvi ob zaporih, ki jih je povojna oblast postavila v nekdanji frančiškanski samostan, oskrboval in prijazno in z veliko ljubeznijo sprejemal ljudi in brate duhovnike. Umrl je v svojem 86. letu 29. avgusta letos. Sosednja tržaška škofija je 23. avgusta izgubila svojega pastirja Lorenza Bellomija, ki je bil tam škof od leta 1977. Nasledil je škofa Santina, ki se je v času fašizma in italijanske zasedbe naših krajev  in po vojni bil do Slovencev nenaklonjen in krivičen. Škof Bellomi je s svojo ljubeznijo do vseh in z  naklonjenostjo do Slovencev spet vzpostavljal strpne odnose in Slovencem v tržaški škofiji omogočal vse bolj vidno in enakopravno prisotnost. – V devetdesetem letu starosti je 29. septembra v Ljubljani umrl duhovnik, akademik in profesor dr. Anton Trstenjak, doma iz mariborske škofije. Kot znanstvenik s področja psihologije in specialist za področje človekovega barvnega zaznavanja je bil svetovno znan po svoji knjigi Psihologija barv. Nek znanec, ki je kot tehnik gledališke razsvetljave iskal v ZDA  pomoč za pravo razsvetljavo odrskega prizorišča, mi je pripovedoval, da ga je nekdo od tam napotil iskati pravo rešitev domov, v Slovenijo, kjer je za ta vprašanja svetovno poznani strokovnjak, dr. Trstenjak. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je predaval poleg psihologije  še zgodovino filozofije in druge filozofske predmete. Med ljudmi so bile razširjene in priljubljene njegove poljudne knjige o duševnem zdravju, družini, vlogi ženske v družbi in narodnostnih vprašanjih. – Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je letos obhajal zlatomašno slavje, 50 let duhovništva. V našem cerkvenem prostoru se je začela razprava o vprašanju novih škofij v Sloveniji. O tem se je neuradno v cerkvenih krogih govorilo v povezavi s Celjem in Ptujem. Letos pa so naši škofje na jesenski seji postavili komisijo, ki bo strokovno pristopila k reševanju tega vprašanja. Na isti seji so škofje v zvezi z letošnjimi državno zborskimi volitvami pripravili …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1996 –   … (po 150 na enega nedeljnika); po župnijah naj bi se v tem času omejile večje investicije. – Dekanijska božič-nica za otroke je bila sredi januarja v Jelšanah. Škof Metod je 17. marca blagoslovil obnovljeno cerkev sv. Jurija v Ilirski Bistrici, generalni vikar Renato Podberšič pa 16. julija dva nova zvonova za cerkev sv. Antona Padovanskega v Podstenjah. V oktobru se je v Podgradu začel 2. letnik šole verskega poglabljanja za odrasle.  Spomladi je bil v Rimu za diakona posvečen vipavski rojak Jože Koren. Še drug naš diakon je bil posvečen oktobra v Bovcu: tamkajšnji rojak Zoran Zornik. Za mašnike  so bili 29. junija v koprski stolnici posvečeni: Viljem Čušin iz Šturij (imenovan za kaplana v Komnu), Marijan Križaj iz Trnovega   (imenovan za kaplana v Idriji; nova maša je bila 7. julija ob 10h v Trnovem), Ivan Likar iz Ajdovščine (imenovan za kaplana v Novi Gorici). – Letos so umrli 4 škofijski duhovniki. 90-letni Karel Klinkon, po rodu iz Tolmina, je umrl 16. januarja  v duhovniškem domu v Šempetru. Najprej je bil učitelj v Benečiji in po služenju v italijanski vojski se je odločil za duhovniško pot. Deloval je na tolminskem in prestal vojno in povojno trpljenje, med drugim je bil obtoženec na tolminskem procesu. Sicer je bil umirjen in pobožen mož.  Sedemdesetletni dr. Alojz Vetrih je umrl 29. aprila v šempetrskem duhovniškem domu. Deloval je na Vipavskem in bil vključen v katehetsko in mladinsko pastoralo v naši škofiji. Nekaj let je bil voditelj srednje verske šole v Vipavi. –  Čez nekaj dni pa je umrl komaj dvainpetdesetletni renški župnik Milan Peternelj. Bog ga je k sebi poklical po dveh letih bolezni in trpljenja. Doma je bil iz Spodnje Idrije in bil je župnik v Podnanosu in potem v Renčah.  V njegovih letih so poskušali obnoviti cerkev sv. Hieronima na Nanosu, a časi za to delo še niso dozoreli. Bil je vesel, delaven in ljudski duhovnik. Po kratki bolezni je 22. maja v šempetrski bolnišnici umrl štiriinosemdesetletni dr. Anton Požar rojak iz Petelinj. Po osnovni šoli v Šempetru na Krasu je nadaljeval šolanje v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Bogoslovje je študiral v Gorici in kot duhovnik deloval v koprsko-tržaški škofiji:  v Hrenovicah, v Matenji vasi, dve leti je bil v konfinaciji v Srednji Italiji, nato župnik v Lokvi pri Divači in v domači Pivki. Potem je bil do smrti v srednji verski šoli v Vipavi, kjer je bil ravnatelj šole in profesor slovenščine (študij in doktorat v Padovi). Bil je izobražen in dober pedagog. V duhovniških letih je prijateljeval z znanim primorskim duhovnikom Virgilijem Ščekom. V Matenji vasi je dal poslikati cerkev Mari Kralj, v Lokvi pa Tonetu Kralju. Cerkev v Pivki je poslikal slikar Stane Kregar, notranjost preuredil arh. Tone Bitenc. Povsod je pospeševal petje, zlasti so bili znani moški zbori, med njimi v vipavskem semenišču. Svoje dijake je vzgajal za lepo slovenščino. Pisal je v verske in kulturne časopise, predaval in sodeloval pri kulturnih dogodkih doma …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1995 –   … TV3, gospodarsko zasnovana kot  družba z omejeno odgovornostjo. Slovenskemu gledalcu naj bi snovala in posredovala  program, temelječ na krščanskih vrednotah. K projektu so pristopile vse tri škofije; ljubljanska je novi ustanovi nudila prostore v stavbi šentviške gimnazije, kjer že deluje Radio Ognjišče.   Ureditev prostorov in  druga tehnična podpora (med drugim tudi pridobivanje frekvenc in oddajnikov) ni največji problem: zelo težko je pridobiti  sposobne ljudi, ki bojo  pripravljeni iskreno in navdušeno delati v takem projektu. Televizija je začela oddajati  svoj program 24. decembra. – Papež je bil letos na apostolskih obiskih – poleg enodnevnih potovanj in romanj po nekaterih italijanskih škofijah (pastoralni obisk v Molise, Trento, Loreto, Palermo) –  januarja Filipinih, Papui Novi Guineji in Avstraliji; v maju je obiskal Češko in Poljsko, junija Belgijo, v začetku  julija Slovaško, sredi septembra Srednjo Afriko in oktobra ZDA. V ozadju papeževega januarskega obiska Daljnjega Vzhoda se je odigral poskus atentata nanj s strani nekaterih skrajnih muslimanskih terorističnih skupin; načrt napada se je razkril ob slučajni eksploziji v stanovanju atentatorja. – V svetu so odmevala vojna grozodejstva v Bosni; v Srebrenici so 11. julija, po umiku varnostnih sil, srbski vojaki zagrešili  pokol muslimanskih ujetnikov. Zahodne evropske države so si ob tem pilatovsko oprale roke: zadeve na Balkanu jih ne brigajo. Sredi decembra je bil podpisan t. im. Daytonski sporazum, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini. Tudi na Hrvaškem so pregnali srbsko vojsko iz Slavonije in spet osvojili Vojno krajino. – 1996 – Letos je bilo pri nas 10 krstov, 3 poroke in 20 pogrebov; nedeljnikov je bilo 333 (75 moških, 165 ženske, 93 otrok); pri verouku je bilo 125 otrok; ministrantov je  18. Na srečanja za mladince je prihajalo po 10 mladih.  V fari je bilo 57 naročnikov Družine, 40 Mavric in 110 izvodov Ognjišča. Duhovno obnovo misijona je v februarju vodi p. Lojze Markelj.  V pripravi na papežev obisk pri nas so škofje priporočili blagoslov družine in posvetitev Marijinemu in Jezusovemu Srcu. Prvo obhajilo je prejelo 7 otrok v nedeljo, 5. Maja, ob 7h zjutraj na Baču. Romanje na Ptujsko goro je bilo zadnjo soboto v avgustu. V adventu je župnik obiskal vse družine. – Obnova pokopališke cerkve sv. Barbare (streha, fasada, odtoki, okna) in druga dela na pokopališču (voda, kanalizacija, elektrika) so bila opravljena s sodelovanjem krajevne skupnosti. Obnova strehe, kanalizacija, voda, elektrika – to je  ostalo za drugo leto. V farni cerkvi je bilo nabavljeno novo ozvočenje in posoda za blagoslovljeno vodo, postavljena osvetlitev cerkve.  V Šembijah je bilo urejeno električno zvonjenje. V Koritnicah je bila narejena drenaža, zid in tlak okoli cerkve. V župnišču je bila prenovljena kopalnica. – V naši škofiji smo se odločili za gradnjo nove škofijske gimnazije, ker v dosedanjih prostorih ni mogoče zadovoljivo rešiti prostorske stiske niti računati na prostore za dijaški dom, ki se kaže vse bolj potreben zaradi večjega števila dijakov  iz oddaljenih krajev. Škof je tudi odločil, da se za gradnjo zbira prispevek po župnijah glede na število nedeljnikov; tako bo naša župnija zagotovila 12.000 DEM …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1995 –   Nova fasada je bila končana konec maja. Naš organist Jože Tomšič je 24. marca obhajal 80 let. V Knežaku igra na orglah in vodi cerkveni mešani zbor že 50 let. – V Podgradu se je v začetku oktobra začela dekanijska triletna  šola verskega poglabljanja za tiste, ki bi radi poglobili svoje versko znanje in osebno vero. Dekanijska otroška božičnica je bila v nedeljo, 8. januarja popoldne  pri sv. Juriju v Ilirski Bistrici, dekanijsko srečanje mladih pa v Knežaku  v soboto, 16. decembra, od 13h do 21h. – Letošnji naši novomašniki  Peter Fon iz Tolmina, Tomaž Kodrič iz Brij na Vipavskem,  Marijan Škvarč iz Ajdovščine in Robert Ušaj iz Šempetra pri Gorici so bili posvečeni  v koprski stolnici na praznik apostolov Petra in Pavla, diakoni Viljem Čušin iz Šturij, Ivan likar iz Ajdovščine in domačin Marijan Križaj pa na predvečer praznika v Trnovem.  Letos v naši škofiji ni umrl noben duhovnik. Je pa tržaška škofija izgubila nekdanjega vikarja za Slovence, 81—letnega  prelata Lojzeta Škrlja. V duhovniškem domu v Ljubljani pa je v 86 letu starosti umrl upokojeni beograjski nadškof Alojzij Turk. Veliko prahu in polemik je povzročilo pustovanje v Ajdovščini, kjer se je v pustni povorki pojavila šema, oblečena v papeža. Dogodek, ki se je zgodil v letu pred papeževim obiskom, so obsodili naši škofje in večina javnosti. V ajdovski župniji je bila spravna pobožnost in na veliko soboto ni bilo običajnega velikonočnega blagoslova jedil. – Do poletja je bila na Lajšah nad Cerknim končana spominska kapela, ki leži blizu brezna, kamor so partizanski likvidatorji zmetali 15 ustreljenih nedolžnih  žrtev, med njimi oba cerkljanska kaplana Lada Piščanca in Ludvika Sluga. En človek se je iz jame rešil. Ubili so jih februarja 1944 zaradi domnevne izdaje cerkljanskih političnih tečajnikov  nemški vojski. S tem so likvidatorji hoteli zabrisati lahkomiselnost poveljujočih in  izdajalsko ravnanje oficirja iz njihovih lastnih vrst. Spominska slovesnost na Lajšah, povezana tudi s 50 letnico konca 2. svetoven vojne,  je bila v soboto, 1. julija. – Nabirka na zahvalno nedeljo je bila letos za gradnjo prizidka pri vipavski škofijski gimnaziji, kjer so zaradi večjega  vpisa dijakov in potrebnih standardov potrebovali več prostora. – V začetku letošnjega leta je bil nuncij Pier Luigi Celata od nas premeščen v Turčijo, za Slovenijo pa je bil imenovan za nuncija Edmond Farhad, po rodu iz Libanona, ki je bil doslej za nuncija v državah Severne Afrike. Papež je sredi oktobra povabil v Vatikan na posvet o miru na Balkanu vse škofe iz nekdanje Jugoslavije. – Že konec lanskega leta je vatikansko državno tajništvo napovedalo za leto 1996 papežev obisk v Sloveniji. Vse letošnje leto so tako v našem cerkvenem in delno civilnem okolju tekle priprave na ta dogodek. Predvideni datum je bil najprej sobota in nedelja, 18. in 19. marca. Vodja pripravljalnega odbora, ljubljanski pomožni škof Alojzij Uran, je s svojim obiskom v Vatikanu dosegel prestavitev papeževega obiska na petek in  soboto, 17. in 19. maja 1996. Papež bo obiskal vse tri škofije. Poleg drugih priprav na veliki dogodek sta bila narejena spominski mašni plašč in posoda za obhajanje. Župnik je konec avgusta oznanil obhajanje  prvih petkov pred papeževim obiskom. – Na pobudo urednika Ognjišča, g. Franca Boleta, je začela nastajati poleg revije in radia še televizija, poimenovana …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1994 –   … maščeval v t. im. »aferi Depala vas«, kjer jo je – ob  napadu vojaških specialcev na »civilista« – skupil Janša, za kar je moral odstopiti s položaja obrambnega ministra. Posledice teh političnih obračunavanj se še dolgo  niso polegle. – Spomladi so v nemirih  v Ruandi Hutujci pobili okoli pol milijona pripadnikov  Tutsijev; sredi najhujšega dogajanja je čudežno preživel in rešil veliko ljudi naš misijonar Danilo Lisjak, po rodu iz Dornberka. Več miru se  obeta z ustanovitvijo  Federacija Bosne in Hercegovine. V začetku maja so s slovesnostjo v Calaisu na francoski strani Preliva odprli 50 km dolg predor, ki so ga delali 6 let, in so z njim povezali Anglijo in Francijo. –  1995 –  Letos smo imeli 7 porok, 5 krstov in 27 pogrebov; k maši je v nedeljah hodilo blizu 390 ljudi, h verouku pa 128 otrok. Prvo obhajilo je bilo v nedeljo, 7. maja; prejelo ga je 25 otrok iz 2. razreda. Pri birmi, ki je bila na praznik Sv. Trojice, 11. junija, je bilo 24 dečkov in 32 deklic iz zadnjih treh razredov. Na srečanja za starše obeh skupin je župnik posebej povabil očete, a je na prvo tako srečanje pred birmo prišlo le 8 očetov. Birmanci so se pripravljali v skupinah in v zimskih počitnicah v februarju so šli z avtobusom na birmanski vikend v Godovič, kjer jih je gostil in vodil tamkajšnji župnik Vinko Kobal. Po birmi je župnik načrtoval za birmance razvedrilni obisk zabaviščnega parka Gardaland pri Veroni, kar pa se ni uresničilo; uspel jih je v juliju nekaj peljati na teden duhovnosti v Klancu pri Kozini. V avgustu je župnik vabil mlade na planinski izlet k Triglavskim jezerom. Župnijsko romanje na Slomškov grob v Mariboru in v Marijino cerkev v Puščavi na Pohorju je bilo na drugo soboto v septembru. V oktobru so bile volitve za nov sestav župnijskega pastoralnega sveta. Z oddajo glasovnic, ki so jih izpolnili doma in prinesli v nedeljo v cerkev, je od 682 (polnoletnih krščenih) glasovalo nad 60% upravičencev. Izvoljenih je bilo iz Knežaka 8, z Bača 8, iz Koritnic 4, iz Šembij 5 članov. Poseben dogodek je bilo praznovanje prvega obhajila za »lučke« – za otroke s posebnimi potrebami iz gibanja Vera in luč:  v nedeljo, 2. julija popoldne v tukajšnji kapeli. Istega dne je bila na večer v Pivki biserna maša petelinjskega rojaka dr. Antona Požarja, zaslužnega profesorja iz vipavskega malega semenišča oz. gimnazije. Udeležili smo se dekanijskega romanja na belo nedeljo popoldne na Sveto Goro in vseslovenskega romanja bolnikov in invalidov na Brezje konec junija. Na prvo nedeljo v septembru je bila v Trnovem slovesnost večnih zaobljub; v soboto 16. septembra pa srečanje mladih v Stični.  Zlato mašo je sredi oktobra obhajal v Trnovem trnovski rojak in župnik v Novakih g. Joško Skok. Generalni vikar naše škofije, g. Renato Podberšič, je konec oktobra blagoslovil obnovljeno kapelico sv. Družine v Petelinjah, konec novembra pa dva nova zvonova v Hrušici. 20. avgusta je postojnski dekan Vladimir Pirih blagoslovil obnovljeno kapelo Žalostne Mater Božje v Drskovčah. – Osrednje delo je bilo letos obnova ometa na župnišču. Že 8. februarja je župnik poslal prijavo  in prošnja za soglasje gradbenih del na škofijo in na spomeniško varstvo. Člani gradbenega odbora so šli po hišah in svoj dar je  prispevalo okoli 250 posameznikov. 

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1994 –   … Kapelo je 27. aprila letos  blagoslovil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki je pri tem rekel: Danes je ta hiša doživela velik dan, saj bo kapela pomembna za vso bolnišnico, ker bo žarišče ljubezni, dobrote, upanja in vere. Dokončno je bila kapela urejena s postavitvijo tridelne oltarne slike Križanega (olje na platno), ki s križa objema bolnike, mlado družino in ves svet. Ustvaril jo je akademski slikar Lojze Čemažar. Ob križ je postavil tudi žalostno Mater Božjo, soodrešiteljico. Podobo je 14. avgusta blagoslovil ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. – Radio Ognjišče je začel oddajati najprej iz koprskega studia, ki je nastal po prizadevanju urednika Ognjišča, našega rojaka g. Franca Boleta, v  prostorih nekdanjega zaklonišča pod cerkvijo sv. Marka v Kopru. Radio se je oglasil po blagoslovu prostorov in naprav 6. junija. Radijski signal pokriva preko različnih oddajnikov kar lep kos Slovenije. V novembru  je radio začel redno oddajati iz osrednjega studia, ki je nastal iz preurejenih kletnih prostorov  v kleti škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano. – Papeževo letošnje delovanje je bilo povezano z vojnimi razmerami v Bosni in Hercegovini. Sveti oče je hotel obiskati Sarajevo, a je bilo to  zaradi vojskovanja nemogoče. Večkrat se je papež v svojih nagovorih spomnil žrtev vojnega nasilja in pozival vpletene strani v iskanje miru in pomoč beguncem. V letu družine se je papež večkrat dotaknil te teme, odmevno je bilo posebno pismo otrokom vsega sveta. Z encikliko je  papež Janez Pavel II. potrdil ustanovo  duhovniškega celibata v zahodni Cerkvi, s tem pa vzbudil mnoge napade in nikdar končano polemiko. S posebnim pismom se je papež ozrl na prihajajoče novo tisočletje kot na novo dobo sveta in Cerkve. Konec aprila je papež ob nesrečnem padcu doživel hujšo poškodbo na desni nogi. Ob tem so mu tudi naši škofje zaželeli skorajšnje okrevanje. – Po vsej državi in s posredovanjem mnogih župnij  se je letos poleti zbiralo prijave za vložitev certifikatov v Krekovo investicijsko  družbo, ki so jo v ta namen ustanovile nekatere cerkvene pravne osebe (škofije). Certifikate so letos na podlagi posebnega zakona dobili vsi polnoletni državljani v postopku lastninjena državnega premo-ženja, ki bo iz skupne lastnine prešlo na fizične ali pravne osebe; premoženje, ki so ga državljani s svojim delom ustvarili, bo prodano, in certifikat je za vsakega državljana nekakšna odškodnina za njegovo delo. Vrednost potrdila bo za vse državljane enaka. – Pri nas se je že 21. julija lani, z razkritjem orožja v zabojnikih na mariborskem letališču, začela t. im. »orožarska afera«, v kateri je šlo na eni strani za obračun med Hrvati in Bosanskimi muslimani, na drugi pa za trenja med domačo komunistično kontinuiteto (predsednik države Milan Kučan) in pomladno politiko (obrambni minister Janez Janša).   Bosanski predsednik Izetbegović je  hotel, s pomočjo M. Kučana, pritihotapiti orožje za svojo bosansko vojsko mimo mednarodnih kontrol. Obrambnega ministra  Janeza Janšo so o tem verjetno obvestili hrvaški viri. Janša je hotel z razkritjem prepovedane trgovine politično uničiti Kučana. Ta pa se mu je letos, 20. marca, …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1994 –   … Bil je župnik v Stomažu in potem na Batah, kjer se je zelo navezal na bližnjo Sveto Goro. Po premestitvi  na Štjak je prišel na Goče in bil tam župnik  20 let.  – Upokojeni škof dr. Janez Jenko je dočakal 84 let starosti, ko je na letošnji sveti božični večer, 24. decembra, v izolski bolnišnici izdihnil zaradi kroničnih težav s srcem. Rojen je bil leta 1910 v vasi Jama blizu Kranja, v trdni kmečki družini. Po šentviški gimnaziji in teologiji je prejel leta 1934 mašniško posvečenje in po kratki službi vzgojitelja v Šentvidu, ko je tudi doktoriral iz teologije,  leta 1940 odšel v Beograd na pomoč tamkajšnji katoliški skupnosti. Tam je bil v začetku  vojne in preživel je bombardiranje mesta, učil je na srednjih šolah verouk, pomagal na katoliških župnijah v Srbiji in opravljal službo škofovega vikarja do leta 1964, ko ga je papež imenoval za apostolskega administratorja Sloven-skega primorja in naslovnega škofa na sedežu  starodavne škofije v Kopru,  ki je bila obnovljena leta 1977 z združenjem vseh primorskih delov, ki so po vojni ostali s prvotnimi škofijskimi sedeži izven državnih meja (Gorica, Videm, Trst in Reka, Poreč). Bil je goreč in delaven dušni pastir, teološko razgledan in strog do sebe, tudi od drugih je pričakoval podobno držo. Po upokojitvi leta 1987 je ostal v Kopru in pomagal tako nasledniku škofu Metodu Pirihu, kakor tudi v stolni župniji. Pogreba v koprski stolnici v sredo popoldne, 28. decembra, se je udeležilo zelo veliko vernikov, škofov in duhovnikov. Krsto so položili v grobnico za oltarjem s tabernakljem, na levi strani cerkve. –  Tam je 12. aprila sirski državljan ob glavnem oltarju prevrnil in s tem močno poškodoval dragocen in starodaven križ. Nekaj dni kasneje pa je v piransko minoritsko cerkev  sv. Frančiška (ob medicinski srednji šoli) vlomil italijanski državljan in odnesel 11 dragocenih slik (izrezal jih je iz okvirjev)  in celoten križev pot. Tatu so prijeli na italijanski meji.  – Konec julija je škof Metod blagoslovil  prenovljeno cerkev v Dolenjah in novo župnišče v Podgradu.  Več kot eno leto je tekla v Stržišču  obnova  župnišča, kjer  je, pod vodstvom duhovnika  in odličnega mladinskega vzgojitelja Vinka Kobala,  zaživel dom duhovnosti. Tja prihajajo, posebno v času poletnih počitnic, mladi iz vse Slovenije. Obnovljeno stavbo je blagoslovil škof Metod na god župnijskega zavetnika sv. Ožbolta v petek, 5. avgusta. – Letošnjo  miloščino zahvalne nedelje smo v škofiji zbirali za gradnjo spomenika žrtvam medvojnih in povojnih pobojev na Lajšah nad Cerknim. – Precej prahu je v javnosti povzročil italijanski zakon iz leta 1992 in letošnje podaljšanje roka za pridobitev italijanskega državljanstva za tiste, ki so bili rojeni  pod Italijo. Primorski duhovniki so s posebno izjavo letos jeseni ljudem svetovali, da se tej možnosti  odpovedo zaradi spoštovanja do minulega trpljenja naših prednikov pod  fašizmom in iz narodnega ponosa. – Naš nekdanji župnik dr. Ciril Sorč je bil imenovan za izrednega profesorja dogmatike na Teološki fakulteti v Ljubljani.  – Lani, dan pred božičem,  je bolniška župnija v kleti UKC dobila prostore za novo kapelo. Uredili so jo po načrtih arhitekta dr. Jožeta Marinka. Kapela je namenjena zasebni  molitvi in bogoslužju za pokretne bolnike in njihove svojce in za bolnišnično osebje.  …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1994 –   … Pozlatitev svečnikov, kelihov in monštranc  je stala 7000 dem.  Nabavljene so bile nove jaslice (20 figuric in 40 ovčk). Z ofrom na binkošti in z drugimi darovi so bile tapecirane klopi v župnijski cerkvi.  V božični številki Družine je bila z naslovom Na pomolu raja pod Snežnikom objavljena celostranska božična  reportaža o  kneški župniji izpod peresa Jožeta Zadravca.  –  Na pomlad je župnik  povabil na srečanje može pri Andreju zaradi pokopališča, v maju pa tudi zaradi čistilne akcije in odvoza smeti: vzorci kontejnerjev štirih velikosti so bili razstavljeni pred cerkvijo, da so si jih ljudje lahko ogledali in se odločili za primernega. Gasilsko društvo Knežak je konec junija slavilo 90-letnico ustano-vitve. V Družini je Zadravec o tem zapisal: »Dober, plemenit značaj in naravo Knežanov potrjuje tudi dejstvo, da je v gasilski zvezi kar 150 ljudi, mladih in odraslih. Letos so praznovali 90-letnico tega društva. To je skupnost človekoljubnih ljudi, ki se dandanašnji med drugim brez predsodkov in kakršnih koli ovir v svoji uniformi ob pomembnejših praznikih udeležijo tudi božje službe v cerkvi, kar je bilo v prejšnjem režimu strogo prepove-dano.« – Oljčne vejice za cvetno nedeljo so tudi letos pripeljali iz istrskih župnij in darovi so bili ob tem namenjeni za obnovo župnišča v Predloki (Črni Kal). Upokojeni škof dr. Janez Jenko letos obhaja biserno obletnico  (60 let) duhovništva. Naš rojak, msgr. Franc Bole, je aprila za delo z mediji in za ustanovitev in vodenje Karitas prejel odličje sv. Cirila in Metoda, ki ga Slovenska škofovska konferenca podeljuje za zasluge in delo na cerkvenem in javnem področju.  Letos je bil v naši škofiji en  novomašnika, to je Peter Černigoj, doma  iz Ajdovščine. Posvečen je bil v Logu pri Vipavi in škof ga je potem poslal za kaplana v Tolmin. Posvečeni so bili tudi štirje novi diakoni. – Po daljši bolezni  je 21. marca umrl 83-letni msgr. Jožef Milič, upokojeni župnik in dekan, po rodu iz Trsta, ki je skoraj 50 let deloval   v Povirju.  V času fašizma je branil slovensko besedo, ljudi pa pred brutalnostjo komunizma, ki je tudi njemu samemu preko grozilnih pisem in preiskav grenil življenje.    Šestdesetletni  Franc Štekar, doma iz Goriških Brd in župnik na Ledinah nad Idrijo,  je bolehen umrl 29. marca. Zadržan a dobrosrčen, pobožen pa dober gospodar, se je zelo dobro  razumel z ljudmi. Njegova skrita ljubezen je bila astronomija, ki jo je študiral iz literature, ki mu jo je pošiljal rodni brat iz tujine.  Čez dva tedna je po dolgi bolezni in trpljenju v duhovniškem domu v Šempetru umrl bivši črnovrški župnik  Ivan Mozetič, doma  iz Bilj pri Gorici. Imel je lep značaj in mehko srce in ljudje so ga povsod imeli radi. Po nekaj kaplanskih letih v Idriji in Solkanu je bil  župnik 11 let v Krkavčah in nato 14 let v Črnem Vrhu nad Idrijo.  Župnik z Goč pri Vipavi, Robert  Zadnik, doma iz Bovca, je za posledicami infarkta umrl 11. oktobra v šempetrski bolnišnici, v starosti 72 let. Kot kaplan je prišel v Cerkno, a mu je oblast prepovedal delovati; potem je v Solkanu doživljal ponižanja skupaj z župnikom, dr. Francem Močnikom, ki so ga nahujskani aktivisti, po imenovanju za apostolskega administratorja, dobesedno zbrcali čez italijansko mejo. Že kot duhovnik je eno leto služil vojaščino in bil še eno leto  zaprt.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1993 –  na reki Neretvi.  Še iz naših krajev: V marcu letos  je na mejnem prehodu Fernetiči neki Bajazid Ahmić, obložen z eksplozivom in vžigalniki nekaj dni grozil s samorazstrelitvijo. Protestiral je proti vojni v Bosni in Hercegovini. V trenutku nepazljivosti so ga pred novinarsko javnostjo bliskovito onesposobili koprski policisti. 21. novembra je na Inštitutu Jožef Štefan začela delovati prva slovenska spletna stran. –  1994 – To leto smo imeli v kneški župniji 5 krstov, 6 porok in 27 pogrebov.  V nedeljah  je prišlo k maši 113 otrok, 86 moških in 178 žensk (skupaj vseh 378). K verouku je prihajalo 138 otrok:  največ iz 5. razreda (22), najmanj iz 8. razreda (9). Pri prvem obhajilu, ki je bilo 8. maja,   je bilo  12 otrok iz 2. razreda.  Ministrantov je bilo 15. S petjem so pri bogoslužju sodelovali, poleg odraslih pevcev v mešanem zboru, tudi otroci iz otroškega zbora. V začetku januarja so dekanijski otroški pevski zbori imeli tukaj koncert božičnih pesmi.   Za vaje in glasbeno pripravljalnico mladih organistov je bil s pomočjo škofije  nabavljen rabljen pianino in v začetku marca je župnik poskrbel za uglaševanje.  Oblikoval se je tudi mladinski pevski zbor, ki sodeluje občasno pri bogoslužju. Poleti je bil tabor za strežnike v  Klancu pri Kozini. Junija jih je župnik popeljal – skupaj z nekaterimi župnijskimi sodelavci  –  na Vršič in julija še  na Višarje.  Udeležili smo se dekanijskega romanja na Sveto Goro (24. aprila) in jeseni župnijskega  romanja  na Koroško (Vrbsko jezero in obisk Osoj).  V mladinski skupini se je zbiralo 10 mladih in poleti jih je župnik povabil na teden  duhovnosti v Stržišče in na zaključno srečanje vseh udeležencev konec avgusta v Logu pri Vipavi.   Župnik je poskrbel za srečanja in nanje vabil: župnijski pastoralni svet in pevski zbor, starše birmancev in prvoobhajancev  (posebej še očete) in starše drugih veroučnih skupin.  Od januarja do marca je obiskal družine po vaseh, ostarele in bolnike v postu in adventu. Obnove in druga dela: Na Baču so prekrili streho na cerkvi sv. Ane, prebarvani so bili trije zvoniki (v Knežaku, na Baču in v Koritnicah),  v Knežaku je bila z darovi vernikov na križišču pri gasilskem domu znova pozidana kapelica Žalostne Matere Božje in blagoslovljena ob procesiji sv. Rešnjega telesa na prvo junijsko nedeljo. V spodaj navedenem zapisu v Družini stoji: »Sredi Knežaka je lična kapelica s kipom Žalostne božje Matere. Domačini vedo povedati, da so jo 3. decembra 1953 porušili, češ da ovira vaški promet; soseda je kip hranila do nedavnega, ko je – po sklepu vse vaške skupnosti – postavljena nova kapelica, prijazna in primerna za naš čas. V vseh časih se je ob stari kapeli zaustavila procesija ob prazniku svetega Rešnjega telesa, duhovnik je prebral evangelij ter z Najsvetejšim podelil blagoslov na vse štiri strani. Nova kapela je bila pobuda še za Bačane, da so še oni temeljito obnovili vaško kapelico Srca Jezusovega, ki je nekoč tudi bila poškodovana.« Na shod sv. Ane pa je bila tudi ta blagoslovljena.  

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1993 –  … vprašanjih naše vere, bogoslužja, morale. Uradna predstavitev je bila 3. novembra v  Ljubljani,  za naše kraje pa v sredo zvečer, 24. 11.,  v postojnskem župnišču.  Škof Metod je 28.3. blagoslovil na Premu štiri nove zvonove za župnijsko cerkev in podružnice.  22. avgusta je bila ustanovljena nova župnija Koper sv. Marko;  za prvega župnika je bil imenovan  dosedanji  župnik na Kozini, Klancu in v Rodiku Alojz Kržišnik, brat kneškega župnika.  Zamenjava župnikov je bila poleti v Košani: Marko Kos je odšel v Šturje, na njegovo mesto je  iz Oseka prišel Vid Premrl. – Ljubljanska nadškofija je v začetku leta dobila novega pomožnega škofa: papež je na to mesto imenoval župnika iz Šentvida nad Ljubljano  in strokovnjaka za katehezo Alojzija Urana. Škofovsko posvečenje je prejel na svete tri kralje v Rimu. Sveti sedež je februarja potrdil ustanovitev Slovenske škofovske konference in njena prva seja je bila 22. marca v Mariboru. Nacionalne konfernce škofov po vseh državah združujejo škofe pri načrtovanju in reševanju raznih cerkvenih vprašanj pa tudi izražanju cerkvenega gledanja na moralna in družbena vprašanja v konkretni družbi. Slovenski škofje so že od osemdesetih let (od imenovanja nadškofa Šuštarja) imeli neko obliko samostojnosti v okviru Jugoslovanske škofovske konference.  Slovenska škofovska konferenca ima sedem članov. Njen predsednik je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, podpredsednik koprski škof msgr. Metod Pirih, člani pa mariborski škof dr. Franc Kramberger, pomožni mariborski škof dr. Jožef Smej, pomožna ljubljanska škofa msgr. Jožef Kvas in msgr. Alojz Uran ter upokojeni koprski škof dr. Janez Jenko. Na svoji oktobrski seji so naši škofje ponovno povabili papeža na obisk v Slovenijo.  – s sodelovanjem nekaterih cerkvenih ustanov in posameznikov je bila letos ustanovljena in vzpostavljena Krekova banka s sedežem v Mariboru. Po vzoru in navdihu  nekdanjih ljudskih kmečkih bank in posojilnic naj bi ta nova ustanova služila malim podjetnikom, kmetom in tudi cerkveni dejavnosti. – Zaradi vojne v Bosni in Hercegovini je v naše kraje prišlo veliko beguncev. Večji sprejemni center je bil zanje odprt v nekdanjih vojašnicah v Postojni, Pivki in v Ilirski Bistrici, nekateri so si našli zatočišče tudi po vaseh, zlasti pri svojih sorodnikih in znancih. Poleg drugih socialnih ustanov zanje skrbijo tudi župnijske dobrodelne ustanove, zlasti Karitas se je v zadnjih nekaj letih dobro organizirala in zaživela na različnih cerkvenih ravneh  od župnij do Cerkve v Sloveniji. Prošnja za pomoč je prišla iz postojnskega centra, kjer je zmanjkalo v začetku leta jajc za pecivo. Papež je v zvezi z vojno v Bosni večkrat pozval sprte strani in svetovne sile, da bi v dobro civilnega prebivalstva končali z nasiljem in vojnimi spopadi. Oktobra je bila odmevna njegova izjava, s katero je potrdil dosedanjo  cerkveno prakso  neoženjenosti katoliških duhovnikov. V Vatikanu so objavili okrožnico o moralnih vprašanjih Sijaj resnice in papež je svetovno javnost opozoril na problematiko trgovanja s sužnji v Afriki. – Januarja je v ZDA novi predsednik Bill Clinton nasledil Georga H. W. Busha. Z Maastrichtsko pogodbo je bila 1. novembra uradno ustanovljena Evrop-ska unija (dotlej Evropska gospodarska unija).  9. novembra so hrvaške granate porušile v Mostarju znameniti most …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1993 –  … kjer  je mnogim pomagal do duhovniškega poklica. Nato je bil 6 let župnik v Solkanu in potem  ponovno imenovan za duhovnega voditelja, tokrat v ljubljanskem bogoslovju, kjer je 6 let oblikoval duhovno podobo mladim duhovnikom. Rajni Jožko je bil dober in razgledan duhovnik, iskan duhovni voditelj, dober pridigar in ljudski misijonar, pisec pastoralnih in duhovnih člankov v Družini in drugih verskih publikacijah. – Na veliki torek, 6. aprila, je v izolski bolnišnici umrl upokojeni župnik v Matenji vasi in trnovski rojak, 81-letni Vladimir Šircelj. Blag in umirjen je med vojno deloval na Golcu in potem v Hrušici, kjer je pogumno posredoval, da Nemci niso požgali vasi. Od 1969 je bil župnik v Jelšanah in potem 11 let v Matenji vasi, kjer so se od njega poslovili na veliki četrtek, pokopan pa je na trnovskem pokopališču. Škof Metod se mu je med krizmeno mašo v koprski stolnici iskreno zahvalil za njegovo pokončnost, urejenost ter za vse, kar je skozi 56 let duhovništva dobrega naredil za božje kraljestvo. Zelo odmevna je bila novica o nasilni smrti 83-letnega župnika v Zapogah pri Vodicah Franceta Rozmana (ljubljanska nadškofija). Vlomilca naj bi po podatkih kriminalistične ovadbe splezala v župnišče skozi okno. Spečega župnika naj bi najprej poskušala omamiti z etrom, nato pa sta se nad njim znesla še z udarci. Župniku, hudemu srčnemu bolniku, je naposled odpovedalo srce. Pristojne službe so ovadile osumljenca, vendar je bil postopek zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen. – Letos se je nadaljevala duhovna in pastoralna prenova naše škofije. Molitveno srečanje vernikov za to delo je bilo sredi marca na Sveti Gori in naslednjo nedeljo v Strunjanu. Drugo škofijsko zborovanje je potekalo  16. oktobra  na Mirenskem Gradu.  Za obe škofijski zborovanji je bilo pripravljenih 13 dokumentov, ki so v prvem delu ugotavljali in analizirali stanje, v drugem delu osvetlili vsebino z lučjo Svetega pisma in cerkvenega učiteljstva, v tretjem delu pa odprli aktualna pastoralna vprašanja in nakazali rešitve. Na prvem zborovanju, ki je bilo lani, 28. novembra, na Mirenskem Gradu je bila vsebina naslednja: katehumenat ali uvajanje odraslih v krščanstvo; zakramenti uvajanja v krščanstvo (otroci); Gospodov dan v Škofiji Koper; majhne župnije; mladi, vera in Cerkev; škofijski in redovni duhovniki. Na drugem zborovanju, letos,  so prišle na vrsto naslednje vsebine: župnijski pastoralni sveti; Karitas v naši delni Cerkvi; predzakonska pastorala kot izhodišče za prenovo pastorale zakona in družine; cerkveni pevci, petje in glasba; pastorala bolnikov in invalidov v luči prenove; starejši v naši škofiji. Dokumenti zborovanj so bili objavljeni v posebnih brošurah. –  Letošnji dar za oljčne vejice, ki so jih na župnije dostavile istrske župnije, in dar ob zahvalni nedelji je bil namenjen gradnji nove cerkve v Luciji pri Portorožu. – Druga izdaja rimskega misala v slovenskem jeziku je prišla v naše cerkve in misal smo začeli v uporabljati  letos na prvo postno nedeljo,  28. februarja. Na podružnicah so še naprej v rabi knjige prve izdaje misala v slovenščini iz leta 1976. V roke smo dobili slovensko izdajo Katekizma katoliške Cerkve. V tej obsežni knjigi, ki je v glavnem delo kardinala J. Ratzingerja, je zbrana katoliška versko doktrina o vseh …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1993 –  V naši župniji so bile letos tri poroke,  krstov je bilo 8, pogrebov pa 25; nedeljnikov je bilo ob pomladnem štetju 24. aprila 364 (moških 85, žensk  174 in 105 otrok), obhajil je bilo 16.000; zmanjšalo se je število naročnikov verskega tiska; sedaj je naročeno  naslednje število publikacij: (Družina 60, Ognjišče 110, Prijatelj 10, Misijonska obzorja 10, Mohorjeva zbirka 10, Družinska pratika 200. – Župnik je bil sredi januarja na večdnevnem na pastoralno- teološkem tečaju v Rimu. Verouk za otroke je potekal urejeno, enako mladinska srečanja. Srečanja za starše so bila v nedeljah po jutranji maši. Župnik je na posebno srečanje v nedeljo, 2. maja,  po drugi maši povabil očete prvoobhajancev. Pri prvem obhajilu 23. maja ob 8h je bilo 15 otrok. Dekanijsko srečanje strežnikov  je bilo 29. maja  v Hrušici, župnik pa je domače strežnike v začetku julija popeljal  na planinski izlet v Kamniške hribe.  Miklavž je na svoj god v cerkvi obiskal otroke  do 2. razreda  v nedeljo popoldne. Od četrtka 25. do 28. marca  je bila duhovna obnova  lanskega ljudskega misijona. Župnijsko  romanje v Padovo je bilo zaradi javorške veselice  preloženo za teden pozneje:  v soboto  4. septembra sta tja peljala romarje dva polna  avtobusa. Celodnevno češčenje je bilo v nedeljo 16. maja. V nedeljo, 27. junija ob 16h je bila maša pri sv. Janezu na Baču. Za sv. Marjeto, 25. julija,  je v Koritnicah maševal  rojak g. Franc Bole; za to slavje je bila natisnjena  spominska podobica z novim Marijinim kipom.  Za ureditev električnega  zvonjenja  dveh zvonov v koriškem zvoniku (1500 DEM in še drugi stroški za napeljavo) je župnik prosil Koričane, da bi dali po  100 DEM na družino. Župnijsko srečanje za stare in bolne je bilo v nedeljo popoldne, 3. oktobra. – Župnik je v dogovoru s krajevno skupnostjo povabil na čistilno akcijo pri sv. Barbari za v soboto pred cvetno nedeljo in ponovno še pred belo nedeljo. V začetku septembra je potekalo beljenje v župnišču in v cerkvi na Baču. Blagoslov veroučnih prostorov  je bil v nedeljo, 12. septembra. Na god sv. Barbare je bila tam sveta maša ob prenovljenem  oltarju. – Božičnica otroških pevskih zborov za našo dekanijo je bila na Pregarjah v nedeljo,  10. januarja,  popoldne ob 3h. Pridružil smo se dekanijskemu romanju na Sveto Goro, ki je bilo popoldne v nedeljo, 25. aprila.  Srebrno mašo  je 4. 7. v Zagorju obhajal domačin, lazarist g. Rudi Štavar.  Dekan Bogdan Berce je blagoslovil prenovljeni oltar v cerkvi v Zajelšju 12. septembra. – Na predvečer praznika apostolov Petra in Pavla je škof Metod v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ajdovščini podelil red diakonata domačinu Petru Černigoju, ki je bil za eno leto dodeljen v pastoralno pomoč župniku v Slavini. Na sam praznik je bilo v baziliki Matere božje na Sveti Gori posvečenje novomašnikov: Aleš Rupnik je doma iz Idrije (imenovan za kaplana v Izoli), David Taljat iz Tolmina  (nastavljen za kaplana v Idriji). – Letos sta umrla dva primorska duhovnika. V Rimu, kjer je bil na enoletnem študijskem dopustu, je za posledicami prometne nesreče (povozil ga je avto) 6. februarja umrl 66-letni Jožko Benedetič, doma iz briških Vipolž. Bil je nekaj let župnik in potem 14 let duhovni voditelj v malem semenišču v Vipavi, …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1992 –   … v Ljubljano prinesel kar italijanski predsednik Cossiga. V maju je bila Slovenija sprejeta kot 176. članica v Organizacijo združenih narodov. Sledila so članstva v drugih mednarodnih organizacijah in ustanovah. Po dveh letih se je poslovila vlada Lojzeta Peterleta  in prepustila mesto levim  pod vodstvom dr. J. Drnovška. Konec septembra je začel veljati nov denar, slovenski tolar. V začetku decembra so bile prve parlamentarne in predsedniške volitve v samostojni Sloveniji. Predsednik nove vlade je bil spet dr. Drnovšek in predsednik države s petletnim mandatom  M. Kučan. – V začetku junija je bil v Jurovskem Dolu pri Mariboru v nepojasnjenih in sumljivih okoliščinah ustreljen 46-letni Ivan Kramberger. Bil je nekakšen ljudski tribun, ki je znal nagovoriti preproste ljudi; med simpatizerji je pridobil privržence, ki so ga politično podpirali in zato je – osovražen v nekaterih krogih – padel pod streli »neznanega« storilca. –  Februarja letos je bilo  na podlagi odločitve notranjega ministrstva iz registra slovenskih državljanov izbrisanih nekaj manj kot 25.000 nekdanjih jugoslovanskih državljanov: nekateri iz nekdanjih jugoslovanskih republik so iz nemarnosti zamudili rok za prijavo v postopku pridobitve državljanstva, nekateri so samopašno verjeli v ponovno jugoslovanstvo, mnogim se je pa zgodila krivica. Zadeva je v nadaljevanju dobila epilog na evropskem sodišču, ki je Sloveniji naložilo izplačilo odškodnin in ureditev stanja. Nekateri so se slovenskemu državljanstvu tudi odpovedali. Čeprav je nekdanja socialistična Jugoslavija konec aprila uradno ugasnila in sta na njenih ruševinah Srbija in Črna Gora ustanovili zvezno republiko Jugoslavijo, se je vojna v Bosni nadaljevala z rušenjem in ubijanjem; oblegano in obstreljevano je bilo Sarajevo in tam so pod srbskimi streli padle prve bošnjaške in hrvaške žrtve. – Za Slovenijo so na poletnih olimpijskih igrah v Barceloni naši veslači v dveh kategorijah prejeli prvi dve bronasti medalji v novi državi. – Vreme: avgusta je bila huda suša. Tudi najstarejši kmetje ne pomnijo tako slabe letine, kakršna je bila letos zaradi katastrofalne suše. 17. oktobra so obilne padavine povzročile zelo hiter porast nekaterih rek, zlasti Vipave, zgornje Save in Savinje ter Kolpe. Narasla je tudi Ljubljanica, ki je že popoldne dosegla kritične vrednosti in začela poplavljati Ljubljansko barje. 18. oktobra je v Podkraju padlo 250 mm. Prve jesenske poplave niso bile izjemne, saj so tokovi, ki so poplavljali, dosegli le eno- do dvoletne visoke vode, kar pomeni poplavljanje le v razmeroma ozkih, najnižjih pasovih ob rekah. Ker je tam izraba tal prilagojena relativno pogostim poplavam, ni prišlo do večje gmotne škode. Komaj deset dni po prvih poplavah je konec oktobra spet prišlo do močnih padavin, zaradi katerih so med 29. oktobrom in 1. novembrom močno narasli rečni tokovi in ponekod so se pojavili zemeljski plazovi. Močne padavine so ob jugozahodnih vetrovih 29. oktobra najprej zajele zahodno Slovenijo, nato pa je ob dotoku hladnejšega zraka s severovzhoda močno deževalo predvsem v severovzhodni Sloveniji. Med 29. oktobrom in 1. novembrom so močne padavine in visoke vode povzročile težave  po vsej državi, posebno na območju Celja.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1992 –   … iz skupnosti Marijinih sester. V maju je bil v Logu pri Vipavi škofijski festival cerkvenih pevskih zborov ob 400-letnici smrti skladatelja J. Gallusa in ob 40-letnici smrti primorskega skladatelja V. Vodopivca. Poleti so naši škofje ponovno opozorili župnike, naj dosledno upoštevajo določbe glede koncertov v cerkvah: prireditelj je ne glede na izvajalca krajevna župnija; izvajajo se dosledno samo skladbe za cerkveno rabo; med koncertom naj župnik iz cerkve odnese najsvetejše na primeren kraj; vstop na koncerte je prost, brez vstopnine. – Julija je škof Janez v Jelšanah posvetil nov zvon. Jeseni je bil za asistenta pri katedri za liturgiko na Teološki fakulteti v Ljubljani imenovan nekdanji premski župnik mag. Ivan Likar. Po ureditvi župnijskih poimenovanj (župnija je pravna osebe, ne pa cerkve, kaplanije ali kaj drugega) in pečatov je to naposled tudi s škofijo: Škofija Koper je dobila nov pečat: v njem je sonce z žarki, ki spominjajo na zgodovinski grb mesta Koper, po katerem se naša škofija imenuje. Škof je poleti spomnil župnike na pisanje župnijske kronike, v kateri odseva časovni utrip župnije. Podobno je tudi župnijski arhiv veliko kulturno in duhovno bogastvo, ki potrebuje ljubečo roko in primerno nego. – Konec marca je bilo že tretjič v nekaj letih vlomljeno v podružnično cerkev sv. Jurija na Taboru pri Brezovici; tatovi so odnesli z oltarja štiri kamnite stebre. . – V februarju so se na ljubljanskem pokopališču na Žalah po več letih spet začeli pogrebi iz obnovljenih Plečnikovih vežic. Te so bile zgrajene pred vojno, a jih je prizadel zob časa in nenaklonjen režimski prezir do Plečnikovega dela. Plečnikove Žale so bile opuščene po zgraditvi poslovilnega kompleksa novih vežic skupaj s krematorijem, ki je že s svojo postavitvijo na čisto nasprotno stran pokopališče kazal odnos do režimu neprijetne kulturne dediščine; ta je bila zadnji trenutek rešena pred zrušenjem. – V začetku posta je izšel nov slovenski mašni misal, to je mašna knjiga na oltarju, iz katere duhovnik bere vsakodnevno mašo. Nova knjiga je je bila potrebna, ker je dosedanji iz leta 1975 vezava že razpadla, manjkala pa so v njej tudi novejša mašna besedila. Dejansko smo knjigo dobili šele letos v decembru. – Že v začetku leta so bili med Vatikanom in Republiko Slovenijo vzpostavljeni diplomatski odnosi in od priznanja naše države je bil za vatikanske diplomatskega predstavnika pri nas postavljen nuncij v Beogradu, nadškof Gabriel Montalvo. Junija, pred prvo obletnico praznika države Slovenije, pa je bil za prvega apostolskega nuncija v Ljubljani imenovan msgr. Pier Luigi Celata. Ta je po prihodu izročil poverilna pisma notranjemu ministru Dimitriju Ruplu in predsedniku države Milanu Kučanu. – Na veliki  šmaren je na Brezjah potekala uradna in slovesna posvetitev slovenskega naroda božji Materi Mariji. Po vseh župnijah,  tudi pri nas v Knežaku, smo se tej posvetitvi pridružili.  – Naši škofje so bili meseca novembra v Vatikanu »ad limina« (dobesedno pomeni ta latinski izraz, da so poromali k zidovom oz.  cerkvam apostolov Petra in Pavla, na njune grobove; ob tej priložnosti škofje tudi dejansko obiščejo ti dve cerkvi in v tam  molijo za svojo krajevno Cerkev in svetega očeta).  Papež je škofom in vsemu slovenskemu narodu izrekel zahvalne in spodbudne besede skupaj s prisrčnim blagoslovom. – Konec leta je bil za delo v župnijski pisarni pripravljen in dan v uporabo računalniški program za razne sezname in zbirke podatkov. – Slovenija- Konec lanskega leta so novo državo, Republiko Slovenijo, že priznale nekatere države, med njimi prva Islandija. Letos sredi januarja je to, kot četrta država,  storil tudi Vatikan, potem pa še mnoge druge. Za  Italijo je listino s priznanjem …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1992 –   … Bajc Zorko s Cola, Kavčič Ivan iz Črnega Vrha in Kravos Matjaž iz Vipavskega Križa. Umrli pa so štirje duhovniki. V februarju Mirko Škarabot in Stanislav Vrtovec. Gospod Mirko je bil iz Šempetra pri Gorici in tam je nazadnje bival v domu za ostarele duhovnike, ko je po 48 letih zveste in delovne duhovniške službe dozorel za večnost. Večino svojega duhovniškega življenja je deloval v Levpi nad Kanalom, kjer je tudi pokopan. Po vojni je bil preganjan od komunističnega režima in 6 mesecev zaprt. Bil je deloven, preprost in družaben duhovnik iz generacije, ki je prijateljsko združevale nekdanje slovenske, furlanske in italijanske bogoslovce v  goriškem semenišču. Duhovnik S. Vrtovec je bil doma iz Velikih Žabelj na Vipavskem. Še dva njegova brata sta bila duhovnika jezuita, sestra pa redovnica uršulinka. Bil je poznan in dober ljudski pridigar in misijonar, velik častilec Matere Božje. Nekaj let je bil i odgovorni urednik Družine. Rajni je služboval na Tolminskem, v Prvačini in nato skoraj 40 let kot župnik in dekan v Dornberku, kjer je tudi njegov grob. Junija je v Sečovljah  nenadoma umrl 69 letni župnik  Ivan Mavrič, doma iz Podbež, Hrušica. Ker je želel delovati v misijonih, je odšel na šolanje v Italijo, a ga je zaradi zdravstvenih težav nadaljeval v Kopru, Gorici in Ljubljani. Deloval je kot kaplan v Hrenovicah, bil je župnik v Sežani in nazadnje v Sečovljah; pokopan je na hruševskem pokopališču. Pokojni Ivan je bil živahen in srečen človek, dober katehet in preprost v stikih z ostarelimi in preprostimi ljudmi.  Jeseni je po petih letih hude arterioskleroze v idrijski bolnišnici umrl prelat Ivan Kobal, dolgoletni škofijski kancler in prej 31 let župnik v Črnem Vrhu nad Idrijo. Tam je preživel krvav vojni spopad in  razdejanje vasi, požig in porušenje cerkve in smrt  na desetine nedolžnih domačinov. Povojna obnova zidov  je bila okrašena še s štirimi novomašniki in petimi redovnicami. Bil je velik podpornik misijonov. 21 let bil kancler, to je vodja škofijske pisarne v Kopru in spovednik v stolnici.  Pokopan je v rodnem Sanaboru pri Vrhpolju na Vipavskem.  – V začetku tega leta je škof Metod z odlokom preuredil nekatere naše dekanije: združili sta se dekaniji Idrija in Cerkno, Komen in Sežana, Biljana in Kanal sta pridruženi Novi Gorici, združita se tudi ćrniška in vipavska dekanija, ustanovi se pa nova dekanija Šempeter (pri Novi Gorici). – Prve dni maja je papež Janez Pavel II. obiskal sosednji škofiji Trst in Gorico. Njegovih maš se je udeležilo tudi 2000 vernikov iz naše škofije. Na Travniku v Gorici je z njim somaševal naš škof Metod in okrog 50 naših duhovnikov. Zvečer 2. maja pa je sveti oče v stolnici molil rožni venec pred svetogorsko podobo Matere božje, ki so jo za to priložnost pripeljali v Gorico. – Med naše vernike je bil razdeljen vprašalnik, ki je spodbudil nekatere prakse v zvezi s karitativnim delovanjem, odpira vprašanje, kako naprej z malimi župnijami, po vseh dekanijah uvaja katehumenat za odrasle. Prenova bo uspešna, če bomo verjeli v moč Svetega Duha, če se bo prenova najprej dotaknila duhovnikov, redovnikov in redovnic in laiških pastoralnih sodelavcev, če bomo verjeli in zaupali v laike, če bomo odkrivali nove oblike pastoralnega organiziranja, povezovanja in sodelovanja, ki bo ovrednotilo družino in laike tako, da bodo postali dejavni in odgovorni.  Prvo zasedanje je bilo na Mirenskem Gradu v soboto, 28. novembra. Kjer so zastopniki naše krajevne Cerkve pregledali šest vsebinskih krogov življenja v naši škofiji in dopolnili ter sprejeli smernice za nadaljevanje prenove.  V začetku posta je Škof Metod blagoslovil in odprl duhovniški dom v Šempetru pri Gorici. Hišo je za ostarele duhovnike podarila naši škofiji domačinka – pokojna Agata Habchi, nekdanja aleksandrinka. V domu je prostora za šest duhovnikov, oskrbujeta jih redovnici …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1992 –   … in oba župnijska sveta ter novoustanovljene Karitas so potekali na običajen način. V poletnem času je župnik povabil strežnike na taborjenje v Lokovec nad Čepovanom in oba zadnja razreda veroučencev na dneve zbranosti v Vremah, srednješolce pa v teden zbranosti v Stržišču. Za fante in dekleta 16 – 21 let je bil jeseni odprt razpis za vključitev k skavtom, povabljeni pa so bili tudi v Stično, v soboto 19. septembra. Ostareli in bolni so imeli župnijsko srečanje zadnjo septembrsko nedeljo popoldne. Župnijsko romanje na dom škofa A. M. Slomška v Ponikvo je bilo konec avgusta. Konec oktobra je župnik povabil v biblično skupino, posebej bralce božje besede. Opravljena dela. Sredi maja je bilo urejeno v farni cerkvi bitje ure na vse tri zvonove in spet sta na  eni številčnici  stolpne ure delovala kazalca – kazala točen čas. Do shoda v Koritnicah, ob praznovanju sv. Marjete, je bil urejen tlak v cerkvi, na levi strani je bil postavljen kip Matere Božje, notranjost cerkve prebeljena (Lojze Batič iz Šempetra pri Gorici). Vse je plačala rojakinja iz Trsta Lina Delost, poročena D’Alena (30 mio lir  – en nov avto R4 je stal okoli 11 mio lir). Blagoslov obnovitvenih del in novega Marijinega kipa je na praznik opravil g. Franc Bole. V župnišču je bila za ogrevanje hiše in učilnic montirana peč  in cisterna za nafto ter postavljen v novo kurilnico dimnik. V mesecu maju je bila končana montaža novih oken in strešnih žlebov in pločevi-nastih obrob. Do začetka verouka so bila končana dela v učilnicah in drugih prostorih (wc  in stopnišče), kar je stalo okoli 20.000 DM (za dva nova avta  R4). Župnija je tudi prispevala za obnovo župnišča v Klancu pri Kozini za namene mladinske pastorale v naši škofiji.  Denar za vsa opravljena dela in druge izdatke so pripevali farani v rednih nabirka in z drugimi posebnimi prostovolj-nimi darovi (predlogi: v zbiralni akciji naj bi npr. po družini ali po dohodku, to je plača ali penzija, darovali po 1000 sit), župnik pa je svojim denarjem kril trenutne zagate v prazni župnijski blagajni. Na jesenski seji župnijskega pastoral-nega sveta (sklic je bil ponovljen zaradi premaj-hne udeležbe) je župnik opozoril še na nujno  pleskanje pločevine na zvonikih ali morda prekritje z bakrom; s krajevno skupnostjo je potrebno doreči glede čistilne akcije, mrliške vežice in upravljanja s pokopališčem (prispevek za grobove in red pri njihovem postavljanju in vzdrževanju, obnova pokopališke cerkve sv. Barbare). Župnik je že za veliko noč povabil k vseslovenski čistilni akciji za lepo okolje. Do konca leta je bil obnovljen lesen oltar sv. Bar-bare s pozlato in barvanjem. – V ponedeljek, 10. junija je župnik tukaj gostil srečanje duhov-nikov svojega letnika. Zadnjo junijsko nedeljo je med dopoldansko mašo pel cerkveni zbor iz Šempetra pri Gorici, pri jutranji maši 8. Novem-bra pa kvartet Capris iz Kopra. Dekanija in ško-fija. Prvo nedeljo v juliju je zagorski župnik Niko praznoval srebrno mašo. V Košani je bilo konec septembra srečanje za učitelje o verskem pouku v državnih šolah, o temi, ki je razburkala slovensko strokovno in laično javnost. Gost na večeru je bil prof. dr. A. Snoj s teološke fakul-tete. Sredi novembra pa je v domu za ostarele v Ilirski Bistrici o spremljanju umirajočih govorila zdravnica dr. Metka Klevišar. V soboto, 28. novembra je bilo na Mirenskem Gradu zboro-vanje škofijske prenove: ta pastoralni projekt naj bi dal svežega vetra v pastoralno in versko življenje v naši škofiji; podobni projekti  so potekali še v obeh drugih dveh slovenskih škofijah. Konec decembra je bila v šoli v Pivki predstavitev cerkvenega finančnega projekta: ustanovitev  Krekove vzajemne banke, ki naj bi pomagala vzpostaviti nove gospodarske temelje  za finančno servisiranje drobnega gospodar-stva, kmetov in cerkvenih projektov.  Letos je bilo v Sloveniji posvečenih 20 20 novomaš-nikov, od tega 3 iz naše škofije: …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1991 –  Pri obsežnem delu pri učilnici je bilo premalo sodelovanja, župnik pa je sam opravil 500 prostovoljnih ur. Kar pa so ob začetku veroučnega leta izkoristili nekateri birmanci tako, da je bila priprava v krizi zaradi objestnosti, ki se je pokazala na primer v prostaških zapisih na klopeh v cerkvi. Pri mladinskem zboru niti pomoč pivškega župnika ni zalegla. – Naši škofje so v postnem pastirskem pismu spodbujali k celostni verski vzgoji, da bi verniki iz tradicije, Božje besede, zakramentov in pridobljenega verskega znanja tudi v javnosti iz vsega naštetega živeli. Konec maja je bilo veliko vseslovensko romanje na Trsat ob 700 letnici tamkajšnje cerkve. 28. junija je nadškof Šuštar blagoslovil obnovljene Plečnikove Žale, dan prej pa novozasajeno lipo na trgu pred Skupščino.  Župnik je povabil konec avgusta na koncert skupine Gen Verde v  Ljubljano. Pripravljal se je vseslovenski misijonski kongres; 21. septembra se je v Stični zbralo več tisoč mladih kristjanov. In v Cerkvi na Slovenskem je potekal misijonski kongres z raznimi dogodki in prireditvami ter molitvenimi srečanji, misijonsko razstavo v ljubljanskih Križankah in simpozijem na teološki fakulteti v Ljubljani. Jeseni je škof Metod  obiskal rojake v Avstraliji. V nekdanjem malem semenišču v Vipavi  je septembra začela z rednim poukom novoustanovljena Škofijska gimnazija. V cerkvenem in tudi civilnem okolju je dvignil veliko prahu napovedani zakon  o  denacionalizaciji cerkvenega premoženja, po katerem bi bile vrnjene Cerkvi po vojni odvzete nepremičnine (stavbe, kmetijska zemljišča in gozdovi). Že nekaj časa so krajevne radijske postaje s sodelovanjem domačih duhovnikov začele s predvajanjem verskih oddaj. Za večjo kvaliteto te oblike oznanjevanja evangelija so naši škofje pritegnili  nekatere znane cerkvene medijske delavce in slovenski program Radia Vatikan. V jasnosti je bila že nekaj časa razpravljanje o prvenstvu križa in zastave pri cerkvenih pogrebih. Zato so škofje poleti v soglasju z Gasilsko zvezo Slovenije dali napotke glede reda pri  pogrebih z udeležbo gasilcev in o sodelovanju zastopnikov Cerkve na gasilskih prireditvah. – 1992 – V tem letu je bilo 5 porok, 8 krstov. Prvoobhajancev je bilo 16 in pogrebov 18. – 13. januarja je bila ustanovljena Župnijska karitas Knežak. Pred ljudskim misijonom, ki sta ga  od sobote, 4. aprila, do cvetne nedelje, 12. aprila, vodila dva misijonarja, je župnik obiskal vse družine in jih povabil na misijon z naslov »Oživimo svojo vero.«  Udeležba je bila lepa in  veliko je bilo spovedi.  Letos je bil misijon tudi v Košani in Šmihelu ter na Premu in Pregarjah. Verouk, srečanja za starše …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1991 – … 4.693 pripadnikov JLA in 252 zveznih miličnikov. Uničenih ali poškodovanih je bilo 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 trans-portnih vozil in 6 helikopterjev. – v vojnem času so slovenski mediji, zlasti tv in radio sproti poročali o dogajanju. Ljudje so sledili dogod-kom in v strahu upoštevali navodila o evakuaciji pred letalskimi napadi. Zato je župnik odpovedal poletni tabor za strežnike v Lokovcu.  Posvečenje novomašnikov v soboto, 29. junija, v Kopru je potekalo ob zavedanju preteče nevarnosti; prestavljena je bila nova maša v Pivki. Dejansko je vojaško letalstvo JLA obstreljevalo letališče na Brniku, predor Karavanke in oddajnike   v Domžalah, na Nanosu, Krvavcu, Boču…). Pri obstreljevanju položajev slovenske teritorialne obrambe so bili na dolenjski cesti ubiti turški vozniki kamionov. Tanki JNA so pomendrali ovire. Pod cesto pri kamnolomu nad Črnim kalom je dolgo ležal prevrnjen kamijon, ki ga je tank na poti proti meji na Škofijah zrinil v prepad. Slovenska terito-rialna obramba, to je naša slovenska vojska, je tudi pri nas vpoklicala veliko rezervistov, fantov in mož. Za varovanje in obrambo na raznih mestih Primorske in tudi drugje so ostali nekateri v uniformi do poznega poletja. Predsedstvo SFRJ je 18. julija sprejelo odločitev, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Vojska se je začela umikati iz kasarn, na vagone in na tovornjake so nakladali opremo. Za seboj so pustili opustošene ali celo porušene objekte (v vojašnici, nekda-njih škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, so oficirji razprodali bakreno električno napeljavo, ki so jo s kamijoni izvlekli iz inštalacijskih jaškov in cevi). Zadnji vojaki so se na ladje v koprskem pristanišču vkrcali 26. oktobra ponoči;  naslednje popoldne je z do kraja navitimi motorji na odprto morje izplula izplula zadnja ladja. Z odhodom JLA se je proti Jugu odpravila tudi večina oficirjev in njihovih družin. V mnogih mešanih zvezah je nastalo veliko težav in razdvojenosti: otroci so rasli in se šolali tukaj, odhod je pomenil zanje prekinitev prijateljstev, opustitev delovnih mest, ogroženost ljubezen-skih zvez in odhod v negotovo in vse boj zmedeno jugoslovansko okolje. Iz JNA so se  vrnili slovenski regruti, mnogi s psihičnimi težavami. – V začetku oktobra je bil v državi uveden lasten denar. Slovenski tolar je veljal ob menjavi en jugoslovanski dinar. Nov denar je bil lepo sprejet in je pomenil in dejansko počasi prinesel tudi gospodarsko stabilnost in ekonomsko rast. – Še nekaj dodatnih opazk: Župnik  je v času vojne nevarnosti povabil k molitvi za mir vsak večer ob 20h. Pred župnijskim misijonom je nameraval obiskati vse družine, a je začutil »določen« odpor. …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1991 – … … zvezi komunistov je konec novembra  ustanovila Demos (slovenski demokrati, socialno demokratska zveza, krščanski demokrati, zeleni Slovenije, kmečka zveza), ki je na volitvah za veliko noč 1990 prepričljivo dobil večino v skupščini. Julija je bila sprejeta deklaracija o suverenosti republike Slovenije in v Kočevskem Rogu je bila prva spravna slovesnost: sveto mašo je daroval nadškof Šuštar, predsednik Milan Kučan je poudaril, da je potrebno pustiti preteklost in se skupaj napotiti v prihodnost. Plebiscit o samostojnosti Slovenije je bil izveden v nedeljo, 23. decembra 1990, in se ga je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev, med katerimi je “ZA” samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,2 % vseh volivcev oz. 95 % tistih, ki so se udeležili plebiscita. Rezultat je sprožil med Slovenci veliko navdušenje. Slovesna razglasitev plebiscitarnega rezultata je potekala na seji Skupščine Republike Slovenije 26. decembra.  Razglasitev so oznanili vsi zvonovi po cerkvah, goreli so kresovi in marsikje so posadili lipe ob veliki udeležbi ljudi in blagoslovu duhovnikov. Zvezna vlada je na dogajanje v Sloveniji odgovorila z ukazom o razorožitvi teritorialne obrambe, kar pa se ni v celoti izpolnilo in je bil del orožja in opreme skrivaj zadržan na območju Slovenije in izven pristojnosti JLA. Novo vodstvo teritorialne obrambe je v maju 1991 za usposabljanje slovenskih vojaških nabornikov ustanovilo nov center v Pekrah (Maribor) in na Igu (Ljubljana). Logično nadaljevanje osamosvajanja in odcepitev od Socialistične republike Jugoslavije ter vzpostavitev nove države Republike Slovenije je bilo v začetku junija 1991 sprejetje osamosvojitvenih zakonov in določitev državnega grba, zastave in himne. V torek, 25. junija, je bila sprejeta Deklaracija in Temeljna listina o osamosvojitvi in neodvisnosti Republike Slovenije, slovesna razglasitev pa je bila naslednji večer na Trgu republike v Ljubljani: govori, slovesni dvig nove zastave, himna in velika in navdušena množica ljudi. – Obenem se je že začela vojna: iz kasarn v Pivki in Ilirski Bistrici so odpeljali proti meji z Italijo tanki JLA in naleteli marsikje na prve ovire, ki jih je postavila milica (tako v Pivki), v Vrhpolju pri Vipavi pa so se na cesto postavili v živi zid tamkajšnji vaščani in tako ovirali napredovanje vojakov. Uradno se je napad na Slovenijo začel 27. junija. Spopadi so trajali do 7. julija, ko so se s podpisom t. im. brionske pogodbe tudi končale vojaške bojne dejavnosti. Pišejo, da je padlo 76 žrtev (19 na slovenski in 45 na strani JLA, 12 je bilo tujih državljanov); ranjenih je bilo 182 slovenskih vojakov in 146 na strani JLA; …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1991 – … in proznih zapisih. Počiva v rodnem Kubedu. – Za nas Slovence se je v tem letu zgodil edinstven zgodo-vinski dogodek: razmeroma miren izstop iz države Jugoslavije. Zgodilo se je, o čemer smo mi, otroci socialistične federativne republike Jugoslavije, le medlo sanjali, o čemer so glasno govorili le rojaki onstran meje in tisti po svetu;  o čemer se je doma skrivaj za zagrnjenimi okni šepetalo. Po drugi svetovni vojni so starejši morali tako razmišljati, mlajši pa smo bili  tako vzgojeni in šolani. Svet je bil  zacementiran v balkanski ureditvi, razmišljanju in manirah. Pomladni vetrovi sprememb so se pojavili najprej na Poljskem, kjer je na pobudo papeža Janeza Pavla II. v osemdesetih letih začel sindikat Solidarnost izražati svobodo-miselne in nacionalne protikomu-nistične težnje; te so se ne brez  človeških žrtev razmeroma mirno uresničile leta 1989 z demo-kratičnimi volitvami in izstopom iz varšavskega pakta, nad katerim je  bdela komunistična Sovjetska zveza. Kolo zgodovine je spremenilo nekdanji vzhodni blok in dotlej  socialistične –  komunistične države so se demokratizirale: Čehoslovaška (1989), Vzhodna Nemčija (1990), baltske države Litva, Latvija, Estonija. Na Balkanu so se demokratizirale Madžarska, Bolga-rija in Romunija. Jugoslovansko socialistično zgodovino je najprej načel srbski nacionalizem:  znana je afera iz leta 1983 o uvedbi »skupnih jeder« za poenotenje  jugoslovan-skih šol, s čimer bi se slovenščina izgubila v srbski večini; v Bosni afera Agrokomerc s Fikretom  Abdićem; nemiri na Kosovem, ki jih je JLA krotila tudi s pomočjo slovenskih nabornikov; nasprotovanja med Hrvati in  Srbi v Vojni krajini so kasneje povzročila vojno, ko je zagorel ves preostali del Jugoslavije. Tudi v  Sloveniji je iz notranjih socialnih, kulturnih in zgodovinskih dejavnikov postopoma prišlo do sprememb, ki so jih podpirali in pri njih sodelovali tudi verni in Cerkev. Znamenje vzbrstele  narodne zavesti in pripadnosti v tem času simbolizira reklama z  lipo sredi travnika v »moji deželi Sloveniji«. Nekaj pomembnih dogodkov, ki so bili odsev procesa demokratizacije in izstopanja iz federativen državne ureditve: stavka v ljubljanskem Litostroju  decembra 1987; aretacija Janeza Janše in proces proti četverici leta 1988; zborovanje v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem februarja 1989 v Ljubljani  je zaostrilo odnose s Srbijo in združilo slovensko politično in civil-no javnost; sledila je majniška deklaracija, jeseni sprememba ustave; za državno himno je izbrana  Zdravljica. Politična opozicija …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1991 – … duhovniško službo na župnijah in tik pred vojno postal škofijski tajnik. V tej službi je bil najožji sodelavec škofa Rožmana in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. Avgusta 1947  je bil aretiran  in obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih jih je prestal skoraj osem, od tega dve leti v samici. Potem je bil do leta 1964 župnik v Sodražici in čez tri leta je bil imenovan za pomožnega ljubljanskega škofa. – Iz mariborske škofije je bil doma duhovnik Jože Vesenjak, ki je 71 leten umrl letos konec junija. Kar 13 let je bil  duhovni vzgojitelj (spiritual) v ljubljanskem bogos-lovju, kjer je sooblikoval generacije sedanjih duhovnikov. Poleg tega je bil zelo dejaven pri pripravljanju bogoslužnih knjig in velik ekumenski delavec. – V naši škofiji je letos umrlo kar 5 duhovnikov.  Po daljši bolezni je sredi aprila na Mirenskem Gradu umrl 82 letni Anton Pilat, rojen na Štanjelu in je tam tudi pokopan. Bil je odličen katehet in prvi med primorskimi duhovniki je vozil motorno kolo. Najdlje je bil župnik v Otaležu na Cerkljanskem, kjer je preživel strahote druge svetovne vojne. Potem je deloval na Vogrskem in potem bil dolgo v pokoju v Renčah. V začetku maja je v svojem 73 letu umrl dolgoletni župnik v Šmarjah na Vipavskem Slavko Rejec, po rodu Idrčan. Kot mlad duhovnik je deloval na Tolminskem, od koder je rad planinaril in bil velikokrat na Triglavu. V Šmarjah je bil več kot 30 let. Dolgo je bolehal za sladkorno, ki ga je tudi pobrala. Sredi junija je po hudi bolezni dotrpel 59 letni župnik iz Kamenj na Vipavskem, g. Janko Tušar, doma s Straže na Cerkljanskem. Dolgo je deloval v Goriških Brdih in je bil v osebnem in pastoralnem delu znan po svoji vestnosti, delavnosti, požrtvoval-nosti do ljudi in skrben gospodar pri vzdrževanju cerkva. Pokopali so ga v Cerknem. Sredi novembra sta umrla dva duhovnika: Hrvatin Marjan, 69 letni župnik na Planini nad Ajdovščino, je bil po rodu Tržačan. Najdlje je deloval v postojnski dekaniji. Najprej je bil kaplan v Hrenovicah, potem župnik v Trnju in v Košani, kjer je tudi pokopan; 15 let je bil na Planini in je v malem semenišču v Vipavi poučeval italijanščino. Bil je blag človek, zelo dobrega srca in dober pedagog. Nekaj dni kasneje je v Klancu pri Kozini umrl 78 letni istrski pesnik, narodni buditelj in velik narodnjak Alojz Kocjančič. Vsa leta svojega bogatega življenja je preživel v Istri in na kraškem robu. Bil je pokončen mož v viharnih časih fašizma in v divjih letih borbenega komunizma. Svojo ljubezen do rodne zemlje in Boga je izrazil v mnogih občutenih pesmih …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1991 – … za novo cerkev v Luciji. Načrtuje se odprtje škofijske gimnazije v Vipavi namesto dosedanjega malega semenišča in srednje verske šole.  Konec januarja je škof Metod izročil misijonski križ laičnemu misijonarju Branku Likarju iz Ajdovščine, ki je odšle v misijone v Zambiji. Škofijsko posvetovanje o prenovi na Mirenskem Gradu konec februarja. Prejeli in brali smo škofovo pismo ob vojnem stanju v Sloveniji. Škofijski molitveni dan za duh poklice je bil na Sveti Gori v soboto, 7. septembra. Škof Metod je v Kopru ob škofijski stavbi na Trgu Brolo v torek, 7. maja, blagoslovil nove poslovne in stanovanjske prostore založbe Ognjišča.  V nedeljo, 6. oktobra, je blagoslovil novo župnišča v Košani: Nova zgradba je zrasla ob starodavnem farovžu, ki je bil dotrajan in bi bila adaptacija zelo draga. Novogradnja je s tem pridobila potrebno dvorišče.  Generalni vikar Renato Podberšič je v nedeljo, 23. Junija,  blagoslovil popolnoma prenovljeno cerkev  sv. Janeza Krstnika na Sušaku, župnija Jelšane. V petek, 11. Oktobra, pa je škof blagoslovil Dom starejših občanov in kapelo v Ilirski Bistrici. V vipavski škofijski gimnaziji se je 2. Septembra začelo novo šolsko leto za 25 gojencev Malega semenišča in za 11 zunanjih dijakinj in dijakov. Iz zapuščine aleksan-drinke Agate in dr. Stanyja Habachija v Šempetru pri Gorici bo škofija preuredila dom za ostarele duhovnike. V njem bo prostora za 6 duhovnikov in za dve ali tri sestre, ki bojo oskrbovale  duhovnike in dom. – V Obrovu, župnija Hrušica, se  je zgodil vlom  in tatvina v podružnični cerkvi Gospodovega oznanjenja v noči med 27. In 28. septembrom. Tatovi so sneli in odnesli iz okvirov 11 podob križevega pota, od 3. do 13. postaje. Ukradli so tudi kipec Matere Božje. – Letos je bilo v vseh treh škofijah posvečenih 12 škofijskih in 7 redovnih novomašnikov. V naši škofiji so bili na praznik apostolov Petra in Pavla v koprski stolnici posvečeni za duhovnike, poleg že omenjenega Stanislava Rebca iz Pivke, še  Matej Kobal iz Idrije, Niko Rupnik iz Črnega Vrha in Bogdan Vidmar  s Cola, za diakone pa so bili posvečeni trije  naši bogoslovci 5. letnika teologije. Rebec je bil imenovan za kaplana v Ilir. Bistrici namesto Jožeta Jakopiča, ki je bil imenovan za župnika na Šentviški Gori. – V začetku leta je po dolgi in težki bolezni na prvi petek,   4. januarja zjutraj, mirno odšel v večnost zlatomašnik, ljubljanski pomožni škof in dolgoletni generalni vikar dr. Stanislav Lenič, ki je v svojem bogatem življenju za Cerkev in domovino naredil veliko dobrega. Rojen je bil leta 1911 in je zgodaj osirotel.  Najprej je opravljal …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1991 – … Otroška božičnica za vso dekanijo je bila tukaj v nedeljo, 13. januarja popoldne. Na materinski dan, 25. marca, so otroci pripravili akademijo, ki je bila zvečer po maši. Skavti so se predstavili v soboto, 11. maja. Redno so bila srečanja za starše po razredih verouka, posebej pa za starše predšolskih otrok.  Dnevi zbranosti za birmance so bili v Vremah konec julija. Srečanje za mlade je bilo v Košani. – Župnik se je v februarju udeležil katehetskega tečaja na Mirenskem Gradu. V postu je obiskal družine birmancev in prvoobhajancev. Pozimi je bil na smučanju s prijatelji – duhovniki – in poleti v Dolomitih. Sedem mladih iz župnije je peljal poleti na Vogel, Razor planino in Črno prst. Z njimi je bil tudi na Kredarici, kjer je bila ob gradbišču nove kapele 21. avgusta maša: prišlo je kakih 300 ljudi in somaševalo je 60 duhovnikov. – Shod sv. Marjete v Koritnicah je bil v nedeljo, 21. julija popoldne, ker je bila dopoldne v Pivki nova maša g. Slavka Rebca. Predvidena je bila sicer 14 dni prej; a so vojni dogodki to preprečili. Župnijsko romanje na Višarje je bilo 14. septembra, srečanje za ostarele, bolne in invalide je bilo v nedeljo, 22. septembra, popoldne. Mladinski in otroški pevske zbor sta pela pri maši izmenično vsakih 14 dni, vaje so bile v sobotah; pri tem je občasno pomagal tudi  župnik Slavko iz Pivke. Jeseni je bilo uvedeno čiščenje in krašenje cerkve po skupinah iz seznama na oglasni deski. 20. oktobra je opustil delo dosedanji  mežnar. Zbirali smo pomoč za begunce iz Bosne: obleka, denar, hrana.  Na zahvalno nedeljo se je župnik zahvalil za to in za pomoč in  sodelovanje v župniji. Zaradi pokanja petard v prejšnjih letih, letos ni bilo božičnice pred polnočnico. – Od konca avgusta do sreda oktobra smo prekrili streho na veroučnih prostorih. Poleg zbiranja denarja je bilo pri tem delu opravljenih veliko prostovoljnih ur. Sredi novembra je strela zopet uničila zvonjenje in postavljena je bila nova krmilna  ura. V Trnovem v župnišču so bili v adventu in v postnem času večeri verskega poglabljanja. 7. decembra je imel predavanje dr. Jurij Bizjak. Dekanijsko romanje na Sveto goro je bilo načrtovano v soboto, 27. aprila. Ker je bilo v naši župniji premalo prijavljenih, nismo šli s svojim avtobusom. Novembra je bila ustanovljena Dekanijska karitas in decembra je bil v Bistrici dobrodelni koncert. V adventu je bila v samostanu molitev za duhovno in pastoralno prenovo škofije.  Trnovska župnija je imela letos ljudski misijon. – Škofijska akcija na cvetno nedeljo ob delitvi oljčnih vejic je bila za nakup zemljišča …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1990 – … Kamniške Bistrice so zahtevale  dve življenji. Poplavile so 52.000 hektarov kmetijskih površin, poškodovale 2683 kilometrov cest, 20 kilometrov železniških prog in uničile 96 mostov. Sprožilo se je 1200 plazov. Brez strehe nad glavo je ostalo 199 ljudi. Uničenih je bilo 190 hiš, poškodovanih pa več kot 5000. Ob tem se je začelo zavzeto delo slovenske in  škofijskih ter župnijskih Karitas, ki so začele ob tej naravni katastrofi delovati in se tudi formalno organizirati. Po drugi svetovni vojni je bila namreč organizirana karitativna dejavnost v Cerkvi prepovedana, kljub temu dobrodelnost v župnijah ni nikoli zamrla in se je sedaj lahko hitro pokazala v javnosti. – Letos je papež obiskal države srednje Afrike, Češkoslovaško, Srednjo Ameriko in Malto. Jeseni je potrdil Zakonik cerkvenega prava za Vzhodne cerkve. – Pri nas – 15. januarja so t. im. pomladne stranke ustanovile koalicijo  DEMOS, ki je 8. aprila, na demokratičnih volitvah,  vzpostavila  prvo  demokratično izvoljeno slovensko vlado pod vodstvom 41-letnega  Lojzeta Peterleta. Že 22. januarja je na kongresu v Beogradu razpadla  Zveza komunistov Jugoslavije, ko so slovenski predstavniki kongres demonstra-tivno zapustili, za njimi pa so odšli še Hrvatje. 22. aprila je postal predsednik predsedstva RS Milan Kučan. 23. decembra je bil plebiscit o samostojnosti Slovenije: 93,3% volivcev s 94,8-odstotno večino je podprlo neodvisnost Slovenije.  – Tujina – Italijanske oblasti so januarja zaradi varnosti zaprle stolp v Pisi. Enopartijski sistem je bil odpravljen v Romuniji in v Sovjetski zvezi, kjer so nekatere bivše sovjetske republike druga za drugo razglašale samostojnost. V oktobru sta se združili v enotno državo nekdanja vzhodna in zahodna Nemčija. Decembra je  Lech Wałęsa, poljski veliki ljudski voditelj in sindikalist, postal prvi poljski predsednik. – Leto 1991  je bilo zelo živahno. V župniji je bilo 14 krstov in še eden od drugod, 5 porok, 23 pogrebov (od umrlih je bilo 16 previdenih 7 pa ne). Pri birmi, ki je bila 5. maja, je bilo 69 birmancev iz višjih razredov; birmanci so imeli, poleg rednega verouka, več srečanj n. pr. v postu in v neposredno pred praznikom svete birme skupaj s starši in botri (oboji pa so imeli že prej posebno pripravo, starši ločeno – matere in posebej očetje), ko jih je nagovoril generalni vikar koprske škofije, g. Renato Podberšič, ki je bil tudi birmovalec. Pred birmo so očetje v delovni akciji uredili okolico cerkve in župnišča in skupaj z materami očistili cerkev tudi znotraj.  Prvo sveto obhajilo je prejelo 21 otrok v nedeljo, 12. maja.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1990 – Pred velikim šmarnom je  gospodarski svet razpravljal o sečnji lesa za ostrešje nad dvorano. – V sosednjih župnijah Zagorju, Trnju in Pivki je bil v postu ljudski misijon. Dekanijsko romanje na Sveto Goro je bilo zadnjo nedeljo v aprilu, na prvo v maju pa je bila  v Trnovem molitev za versko prenovo škofije. Strežniki iz dekanije so imeli srečanje v Hrušici v soboto 16. junija popoldne. – V naši škofiji je bil letos dar za oljčne vejice, ki so jih pripravile istrske župnije,  za gradnjo novih cerkva na Obali. Na zahvalno nedeljo smo darovali  za gradnjo doma za ostarele duhovnike. Nabirka za poplavljence po vseh cerkva v Sloveniji je bila konec novembra. V nedeljo, 16. septembra  ob 14.30, je  škof Metod na Nanosu posvetil obnovljeno  cerkev sv. Jeromna.  Posvetitev  letošnjih diakonov (Matej Kobal iz Idrije, Stanislav Rebec iz Pivke, Nikolaj Rupnik iz Črnega Vrha, Bogdan Vidmar s Cola ) je bila 28. junija v Idriji, novomašnikov pa naslednji dan  v Logu pri Vipavi (Lojze Furlan iz Lokavca, Franc Likar s Cola). Škof Metod je naročil župnikom, naj v nedeljo,  6. maja,  pri vseh mašah oznanijo vernikom 80-letnico upokojenega škofa Janeza ter v prošnje za vse potrebe vključijo to ali podobno prošnjo: Gospod, blagoslavljaj škofa Janeza, ohrani ga zdravega in neutrudnega v službi Cerkve. – Letos je 11. januarja umrl na Mirenskem gradu, kjer je živel v oskrbi sester usmiljenk, župnik v pokoju Ivan Budin, rojen 1904 v Mirnu. Po posvečenju 1929 je bil najprej kaplan v Idriji, potem pa je deloval v tržaški škofiji, najprej v Hrenovicah, potem je bil župnik na Suhorju, nato med vojno v Kubedu, kjer so ga zaprli fašisti, težave so bile pod Nemci, partizani in tudi v novem režimu ni imel miru. Leta 1947 je prišel za skoraj 20 let v Dutovlje, štiri leta je bil v Podnanosu, potem 5 let v Biljah in od 1975 je živel na Mirenskem Gradu, od koder je rad hodil pomagat na župnije. Bil je dober človek, zvest duhovnik in zaveden Slovenec. – V Rimu, kjer je tudi pokopana, je 8. oktobra umrla redovnica, usmiljenka, s. Salezija (Terezija) Urbančič, ki se je rodila 26. 4. 1908 trgovcu in posestniku iz  Knežaka  (stara št. 112  – Dolnji Mate);  najprej je šla k sestram v Trnovo, potem pa leta 1941  naredila večne zaobljube pri zagrebških usmiljenkah, h katerim je vstopila leta 1934. V marcu 1957 jo je v zasebni avdienci sprejel papež Pij XII. – Zaradi močnih padavin, ki so se stopnjevale od konca oktobra do 1. 11. 1990, je prišlo do obsežnih poplav na celotnem zahodnem in severnem območju Slovenije. Reke so prestopile bregove in v porečju …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1990 … konec julija v Franciji,  avgusta pa v Dolomitih z družbo primorskih duhovnikov. Na Triglav je vabil od torka do četrtka  (14. – 16. 8.). Jeseni je bilo romanje (4 avtobusi)  na Barbano, z obiskom  Ogleja, Doberdoba in Čedada – na zadnjo soboto v septembru  (29. 9.).  Župnik je opozoril: na razstavo  ročnih del bolnikov, ki je bila v veži Teološke fakultete  v Ljubljani, pastoralni tečaj na Mirenskem gradu, molitveni dan za duhovne  poklice na sv. Gori. V župniji je bil na pastoralni praksi v septembru bogoslovec Aleš Rupnik iz Idrije. Pred božičem je župnik prosil, naj pred polnočnico ne bo pokanja petard. – Srečanja za starše veroučencev po razredih so bila v nedeljah po jutranji maši; tako tudi za starše strežnikov in birmancev. Pri slednjih je bilo ločeno srečanje za matere in posebej za očete.   Ker očetje niso prišli vsi, je za manjkajoče župnik srečanje napovedal še enkrat.  V oktobru je bil vikend za birmance v Godoviču. Dekanijsko srečanje za mlade je bilo v Knežaku v soboto, 31. marca. Župnik je mlade povabil na teden duhovnosti v Stržišče od 15. do 22. julija. Dekliški pevski zbor iz Il . Bistrice je nastopil z verskim programom v nedeljo, 14. januarja,  popoldne ob 15h. Zadnjo nedeljo v januarju pa bil ob 15h v Košani koncert božičnih pesmi združenih zborov iz Tržaškega. Poleti je bil  v Soči nad Bovcem počitniški program tudi za 11 naših  deklic iz otroškega pevskega zbora  od  5. do 8. razreda.  V nedeljo  po sv. Ceciliji je župnik pogostil pevce in člane župnijskega pastoralnega sveta. – Za novo streho nad dvorano in obnovo župnišča v Knežaku so člani župnijskega sveta pobirali prispevke po hišah; priporočen dar 100 din na osebo z dohodkom ni šel mimo brez godrnjanja. Zbrali so 27.700 din, streha je stala 20.830, ostalih 6.870 din je šlo za zvon na Baču, ki je stal 16.324. Dejansko se je zbralo 32.000 din tako, da se je plačala tudi ureditev električnega  zvonjenja, kar je stalo 15.769 din. Župnik se je v cerkvi na veliko noč zahvalil vsem darovalcem, posebno pa še vsem, ki so se žrtvovali za zbiranje darov.  Zahvalil se je tudi tistim, ki so dobili italijansko pokojnino in darovali za cerkev. Za poleti predvideni blagoslov zvonov na Baču je župnik iskal botre; konec junija in v juliju je bila montaža zvonov na Baču končana. Župnik Bonča iz Poljan nad Škofjo Loko je preuredil tudi električni pogon zvonov v Knežaku, kjer so bili montirani pregibni kemblji in nov programator. Na Baču je župnik poklical na pomoč delavce iz svoje prejšnje župnije, to je iz Lokovca nad Čepovanom,  da so na Baču montirali kemblje.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1989 … študentje, intelektualci in delavci za večjo politično in družbeno svobodo. Demonstracije so se zaradi brutalnega posredovanju kitajske ljudske armade krvavo končale. Pokol se je zgodil v noči s 3. na 4. junij, ko je kitajska vojska s tanki  razgnala in pomendrala udeležence protestov, vojaki so nanje streljali, protestniki so se branili s kamenjem. Podatki o umrlih so različni: od nekaj sto do nekaj tisoč ljudi, več kot 120.000 nasprotnikov režima po vsej državi pa so zaprli. Oblasti so nasilni poseg opravičevale s »prihodnostjo partije in države«. Demokratični svet se ni vmešaval, zgodbo je gledal  od daleč in si kot pilatovsko umil roke. – Še bolj je odmeval in še več posledic ne le za Nemčijo ampak tudi za vso Evropo in ves svet je imel padec 150 km dolgega berlinskega zidu. Zgodilo se je 9. novembra. Razmere so dozorevala po vsej Evropi. Dogodek pa se je začel nekako slučajno, ko je na partijskem sestanku vodilnih iz Vzhodne Nemčije, poročevalec narobe prebral enega od sklepov, ljudje iz Vzhodnega dela Berlina pa so izsilili prost prehod na Zahod, policija ni posredovala. Naslednje dni se je podiranje zidu, ki je 28 let ločeval nekdaj enoten prostor in isti narod, dogajalo pred očmi domače policije in tudi sovjetske vojske in javno pred svetom. Začel se je proces združevanja obeh delov Nemčije, ki se je končal prej kot v enem letu;  nova prestolnica je Berlin (prej je bil na Zahodu prestolnica Bonn, na Vzhodu pa Berlin). Evropa dobiva novo podobo. Že pred Berlinom je začel popuščati komunistični režim na Madžarskem in v Čehoslovaški. Na Poljskem so  komunisti pristali na svobodne  volitve in  4. junija so Poljaki z veliko večino glasovali za Solidarnost, gibanje za svobodo od komunizma.  Začeli so padati tudi drugi komunistični režimi po Evropi. Decembra je prišlo do prevrata v Romuniji, sledila je Bolgarija  in čez dve leti bo razpadla Sovjetska zveza. Jugoslovanske razmere pa so bile precej drugačne. – 1990 – Krstov je bilo 15, pogrebov 21, poroke 4. V fari je živelo 1417 ljudi in k maši je v nedeljah prišlo okoli 410 vernikov. Obhajil je bilo 18.000. Omenim procesijo sv. Marka (22.4.), nedeljo duhovnih poklicev, šmarnice tudi po vaseh;  romanje na Sv. Goro, predvideno za  v nedeljo v začetku junija, je odpadlo, ker je bilo le 20 prijavljenih. Na romanje bolnikov na Brezje so šli iz fare 23. 6.;  molitvena srečanja je imela binkoštna dvorana (binkošti 3. 6.). Izseljensko nedeljo, 29. 7.,  je vsa škofija obhajala v Knežaku, popoldne ob 16h – naslednjo nedeljo se je župnik v cerkvi zahvalil za sodelovanje. Župnik je bil poleti …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1989 … pod naslovom Veselo oznanjevanje evangelija in vzgoja v veri temeljne smernice o obnovi verske vzgoje in kateheze; slovenski škofje so dodali še svoje pismo o katehezi. Oboje bo v pomoč pri pripravi novega katehetskega načrta v Cerkvi na Slovenskem. V 41. številki Doku-mentov je objavljena papeževa  Posinodalna apostolska spodbuda o krščanskih laikih. V njej so objavljeni zaključki škofovske sinode izpred dveh let; prinašajo poglobljen koncilski nauk o pomenu, vlogi, nalogah in pravicah  laikov v Cerkvi. To je doslej najdaljši dokument sedanjega papeža. Janez Pavel II. je letos že petič potoval v Afriko (Madagaskar, Reunion, Zambija, Malavi),  v hladno Skandinavijo (Norveška, Island, Finska, Danska, Švedska), v špansko Kompostelo za četrti svetovni dan mladih, v  Južno Korejo (v Seulu, ki je lani gostil olimpijske igre, se je oktobra udeležil svetovnega  Evharističnega kongresa); pot ga je vodila tudi v  Indonezijo in na Mauricius. – Zaradi visoke inflacije je bil letos v Jugoslaviji velik ekonomski kaos. Mašni dar se je v Sloveniji v tem letu 6x skokoma povečal s 25.000 na 260.000 din; zato so slovenski škofje ob koncu leta določili, da dar za mašo znaša v protivrednosti 10 DM (nemških mark).  Ljudje so za dinarske prihranke in plače kupovali  na črnem trgu devize, najraje marke, ker je bil dinar ničvreden ali vsaj skrajno nezanesljiv. Iznajdljivejši so preko bank podjetjem devize prodajali in pri tem zaslužili do 50% marže, t.im. »šticange«. Oblast je končno nehala preganjati menjalce deviz na črno.  Slovenija je imela za 100 % in Hrvaška za 26 % višji proizvod na prebivalca kot ostala Jugoslavija, medtem ko je imela Srbija za 8 %, Bosna in Hercegovina za 32 % in Kosovo za 75 % nižji družbeni proizvod na prebivalca od jugoslovanskega povprečja. Cene blaga so se kar naprej spreminjale in na artiklih v trgovinah so z novimi nalepkami stalno prekrivali stare cene. Tudi politično stanje je bilo zelo negotovo. Ljudje so živeli v negotovosti in apatiji. Marca izvoljeni zvezni premier Ante Marković je konec leta predstavil svoj program gospodarske stabili-zacije – to je bila revalorizaciji dinarja: vrednosti dinarja je odrezal  zadnji dve ničli in menjava je bila 7 dinarjev za 1 nemško marko. Znan je tudi poskus gospodarskega prodora na ameriški trg – izvoz avtomobila Yugo iz kragujevske tovarne.  A je bil kmalu na ameriškem javnem radiu izglasovan za najslabši avtomobil tisočletja. – Po vsem svetu so odmevale demonstracije na Kitajskem, v Pekingu, kjer so sredi aprila začeli na Trgu nebeškega miru s protestnim zbiranjem  …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1989 … sv. Pavla na Starodu; odnesli so velik kamnit kip. – V Lokavcu sta bila v sredo, 28. junija, posvečena za diakona domačin Alojz Furlan in Franc Likar s Cola,  naslednjega dne pa na Sveti gori za mašnike Milan Pregelj s Cola, Božidar Rustja iz Kamenj in Stanko Šemrlj iz Črnega Vrha. Naš prejšnji župnik dr. Ciril Sorč je končal študijsko leto v Rimu in bil imenovan za duhovnega pomočnika v Ilirsko Bistrico. Iz Podgrada je šel Rado Šonc za župnika v Medano, v Podgrad je prišel Vidrih Gabrijel, ki je bil dotlej duhovni  pomočnik  v Dolanah (Šmihelu). – Letos sta umrla dva duhovnika iz naše škofije. Zlatomašnik Ivan Hlad, rojen v Dupljah pri Vrhpolju,  je bil nazadnje župnik na Vogrskem in je umrl 10. avgusta v šempetrski bolnišnici  po manjšem operacijskem  posegu. Kot duhovnik je deloval na Bovškem in dolgo časa v Čepovanu. Na Tolminskem procesu 1951 je bil obsojen na 16 let zapora, češ da je vzdrževal špijonsko mrežo preko Vatikana z ZDA. V zaporu je bil 9 let in en mesec. V tej »službi« je bil najdlje od vseh primorskih duhovnikov. Na tem križevem potu je obhodil zapore v Tolminu, Ljubljani, Igu in Mariboru – Rogoza. Ves čas je ostal zvest in pobožen duhovnik, dober sogovornik in prodoren mislec. – Vse je presene-tila nenadna smrt 46 letnega Vilija Steguja, rojenega na Premu, kjer je na domu umrl 26. Septembra. Po nekaj letih duhovniškega dela v Solkanu in na Vojskem je bil 14 let izseljenski duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Že v gimnaziji v Postojni je bil med vrstniki in učitelji priznan mlad in obetaven pesnik, med študijem teologije in kasneje je sodeloval pri reviji 2000 s pesmimi, eseji in prevodi. – Na jesenskem pastoral-nem tečaju v začetku septembra na Mirenskem Gradu je škof Metod napovedal »škofijsko pastoralno prenovo« in duhovnike povabil,da bodo skupaj z verniki z duhovnimi, študijskimi in drugimi pastoralnimi pristopi skušali v sedanji krajevni in širši situaciji poiskati pot v nove izzive Cerkve in družbe. Na podobno sinodalno in pastoralno iskanje  sta stopili že prej ljubljanska in tudi mariborska škofija. – Mariborsko mesto in tamkajšnja škofija sta  začeli uresničevati zamisel o postavitvi spomenika škofu A. M. Slomšku, rodoljubu, narodnemu buditelju, pisatelju in pesniku, na trgu pred mariborsko stolnico. Zbiranje denarja za izvedbo zamisli so priporočili svojim vernikom vsi slovenski škofje.  –  V zbirki Cerkveni dokumenti, ki objavlja papeževa in druga pomembna cerkvena sporo-čila, je v 39. zvezku Jugoslovanska škofovska konferenca objavila …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1989 … zlatomašnik Božidar Božič, ki je bil med vojno tukaj za kaplana. Svetogorska podoba je romala po družinah in pred belo nedeljo, ki je bila 2. aprila,  je bila tridnevnica, ki jo je vodil župnikov brat Lojze, kaplan v Cerknem. Ob tej priložnosti je bila v petek ob 15h procesija iz Koritnic k Jeromnu, v fari pa uro pred mašo molitvena ura, po maši srečanje za mlade, v soboto dopoldne pa za veroučence višjih razredov. K večerni maši so prišli tudi otroci nižjih razredov, potem je bilo srečanje za vse starše, v nedeljo popoldne ob 14h pa litanije in slovo. Na pastoralnem vikendu sredi novembra je bil bogoslovec 5. letnika Niko Rupnik iz Črnega vrha. Že spomladi se je začelo pripravljanje za delo na cerkvi v Šembijah. 87 hiš je darovalo po 150.000 din in opravljenih je bilo 855 prostovoljnih delovnih ur. Obnovo cerkvene strehe so Šembijci končali s sv. mašo, v nedeljo, 1. oktobra, popoldne. Tudi na Baču pri sv. Ani so bila popravila na strehi: menjali sta dva špirovca in v dveh dneh preložili kritino na strehi. Na sv. Ano je maševal tam frančiškan, p.  Valerijan Jenko iz Avstralije; ofer je bil za obnovo podobe sv. Ane. Na zadnjo nedeljo oktobra je bil po drugi maši sestanek za Bačane: nabava tretjega zvona in električno zvonjenje; še enkrat na isto temo so govorili na Baču na sestanku, ki je bil v gostilni pri Kešu v soboto zvečer, 16. decembra. Za najmanjši zvon, težak 146 kg in uglašen na ton dis ter za elektrifikacijo zvonjenja naj bi na vsak dohodek  v vasi prišlo 100 milijonov din v dveh rundah. V župnišču je bil jeseni vzidan štedilnik na drva in montirano je bilo centralno ogrevanje. – Dekanijsko romanje na Sveto goro je bilo v soboto, 15. aprila; srečanje strežnikov je bilo na Baču v nedeljo popoldne, 25. junija. Prišlo je 28 strežnikov iz petih župnij. Župnik je pri oznanilih v nedeljo, 26. novembra opozoril na nov dekanijski list – Naša vez.  – Škofijski dogodki. Vse je bilo v znamenju 450 letnice Marijinega prikazovanja pastirici Urški na Skalnici pri Gorici. Romanja so bila: za pevce 27. maja,  za vso škofijo 3. junija – na kronanco,  za vse otroke iz škofije 10. junija, kije bilo »mavrično romanje« otrok pod organizacijo otroškega veroučnega mesečnika Mavrica. Osrednja slovesnost na Sveti gori ob 450 letnici je bila v soboto in nedeljo 7. In 8. oktobra.  Že 10. septembra pa je bila tam slovesnost ob 25. letnici škofovstva dr. Janeza Jenka. – Februarja letos se je začela gradnja nove cerkve na Markovcu v Kopru. Sredi marca je bila ustanovljena nova župnija Hrpelje Kozina. V začetku aprila se je zgodil vlom in tatvina v cerkvi …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1988 … sodiščem v Ljubljani odvijali veliki protesti za človekove pravice: na Kongresnem trgu se je zbralo domnevno okoli 30.000 ljudi, pred vojaškim sodiščem konec julija pa je protestiralo okoli 15.000 ljudi. – Podobno, vendar z drugačno vsebino in drugačnimi nameni, so potekala ljudska zborovanja oz.  mitingi v Srbiji in Črni gori, kjer se je namesto Tita pojavil srbski »vožd« Milošević, ki je povezal srbstvo in pravoslavje. Njegovim obljubam in grožnjam niso pritegnili le preprosti in nepoučeni ampak tudi srbski akademiki, vojska in pravoslavna Cerkev. – 1989 –  Letos je bilo v naši župniji 14 krstov, 22 pogrebov, 8 porok in pri verouku 134 otrok v 8 skupinah in še 9 predšolskih; prvoobhajancev je bilo 14, nedeljnikov pa 467; k mladinskemu verouku  je hodilo 30 mladih, duhovnih vaj se jih je udeležilo 5 (v Stržišču); spomladi so sestre v Trnovem imele duhovne vaje za deklice iz višjih razredov, fantje pa so bili v Otaležu. Otroški pevski zbor je imel redno vaje v sobotah in 19 otrok iz otroškega pevskega zbora je šlo poleti k Triglavskim jezerom; vaje za strežnike so bile v sobotah pred mašo in julija so šli v Lokovec; mladi so se dobivali v petkih zvečer in konec avgusta so šli na Triglav. Blagoslov adventnih  venčkov je bil na prvo adventno nedeljo, na naslednjo pa je Miklavž  obiskal in obdaril otroke; starši so za otroke do 3. razreda za darilo prispevali 300.000 din. Otroci, ki so vadili za igranje orgel, so v skupini »orglavčkov« imeli srečanje z nastopom po popoldanskem blagoslovu v nedeljo, 22. januarja; otroški pevski zbori iz dekanije pa so peli na marijanski slovesnosti v Dol. Zemonu v nedeljo popoldne, 28. maja. Sveto pismo so odrasli in mladi spoznavali v dveh skupinah; bila so srečanja za bralce božje besede, za starše veroučencev in posebej za starše prvoobhajancev. Konec septembra je bilo srečanje za stare in bolne. Udeležili smo se romanja bolnikov na Brezjah (24. junija) ŽPS, ŽGS in ključarji so tudi imeli svoja srečanja. Na srečanju žps sredi januarja je župnik zapisal za pretekli božični večer in polnočnico, da  je bil praznik  razvrednoten zaradi metanja petard, ki jih odrasli kupijo v Italiji otrokom in jim s tem dajejo v roke »orožje«, kar pa je vzgoja za nasilje in je v protislovju z božičem. Piknik za pevce in člane žps je bil zadnjo nedeljo v  avgustu na vrtu za cerkvijo. Poleti je bila jutranja maša v nedeljah ob 7h in od novembra dalje ob 8h. Za praznik celodnevnega češčenja, ki je letos padel na binkošti,  je župnik priporočil, da bi bil vsak vernik vsaj eno uro v molitvi pred najsvetejšim. Na Brezmadežno je tukaj maševal …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1988 … ga z udarci po glavi ubil in razmetal pisarno in druge prostore. Ker je bilo iskanje storilca neuspešno, je ljubljanski nadškof Šuštar prosil vse, naj ne nasedajo različnim govori-cam, ker so mnoge tudi zlonamerne in spodkopavajo ugled pokojnega duhovnika. – Tudi sicer je bilo letos po vsej Sloveniji veliko vlomov v župnišča in v cerkve (v naši škofiji:  s cerkve na Tabru pri Brezovici je bil ukraden 102 kg težak zvon in prav tam ob drugi priliki kamnit kropilnik; iz cerkve sv. križa pri Kojskem so tatovi ukradli tri lesene kipe; v ljubljanski škofij je bilo 8 vlomov in v mariborski 7) – V teku je sinoda z naslovom Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije, ki naj bi dala krajevni Cerkvi nov zagon in vernike in pastoralne delavce spodbudila k novi gorečnosti v veri in dejavni ljubezni do vseh. – Marijina romarska cerkve na Brezjah je oktobra dobila častni naziv »bazilika«. – Letos se je zaradi velike inflacije mašni dar dvakrat povišal in sicer sredi februarja na 10.000 din in konec avgusta na 16.500 din. – Posebno Marijino leto, posvečeno dvatisočletnici Marijinega rojstva, se je pričelo na binkošti, 7. junija 1987, in se zaključilo letos na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, v naši škofiji na Sveti Gori s slovesnostjo v nedeljo 14. 8, v koprski stolnici pa na sam Marijin praznik. Ob tem je škof Metod razglasil jubilejno leto ob 450 letnici Marijinih prikazovanj na Sveti gori. V tem letu naj bi vse župnije poromale na Sveto Goro, glavna slovesnost pa bo na rožnovensko nedeljo, 1. oktobra 1989. V posebnem pastirskem pismu je škof Metod med drugim omenil in priporočil vernikom, da  s svojimi darovi pomagajo pri delih za asfaltiranje ceste iz Solkana na Sveto Goro. – V domači in tuji javnosti je bil zelo odmeven t. im. »proces proti četverici«, ki je pozneje, po začetnicah obtoženih, dobil ime JBTZ. Že prej je bilo pri nas vse več izrazov nezadovoljstva, kar se je pokazalo npr. v stavki delavcev  v ljubljanskem Litostroju,  sredi decembra 1987. Zato je  državno partijsko vodstvo skupaj z dejavniki znotraj jugoslovanske vojske izdelalo smernice, kako ravnati v primerih protidržavnega delovanja in v javnih nemirih. Zvočni posnetek s tega sestanka je bil izmaknjen (ukraden) predsedniku SZDL Jožetu  Smoleta; preko Igorja Bavčarja in  Janeza Janše je prišel v roke Franciju Zavrlu, ki ga je  objavil v Mladini, kjer je bil urednik  David Tasić. Policija je konec maja vse vpletene aretirala, vojaško sodišče pa jih je obsodilo na zaporne kazni, ki so jih prestajali delno v vojaških, delno v civilnih zaporih. Po aretaciji in ob sojenju so se pred vojaškim …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1988 … Janko Premrl – Vojko). Svoje duhov-niško poslanstvo je dopolnjeval s pisanjem in prevajanjem in bil med obema vojnama narodni buditelj in varuh slovenstva. – 22. februarja je v izolski bolnišnici umrl 83-letni nekdanji koprski župnik in zadnji stolni prošt Leopold Jurca, rojen na Opčinah. Kot duhovnik je deloval med Hrvati v Istri, kjer je več let vodil malo semenišče v Pazinu in bil tudi župnik. V Koper je za župnika prišel leta 1962, ko so se še vedno urejale povojne razmere zaradi odhoda številnih ezulov. Ob novem škofu Jenku, ki mu je del proštijske stavbe prepustil za škofijski sedež, je sprejel tudi službo generalnega vikarja. Svoja istrska leta je popisal v knjigi Moje življenje v Istri. – 10. aprila je v župnišču v Portorožu, kjer je zadnja leta tudi živel, umrl 84-letni tomajski rojak Alojz Gulič. Tudi on je deloval kot duhovnik v Istri. Med vojno je bil župnik v Vremah, po vojni pa devet mesecev po krivici zaprt.  Dvajset let je bil župnik v Podgorju pod Slavnikom in potem je starost preživljal in pomagal v župniji Portorož. Še en primorski rojak duhovnik je umrl: 96-letni jezuit,  p. Venčeslav Vrtovec, po rodu iz Velikih Žabelj na Vipavskem, starejši brat dornberškega župnika in dekana Stanka Vrtovca.   Še kot maturant je moral med prvo svetovno vojno na fronto, kjer je postal strasten letalec:  najzname-nitejši slovenski letalski izvidnik. Ko je ob nekem letu doživel, da mu je obstal letalski motor, mu je življenje rešilo dejstvo, da se je leseni propeler zaril v zemljo in ublažil zasilni pristanek. Odlomljeni del propelerja je p. Vrtovec vedno imel obešen na častnem mestu v svoji sobi. S to čudežno rešitvijo je povezoval svoj duhovniški in redovniški poklic, kar je opisal leta 1921 v takratnem listu Bogoljub: Z zrakoplovom v samostan.  Med vojno je bil od eksplozivne krogle ranjen v nogo.  Bil je pesniška duša, s kitaro ali z violino, ob morju ali v hribih – povsod je bil  dober voditelj mladih dijakov in študentov. – Omenimo še smrt 87-letnega znanega filozofa in teološkega profesorja, doma iz Prlekije, dr. Janeza Janžekoviča, ki je pred nemškim napadom na Jugoslavijo opozoril na nevarnosti nacizma in se s tem izpostavil nemškemu prega-njanju. Drugo njegovo pogumno dejanje l. 1960 pa so bili članki v Novi poti; v njih je  opozoril na izumiranje v našem narodu, še posebno zaradi velikega števila povzročenih splavov. Zlasti cerkveno javnost pa je vznemirila nasilna smrt župnika in dekana Marka Levstika v župnišču v Šmarju pri Ljubljani. Vlomilec-morilec je v noči s 5. na 6. april vešče vlomil v prostore, napadel duhovnika in …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1988 … pet stebričev nekdanje obhajilne mize iz kneške cerkve (pet jih je bilo porabljeni za podoben oltar v jelšanski cerkvi in štirje so ostali v Knežaku in se rabijo kot podstavki za rože). V naši škofiji so bili posvečeni trije novomašniki:  Anton Drašček iz Kanala, Janez Kobal iz Podkraja in Ervin Mozetič iz Hrenovic. Med poletnimi premestitvami  duhovnikov je odšel šmihelski župnik Božič Božidar iz Dolan za hišnega duhovnika k sestram v Trnovo, trnovki kaplan Evgen Gantar pa za župnika v Čepovan. Tukajšnji župnik in profesor na teologiji v Ljubljani, dr. Ciril Sorč, je iz Knežaka odšel za eno leto na študij v Rim. Tukaj se je poslovil v nedeljo, 21. avgusta. Naslednjo nedeljo je v Knežak prišel za župnika Janez Kržišnik (rojen 1950 na Medvedjem Brdu, župnija Zavratec, srednjo šolo je naredil v Malem semenišču v Vipavi, teologijo študiral v Ljubljani in bil posvečen med devetimi novo-mašniki naše škofije na Sveti gori 1975; najprej je bil nedeljski kaplan v Dornberku, 4 leta kaplan v Postojni in nato 8 let župnik v Čepovanu, kjer je upravljal še Lokovec in Lokve). Takoj jeseni je novi župnik, da bi spoznal ljudi in posodobil župnijsko družinsko knjigo, obiskal vse hiše in  ljudi po vaseh. Naštel je 1424 prebivalcev na območju župnije (Koritnice 54 družin in 199 ljudi – med njimi 28 otrok, Šembije in Podtabor 221 ljudi, za Bač in Knežak ni zapisanih podatkov). Župnik je obisk ocenil pozitivno, povsod je bil sprejet. Jeseni je bilo srečanje za ostarele in bolnike  in romanje na Svete Višarje. Prvo nedeljo v septembru je bil tukaj na pastoralni praksi bogoslovec iz Trnovega Anton Zlosel. Začel se je verouk in srečanja: za mlade, župnijski svet in ključarji, pevske vaje za otroke in srečanja za starše veroučencev.  Župnik je ob prazniku Vseh svetih opozoril na krščansko obnašanje na pokopališču in na pogrebih, za Božič petard. Dekanijska božičnica otroških pevskih zborov je bila v Hrušici, v nedeljo 17.  januarja popoldne; peli so tudi naš otroci. Večeri verskega poglabljanja so bili v Trnovem v postu ob sobotah  po večerni maši. Marijanska slovesnost na Dolnjem Zemonu je bila v nedeljo, 29. maja popoldne.  20. novembra je bilo v Trnovem v samostanu praznovanje 100 letnice prihoda sester redovnic in ustanovitve dekliške osnovne šole, kjer so se šolala tudi nekatera naša dekleta. – 11. januarja je umrl najstarejši primorski duhovnik Franc Premrl (roj. 1899 v Vrhpolju pri Vipavi). Dolgo je bil župnik v Podragi, kjer je bil nekaj časa njegov ministrant poznejši heroj …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1988. Letos je bilo 10 krstov in 28 pogrebov plus 3 od drugod, 4 poroke. Ob zaključku celodnevnega češčenja, v nedeljo, 15. maja, je maševal urednik družine dr. Drago Klemenčič, župnikov rojak iz Stomaža.  Po maši je bil koncert moškega pevskega zbora Fantje izpod Grmade. Prvo obhajilo je bilo čez štirinajst dni, na Sv. Trojico. Verouk je končal v nedeljo,  12. junija.  Vadil in pri mašah je pel tudi otroški pevski zbor. Strežniki so imeli vaje v nedeljah popoldne po večernicah. Otroke je v začetku adventa, na nedeljo popoldne, obiskal in obdaril sv. Miklavž. Blagoslov družin in otrok je bil v nedeljo, na Božič. Mladinci so imeli srečanja v petkih zvečer, duhovne vaje pa poleti na Sveti Gori. V nedeljo, v začetku septembra, je župnik povabil mlade na popol-dansko romanje, za konec leta pa se je pridružil mladim iz župnije in cele Evrope v Parizu na verskem srečanju.  Kneška župnija letos obhaja 150 letnico ustanovitve. Priprava praznovanja se je začela januarja s sejo župnijskega pastoralnega sveta. Župnik, mladi in drugi so pripravili razstavo, ki je bila odprta v soboto, 30. aprila. Ogled dokumentov in cerkvene opreme je bil mogoč  v sobotah in nedeljah in ko je bil župnik doma. Razstava je bila zaprta konec maja.  25 letnica smrti župnika Janeza Kalana je bila v nedeljo 17. julija pri glavni maši ob 10h. V organizaciji Družine je bilo romanje na avstrijsko  Štajersko ob 50 letnice proglasitve za sveto  kneginje sv. Eme. Papež Janez Pavel II. je v soboto, 25. junija, pozdravil okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo vsaj 20.000 Slovencev s Koroške in iz vseh treh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob Marijini cerkvi v Krki. Župnijsko romanje na Višarje je bilo v soboto, 10. septembra, srečanje za ostarele in bolnike pa nedeljo,  2. oktobra, popoldne. Srečanje so imeli v oktobru tudi bralci in jeseni se je  oblikovala biblična skupina, ki je imela srečanja na 14 dni. – Letos so v Koritnicah popravljali cerkev sv. Antona v vasi. Ključarji in župnijski pastoralni svet so skupaj z župnikom povabili Koričane in vse v župniji, da s svojimi darovi omogočijo popravilo strehe. Za sv. Marjeto je maševal župnikov sošolec in duhovnik v malem semenišču v Vipavi dr. Jurij Bizjak. Domači župnik se je zahvalil vaščanom, krajevni skupnosti, arhitektu za načrte ureditve cerkvene notranjosti in dvorišča; čestital je rojaku Francu Boletu ob 30 letnici mašništva. Ob zaključenih delih je prišel v Koritnice v soboto zvečer, 13. avgusta, škof Metod in med mašo posvetil nov daritveni oltar, ki je bil narejen po načrtu arh. Leona Belušiča,so zanj uporabili …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1987. Zaradi padca po stopnicah je konec februarja  umrl na Bukovem 51-letni župnik Pavle Čibej, pokopan je bil v rodni Ajdovščini. Potrebno šolsko izobrazbo za vpis teologije je pridobil potem, ko je že nekaj let delal v tovarni. Po posvečenju leta 1968 je bil dve leti kaplan v Pivki, potem župnik na Libušnjem in nato na Bukovem. Bil je skromen, vesten in blag človek, blizu preprostim ljudem. – V Šempetru pri Gorici je 22. julija umrl 88 letni bolniški duhovnik Viktor Kos, po rodu s Tolminskega. Ob požigu Komna je skupaj s svojimi ljudmi odšel v internacijo v Nemčijo in tam skrbel za svoje ostarele in bolne farane in otroke. Bil je veder človek in blizu preprostim in preskušanim. – Sredi aprila je papež sprejel odstop koprskega škofa Janeza Jenka in na njegovo mesto postavil doseda-njega škofa pomočnika Metoda Piriha. – V nedeljo, 25. oktobra popoldne je bila v koprski stolnici, ki je v Marijinem letu poleg bazilike na Sveti gori romarska cerkev za našo škofijo, ob 10 obletnici obnovljene koprske škofije, slovesna sveta maša, ki jo je vodil, ob somaševanju domačih škofov in duhovnikov,  apostolski pronuncij iz Beograda nadškof Gabriel Montalvo. Prav za konec leta je bilo izdano dovoljenje za zidavo nove cerkve na Markovcu v Kopru. – V državi je bila letos inflacija čez 300 % in višina mašnega daru se je zaradi tega dvakrat povišala (na 4000 in na 6000 din, kar je bilo vredno okoli dva ameriška dolarja; poleti je bil odkup pšenice po 140 din za 1 kg, hruške so bile poleti po 1000 din in krompir po 250 din za kg). Sredi avgusta je v javnost prišla novica o gospodarskih in denarnih zlorabah v podjetju Agrocomerc iz Velike Kladuše. V oktobru je začela veljati zvezna odredba o tako imenovani zamrznitvi plač.  Sredi decembra je bila stavka v Litostroju.  Nova revija izhaja od leta 1982; z vsako številko  prinaša za naš  čas drzna družbeno-politična razmišljanja. 57. številka, ki je izšla sredi februarja,  je povzročila buren odziv oblasti, tako da je odstavila odgovornega urednika Dimitrija Rupla.  Šestnajst avtorjev je razmišljalo  in se zavzelo za več samostojnosti in demokratizacijo Slovenije. V zvezi s štafeto mladosti pa je list Mladina sprožil afero z naslovnico, ki je v nacistični preobleki dala zadevi politično polemični predznak. –  Sredi junija je ameriški predsednik v govoru, ki  ga je imel v Berlinu, pozval sovjetskega predsednika Gorbačova, naj odstranijo berlinski zid. – Novembra so bili v Romuniji nemiri in protesti proti predsedniku   Ceauşescu. – Vreme: okoli pusta, v prvi polovici februarja, je bila huda burja in sneg in zastoji v prometu. 

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1987 – …  otroški zbori so se zbrali spet 5. maja popoldne  v Jelšanah. Srečanja za starše veroučencev (po dva razred skupaj) so bila po jutranji nedeljski maši. Župnik je v oznanilih konec avgusta potožil,  da nekateri otroci odhajajo iz cerkve pred koncem nedeljskega bogoslužja, in nad majhnim obiskom pri Jeromnu na marčne petke; v septembru pa je vprašal, kje je 8. razred (bivši birmanci). V nedeljah popoldne so bile večernice z litanijami in blagoslovom, večkrat je bila molitvena ura Frančiškove družine.  – Živahno župnijsko življenje se kaže v srečanjih obeh župnijskih svetov, komisije za oznanjevanje in bogoslužje, ključarjev, voditeljev birmanskih skupin, strežnikov in pritrkovalcev. Srečanja za mladince so bila v nedeljah po drugi maši, jeseni pa v petkih zvečer; v maju je bilo napovedano  romanje mladih v Oglej in v Ljubljano. V juliju je bil pri nedeljski maši misijonar iz Slonokoščene obale. Veli dogodek je bila v nedeljo, 26. Julija, slovesna ponovitev nove maše g. Bogomirja Trošta, ki je bil kot diakon med nami celo leto. Popoldansko srečanje s pevci, člani skupin, s strežniki  in otroškim zborom je potrdilo in utrdilo vezi z mladim duhovnikom, ki odhaja za kaplana v Postojno. – Večje delo v tem letu je bilo zunanje pleskanje  župnijske cerkve in v marcu je župnik poskrbel za dovoljenje na občini in na spomeniškem varstvu. – Župnijsko romanje na Sveto Goro, v Kobarid, Drežnico in Idrijo je bilo v soboto, 12. septembra.  – Župnijski list Naša vez so ljudje sprejeli in župnik je nanj opozoril pred veliko nočjo in konec septembra. – V Trnovem so se meseca marca začeli večeri verskega poglabljanja in konec julija je bil v Zagorju blagoslov novega župnišča. – V Rimu je bil 6. januarja posvečen za beograjskega nadškofa prof. dr. Franc Perko. Papež je za letošnje binkošti napovedal začetek posebnega Marijinega leta v pripravi na sveto leto 2000. – Poleg omenjenega Bogomirja Trošta so bili letos v Logu pri Vipavi na praznik sv. apostolov Petra in Pavla za mašnike posvečeni še: Jože Jakopič iz župnije Deskle, ki je bil nastavljen za kaplana v Ilirsko Bistrico, Aleksander Skapin iz Vipave,  ki je šel za kaplana v Koper,  Ciril Štokelj iz Velikih Žabelj, ki nadaljuje študij v Rimu. – V tem letu so umrli naslednji primorski duhovniki: Po dolgem trpljenju je 17. januarja umrl 82 letni  Aleksander Milič, rojen na Proseku, dolgoletni župnik na Pregarjah, kjer je ob nemškem požigu vasi zgorelo tudi župnišče; potem je šel v Čičarijo in na Kras in nazadnje za hišnega duhovnika  sestram v Trnovem, kjer je v molitvi in trpljenju dozorel za nebesa. –

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1986 – …  26. aprila, v zgodnjih jutranjih urah. Sledili so prvomajski prazniki in ob lepem a vetrovnem vremenu je veliko ljudi odšlo v naravo in se izpostavilo sevanju, saj je vest o nesreči zaradi sovjetskega molčanja in zanikanja z veliko zamudo pricurljala v javnost. Vetrovi so ponesli oblak radioaktivnega prahu po vsej Evropi, večina pa ga je ostala v Ukrajini. Sovjetska zveza je najprej zanikala, nato pa podatke priredila v skladu s svojo politiko, po kateri se kaj takega v Sovjetski zvezi ne more in ne sme zgoditi, tudi v skladu z jedrsko industrijo, ki je zagotavljala, da se kaj takega ne more nikoli zgoditi. Združeni narodi so dogodek označili za največjo okoljsko katastrofo v zgodovini človeštva. Iz okolice jedrske eksplozije, ob kateri se je po nekaterih podatkih pojavilo do 400-krat večje sevanje kot ob eksploziji atomske bombe nad Hirošimo, so evakuirali okoli 300.000 ljudi, bližnje prebivalce šele 36 ur po dogodku.  Po nekaterih podatkih naj bi neposredno ob nesreči umrlo okoli 3000 ljudi, po drugih pa okoli 100.000. novejše številke govorijo o še večjem številu žrtev med delavci, ki so odstranjevali in sanirali ruševine še dolgo po nesreči. Po vsem svetu se je omajala vera v čisto energijo iz nuklearnih elektrarn. – Konec januarja je minuto po izstrelitvi razpadel ameriški raketoplan Challenger. V nesreči, do katere je prišlo zaradi tehničnih pomanjklji-vosti ter mrzlega vremena ob izstrelitvi, je umrlo vseh sedem članov posadke. – V nedeljo, 23. avgusta, je hud veter, ki je v vrtincu dosegel hitrost preko 200 km na uro, napravil veliko škode zlasti na strehah v pasu nekaj sto metrov od Hoterdšice pri Logatcu do Tomišlja pod Krimom. – 1987 –  Tega leta je bilo v župniji krščenih 14 otrok, 26 je bilo pogrebov in štiri poroke. V nedeljah je bilo pri maši okoli 440 ljudi. K verouku je hodilo 152 otrok, prvoobhajancev je bilo 22 (prvo obhajilo 7. junija); 24. maja je škof Metod birmal 44 dečkov in 36 deklic,  ki so se na prejem zakramenta skozi veroučno leto pripravljali v birmanskih skupinah. Naročnikov Mavrice je bilo 45, Družine 62 in Ognjišča 123. V januarju,  mesecu verskega tiska, so birmanci pomagali postaviti razstavo verskega tiska. Pri bogoslužjih v nedeljah in praznikih sta pela mešani in otroški zbor. Župnik je pevcem voščil in se jim zahvalil na god sv. Cecilije; pevce in druge odrasle člane žps in žgs ter bralce je v nedeljo, 11. januarja zvečer, povabil na skromno zakusko. – Dekanijska božičnica za odrasle zbore je bila v Jelšanah 4. januarja popoldne, za otroške zbore pa v Trnovem, 18. januarja; …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1986 – …  teologije, diakon Trošt Bogomir. – V Sloveniji se letos spominjamo dveh obletnic: 400 let od Trubarjeve in 80 let od Gregorčičeve smrti. Oba dogodka so obeležile proslave. Teološka fakulteta v Ljubljani je sredi maja organizirala simpozij o Trubarju in reformaciji.  Na Gregorčiča so se spomnili zlasti v krajih njegovega delovanja – tako npr. na Gradišču pri Dornberku; v nedeljo, na praznik Kristusa Kralja, 23. novembra, z mašo v Kobaridu, kjer je bil pesnik nekaj časa kaplan. Istega dne popoldne je bilo slavje v Drežnici, kjer so za to priložnost  po več deset letih dogradili cerkveni zvonik z elegantno špico. V cerkvi je bil slovesni koncert, ki ga je – mimo običajne prakse – prenašala nacionalna televizija. Za to priložnost je skladatelj in duhovnik Avguštin Ipavec, ki živi in dela na Dunaju, po rodu pa je iz Deskel – napisal in pripravil slovesno skladbo za orkester RTV Ljubljana in okoli 300 pevcev, ki jim je dirigiral Anton Nanut. Proslave se je udeležil tudi  slovenski kulturni in politični vrh. – Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je v Domžalah umrl 87-letni starosta slovenskih skladateljev prof. in duhovnik Matija Tomc, ki je modernejši cerkveni glasbi vtisnil trajen pečat. Poleti, 30. junija je v prometni nesreči blizu Petrinj umrl 70-letni primorski duhovnik Rudi Žgur, župnik v Ospu. V Solkanu pa je bilo 17. julija pogrebno slovo od nekdanjega župnika,  74-letnega prelata Andreja Simčiča, ki je bil nekaj časa upravitelj takratne naše škofije. Pokopali so ga v rodnem Kojskem v Brdih. – 2. avgusta je v bolnici na Golniku umrl skoraj 90-letni kipar France Gorše, po rodu iz Sodražice, nazadnje živel na avstrijskem Koroškem. Za našo župnijsko cerkev je naredil kip Vnebovzete na glavnem oltarju, in kip sv. Terezije, ki je na levi strani pred prezbiterijem. Njegova je tudi dokončna obdelava kamnitega križa v Koritnicah. Gorše spada v generacijo umetnikov, ki so doživljali težke čase obeh svetovnih vojn z vsemi posledicami za človeštvo in tudi posameznike. Veliko in po vsem svetu razpršeno Goršetovo delo je od uradne srenje ostalo večidel zamolčano in prezrto. Zato se je umetnik tudi umaknil med rojake v tujino. Pokopan je v Svečah na Koroškem. – 12. avgusta je bil v rojstnem Lokavcu pokopan 57-letni primorski duhovnik Angel Batič, zelo priljubljen med duhovniki in mladimi ter ljudmi, ki jim je bil po različnih krajih dušni pastir. Kot ozdravljeni alkoholik je rad pomagal ljudem s takimi težavami, bil je razgledan in izobražen duhovnik. – 27. avgusta je v Ljubljani, v duhovniškem domu, umrl 65-letni duhovnik, bivši zagorski župnik, Franc Gombač, po rodu iz Zarečja. Bil je kaplan v Hrušici, upravitelj na Golcu in potem v Slivju in nato 18 let v Zagorju. Bil blag in čuteč mož. Ljubil je petje in urejeno cerkev. Pokopan je v Trnovem. – Letos je bilo v Sloveniji posvečenih 16 novomašnikov, iz naše škofije Silvester Čibej iz Idrije, ki je šel za kaplana v Novo Gorico, in Primož Krečič iz Vrhpolja, ki je šel za kaplana v Koper. Poleti, v času duhovniških premestitev, je iz Pregare v Istri prišel za župnika v Hrušico Ličen Anton namesto Marka Kosa, ki je šel za župnika v Košano. – V Cerkvi se je izteklo leto posvečeno evharistiji z naslovom Evharistija – kruh življenja, začelo pa se bo 1. januarja leto miru. – 27. oktobra  je papež Janez Pavel II. v Assiziju sklical svetovni dan molitve za mir, na katerem so sodelovali predstavniki vseh velikih svetovnih religij. Udeležilo se ga je 50 predstavnikov krščanskih cerkva (poleg katoličanov) in 60 predstavnikov drugih svetovnih ver.  Prvič v zgodovini se je zgodilo takšno srečanje. Papež je ob tej priložnosti dejal: “To je povabilo svetu, da se zaveda, da obstaja še ena razsežnost in še en  način za spodbujanje k miru, ki ni rezultat pogajanj, političnih in gospodarskih kompromisov. Molitev in pričevanja vernikov, ne glede na tradicijo, ki ji pripadajo, lahko za svetovni mir naredijo veliko. Še naprej živite sporočilo miru, še naprej živite duh Assizija “. Klic k miru je dejansko slišal ves “svet” in orožje je tisti dan molčalo. – Ves svet je obšla vest o eksploziji reaktorja v jedrski elektrarni v Černobilu v Ukrajini. Nesreča se je zgodila v nedeljo,  …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1985 – …  niso vžgala zaradi iztrošenih akomulatorjev, novih pa je v trgovinah zmanjkalo. Na slovenski obali takega mraza ni bilo že dobrega četrtstoletja: morje ob bregu je pokrival led. Podobno hud mraz je bil leta 1929: v Zadlogu pri Črnem vrhu so zmerili -27 (°C); močna burja je povečala težave v prometu. V Tržaškem zalivu je zaradi burje okoli 8. januarja obstal ves pomorski promet. Okrog 10. januarja je zapadlo veliko snega. Obilno pa je snežilo konec marca, tudi ob morju, kjer se je sneg hitro stopil, ostal pa je gorah.- Škoda v kmetijstvu: pomrznile so oljke, mandarine, nasadi čebule in česna in posevki pšenice. Veliko škode je bilo na vodovodnih števcih in toplovodnih napeljavah. Okolici Reke in Opatije je zato zmanjkovalo vode. Poleti, v nedeljo 21. julija, je bilo hudo neurje s točo v Brdih in na Bistriškem (Dobro polje, Zarečje, Ilirska Bistrica in Topolc); potolčena je bila desetina vseh obdelanih površin v občini: pšenica, zelje, krompir, koruza in krmilne rastline. Uničene so bile mnoge poljske poti in ceste. – Oktobra je bila velika suša, že nekaj desetletij ne tako huda, in tudi v naših krajih je zmanjkovalo vode. Suša je otežila jesensko setev pšenice zaradi trdih tal in zahtevnega oranja. – V petek, 18. oktobra, je zaradi vojaškega obstreljevanja izbruhnil velik gozdni požar na področju Javornikov, v okolici Počka in Kamne gore. Pri gašenju na težkem terenu je sodelovalo preko 2000 vojakov, 300 gasilcev, 50 lovcev in 30 gozdarjev. Ogenj so ukrotili šele čez teden dni. – V Knežaku so v nedeljo, 26. maja, odkrili spomenik VII. Banijski diviziji, ki je zadnje boje bila na območju Knežaka, Koritnic in Šembij. Tu je padlo 50 borcev in 110 jih je bilo ranjenih. Spomenik je odkril vojni komandant Milan Pavlović, spominsko ploščo na hiši, kjer je bil štab divizije, pa Milutin Omazić, politkomisar 3. letalske divizije. – V nedeljo, 17. 11.  zvečer, je v sežanski bolnišnici umrl Avgust Černigoj, starosta slovenskih likovnih umetnikov, ki je med vojno in po njej poslikal našo farno in cerkev na Baču. –  Občinski referendum o samoprispevku za izgradnjo komunalne infrastrukture v krajevnih skupnostih naše občine je bil 24. 11.;  v krajevni skupnosti Knežak  je od 958 upravičencev glasovalo 941 ljudi, proti 483 in za 416, v KS Šembije pa za 97 in proti 62 udeležencev. – 1986 – Krščenih je bilo 11 otrok, bila je ena poroka in 28 pogrebov; nedeljnikov je bilo povprečno 436. Občasno je bilo v nedeljah popoldne skupaj z blagoslovom srečanje za Frančiškovo družino. Predstavitev novih članov ŽPS je bila v nedeljo,  20.  aprila; spomladi je župnik občini v Ilirski Bistrice prijavil večja dela na cerkvi sv. Antona in o tem obvestil spomeniško varstvo v Novi gorici; pred večjimi delom, ki je bilo opravljeno konec poletja, je bila seja ŽPS, ključarjev in povabilo k sodelovanju (14. 9.), v blagajniškem zapisu  je navedeno plačilo za nabavo kritine in starih strešnikov, za prevoz in drug gradbeni material, za barve in pleskanje, plačilo zidarjem, mizarju. –  Na belo nedeljo je bila popoldne  kratka prireditev za matere in blagoslov. Župnijsko romanje na Goro Oljko pri Polzeli je bilo v soboto 30. avgusta.  Verouk za mlade je bil v začetku leta v sobotah zvečer, jeseni pa v nedeljah po drugi maši; dekanijsko srečanje za mlade je bilo tukaj 30. novembra popoldne. Srečanja in vaje so imeli novi pritrkovalci (sredi septembra) in bralci (november), strežniki redno v nedeljah popoldne. Župnik je za soboto v oktobru napovedal in povabil na predavanje dr. Marjana Šefa o varovanju življenja pred rojstvom in na projekcijo filma Nemi krik; vabljeni so bili zlasti mladi in starši; župnik je opazil porazen obisk predavanja. Za pripravo na birmo po skupinah so voditelji otrokom delili delovne pole. Župnik je v adventu obiskal bolnike. Pol ure pred polnočnico so mladi imeli božičnico. Dekanijsko božičnico pa so pripravili cerkveni pevci v Jelšanah na nedeljo Svete družine popoldne. V tem letu se je zaradi inflacije mašni dar dvakrat povišal. Junija je bil blagoslov temeljnega kamna za novo župnišče v Zagorju in julija blagoslov novih orgel na Pregarjah. Avgusta je za celo leto prišel med nas bogoslovec zadnjega letnika …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1985 – …  V bran pravemu nauku so se postavili drugi slovenski škofje in teološki profesorji. O zadevi je obširno poročala Družina. – Pomemben verski in kulturni dogodek je bil sredi januarja javna predstavitev novega prevoda Svetega pisma nove zaveze iz grškega izvirnika v slovenščino. Po Trubarjevem prevodu sredi 16. stoletja (1577) je bil to že šesti celoten prevod nove zaveze: pred 400 leti Dalmatinova biblija, pred 200 leti Japljevo, pred 125  leti Wolfovo, pred 25 leti mariborsko sveto pismo in pred 10 leti ekumenska izdaja. Nova knjiga je tokrat kmalu pošla, čeprav je bila natisnjena v 6500 izvodih,  in sledilo je več ponatisov in novih izdaj. Ob slovenskem kulturnem prazniku  je bila na Teološki fakulteti v Ljubljani razstava Sveto pismo v slovenski književnosti od Prešerna, Gregorčiča, Drabosnjaka do Mraka. – V mednarodnem letu mladih in evropskem letu glasbe (300-letnica rojstva glasbenih velikanov Bacha, Händla in Scarlattija) so sodelavci Sončne pesmi v nedeljo, 21. aprila, v Logu pri Vipavi priredili festival mladinske duhovne glasbe. – Od lani je bilo na Slovenskem leto duhovnih poklicev in ob izteku tega leta so bile tej temi posvečene šmarnice z naslovom »Po Marijinem vzoru«. –Julija je bila v Ljubljani ustanovljena t. im. bolniška župnija za celotno pastoralo bolnikov v mestu. Za prvega župnika je nadškof imenoval Mirota Šlibarja, dotedanjega kaplana v Zagorju ob Savi. Projekt je uspel ob vse večjih možnostih duhovne oskrbe bolnikom po vsej Sloveniji, ko je končno mogoče duhovnikom nuditi vernim bolnikom duhovno oskrbo, ponekod tudi maševati. – Papež je v začetku posta napovedal Metodovo leto ob 1100 letnici smrti tega slovanskega apostola. Kot uvod v praznovanje, ki se bo zlasti v slovanskem svetu odvijalo vse leto, je ob tej priliki je v baziliki sv. Klemena v Rimu  papež med drugim dejal, da sta sveta brata Cirilin Metod slovanskim narodom pomagal doživeti trenutek politične in kulturne zrelosti in pripomogla, da so stopili na prizorišče svetovne zgodovine. Posebej je podčrtal njuno duhovno jasnovidnost. »Odločila sta se pogumno graditi idealen most tam, kjer je zunanji svet kopal jarke ločitve in boleče razdvojenosti.« Prevevala ju je goreča želja po edinosti med Vzhodom in Zahodom. Postavila sta tudi temelje književnosti slovanskih narodov in njihove kulturne omikanosti. Papež je za to obletnico objavil posebno encikliko; v Nitri na Slovaškem je bil mednarodni simpozij, ki so se ga udeležili tudi slovenski strokovnjaki. 6. oktobra je bil znanstveni simpozij v Rimu in ob tej priložnosti je dogodku dal glasbeni pečat nastop orkestra RTV Ljubljana in zbora okoli 400 pevcev iz Slovenije, zamejstva in  z Dunaja pod taktirko maestra Antona Nanuta; glasbo je napisal primorski rojak duhovnik Avgust Ipavec. Skromnejši simpozij je bil v Ljubljani na Teološki fakulteti že v februarju. V Stični, ki letos slavi 850-letnico samostan, se je v nedeljo, 7. julija, v počastitev 1100 letnice Metodove smrti zbrala množica vernikov, duhovnikov, škofov in cistercijanskih menihov. Metodovo leto je 11. novembra pripeljalo v Rim na veliko evropsko romanje tudi blizu 400 slovenskih romarjev, ki so se v nedeljo pridružili množici pri papeževi maši na Trgu Svetega Petra. Slovenska prisotnost v večnem mestu je dala pečat obhajanju  25 letnice Slovenika (Slovenski papeški zavod za duhovnike na študiju v Rimu). – Tudi letos je papež veliko potoval in obiskal mnoge kraje in ljudi po vsem svetu; kot prvi papež je v Rimu obiskal židovsko sinagogo. V svetovnem letu mladih se je konec marca papež v Rimu srečal 300.000 mladimi iz vsega sveta; dnevi mladih potekajo v dvoletnem ciklu na svetovni in vsako leto na škofijski ravni: papež izbere naslov leta, praznovanje ima svojo himno; letos so mladi v Rimu dobili posebno potovalno vrečo in klobuk. Naslednje svetovno srečanje bo 1987 v Buenos Airesu. – Vreme je v začetku leta prineslo mraz in sneg. Polarni mraz je zajel vso Evropo in ni prizanesel niti našim krajem; posebno je presenetil ljudi ob morju, povzročil težave na cestah, nekatere šole so prekinile pouk. Zaradi ohlajenega goriva so bili prekinjeni avtobusni prevozi, osebna vozila …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1985 – …  (J. J.). V septembru je bil na pastoralni praksi bogoslovec 4. letnika teologije Sandi Skapin iz Vipave. – Za popravilo oken in žlebov na cerkvah na Baču in v Koritnicah so konec leta predlagali, da bi na družino zbirali po 250 tisoč din na družino. Zaradi velike inflacije se je aprila in julija povečal mašni dar.  V naši škofiji so letos umrli štirje duhovniki: 4. januarja po dolgi in težki bolezni (zaradi prometne nesreče in kapi je bil več let na vozičku) 58-letni Gašper Prelc, po rodu iz Podgrada pri Rodiku; bil je župnik v Kubedu, potem v Predloki in nazadnje v Izoli; potem je 11 let preživel v župnišču v Portorožu in še vedno veliko spovedoval, zlasti v koprski stolnici; do konca je bil vesel in optimist. – Župnik iz Dekanov, Štefan Cek, je umrl 22. januarja, star 72 let. Rojen je bil v Hrušici. Deloval je v Istri, kjer je bil med drugim župnik v Lanišću. Tam so ob birmi leta 1947, od komunistov nahujskani moški, napadli cerkev in župnišče in hudo ranili škofovega namestnika – birmovalca Jakoba Ukmarja, zverinsko do smrti pa pretepli njegove spremljevalca 27-letnega duhovnika Miroslava Bulešića (leta 2013 je bil razglašen za blaženega); župnik Cek se jim je skril. Kljub očitnim in jasnim dejstvom so ga obsodili na 7 let zapora, ki ga je prestal v Stari Gradiški. – 25. maja je umrl župnik v Renčah, 71-letni Franc Srebrnič iz Medane, mož blagega in mirnega značaja, skromen, vesten, pobožen in požrtvovalen duhovnik. –  22. junija pa je v Radovljici, kjer je nazadnje živel v pokoju, umrl 67-letni nekdanji izolski župnik Franc Stegel doma s Kala pri Košani. V Izoli se je v prometni nesreči hudo poškodoval in dva meseca nezavesten preležal v bolnici. Nikoli več si ni prav opomogel. – V Sloveniji je bilo letos za mašnike posvečenih 24 diakonov; iz naše škofije sta 29. junija v koprski stolnici mašniško posvečenje prejela Suban Alojz iz Šturij in Tomažič Jože iz Vrhpolja. Poleti je v Trnovem zamenjal kaplana Slavka Obeda, ki je odšel v Idrijo, Kramar Emil, ki je prišel iz Cerknega. Dosedanji zagorski župnik Franc Gombač se je upokojil in na njegovo mesto je prišel z Vojskega Alojz Premrl, zaradi zdravstvenih težav pa je tam ostal le do novembra, ko ga je zamenjal Nikolaj Štrancar, ki je prišel s Prema; za premskega župnika je bil imenovan Janez Premrl, ki je bil prej v Trnju, Trnje pa je prišlo pod soupravo iz Zagorja.  22. decembra sta bila v Idriji posvečena za diakona Čibej Silvester iz Idrije in Krečič Primož iz Vrhpolja. – Vso našo škofijo pa tudi vso Cerkev v Sloveniji je na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca, razveselila novica, da je sveti oče Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa dosedanjega generalnega vikarja Metoda Piriha. Rojen je bil leta 1936 v Lokovcu na Banjški planoti. Po šolanju doma in v Pazinu po končani teologiji v Ljubljani je bil leta 1963 posvečen za mašnika. Bil je eno leto kaplan v Solkanu, 10 let škofov tajnik, 2 leti na študiju v Rimu in nato 8 let voditelj bogoslovcev v ljubljanskem semenišču. Zadnji dve leti je vodil pastoralno službo v Kopru in bil škofov vikar. Za škofa ga je v nabito polni koprski stolnici 27. maja, na binkoštni ponedeljek, posvetil domači škof Janez Jenko ob navzočnosti 13 drugih škofov in 250 duhovnikov. Nekdanji tukajšnji župnik Kovačič je večkrat  povabil sedanjega pomožnega škofa, da ga je še kot duhovnik tudi dlje časa nadomeščal, ko je bil sam po svetu. –  V  slovenski cerkveni pa tudi svetni javnosti je odmevala »afera Grmič«, zaradi objave njegovega intervjuja v reviji Jana lani, 14. novembra. Mariborski pomožni škof in profesor Teološke fakultete v Ljubljani Vekoslav Grmič je pisal in govoril sporno o moralno teoloških vprašanjih glede začetka človeškega življenja, splava, urejanja spočetja, zunaj zakonske spolnosti ipd., kar bi lahko škodovalo zdravemu nauku in pravilnemu ravnanju kristjanov v teh stvareh.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1984 – … 8 vaščanov, ki so blizu vasi uredili pašnik za 39 govedi iz vasi. V Zagorju se je jeseni začela šola v preurejenem kulturnem domu, stara šola je ostala zapuščena. Na Jurščah pa so odprli obnovljen kulturni dom. – V začetku oktobra je bilo veliko dežja in voda je poplavila okolico Knežaka in drugih vasi. – Leta 1985 je bilo krščenih 11 otrok, poroka je bila ena, pogrebov pa 28. Razdeljenih je bilo 18.570 obhajil, nedeljnikov je bilo povprečno pri maši 436. – Božičnica pevskih zborov iz dekanije je bila v nedeljo, 6. januarja, na Pregarjah.  Drugo nedeljo v januarju je bila popoldne seja žps in potem za pevce večerja. 17. marca je župnik voščil  organistu Jožetu Tomšiču ob 70. rojstnem dnevu in bližnjem godu (rojen v Knežaku, pd Blažinov, poročil se je v Zagorje) in se zahvalil pevcem ob prazniku sv. Cecilije; prebral je pismo slovenskih škofov, ki  so priporočili točnost in zbranost pri maši in pevskih vajah, velikodušno prizadevanje za čim bolj dovršeno izvajanje cerkvenih pesmi in stalno skrb za duhovno življenje v sebi s pogostnim in vrednim prejemanjem svetega obhajila. Na misijonsko nedeljo popoldne, 20. oktobra, je bil koncert črnske duhovne glasbe v izvedbi študentskega kvarteta. Tudi otroški zbor je vadil in sodeloval pri bogoslužju;  tukaj je bilo 12. maja srečanje  dekanijskih otroških  pevskih zborov, župnik pa je v nedeljo popoldne, 10. novembra, spremljal na Pregarje   učence, ki so vadili na instrumentih. – Strežniki so redno imeli vaje v sobotah ali pa v nedeljah po popoldanskem blagoslovu. Verouk je bil za vse razrede in tudi za predšolske otroke. Prvo obhajilo je bilo 2. junija, naslednjo soboto pa je bilo mavrično romanje na Sv. Goro. Novost pri verouku so bili jeseni liturgični listki, ki jih je župnik delil na vratih kapele. Otroke je obiskal in obdaril sv. Miklavž. Na nedeljo Svete Družine je bil popoldne kratek program in blagoslov otrok. Srečanja za starše veroučencev so bila v nedeljah po jutranji maši in sicer po dva razreda skupaj, posebej pa za starše prvoobhajancev iz  2. razreda. Mladi so imeli srečanja v sobotah zvečer ali pa v nedeljo po drugi maši. 17. februarja je bila pri drugi nedeljski maši prisotna redovnica uršulinka; po maši, na srečanju za  mlade in veroučence 7. in 8. razreda, pa je bilo le 5 udeležencev. – Srečanje mladih iz vse Slovenije je bilo v Stični 21. septembra in župnik je nanj posebej povabil bivše osmošolce; za našo škofijo pa je bilo srečanje mladih v Portorožu 8. decembra.- V postnem času je bil v nedeljah popoldne križev pot, pri Jeromnu v marčnih petkih popoldne pa križev pot in maša; župnik je povabil h rožnemu vencu po poti od spodnje cerkve k Jeromnu; tam je na shodu maševal rojak Franc Bole, ki ga je  malo prej, ob dvajsetletnici izhajanja Ognjišča, kot glavnega urednika, odlikoval sveti oče z naslovom papeškega kaplana-monsignorja skupaj s sodelavcem Silvestrom Čukom, glavnim urednikom Družine dr. Dragom Klemenčičem in prizadevnimi župnikom v Kopru, dr. Bojanom Ravbarjem. –  Župnik je pred velikim šmarnom izpostavil pri oznanilih vsebino in pomen shodov: »Kaj je s shodi?« – Običajno je bil v nedeljah popoldne blagoslov in  litanije, molitvena ura, v mesecu maju pa šmarnice. Nekajkrat so bili posebej povabljeni člani Frančiškove družine. – Z avtobusi so se farani odpravili na škofovsko posvečenje v Koper, na romanje bolnikov in invalidov na Brezje in na romanje h Gospe Sveti na Koroško v soboto, 31. avgusta (200 tisoč din za avtobus, s kosilom 330 tisoč din). – Aprila meseca je odpovedala nadaljnje delo v cerkvi mežnarica v Knežaku (Antonija Urbančič, pd Šimetova), ob koncu leta pa še na Baču (Jožefa Abram); v Knežaku je v juniju nastopil službo nov mežnar. …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1984 – To je danes težka naloga, hkrati pa prva dolžnost in sveta, nedotakljiva pravica staršev in Cerkve. Posvečujte Gospodov dan … Pri dejavnih prizadevanjih za skupno dobro in splošen napredek črpajte navdih in moč v pristni in živi krščanski veri. Znana mi je vaša prisrčna pobožnost do Matere Marije. Zato izročam vas in vaše rojake v materinsko varstvo Njej, ki jo po vaših domovih in v tolikih cerkvah kličete za Pomočnico in Kraljico.« Ob tem je sveti oče daroval trem slovenskim škofijam vsaki po dve veliki svetoletni sveči: po ena za škofijsko stolnico in ena za Marijino božjo pot; za našo stolnico v Kopru so svečo podarili romarji iz Malte. – 25. januarja je v 89 letu za kapjo umrla v Trnovem tukajšnja dolgoletna gospodinja Ana Šetina. Pokojna je, komaj 17 letna, v naše kraje prišla iz rodnega Tacna pod Šmarno Goro za gospodinjo z bratrancem duhovnikom Jožefom Lebanom najprej v Košano, od tam v Slavino in leta 1918 v Trnovo,  od tam pa z  g. Janezom Kalanom v Knežak, kjer kot »teta Ančka farovška« oskrbovala župnišče – in duhovnike – še pod Kalanovim naslednikom Jožkom Kovačičem. Po njegovem odhodu v Jelšane je Ančka odšla h sestram v Trnovo in tam umrla. Pogreb k Sv. Barbari je bil 27. Januarja, vodil ga je bivši župnik Jožko Kovačič. –   Na spomladanskem zasedanju  Jugoslovanske škofovske konference konec marca je bila tudi razprava  o Marijinih prikazovanjih v Međugorju, v Bosni. Tam se je Marija prikazala nekaj mladim vaščanom 24. junija 1981, jih nagovorila in naročila post in molitev rožnega venca; prikazovanja trajajo še danes. Škofje priporočajo previdnost ter ne dajejo izjav. – Aprila je v Batujah po dolgi bolezni umrl tamkajšnji 73 letni župnik Franc Bizjak, po rodu iz Idrije. Diakonsko posvečenje letošnjih novomašnikov je bilo v Hrenovicah, novomašniško posvečenje pa v Novi Gorici. Novomašniki so: Rado Čuk iz Hrenovic, Stanko Fajdiga z Goč, Evgen Gantar in Lojze Kržišnik iz Zavratca. Za kaplana v Trnove je prišel letos poleti novomašnik Evgen Gantar (dotedanji kaplan Rafko Leskovec pa gre v Temnico na pomoč bolnemu župniku Alojziju Škvarču). – Letos septembra je bilo v Stični na Dolenjskem že četrtič srečanje  mladih iz vse Slovenije. Letos obhaja zlato mašo škof Janez Jenko in slavje ob tem jubileju je bilo 8. septembra v Logu; to je bilo tudi slavje ob začetku leta duhovnih poklicev. Jeseni je svobodni svet obšla novica iz Poljske, kjer je režimska policija brutalno umorila 37 letnega karizmatičnega duhovnika Jerzyja  Aleksandra Popiełuszko, ker je skupaj z nezadovoljnimi delavci zagovarjal sindikalne pravice in svobodo. Ko so njegovo, v vodo odvrženo truplo našli, se je pogreba udeležilo skoraj pol milijona ljudi (leta 2010 je bil kot mučenec proglašen za blaženega).  7. oktobra je bila posvečena nova cerkev v Portorožu, kjer se je gradnja primernih bogoslužnih in župnijskih prostorov uresničila tudi s pomočjo vse škofije in širšega sodelovanja. Cerkev je posvečena Rožnovenski Materi Božji. Podobno je nastala tudi nova cerkev v Ankaranu, ki je bila posvečena v začetku decembra v čast sv. Nikolaju. – 8. februarja so se v Sarajevu začele zimske olimpijske igre, na njih je 14. februarja  Jure Franko osvojil srebrno olimpijsko kolajno na veleslalomu, kar je bil prvi tako velik dosežek za jugoslovanske tekmovalce. Letos so dijaki po gimnazijah zadnjič opravljali maturo, kajti novi učni program ne predvideva več takega zaključnega preverjanja znanja. – 14. julija zjutraj se je na železniški postaji v Divači zgodila velika nesreča, ko se je tovorni vlak zaletel v tam stoječi potniški vlak namenjen v Pulj. Umrlo je 31 potnikov, 33 je bilo hudo ranjenih. – V Primorskih novicah je bil kratek zapis o  pašni  skupnosti …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1983 – … štirideset  letnice padca fašizma, ko je v Italiji kralj Emanuel odstavil predsednika vlade Mussolinija, kar je bilo prelomno za dogajanje med drugo svetovno vojno. – V Rimu, v organizaciji Slovenske teološke akademije, ki ima sedež v slovenskem papeškem zavodu Slovenik, je bil Trinkov Simpozij od 6. do 10. septembra. Duhovnik msgr. Ivan Trinko (1863 – 1954) je bil narodni buditelj beneških Slovencev, pesnik in pisatelj, prevajalec, kritik, filozof, slikar in skladatelj. Svojim rojakom je vrednote oznanjal v domačem jeziku in jih opogumljal za pripadnost slovenstvu in krščanski veri. –  Kot odmev na zahteve iz Srbije in Črne gore o skupnih jedrih, ki naj bi v humanističnem izobraževanju dodelile v učbenikih proporcionalno vsakemu narodu v državi toliko prostora, kot ga ima glede na delež v celotnem številu prebivalcev v državi, so slovenski škofje v izjavi  Odgovornost za narod, jezik in kulturo, dne 1. decembra, poudarili pomen in odgovornost Cerkve in vernikov za narodne vrednote, posebno za jezik.  – 1984 – Krstov je bilo 12, 4 poroke  in 34 pogrebov; pri prvem obhajilu, ki je bilo 27. maja, je bilo 22 otrok. Verouk za mlade je bil v nedeljah po drugi maši, srečanja za starše prvoobhajancev in drugih staršev pa po jutranji maši; spet so bila srečanje Frančiškove družine in 4. marca je prišel frančiškan p. Filip Rupnik s Svete Gore, ki je  odgovoren za tretjerednike;  14. oktobra je župnik povabil nove bralce za branje beril pri bogoslužju;  župnijsko romanje je bilo v nedeljo, 26. avgusta na Sladko Goro (Šmarje pri Jelšah); župnik je spomladi napovedal popravilo kapele sv. Janeza na Baču in poleti večkrat povabil k sodelovanju pri tem delu. Za praznike se je za okrasitev cerkve zahvalil, enako tudi za darove pri ofrih.  Priporočil je poleg drugega verskega tiska knjigi založbe Ognjišče – Svetopisemski vodnik in Verovati danes. Dekanijsko srečanje pevskih zborov je bilo v nedeljo 6. januarja na Pregarjah, na Sveto Goro so iz dekanije poromali konec aprila in se že v marcu nanj pripravljali. – Iz škofijskih sporočil: 27. januarja je v Kortah nad Izolo umrl 83-letni župnik Karel Esih, po domače don Karlo. V župnijo je prišel kot novomašnik leta 1925. Pod fašizmom je zvesto ohranjal v cerkvi slovenščino tako pri petju in molitvi kot udi pri verouku, zato ga je preganjala policija in je bil tudi kaznovan: ker je v cerkvi preko italijanskih napisov na križevem potu zalepil slovenske, je bil obsojen in odpeljan v konfinacijo; a ga je že na poti rešil takratni tržaški škof Fogar, in don Karlo se je vrnil domov. Po vojni so ga naščuvani mladoletni fantini hoteli kot »fašista« spraviti v Italijo, a se je z meje, kjer je posegel v zadevo nek pameten miličnik, spet zmagoslavno vrnil domov, kjer so ga ljudje, ki so ga imeli iskreno radi, z veseljem sprejeli. Na nagrobnik mu je istrski pesnik, duhovnik Alojz Kocjančič zapisal: Sem z vami molil dolga leta, nad vas sem klical božji mir, zdaj v hiši skupnega Očeta vas čakam bivši vas pastir. – Svetoletnega romanja v Rim od 22. do 26. februarja se je udeležilo okoli 1300 romarjev iz domovine, zamejstva in  zdomstva. V slovenskem papeškem zavodu Slovenik, ki je namenjen podiplomskemu študiju slovenskih duhovnikov in sprejemu domačih romarjev, je bil blagoslov obnovljenih in razširjenih prostorov; na avdienci v petek, 24. februarja, je nadškof Šuštar povabil papeža Janeza Pavla II. v Slovenijo takole: »Sveti oče! Kot romarji smo prišli k vam v večno mesto, a še nismo izgubili upanja, da boste kdaj tudi vi prišli k nam kot romar k Mariji Pomagaj na našo božjo pot na Brezje…« Sveti oče je med drugim odgovoril: »Dragi sinovi in hčere – slovenski romarji! Bodite dosledne priče žive vere in goreče ljubezni do Boga in bližnjega. Vsem naj bo za zgled vaše spoštovanje do človeka in do življenja v vseh njegovih  dobah – od spočetja pa do dozorelosti. V vaših družinah in cerkvenih skupnostih naj raste prizadevanje za versko in moralno vzgojo otrok in mladine. …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1982 – … dosegli pričakovanega učinka, prizadeli so pa uboge in brezpravne. Govorilo se je, da režim testira nerazgledanost in potrpežljivost državljanov.    – 1983 – Krstov je bilo tem letu 17, pogrebov pa 31, porok 10.  V petek, 25. marca, je popoldne zvonilo za začetek svetega leta.  Prvo obhajilo je bilo v nedeljo, 26. junija, 3. julija pa sv. birma. Ob tej priložnosti se je škof Jenko zmenil s tukajšnjim župnikom Jožkom Kovačičem – Korajžnikom, da je po 20 letih in v starosti 57 let šel za župnika v Jelšane, kjer je zamenjal g. Vladimirja Širclja (ta je odšel v Matenjo vas); novi župnik dr. Ciril Sorč je prišel v Knežak sredi avgusta, star 35 let, po rodu iz Stomaža na Vipavskem; za duhovnika ga je leta 1972 v Idriji posvetil škof Jenko; nato je bil 4 leta kaplan v Izoli, 1 leto župnijski upravitelj na Vojskem, od 1977 do 1983 spiritual v malem semenišču v Vipavi, doktoriral je iz teologije leta 1980. Novi župnik je poskrbel za redna srečanja mladih po drugi nedeljski maši. Za prve petke je oznanil obhajilo bolnikov na domu in priporočil, naj domači povabijo duhovnika na dom k svojim bolnim in ostarelim. Srečanja za starše veroučencev so bila v nedeljah po jutranji maši. Ob godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, se je zahvalil pevcem in nove povabil v cerkveni zbor.  Dan zbranosti za 8.r. je bil  v Il. Bistrici (sobota 26. 11.). Otroci naj pridejo k božični devetdnevnici. Na sveti večer je bila pred polnočnico božičnica. – Za obhajanje svetega leta so bili v naši škofiji sprejeti naslednji sklepi: dušni pastirji naj si prizadevajo za večjo osebno svetost; vernike naj spodbudijo za večje sodelovanje pri oznanjevanju, bogoslužju in dejavni ljubezni; za zunanje znamenje  svetega leta naj vsak petek zvoni ob uri Kristusove smrti po vseh cerkvah; duhovne vaje oz. duhovne poglobitve za razne skupine in stanove zlasti v postu in adventu; skrb za molitev po družinah in uvajanje otrok v takšno molitev; poživi naj se pobožnost križevega pota posebej na prve petke in prve nedelje; češčenje Najsvetejšega; spokorna bogoslužja in skupne priprave na sveto spoved. Vernikom je na voljo svetoletna molitev in izbrana je bila svetoletna pesem. – Za ljubljansko nadškofijo je bil imenovan za pomožnega škofa msgr. Jožef Kvas. Mariborska škofija je tudi dobila novega pomožnega škofa: dr. Jožef Smej je bil imenovan na to mesto. – Naša škofija ima letos enega novomašnika, to je Andrej Vovk z Goč na Vipavskem, posvečen je bil 29. junija v Logu pri Vipavi; v vsej Sloveniji je bilo vseh novomašnikov 40. V naši škofiji sta letos umrla: 18. avgusta Milko Margon, župnik v Truškah, star 70 let; 4. septembra pa Rafko Morel, upokojeni šmihelski župnik, ki je od 1980 stanoval pri župniku Jožetu Kovačiču v Knežaku, pokopan je pri sv. Pavlu pri Zagorju, kjer je bil dolgo župnik. – 20. junija je bila ustanovna seja Slovenske pokrajinske škofovske konference, ki je formalno sicer še ostala del Jugoslovanske škofovske konference, a je že napoved novih časov. – Na prvo adventno nedeljo, 27. Novembra, je stopil v veljavo  novi Zakonik cerkvenega prava za vso katoliško Cerkev, izšel je tudi v slovenskem prevodu. – V decembrski številki Sporočil slovenskih škofij je nadškof Šuštar zapisal: Kakor beremo in poslušamo v dnevnih poročilih in tudi sami že praktično okušamo, je pomanjkanje električne energije v naši državi vsak dan hujše. … zato tudi ob sobotah in nedeljah, ko sicer ni redukcij toka, lahko v manj razsvetljeni cerkvi opravimo lepo bogoslužje… – 13. marca je v Ljubljani umrl najuglednejši slovenski literarni zgodovinar, esejist, kritik in urednik dr. Anton Slodnjak. Uglednega znanstvenika je domači režim potisnil na rob zaradi njegovega  znanstvenega dela v Nemčiji; Slodnjak se je umaknil pred političnim vmešavanjem v akademsko delo, a je ob vrnitvi domov naletel na nasprotovanje in šikaniranje. – Zlasti med zamejskimi Slovenci v Italiji so se 26. julija spomnili …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1982 – …

molitvena ura za duhovne poklice je bila napovedana za 4. adventno nedeljo popoldne. Letni dar za župnika (pober) je 10. oktobra župnik zaprosil pri nedeljski maši takole: (Dajte), kar želite ali se čutite dolžni dati. – Procesije so bile kot običajno: na veliko noč ob 6. uri, v nedeljo po prazniku Sv. rešnjega Telesa, pa na god sv. Marka na Bač, naj prošnje dneve pred vnebohodom na Bač in v Koritnice in k sv. Barbari. V postu je bil v nedeljah popoldne križev pot. – Dogodki iz vesoljne in slovenske Cerkve so zapisani v Sporočilih slovenskih škofij in v tedniku Družina: v prvi januarski Družini je  ljubljanski nadškof Šušter v soglasju z drugimi slovenskimi škofi na pobudo poljskega papeža Janeza Pavla II. povabil k molitvi za Poljsko, kjer je že od jeseni nemirno zlasti med delavci zaradi razmer, ki zdijo najprej socialne, v resnici pa so tudi politične. Sploh je bila ta država in razmere v njej v središču pozornosti skozi celo leto zaradi uvedenega vojnega stanja in pomanjkanja hrane. – V januarju je javnost in zlasti verne  Hrvate prizadela vest o nenadni smrti njihovega rojaka kardinala Franja Šeperja. Pogreb v Zagrebu je bil prava nacionalna manifestacija. iznenada je tudi umrl goriški nadškof Pietro Coccolin, prijatelj Slovencev, in pa še celovški škof Köstner, ki ga je kmalu nasledil dr. Egon Kappelari. V začetku oktobra pa je po daljši in težki bolezni izdihnil primorski duhovnik, velik strokovnjak za katehetske zadeve, dr. Albert Metlikovec. Pokopan je v Ajdovščini, kjer je bil nazadnje župnik. – V nedeljo, 29. avgusta, je v ljubljanski stolnici, ob navzočnosti škofov, duhovnikov in množice vernikov,  apostolski nuncij nadškof Michele Cecchini, kot papežev pooblaščenec, podelil ljubljanskemu nadškofu-metropolitu dr. Alojzu Šuštarju tako imenovani palij, znak metropolitanske službe. – 12. decembra je koprski škof Jenko posvetil novo cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. To je bil praznik, kakršnega mesto ne pomni. Pa ni bil praznik le mesta ob meji, temveč praznik vsega primorskega vernega občestva. – Po veliki noči je izšel dolgo pričakovani molitvenik Kristjan moli, ki prinaša najpotrebnejše molitve za vsakega kristjana, potem molitve za razne priložnosti, povzame obrede in molitve pri obhajanju zakramentov, kristjana vodi skozi cerkveno  leto in nazadnje so natisnjene še vse odobrene litanije. Ob izidu je nadškof Šuštar zapisal, da je molitvenik zelo potreben za vse vernike, da bi iz njega skupaj in zasebno molili, da bi se mladi iz njega učili moliti; kajti pri nas je vedno manj molitve in je molitvena kultura zelo padla in smo v molitvi obubožali. V slovenskem jeziku so izšle tri nove evharistične molitve, s katerim želijo škofje poživiti osrednji del maše, da bi isto Kristusovo skrivnost oznanjali na različne načine, verniki pa bi se evharistije udeleževali z večjim duhovnim sadom. Po predlogi švicarskega misala so sedaj v slovenščini v rabo dani dve evharistični molitvi za spravo in ena za Cerkev. Slovenski škofje so dali dovoljenje za mašo na domu pri bolniku, ki si to želi in ne more več v cerkev. – Papež je konec novembra razglasil sveto leto ob 1950 letnici našega odrešenja in se bo začelo 25. marca  in končalo 22. aprila 1984. V svetem letu naj bi verniki poglobili vero, še bolj cenili zakrament našega odrešenja in se že pripravljali na sveto leto 2000. – Svet je vznemirila tako imenovana falklandska kriza, kjer sta se za Falklandske otoke iz strateških in ekonomskih vzrokov najprej sprli in potem tudi vojaško pomerili bližnja Argentina in zelo oddaljena Anglija, ki pa je v sredi junija v vojaških spopadih Argentino porazila. Da bi dosegli mir, je papež   meseca maja obiskal Anglijo in junija  Argentino. – V naši državi pa so ljudem povzročili nejevoljo boni za bencin, s katerimi naj bi varčevali zaradi tako imenovane energetske krize. In pa obvezna denarna varščina oz. polog ob prehodu meje. V obeh primerih pa je bilo toliko izjem in bližnjic, da ukrepi niso …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1981 – Gimnazijo je opravil v Rajhenburgu pri trapistih, bogoslovje na Reki in Benetkah. Posvečen je bil 1929 in bil nekaj časa v Moščenicah in Brgudu, kar 31 let pa v Podgrajah, kjer je pod Nemci preživel požig vasi 6. maja 1944. Po vojni je na novo pozidal požgano župnišče in popravil cerkev, v Zabičah pa sezidal novo cerkev Karmelske Matere Božje. Zadnjih osem let je živel v Harijah, kjer je tudi pokopan. – 13. maja, med splošno avdienco, je na Trgu sv. Petra v Rimu na papeža streljal turški državljan Mehmet Ali Agca. Papeža so zadele štiri krogle iz pištole in ga hudo ranile in je težko operacijo čudežno preživel. Atentatorja so prijeli in obsodili na dosmrtno ječo, a so ga po posredovanju papeža, ki mu je odpustil, pozneje izpustili. Dogodek je poleg velike senzacije postavil tudi vrsto vprašanj, zlasti kdo je bil v ozadju atentata. Končnih odgovorov dolgo ni bilo, šele dogodki v začetku devetdesetih let, ko se je zrušil komunizem, so potrdili sum, da je zadevo zrežirala sovjetska partija. Papež Janez Pavel II. se je za čudežno preživetje zahvalil fatimski Mariji, katere god je prav 13. maja, z romanjem v ta sveti kraj na Portugalskem. Krogla, ki je ranila papeža, je sedaj v kroni na Marijinem kipu v Fatimi. – Poskus atentata 30. marca na ameriškega predsednika Regana ni uspel; pač pa pod kroglami napadalcev 6. oktobra umrl egiptovski predsednik Sadat. – V začetku junija je bilo romanje bolnikov na Brezje, letos s poudarkom na invalidih, ker je UNESCO dal pobudo za razglasitev leta invalidov. – Sredi julija je kneškega župnika nadomeščal Janko Veingerl iz reške škofije, po rodu iz Slovenskih goric. – V nedeljo pred praznikom apostolov Petra in Pavla je škof v Logu posvetil za duhovnika naša rojaka  Slavka Obeda iz Novakov in Danila Lisjaka, salezijanca iz Zalošč, župnija Dornberk. – Julija je bil v Lurdu svetovni evharistični kongres za poglobitev vere v sveti zakrament, za lepo obhajanje nedeljske svete maše, za lepoto cerkva, za molitev in češčenje svete evharistije v osebni molitvi, pri obisku cerkve in najsvetejšega, v urah in dnevih češčenja, za praznik sv. Rešnjega telesa. – Škofijsko romanje za duhovne poklice na Sveto Goro je bilo na rožnovensko nedeljo; v Logu pa ob 50 letnica smrti gorškega nadškofa Sedeja (1854 – 1931) slovesnost v nedeljo, 29. novembra, ki sta se je, poleg številnih romarjev, udeležila koprski škof Jenko in goriški nadškof Cocolin. – Slovenski škofje so na julijski seji sprejeli sklep za izdajanje skupnega uradnega lista za vse tri škofije, to bodo  Sporočila slovenskih škofij, ki bodo namesto samostojnih škofijskih listov delovala  za večjo povezavo v Cerkvi in za boljšo obveščenost pastoralnih delavcev in vernikov. Začetek izhajanja bo v prihodnjem letu. – 3. oktobra je umrl Edvard Kocbek, pesnik in politik, osebnost, ki je poleg literarnega pomena slovenski prostor tragično zaznamovala v zvezi z medvojnim partizanskim in belogardističnim uporom proti okupatorju, z vlogo osvobodilne fronte in sodelovanjem nekomunistov v njej. – Konec tega leta je Slovenijo prizadela huda letalska nesreča: 1. decembra je na Korziki strmoglavilo letalo Inex-Adrie in vseh 180 ljudi, ki so ob državnem prazniku odšli na izlet, je v nesreči umrlo. – 1982 – Tega leta je bilo 10 porok, krščenih je bilo 31 otrok, pogrebov je bilo 31. V vseh cerkvah naše župnije je bilo podeljenih 16.310 obhajil, prvo obhajilo je bilo na praznik Sv. Trojice, v nedeljo, 6. junija, sprejem (novih) birmancev pa na praznik Kristusa Kralja, 21. novembra. Župnik je takrat ljudi pri maši opozoril na novost pri molitvi: namesto dosedanjega besedila Čast bodi – bo odslej Slava Očetu…, in namesto In Beseda je meso postala – bo odslej In beseda je človek postala.  Naslednjo nedeljo so pri maši ob koncu šole in  zaključku verouka zapeli zahvalno pesem. Župnijsko romanje je bilo v nedeljo, 22. avgusta. V nedeljah popoldne so bile litanije in blagoslov – …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1980 – Tito, ki je julija 1941pozval vse ljudi na ozemlju Jugoslavije na oborožen odpor proti nacizmu, je bil med drugo svetovno vojno vrhovni poveljnik partizanske – narodno osvobodilne – vojske. Ta je ob koncu vojne stala na strani zmagovalcev in Tito je odločno in neusmiljeno počistil svoje vojaške, politične in nacionalne nasprotnike. Kot  predsednik vlade in najvišji partijski funkcionar je po sporu s Stalinom –  v času t. im informbiroja – obračal Jugoslavijo od sovjetskega vpliva vse bolj proti Zahodu. Z ustanovitvijo gibanja neuvrščenih držav, ki je med obema političnima in gospodarskima blokoma predstavljalo nekakšno tretjo pot takratnega sveta – se je Titov vpliv povečal tudi navzven. Po ustavi iz leta 1974 je postal dosmrtni predsednik države in s pomočjo vojske in partije vladal do smrti. Čeprav je takratno politično vodstvo skušalo pod geslom »tudi po Titu – Tito« ohraniti obstoječe stanje, ki pa je bilo že praktično nazadovanje na vseh ravneh družbe, je v nadaljnjih desetih letih prišlo do popolnega razsula in Jugoslavija je razpadla v več nacionalnih samostojnih držav. – 28. marca je v prometni nesreči, v čudnih okoliščinah, blizu Münchna, kjer je bil na študiju filozofije,  umrl duhovnik in urednik Družine, Franček Križnik. Njegovo smrt so kasneje povezovali z njegovim oporečništvom tedanjemu režimu. Slišati je bilo tudi, da je na zahtevo slovenskih partijskih voditeljev namesto nadškofa Šuštarja bolnemu maršalu Titu v ljubljanski bolnišnici podelil bolniško maziljenje. – Sredi decembra je škof Janez Jenko v Novi Gorici blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev Kristusa Odrešenika. Dolgo in naporno prizadevanje tamkajšnje župnijske skupnosti in župnika Gašperja Rudolfa se s tem bliža uresničitvi, saj prostori v družinski hiši, ki je preurejena v župnišče s kapelo, veroučnimi prostori in stanovanjem za duhovnika, ne zadostujejo živahnemu župnijskemu utripu. V Zagorju so postavili v zvonik nove zvonove. V Pivki zidajo novo župnišče. – 1981 – V tem letu je bilo tukaj 27 krstov, 2 otroka sta bila od drugod; pokopanih je bilo 27 ljudi (8 neprevidenih), poročenih parov je bilo 5 in 1 drugje. V nedeljo, 22. februarja so peli tukaj pevci iz Klane. – Sredi marca je umrl dolgoletni tržaško-koprski škof Antonio Santin, ki je bil najprej pet let škof v Reki. Vsaka izbira ali pomoč ljudem  v stiski je v času fašizma in potem komunizma  cerkvenim ljudem naprtila oznako, ki jo je znala politika izrabiti zase in javno ožigosati in očrniti mnoge duhovnike in škofe. Tako je škof Santin veljal pod fašizmom za sovražnika, ker je zagovarjal Hrvate in Slovence, po vojni pa je bil v jugoslovanski politiki sovražnik ljudstva, ker se je zavzemal za izgnane ljudi iz obalnih mest, med njimi pa je bilo veliko italijansko govorečih Istranov. – V postnem pastirskem pismu so škofje priporočili vzpostavitev pastoralnih svetov po župnijah. – V litanije Matere božje je bil od 16. marca v Sloveniji vstavljen vzklik »Mati Cerkve«. Že lani jeseni pa Rim je za vso Jugoslavijo skrčil število zapovedanih praznikov na tri: božič, Marijino vnebovzetje in vsi sveti. – Župnik je oznanil romanje v Rim ob sklepu Benediktovega leta sredi marca. Romanje je organizirala Družina, verski tednik. Skupaj z vsemi rojaki iz zamejstva in izseljenstva je bilo tam okoli 1000 romarjev, s Hrvati pa 2500.  Poleg slovesnega bogoslužja na grobu sv. Cirila in na Monte Cassinu v čast sv. Benediktu, je bila višek romanja avdienca pri papežu, ki je romarje nagovoril slovensko: »Ko se vrnete domov, povejte svojim dragim in svojim rojakom, da jih ima papež rad, da jih podpira z molitvijo in jih spodbuja, naj vztrajajo na poti dozorele in izžarevajoče vere. Vsem velja moj prisrčni pozdrav in blagoslov. Hvaljen Jezus!« Verniki so se zahvalili s ploskanjem in lepimi darovi. – 24. aprila je v 78 letu na svojem domu v Harijah umrl duhovnik Milan Grlj, po rodu iz Zarečja. …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1980 –  Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil… Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo… Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.« Misijonarke ljubezni se proti splavu borijo s posvojitvijo: sprejemajo nezaželene otroke in jih, ko nekoliko odrastejo, dajo družinam, ki bodo zanje skrbele kot za lastne, in pa tako, da revne zakonce poučujejo o načinih naravnega načrtovanja rojstev. Njihovo delo s svojimi darovi podpirajo dobri ljudje z vsega sveta. »Vse polagamo v roke božje previdnosti in vsak dan pride, kolikor je potrebno.« Na vprašanje o novih poklicih v vrstah njenih redovnic je odgovorila: »Današnji mladi ljudje želijo več videti kot pa slišati, hočejo dati vse ali nič. Res imamo veliko poklicev po svetu in upam, da bodo prišli tudi iz Slovenije. Kaj iščejo ti mladi ljudje? Iščejo življenje v uboštvu, molitvi in žrtvi, ki ga bodo darovali službi ubogim. To izražajo v svojih pismih, s katerimi prosijo za vstop v našo družbo. Kar delamo, je zelo težko, vendar je to sad naše molitve, naše povezanosti z Bogom. V naši družbi imamo vsak dan eno uro adoracije – zvečer, ko smo vse končale – pa tudi začenjamo dan z molitvijo in sveto daritvijo.« Po maši v nabito polni ljubljanski stolnici je Mati Terezija po skupni molitvi zdravamarije dejala, da je prinesla hvaležnost ljudi iz Indije, posebej iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in »v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa. Ko je on prišel v Marijino srce, je šla ven, med ljudi, da jim služi. Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi. Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem…« Po maši so se lahko z njo srečali tisti, ki niso mogli priti v cerkev. Še enkrat je ponovila prošnjo: »Molimo, da bi se naučili videti, ko gledamo okoli sebe. Prosimo Boga, naj nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja kot lakota po kruhu. Prosimo Boga, da nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.« (Silvester Čuk v Ognjišču 08_1980). –  4. maja je zaradi gangrene v ljubljanskem kliničnem centru umrl je Josip Broz Tito – dosmrtni predsednik Jugoslavije. Mnogo ljudi ob njegovi smrti iskreno zajokalo, življenje je zastalo in država je v žalovanju nekaj dni ohromela. Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij iz vsega sveta. Tito se je rodil   7. maja 1892 v Kumrovcu. Bil je sedmi od petnajstih otrok očeta Hrvata in matere Slovenke. Izučil se je za strojnega ključavničarja in delo opravljal v različnih krajih. Kot avstrijski vojak je končal podčastniško šolo in bil med 1. svetovno vojno najprej na  srbski fronti, potem na ruski, kjer je bil na Karpatih ranjen in ujet. Sodeloval je v boljševiški revoluciji in postal član ruske komunistične partije (boljševikov). Po vrnitvi v domovino je bil zaradi političnega  udejstvovanja zaprt in po tem se je umaknil v tujino, od koder je sodeloval pri partijski dejavnosti v takratni kraljevini Jugoslaviji.  Začel je uporabljati vzdevek Tito. Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo in kot član Komunistične partije Sovjetske zveze sodeloval s Stalinovo tajno policijo NKVD. Leta 1936 je prišel pod psevdonimom »Walter« v Jugoslavijo z namenom »čiščenja« in  likvidacij v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1980 –  Po smrti beograjskega nadškofa Gabrijela Bukatka je bil na njegovo mesto v 71. letu starosti imenovan slovenski rojak Alojzij Turk. Rojen je bil v kmečki družini v vasi Bršljin pri Novem mestu. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Po maturi leta 1929 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in prejel mašniško posvečenje  v ljubljanski stolnici 8. julija 1934. Konec meseca pa je že odšel na pomoč rojaku škofu Gnidovcu v Makedonijo, kjer je opravljal različne službe, do leta 1955, ko se je moral od tam umakniti. Nekaj časa je bil v Sloveniji (tudi v zaporu), leta 1959 pa ga je tedanji nadškof Josip Ujčić poklical v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu in v vodstvu beograjske škofije. Škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona v Beogradu. Za mariborskega škofa je papež Janez Pavel II. imenoval 10. novembra letos duhovnika dr. Franca Krambergerja. Za škofa je bil posvečen  21. decembra v mariborski stolni cerkvi. Za škofovsko geslo si je izbral Marijine besede: »Zgodi se tvoja volja«. Rodil se je 7. oktobra 1936 pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah. Bogoslovje je končal v Ljubljani, mašniško posvečenje pa je prejel 29. junija 1960 v mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika. Med letoma 1961 in 1965 je bil kaplan v župniji Maribor – Sv. Rešnje Telo. Leta 1965 je prevzel službo prefekta v Slomškovem dijaškem semenišču v Mariboru in jo opravljal do leta 1972. V tem času se je posvetil tudi podiplomskemu študiju in leta 1973 doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1972 in 1980 je bil postulator v procesu za beatifikacijo škofa Slomška. Prav tako leta 1972 ga je škof Maksimilijan

Držečnik imenoval za  ravnatelja Slomško-vega dijaškega semenišča. To delo je opravljal vse do škofovskega imenovanja. – Na povabilo nadškofa Šuštarja je 30. junija prišla v Ljubljano na obisk Mati Terezija iz Kalkute, po rodu Albanka iz Skopja,  voditeljica misijonark ljubezni, ki v Indiji in po svetu skrbijo za najbolj revne, za ljudi s ceste, zavržene otroke, zapuščene bolnike in umirajoče. Svojo hišo imajo tudi v Zagrebu in kmalu jo bodo odprle v Ljubljani. Poleg slovenskih škofov so bili ob sprejemu na škofiji prisotni tudi civilni mestni in republiški možje, med njimi Marijan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljana; na mestnem magistratu je nobelovki izročil plaketo mesta in v svojem pozdravnem nagovoru je dejal, kako se Indija in Jugoslavija trudita, da bi bilo na svetu čim bolj tako, da bi mati Terezija imela čim manj dela. Mati Terezija pa je odgovorila, da so ji taka prizadevanja zelo pri srcu, vendar pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, kajti ljudje umirajo ne samo od lakote po kruhu, ampak tudi od lakote po ljubezni.  Na skromnem kosilu s šolskimi sestrami, ki delajo  v bogoslovnem semenišču, je v pogovoru z njimi dejala: »Kar delate ve, tega me ne moremo delati, tistega, kar delamo me, pa ve ne morete delati. Vse skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga.«  Popoldne je bilo srečanje z Materjo Terezijo na škofiji. Navzoči so bili škofje, slovenski politiki, redovne voditeljice, duhovniki in poleg novinarjev  še  veliko mladih. Mati Terezija je po ponovnih pozdravih s strani gostiteljev začela z molitvijo: »Gospod, naredi nas vredne, da bi služile ljudem, ki pa vsem svetu živijo in umirajo v uboštvu in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njihov vsakdanji kruh, po naši razumevajoči ljubezni pa mir in radost.« Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre smejo služiti. Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1980 –  Prostorna cerkev je bila nabito polna. Poleg domačih ljudi so prišli tudi verniki iz župnij, kjer je pokojni deloval, da so mu pokazali svojo hvaležnost. Želel je počivati poleg svojih staršev in sestre v Knežaku. Gospod naj gorečega dušnega pastirja bogato poplača. Škofijski duhovniki so dolžni zanj opraviti eno sveto mašo. Dragi Štefan, počivaj v miru! – V 78. letu življenja je 25. marca umrl ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Rodil se je v kmečki družini in se najprej šolal doma v Kovorju pri Tržiču in ga nadaljeval v Ljubljani, teologijo pa je študiral v Innsbrucku, kjer je bil 1927 posvečen za mašnika. Bil je kaplan v Kranju, nato v Trnovem, v Ljubljani, pri pisatelju Finžgarju, ki mu je prepustil urejanje lista Mladika in mohorjevih knjig. Potem je bil voditelj Marijanišča, dijaškega doma,  in katehet na šoli. Pred koncem vojne je bil imenovan za ljubljanskega stolnega kanonika, nekaj let je vodil bogoslovje, predaval na teološki fakulteti in leta 1959 postal generalni vikar, leta 1963 pa pomožni škof. Po smrti škofa Vovka ga je papež imenoval za ljubljanskega nadškofa (1964). S škofovskim geslom »Glej, tvoj Sin!« je svoje delo postavil pod  varstvo Božje Matere Marije. Udeležil se je 2. vatikanskega koncila. Konec leta 1968 je bil imenovan za slovenskega metropolita in ker se je po koncilu povečalo število novih duhovnikov in so bile potrebne nove liturgične knjige, je poskrbel za oboje. Pokojni nadškof je bil član raznih mednarodnih in državnih cerkvenih teles. Letos 13. marca je vodstvo nadškofije izročil nasledniku dr. Alojziju Šuštarju in kmalu za tem umrl. Novi nadškof je bil rojen leta 1920 na Grmadi nad Trebnjem in je po nekaj letih domače šole kot izredno nadarjen otrok nadaljeval šolanje v škofovih zavodih Šentvidu. Škof Rožman ga je poslal na študij v Rim, kjer je doktoriral in bil leta 1946 posvečen za duhovnika. Zardi zdravljenja je odšel v Švico in tam kot profesor poučeval na različnih šolah in znanstvenih ustanovah. Od 1971 je bil nato pet let stalni tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, kjer je se je seznanil z mnogimi vplivnimi ljudi s cerkvenega in svetnega področja. Leta 1977 se je vrnil v domovino in papež Janez Pavel II. ga je 23. februarja letos imenoval za škofa, posvečen je bil 13. aprila v ljubljanski stolnici. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo “Božjo voljo spolnjevati”.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1979 – … trenutek, ko so iz zgradbe predsedstva Republike Slovenije ponesli žaro s pepelom pokojnega, za eno minuto so se ustavili vsi stroji po tovarnah, prekinjeno je bilo delo in v šolah pouk. Žaro so položili  grobnico narodnih herojev na Trgu revolucije v Ljubljani. – V PN je v Vabilu na izlet z naslovom Obisk pri Levstiku in Vilharju kratek opis Kalca in okolice. Vreme: hud mraz je pozimi povzročil škodo na vodovodih v nekaterih predelih občine. Junija je občina uvedla za obdobje junij 1979 – avgust 1984 samoprispevek za obnovo in ureditev komunalnih naprav v KS Knežak. – 1980 – Letos je bilo tukaj 6 porok, krščenih je bilo 15 domačih otrok in 3 od drugje, pogrebov je bilo 18.  Prvo obhajilo je bilo 22. junija. Romali smo na Brezje ob narodnem srečanju bolnikov v soboto, 28. Junija, in na Svete Višarje v nedeljo, 31. avgusta. – Ob smrti našega rojaka duhovnika Štefana, doma z Bača, je škof Jenko v škofijskem listu zapisal tole: Štefan Strle, župnijski upravitelj v Košani, je že dolgo bolehal. Zadnji čas se mu je stanje poslabšalo. Tako je vernike v torek, 29. januarja  zvečer, pretresla vest, da njihovega dušnega pastirja ni več med živimi. Pokojni je bil doma iz župnije Knežak. Rodil se je 23.12.1928. Kot enajstletni deček je pod vplivom domačega župnika msgr. Kalana odšel v malo semenišče na Reko. V Gorici je leta 1947 naredil maturo ter se prijavil za bogoslovje na Reki. V ta čas je prišlo odsluženje vojaškega roka (in tri leta krivičnega, političnega zapora). Pot do oltarja se je zato podaljšala, da bi ga preizkušnje in trpljenje prekalilo. Mašniško posvečenje je prejel v Ljubljani na praznik sv. Petra in Pavla 1955. Tri leta je bil kaplan v Hrušici, 14 let je deloval v Podgradu ter soupravljal Starod in nekaj časa še Harije. Od leta 1972 je upravljal Košano in soupravljal Suhorje s podružnico na Ostrožnem Brdu, ki jo je rešil pred razpadanjem. Župnijsko cerkev v Košani je pridno obnavljal: dobila je ogrevanje, nov marmornat tlak, hrastove zidne obloge, nove orgle, nova zunanja okna, nov proti ljudstvu obrnjen oltar, nov srednji zvon. Tudi številne podružnice so bile deležne njegove skrbi in ljubezni. Ljubil je lepoto božje hiše ter bil vnet za zveličanje duš. Slovo od župnije in dekanije je bilo 31. januarja. Ob 17 duhovnikih se je zbralo vernikov kakor za največje praznike. Pogreb je bil naslednji dan v Knežaku. Vodil ga je škof Jenko ob udeležbi 58 duhovnikov.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1979 … pogumno zapisal, da je Kristus edini človekov odrešenik. – 23. decembra so bili v Sežani posvečeni v diakone štirje bodoči novomašniki: Emil Kramar iz Breginja, Andrej Sedej iz Cerknega, Žarko Škerlj iz Tomaja, Albert Štrancar iz Šturij in Venceslav Filipič iz Ravnice. – Po svetu. 15. aprila je bil hud potres v Albaniji in Črni Gori, porušeno je bilo mesto Budva in še veliko drugih naselij. Nastala je ogromna škoda. Pod ruševinami je umrlo 101 oseb v Črni Gori in 35 v Albaniji, več kot 100.000 ljudi je ostalo brez strehe. Tudi na Hrvaški obali, v Dubrovniku, je bilo veliko škode na zgradbah, zlasti na starejših in kulturno pomembnejših, to je na utrdbah, gradovih in cerkvah. Pomoč iz vse države in iz sosednjih dežel je bila hitra in  učinkovita. Izdatno so pomagali gradbinci in drugi izvedenci iz Slovenije na podlagi izkušenj iz potresa, ki je bil v Breginjskem kotu pred tremi leti. – V začetku junija je papež Janez Pavel II. prispel na devetdnevni obisk v rodno Poljsko in s tem kot prvi papež v kakšno komunistično državo. Srečal se je z najvišjimi državnimi in partijskimi oblastniki in cerkvenimi ljudmi. Zlasti so bila veličastna srečanja s sto tisoči vernikov in mladih; v Čenstohovi, največjem poljskem romarskem kraju, je bilo okoli milijon romarjev, ki so želeli srečati papeža, svojega orjaka. Tam se je papež srečal tudi z milijonsko množico rudarjev, ki so za to priložnost poromali na Jasno goro. Papež je obiskal rodno mesto Wadovice in koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer se je njegove maše spet udeležila milijonska množica, ob odhodu pa je bilo pri maši na travniku blizu Krakowa dva milijonska množica vernikov.  Papežev obisk je poljski policiji in oblasti in dal veliko dela, skrbi in nemalo zadrege. – Konec decembra so v Afganistan vkorakali sovjetski vojaki in začela se je dolga vojna med muslimanskim prebivalstvom in komunistično oblastjo ob pomoči sovjetov. – Krajevna skupnost Juršče je sprejela februarja sklep o uvedbi samoprispevka za asfaltiranje ceste Parje- Palčje –Juršče, junija pa tudi krajevna skupnost Knežak za obnovo in ureditev komunalnih naprav v krajevni skupnosti Knežak. – 10. februarja je  umrl v Ljubljani Edvard Kardelj, partijski in komunistični funkcionar in teoretik. Ob pogrebu, v torek ob 11. uri, so se po vsej Jugoslaviji oglasile sirene in označile …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1979 … dohodki na nedeljo po prazniku Srca Jezusovega. – V naši dekaniji je bil poleti s Prema premeščen v Šturje župnik Ivan Likar, na Prem pa je iz Podkraja prišel za župnika Niko Štrancar. – Ob mednarodnem letu otroka so jugoslovanski škofje na jesenskem zasedanju napisali poslanico vernikom v začetku novega šolskega in veroučnega leta; poudarili so, da je za skladen in uravnotežen razvoj osebnosti potrebno upoštevati tudi verske razsežnosti človeka. Verouk ni le znanje ampak življenje, ki preko bogoslužja pelje do uresničenja bogodobnosti, kar je najvišja točka človečnosti. Starši so prvi vzgojitelji svojih otrok, tudi v veri, ki stoji na  domači skupni molitvi in nedeljski  maši.  »Otroci niso samo vaši, ampak tudi božji. In Bog bo od vas zahteval račun, kako ste oskrbovali to, kar je njegovo. Jezus bo nekoč s prstom pokazal na svojo sliko, vtisnjeno v dušo otroka, in bo od vas, ki dajete cesarju, kar je cesarjevega, zahteval, da daste tudi Bogu, kar je božjega.« Škofje so tudi prosili za duhovnike omilitev zakonske ureditve parnih in  neparnih številk za uporabo avtomobila v pastoralnem delu; prošnjo je oblast zavrnila. Škofje so se tudi oglasili proti oviranju duhovnikov pri deljenju zakramentov bolnikom v bolnišnicah. – Slovensko romanje v Rim je bilo od 15. do 19. oktobra v organizaciji Družine ob 25 letnici izhajanja časopisa in ob ureditvi enotne slovenske cerkvene pokrajine z obnovitvijo koprske škofije, in ob tisočletnici brižinskih spomenikov, v izraz hvaležnosti Svetemu sedežu. Med romarji so bili vsi naši škofje, 300 duhovnikov in blizu 5000 slovenskih romarjev, ki so prišli v Rim s 70 avtobusi in nekaj osebnimi vozili. Višek je bilo srečanje s svetim očetom Janezom Pavlom II. v posebni  avdienci v četrtek, 18. oktobra ob 12.45. Papež je ostal z romarji eno uro. Najprej je svetega očeta pozdravil ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. V slovensko prebranem nagovoru se je papež  obrnil na romarje (vedno bolj poživite v sebi dar svetega krsta, skrbite z duhovne poklice, temeljna vloga družine v vzgoji otrok in v skrbi za rast duhovniških in redovniških poklicev). Potem je kronal kopijo slike brezjanske Marije za kapelo v Sloveniku, papeškem zavodu za duhovnike študente. Romarji so papežu izročili darila, s Primorske sodček refoška in kraški pršut. Zaključek romanja je bila sveta maša v baziliki sv. Pavla. Verjetno je bilo to doslej največje slovensko somaševanje (nad 200 duhovnikov).  – V zbirki Cerkveni dokumenti, ki je začela v slovenščini objavljati papeževe važnejše izjave in zapise, je bila v 2. zvezku objavljena prva okrožnica papeža Janeza Pavla II. z naslovom Redemptor hominis (Človekov odrešenik). Okrožnica je bila deležna velike pozornosti zlasti zaradi papeževih pogumni besed, ki je z njimi v razklani in zmedeni svet …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1978 Doma in po svetu. Letos sta obiskala domovino znana indijska misijonarja mati Terezija, po rodu Albanka iz Skopja, in njen ožji sodelavec Hrvat, Ante Gabrić. Povsod sta bila nad vse toplo sprejeta, p. Gabrić je bil tudi v Ljubljani. Mati Terezija je na tiskovni konferenci povedala, da bo pripeljal v Zagreb štiri svoje misijonarke kljub mnenju  državnih oblasti, da je pri nas dovolj dobro poskrbljeno za socialno stanje prebivalcev. Novembra je bil v Ljubljani odprt krematorij. – Najbolj odmeven dogodek v sosednji Italiji je bila v mesecu marcu ugrabitev demokrščanskega politika Alda Mora, ki so ga maja našli umorjenega od Rdečih brigad v Rimu. Z novo ustavo je Španija po 40 letni vojaški diktaturi generala Franka postala ustavna monarhija. – Primorske novice so poročale o naših vaseh v zvezi z urejanjem cest: potrebno je asfaltirati cesto z Bača v Koritnice in poti po vaseh in hišna dvorišča. Glavni problem pa je oskrba z vodo in potrebna bo celostna rešitev za vse tri vasi. Radi bi tudi uredili pokopališče, nov zdravstveni dom z lekarno in dobili poslovalnico banke, boljšo trgovino in bencinsko črpalko. Za ureditev komunalne infrastrukture je bil razpisan komunalni samoprispevek za prihodnje leto. Ker je večina prebivalcev zaposlenih v tovarni stolov na Baču (od 260 delavcev jih je 90 % domačinov), bo potrebna taka gradbena ureditev vasi, da bodo ljudje lahko ostali doma in si zgradili nove hiše. – V PN je zapis ob biserni poroki Štefana in Ivane Slavec z Bača, ki sta se poročila leta 1918 in letos  praznovala visoki jubilej v krogu svojih enajstih hčera in sinov, devetnajstih vnukov in enajstih pravnukov. – Iz Knežaka je zabeleženo srečanje s 83-letnim Jožetom Slavcem, ki se mu je pred kratkim podrla hiša, pa se je z ženo preselil v drugo, ki je tudi njegova. Preživlja se z majhno penzijo in s pomočjo, ki mu jo iz Kanade pošljeta dva sinova. – Vreme je letos prineslo izredno lepo in sončno jesen, kar pa je povzročilo pomanjkanje vode. – 1979 – V tem letu je bilo v župniji 23 krstov, 17 pogrebov in en civilni, porok je bilo 8 in ena zlata 21. januarja v Koritnicah (zlatoporčenca sta bila Šajn Ivan in Marjeta); pri birmi 27. maja je bilo 73 otrok in župnik je omenil, da je bilo ob prejšnji birmi za okrasitev cerkve 100 lončnic; po birmi je tudi tokratno okrasitev pohvalil in se zanjo zahvalil; prvo obhajilo je bilo 24. junija. Župnijsko romanje na Ptujsko goro je bilo v nedeljo 16. septembra. V nedeljah po maši je bilo občasno srečanje za mlade. V dekaniji sta bila dva zlatomašnika (Milan Grlj v Harijah in Aleksander Milič, kurat pri sestrah v Trnovem). Novo mašo je obhajal v Zagorju v nedeljo, 15. julija ob pol štirih lazarist Janez Štavar. Škofijski novomašniki pa so: Ivan Gregorc iz Ajdovščine, Rafel Leskovec iz Godoviča, Milna Stepan iz Slavine in Vojko Žakelj iz Postojne. V naši škofiji je bila uvedena nedeljska nabirka za pomoč duhovnikom z nizkimi …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1978 … Karola Jozefa Wojtyla. Bil je tako nepoznan in njegov priimek za zahodnjake tako nenavaden, da so ob objavi njegovega imena mnogi menili, da gre za kakega škofa iz Afrike ali Azije. Wojtyla si je izbral ime Janez Pavel II. in že s tem pridobil simpatije, zlasti pa se je ljudem približal s svojo neposrednostjo, ko je takoj po izvolitvi stopil pred navdušeno množico in jo pozdravil s preprostimi in iskrenimi besedami v italijanščini: “Hvaljen Jezus Kristus! Dragi bratje in sestre, vsi smo še vedno žalostni zaradi smrti našega ljubljenega papeža Janeza Pavla I. A  so ugledni kardinali imenovali novega rimskega škofa. Poklicali so ga iz oddaljene dežele … Od daleč, pa vendar blizu v občestvu  vere in krščanskih izročil. Bal sem se sprejeti to imenovanje, a sem to storil v duhu poslušnosti našemu Gospodu in v popolnem zaupanju njegovi presveti Materi. Čeprav se ne vam, ali se znam dobro izraziti v vašem … našem italijanskem jeziku. Če se bom zmotil, me boste popravili! In tu sem pred vami, da izpovemo našo skupno vero, naše upanje, naše zaupanje v Kristusovo in Mater Cerkve in spet stopimo z Božjo pomočjo in s pomočjo ljudi po poti zgodovine in Cerkve. ” Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Duhovnik je postal 1946, za pomožnega škofa v Krakowu je bil posvečen leta 1958 in nato tam imenovan za nadškofa in bil imenovan za kardinala leta 1967.  Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra in v zgodovini Katoliške Cerkve prvi slovanske narodnosti. – Še nekaj dogodkov iz cerkvenega življenja v Sloveniji: V naši škofiji je bil na praznik svetih apostolov Petra in Pavla v Izoli posvečen za duhovnika novomašnik Dominik Bizjak iz Izole. – Na Sveti gori je bila 3. septembra slovesnost ob 50 letnici posvetitve nove bazilike. Škof Jenko je za zahvalno nedeljo s posebnim pismom povabil vernike po naših župnijah k nabirki za gradnjo novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika. – V Postojni so bili na 4. adventno nedeljo, 24. decembra, posvečeni štirje primorski diakoni, bodoči novomašniki. – V naši škofiji sta v tem letu umrla dva  duhovnika: 2. marca 55-letni grgarski župnik Bruno Pulec, po rodu iz Gorice; 22. novembra zlatomašnik Viktorin Stanič, po rodu  iz Vipavskega Križa in dolgoletni župnik v bližnjih Kamnjah.  – Po dolgi bolezni je v 75 letu starosti umrl 13. maja škof dr. Maksimiljan Držečnik, ki je vodil mariborsko škofijo 18 let. Dokler ne bo imenovan nov škof, je škofijo prevzel t. im.  kapitularni vikar (ki ga izvolijo škofijski kanoniki) in dosedanji pomožni škof dr. Vekoslav Grmič, ki je v nedeljo, 8. oktobra, vodil slovesnost ob 750 letnici škofije, že v soboto pa so v mariborsko stolnico iz frančiškanske cerkve prenesli krsto s posmrtnimi ostanki svetniškega kandidata škofa Antona Martina Slomška.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1977 … zaradi premajhnih osebnih dohodkov in preslabe skrbi za stanovanja. Pomanjkanja učiteljev nista sposobni zagotoviti obe pedagoški gimnaziji z vsemi dislociranimi oddelki, saj na njih diplomira vsako leto le 371 študentov. Vreme: Konec preteklega leta je bil zasnežen, v novem letu je bilo marca zelo toplo –  do 25 °C, konec septembra pa zjutraj krepko pod ničlo. Pšenica je letos dobro obrodila. Črnoglede napovedi o slabi letini sadja zaradi pozeb in toče, ki se je spomladi znašala nad sadovnjaki, se na srečo niso uresničile. V Sloveniji je sicer pridelka za tretjino manj, vendar bo pesimistični plan pridelka po spomladanski pozebi vseeno presežen. O dobrem pridelku sadja poročajo tudi iz drugih predelov Jugoslavije, medtem ko so hujše posledice pozebe, neviht in toče v državah Zahodne Evrope. -1978 – Tega leta je bilo v župniji 28 krstov in 21 pogrebov, 13 porok; v vseh cerkvah župnije je bilo podeljenih 21.100 obhajil. Osrednji dogodek v tem letu je bil ljudski misijon od 4. do 12. marca s sklepom na tiho  nedeljo popoldne ob 15.00. Na binkošti, v nedeljo 7. maja, je bilo skupaj s celodnevnim češčenjem tudi praznovanje 140-letnice župnije. Prvo obhajilo je bilo 25. junija.  V nedeljo 30. julija je bilo popoldne tukaj krščenih pet otrok. V začetku avgusta je župnik šel za tri tedne na obisk v Ameriko k sorodnikom in tamkajšnjim rojakom; nadomeščal ga je v tem času duhovnik A. Milharčič.  Župnijsko romanje na Staro Goro pri Čedadu je bilo v nedeljo, 24. septembra, z avtobusi, ki so odpeljali že ob 5. uri zjutraj. V nedeljo, 22. oktobra, je bila po maši zahvalna pesem ob izvolitvi novega papeža Janeza Pavla II. – To je bilo leto treh papežev: 6. avgusta je umrl 81-letni papež Pavel VI., ki je izpeljal 2. vatikanski koncil in stopil s katoliško Cerkvijo v nepredvidljivo krizno dobo kulture in vernosti. Za novega papeža je bil izvoljen po tretjem glasovanju 26. avgusta, prvega dne  konklav 66-letni beneški patriarh Albino Luciani, ki si je nadel ime Janez Pavel I.  Njegovo 33-dnevno papeževanje je bilo med najkrajšimi  v zgodovini, in je povzročilo, da je bilo leto 1978 – leto treh papežev. Bil je prvi papež, ki si je v čast svojima predhodnikoma izbral dvojno ime.  Prav tako je bil prvi in za zdaj edini, ki je v uradnem imenu uporabil števnik prvi. Hkrati je bil zadnji papež v 455-letnem neprekinjenem nizu italijanskih papežev od leta 1523 (papež Klemen VII.). Papež Luciani je umrl 28. septembra in je ostal ljudem v spominu kot papež nasmeha; tudi je odpravil in poenostavil papeški starodavni ceremonial. Hitro so se v zvezi z njegovo nenadno smrtjo pojavile govorice, po katerih naj bi papeža spravili v grob njegovi osebni nasprotniki ali pa zagovorniki tradi-cionalnega cerkvenega sistema. Na konklavu 16. oktobra so kardinali …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1977 … šestletnem študiju in ne več v petem letniku teologije, ko so po mašniškem posvečenju študirali še eno leto. – Potem, ko je osimski  sporazum potrdil razmejitev med Italijo in Jugoslavijo, je Vatikan 29. oktobra uradno objavil ločitev primorskega cerkvenega področja (Apostolska administratura za slovensko Primorje) od tržaške škofije in obnovitev nekdanje Koprske škofije. Od nje se izloči ozemlje, ki se nahaja v Italiji in v Hrvaški, priključijo pa se ji deli goriške nadškofije, tržaške škofije in reške nadškofije, ki se nahajajo v Sloveniji. Za prvega škofa tako obnovljene škofije je bil potrjen dosedanji upravitelj škof dr. Janez Jenko. Novega škofa je dobil tudi Trst – imenovan je bil Lorenzo Bellomi iz Verone. Za našo krajevno in vso slovensko Cerkev je bil to zelo pomemben trenutek, saj se je s tem normalizirala in ustalila cerkvena ureditev, ki je bila osnova za vključitev primorskega dela v slovensko cerkveno pokrajino ali metropolijo.  Naša dekanija, ki je bila do rapalske meje pod ljubljansko škofijo in potem pod Reko, je sedaj tudi formalno v koprski škofiji. Uradna in slovesna razglasitev je bila v Kopru, v stolnici,  na praznik Jezusovega krsta, v nedeljo 8. januarja 1978, za vernike in tiste duhovnik, ki tedaj niso mogli priti, pa je bila še slovesnost v Logu pri Vipavi 22. januarja popoldne. – Po svetu – Z novim letom je začel veljati v Italiji v cestnem prometu predpis, po katerem morajo imeti vsa vozila montirana zunanja vzvratna ogledala. To velja tudi za vozila iz tujih držav. Pri nas pa bodo za vsa nova vozila obvezni vgrajeni varnostni pasovi. V starem avtu bo potrebno imeti pasove ob podaljšanju registracije. Težave so pri stoenkah in fičkih, kjer jih je precej brez potrebnega navoja in pritrjene matice. Na našem koncu nobena delavnica uradno ne vgrajuje pasov, zato velja nasvet: pasove vgradimo lahko tudi sami, pri obrtniku »na fuš«, ali pa, če drugače ne gre, »na koncu Tržaške«. – V letalski nesreči je 18. januarja umrl predsednik jugoslovanske vlade Džemal Bijedić, konec marca pa je v doslej največji letalski nesreči ob trčenju dveh potniških letal na Tenerifih  umrlo 528 ljudi in članov posadke, preživelo je 61 potnikov. Konec januarja je bil izvoljen za novega ameriškega predsednika Jimmy Carter. V začetku marca je bil v Romuniji hud potres, umrlo je okoli 1500 ljudi, največ v ruševinah v Bukarešti. Sredi avgusta je umrl legendarni ameriški pevec Elvis Presley. Septembra so    v Franciji zadnjič z giljotino justificirali zapornika, ki je bil obsojen  zaradi umora. – Naši kraji – V zadnjih dveh letih je zapustilo vrste prosvetnih delavcev 484 slovenskih učiteljev, do septembra 1976 pa še nadaljnjih 389. V minulem šolskem letu je odšlo največ osnovnošolskih učiteljev predvsem …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1976 – Vreme je prineslo veliko snega:  sredi februarja ga je zametlo toliko, da je bilo v nedeljo 8. In 15. februarja  pri maši prav malo ljudi. Na Idrijskem ga je bilo izredno veliko in bati se je bilo, da bo podobno kot leta 1952, ko je zastal ves promet in so ljudje ostali odrezani od sveta po več dni. Hud metež z visokim snegom in zameti je bil tudi v začetku in sredi marca in spet so bile težave na cestah v prometu tovornjakov in avtobusov, ki so obtičali v snegu na klancih v Rebrnicah med Podnanosom in Razdrtim, v Kačjih ridah med Planino in Postojno ter na Kačiškem klancu med Divačo in Kozino; težave s prevozom so imeli celo ob morju.   Konec oktobra je močan dež povzročil poplave in visoka voda je zalila parkirišča pred vhodom v Postojnsko jamo. V Ilirski Bistrici pa je narasla Reka s pritoki nekatere mestne predele za pol dneva čisto odrezala od ostalega mesta. Voda je zalila hotel, uničila kegljišče in odnesla most proti Zabičam. – 1977 – Cerkveno življenje. Tega leta je bilo v župniji krščenih 29 otrok; porok je bilo 8 in umrlo je 20 ljudi (najstarejši 85 let, najmlajši 68). V nedeljo 16. januarja popoldne je v farni cerkvi priredila božični koncert Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. 20. februarja je  nastopil s koncertom na orglah glasbeni pedagog in poznan glasbenik Hubert Bergant. Obletnica bombandiranja Koritnic  je bila 23. februarja,  celodnevno češčenje 8. maja, zaobljubljen dan pa 16. maja in prvo obhajilo je bilo 26. maja. Pred jesenskim začetkom verouka je bila nedeljska maša s prošnjo k Svetemu Duhu.  V nedeljah po maši ob 10. uri je bil nauk za mladince. Spoved je bila za prve petke in pred prazniki. V soboto pred postno spovedno nedeljo je bila spoved za fante že ob 4.30.  Molitvene ure v nedeljah popoldne so bile vse redkeje. Romanje na Brezje je bilo v soboto 9. julija in na božjo pot so šli v začetku septembra. Dvakrat je bil tukaj čez nedeljo misijonar iz Ljubljane. Nekdo je zgubil rokavice in našel se je en uhan. Iz škofijske okrožnice: S 1. decembrom se je podružnica Jurišče iz zemljepisnih in pastoralnih razlogov prefarala iz župnije Knežak v župnijo Trnje. Že nekaj časa jo je dejansko upravljal trnski župnik. – Gabrijel Vidrih iz Podrage je 16. 1. prejel v ljubljanski stolnici red diakonata, za mašnika pa ga je v Logu pri Vipavi 29. junija posvetil škof Jenko. 60 let duhovništva ali biserno mašo letos obhaja Morel Rafael, upokojeni župnik v Šmihelu. Papež Pavel VI. je 26. septembra dopolnil 80 let, ljubljanski nadškof Jože Pogačnik pa dva dni pozneje 75 let. 18. junija je star 77 let umrl v samostanu v Trnovem Franc Horvat, ki je bil samostanski duhovnik 51 let; bil je blag človek in  dober spovednik za mnoge tudi v župnijski  cerkvi sv. Petra. – Škofje so sprejeli sklep, da bodo odslej za mašnike posvečeni le diplomirani teologi po končanem …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1976. – … navodil in razlage duhovnikov, da bo prenovljen spovedni obred vernikom bolj koristil. – Papež Pavel VI. je v govoru kardinalom meseca maja spregovoril o svetlih in temnih zadevah v Cerkvi. Razveseljiva je njena življenjska sila in mladostnost tam, kjer živijo iz svoje vere in z vnemo obhajajo bogoslužje.  Množi se bratska ljubezen, ki se kaže v pomoči in skrbi za ljudi v pomanjkanju. V misijonih se množijo duhovni poklici. Žalost in skrb pa povzročajo skrajneži, ki so gluhi za opomine, svarila in ne vidijo zdrave srednje poti. Imamo ljudi, ki se imajo za najbolj zveste otroke matere Cerkve in cerkvenega učiteljstva, pa zavračajo načela nedavne koncila. Z izgovorom zvestobe cerkvenemu izročilu se upirajo cerkveni oblasti, hujskajo vernike proti papežu, škofom. Namesto sedanje cerkvene oblasti  priznavajo ono iz preteklosti.  Papež je omenil škofa Marcela Lefebvra, ki je potegnil za seboj mnogo duhovnikov in vernikov, kar je skoraj pripeljalo do razkola v katoliški Cerkvi, zlasti ko je brez papeževega dovoljenja posvetil nove škofe iz kroga svojih privržencev. Lefebvre po  rodu iz Francije (1905 – 1991) je sodeloval na koncilu in podpisal vse sprejete koncilske določbe, kasneje pa v bistvu vse preklical in zlasti v imenu zvestobe preteklosti zavrgel najbolj vidno znamenje koncilske prenove – prenovljeni mašni obred v narodnem jeziku. Ustanovil je skupnost duhovnikov sv. Pija X., v kateri so se zbrali privrženci z vsega sveta, odrekli so pokorščino papežu in se umaknili v dolino v švicarskih hribih. Klub večkratnim in skoraj uspelim poskusom zbližanja z uradnim Vatikanom (posrednik je bil tudi kasnejši papež Ratzinger), je Lefebvre umrl osamljen  in zagrenjen.  Je pa gibanje v začetku 3. Tisočletja prineslo odobritev možnosti maševanja po starem, tako imenovanem, tridentinskim obredom, ki je bil v rabi tudi pri nas od časov protestantizma do koncilske prenove pred 60 leti. – Drug problem, ki je po koncilu sprožil veliko vprašanj in tudi polemike, je bila vloga žensk v Cerkvi in zlasti vprašanje, ali bodo ženske v katoliški Cerkvi kdaj lahko tudi duhovnice.  Obroben odraz tega vprašanja je bilo vprašanje jugoslo-vanskih škofov Svetemu sedežu, ali lahko deklice oblečejo strežniško obleko in strežejo pri maši in podobno tudi odrasle ženske. Kongregacija za zakramente je na vprašanje odgovorila negativno, torej ni dala dovoljenja. Vemo, kako je kasneje prišlo do današnje prakse, ko so bo oltarju mašniku lahko v pomoč tako strežnice kakor odrasle ženske.  V luteranskih in drugih protestantskih skupnostih pa se je umestitev žensk za duhovnice zadnja desetletja sprejelo v praksi brez velikih polemik; razen v anglikanski Cerkvi, kjer jih tudi posvetijo, čemur nasprotujeta tako katoliška kot pravoslavna Cerkev.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1976. – … dva slovenska duhovnika, naša rojaka iz Amerike: Alojzij Ambrožič za pomožnega škofa v Torontu in E. Francis Curtiss  za škofa v Montani. Primorski bogoslovci 5 letnika so prejeli red diakonata v Črnem vrhu nad Idrijo v nedeljo, 11. januarja, za novomašnike pa jih je škof Janez Jenko posvetil na praznik apostolov Petra in Pavla v Kopru: Bajec Pavel s Cola, Kavčič Franc iz Črnega vrha, Lapajne Vinko z Vojskega, Markežič Marijan iz Pregare, Milharčič Alojz iz Matenje vasi in Paljk Vinko iz Velikih Žabelj. – 17.3. je umrl duhovnik Anton Cerar, po rodu iz Doba pri Domžalah, kjer je zadnja leta živel na svojem domu, kamor se je umaknil po župnikovanju v Matenji vasi. V času fašizma je bil kot eden najbolj preganjanih istrskih duhovnikov interniran na Sardiniji.  Po vrnitvi je bil župnik v Bazovici, kjer so ga fašisti  med slovensko pridigo vrgli s prižnice in napojili z ricinusom. V nedeljo 8. 8. zvečer pa so zvonovi v Štivanu – Matenji vasi naznanili, da je umrl župnik Andrej Ercigoj. Še dopoldne so ga videli in slišali pri maši, popoldne je odšel v večnost. Pokojni se je z mnogimi drugimi duhovniki udeležil pogreba v Lokavcu pri Ajdovščini, kjer so pokopali tamkajšnjega župnika Štefana Gnjezda. Ercigoj je  potem na poti s pokopališča umrl od kapi. Še niso dobro zasuli enega in že so v župnišču na mrtvaški oder položili drugega duhovnika. Gospod Andrej Ercigoj, po rodu iz Vremske doline, je začel duhovniško pot kot kapucin in profesor v bogoslovju v Benetkah, med vojno je prišel kot zaveden Slovenec nazaj med rojake in po vojni ostal župnik v Studenem in nato v Pivki. Zaradi slabega zdravja je odšel leta 1971 na lažjo župnijo v Matenjo vas. Poznan je bil kot bister, družaben, preprost in predan duhovnik. – Oktobra je izšel slovenski bogoslužni molitvenik v dveh delih, posebej pa v petih zvezkih berila za bogoslužno branje. V slovenskem verskem prostoru je to zares vesel dogodek, ki bo kot neizčrpen božji studenec nenehno duhovno krepil vse, posebno duhovnike in redovnike, ki so stoletja za vsakodnevno bogoslužno molitev uporabljali latinske molitvene knjige, enostavno  imenovane »brevir«; ta je bil običajni spremljevalec vsakega duhovnika. Škof Jenko je svojim duhovnikom ob tem zapisal: Želim in prosim vas, da vzamete novo molitveno knjigo z ljubeznijo v roke, se vsak dan znova poglabljate v njeno bogato vsebino in iz nje črpate vedno novo moč in božji blagoslov pri svojem delu. – Na prvo adventno nedeljo je stopil v veljavo po naših cerkvah nov obred za sveto spoved. Ljudje se bodo na novost navadili s pomočjo natisnjenih …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1974. –  … organizaciji in izvedbi pa so sodelovali mnogi mladi, zlasti veliko je bilo študentov iz vrst medicincev in bogoslovcev,  ki so tudi sami za ta dogodek zelo hvaležni. – V začetku leta je škof Jenko za škofijski zbor svetovalcev poleg drugih članov imenoval za dobo treh let tukajšnjega župnika J. Kovačiča (škofijski zbor svetovalcev škof po cerkvenem pravu izbere izmed članov duhovniškega sveta in mu je v pomoč pri vodenju in upravljanju škofije). – Veliko vznemirjenje med duhovniki in verniki je povzročila zaplemba  verskega tednika Družina z dne 26. januarja 1975; s strani partijske oblasti pa veliko sprenevedanja in političnega napadanja na Cerkev in  na glavnega urednika in avtorja spornega uvodnika z naslovom  Nočemo preštevanja. V njem je pisec primerjal tukajšnje partijsko ravnanje v zvezi z moralnopolitično primernostjo učiteljev in drugih javnih delavcev (veren človek ni primeren za tako delo) z ravnanjem oz. preštevanjem naših rojakov na avstrijskem Koroškem. Zaplemba številke je odmevala tako doma kot v tujini. Časopisna številka je ponekod prišla do bralcev pred zaplembo, drugje pa so miličniki po župniščih zasegli še ne razdeljene izvode Družine.  – Na prvo adventno nedeljo smo po naših cerkvah pri mašnem opravilu začeli uporabljati novi rimski misal, to je velika mašna knjiga, ki jo duhovnik uporablja pri vsaki maši in ima običajno mesto na primernem stojalu na oltarju. Do tedaj se je po koncilu uporabljalo pri nas za slovensko maševanje začasne izdaje mašne knjige na listih. Drugi, večji  narodi, so mašno knjigo dobili že prej. Pri nas pa je bila izdaja zajetne knjige velik zalogaj tako z jezikovnega, liturgičnega pa tudi tiskarskega in knjigoveznega vidika. 3 kg težko in 20 x 28 x 6 cm veliko knjigo je na 950 straneh tako imenovanega bibličnega papirja natisnilo in zvezalo grafično podjetje iz Kranja. – 8. decembra, ob koncu svetega leta odrešenja, je izšla apostolska spodbuda O evange-lizaciji današnjega sveta. V njej je papež Pavel VI.  povzel delo »tretje sinode škofov s celega sveta  za posredovanje besed odrešenja tako za kristjane kot nekristjane, ki od Cerkve pričakujejo odrešenje in zveličanje v letih, ki so vigilija novega stoletja in celo vigilija tretjega tisočletja krščanstva. To je program oznanjevanja evangelija. Katera področja človeštva je treba preoblikovati? Cerkvi ne gre le za oznanjevanje na čim širših zemeljskih področjih in med novimi ljudstvi, ampak želi doseči in z močjo evangelija preoblikovati kriterije presojanja, odločujoče vrednote, miselne smeri človeštva.«

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1974. –  V tem letu se spominjamo obletnic rojstva: dvestoletnice Valentina Staniča, duhovnika in planinca, šolnika in kulturnega delavca (po njem se imenuje koča pod Triglavom) iz Bodreža (Kanal ob Soči); stoletnice Janka Mlakarja, duhovnika in planinca, šolnika in pisatelja iz Ljubljane; stoletnice Ksaverja Meška, duhovnika in pisatelja (Gornji Ključarovci pri Ormožu); sedemdesetletnice Edvarda Kocbeka, pisatelja, pesnika in politika iz Prlekije (Sv. Jurij ob Ščavnici). Leto 1975.  Letos je bilo v župniji 23 krstov, porok 12,  pogrebov 23. Po maši ob nedeljah je bil nauk za mladince, dvakrat po tri nedelje je bil popoldne za vso dekanijo tečaj priprave na zakon; molitvene ure v nedeljah popoldne so bile za zedinjenje kristjanov, za duhovne poklice, in v postnem času je bil križev pot. Romanje v Rim je bilo pred 3. velikonočno nedeljo, ki je bila 13. aprila. Prvo obhajilo je bilo 22. junija. Tukaj je imel novo mašo, v nedeljo 13. julija ob 10. uri,  Anton Žužek, rojen 21.5.1947 na Jurščah in krščen v Knežaku; za mašnika ga je v Rimu, 29. junija tega leta, posvetil papež Pavel VI.; g. Anton je pred odločitvijo za duhovnika delal v gostinstvu; v Kopru si je v koprski stolni župniji in ob tamkajšnjih duhovnikih izbral  za uresničitev svoje nadaljnje poti družbo klaretincev, ki misijonsko poslanstvo opravljajo tako doma kot po svetu (deloval je najprej na ozemlju mariborske škofije, nazadnje pa v tržaški, kjer je bil župnik na Katinari, tam umrl 23.9.2011  in pokopan na katinar-skem pokopališču). – V nedeljo 17.8. je župnija po enem letu spet dobila novega kaplana:  prišel je novomašnik Cvetko Valič iz Vel. Žabelj na Vipavskem za t. im nedeljskega kaplana, ker je med tednom v Ljubljani nadaljeval študij 6. letnika teologije. Romanje na Žalostno goro je bilo v nedeljo, 8. septembra, več avtobusov; tukaj je maševal in krstil dva otroka g. Metod Pirih, študent podiplomskega študija v Rimu. – Župnik je oznanil prošnjo za krompir za semenišče (21.9.) in najden ključ od avta (12.10.). – Sveto leto se je po božiču končalo. Mnogim vernim v naši domovini je ostalo v spominu po romanju v sveto mesto Rim, po obisku znamenitih cerkvah in molitvi na grobovih mučencev in apostolov Vseslovenskega romanja po sklepu škofov ni bilo, je bilo pa mogoče z avtobusom ali letalom od maja naprej oditi na romanje, kar je veliko naših ljudi pripeljalo v Rim. Velik dogodek je bilo romanje bolnikov in invalidov v Lurd z vlakom iz Slovenije (10. – 26. julij), ki ga je vodil naš škof Janez Jenko, sodelovalo je veliko mladih …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1974. – … v Krškem položil temeljni kamen. Za graditev te elektrarne sta se odločili Slovenija in Hrvaška po večletnih pripravah. Nuklearka Krško, kot jo uradno imenujejo, bo imela moč 632 megavatov, ker pa jo gradimo skupaj s Hrvaško in si jo bomo delili tudi pri izkoriščanju, bo za slovenske potrebe na voljo polovica njene moči, to je 316 megavatov. Glavna pogodba z dobaviteljem na ključ je bila sklenjena z Westinghousom iz ZDA in gradbišče je bilo uradno odprto jeseni, rok dograditve pa je mesec januar 1979. – Med zunanje znake državnosti sodi poleg zastave, grba in himne tudi nacionalna knjižnica. Naloga nacionalne knjižnice je, da zbira, obdeluje, hrani in daje v uporabo vse, kar je v državi natisnjenega. To je po vsem svetu omogočeno na ta način, da dobiva glavna knjižnica v državi brezplačno vse tiske (to so tako imenovani obvezni izvodi). V naši državi je zaradi več narodov in narodnosti v vsaki republiki in avtonomni pokrajini lastna nacionalna knjižnica. Za Slovence je to Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Ta knjižnica je v letu 1974 praznovala svojo 200 – letnico. Seveda se knjižnica ob svojem nastanku ni tako imenovala niti ni imela takega poslanstva. – Konec avgusta je bila v Zagrebu huda železniška nesreča, v kateri je umrlo 153 potnikov, nekateri tudi zaradi električnega udara, ker je prevrnjeni vlak podiral električne drogove. Vzrok nesreče je bila odpoved vseh komand in nadzora.  Strojevodja in njegov pomočnik sta bila obsojena na več let zapora, čeprav sta bila pred nesrečo na delu neprekinjeno 51 ur. Oblast je hotela zabrisati težave v železniški infrastrukturi. – Na pomlad je bistriška občina potrdila obstoj krajevne skupnosti v Knežaku skupaj z Bačem in Koritnicami, in v Šembijah skupaj s Podtaborom, kar je za dolgo pokopalo upe po večji samostojnosti.  V Knežaku, kjer je bila cesta skozi vas že asfaltirana, so si zelo prizadevali, da bi uredili  še asfalt do Bistrice in Zagorja. A državnega denarja za to ni bilo, zato so delo preložili v prihodnje leto. Na novi kneški šoli je že po nekaj letih zelo puščala streha; tudi z okni je bil križ, saj so se lomile šipe in je bil ob močnejši burji prepih. – Sredi septembra je bil za promet odprt odsek avtoceste od Postojne do Razdrtega. Predvideno je bilo, da bo v Sloveniji do leta 1987 skoraj 500 km avtocest, dejansko jih je bilo do osamosvojitve zgrajenih samo 140 km in 60 km dvopasovnih hitrih cest. –  Konec novembra je bil nad Evropo popoln lunin mrk. Zima je bila v prvi polovici zelo mila, s sončnimi in toplimi dnevi. 

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1974. – Cerkev po svetu. V začetku leta je papež Pavel VI. v apostolski spodbudi O Marijinem češčenju odgovoril na dvome in vprašanja, ki so se pojavila v zadnjem času v zvezi s češčenjem Božje Matere, in poudaril kristocentričnost Mariji-nega češčenja (ona je Mati Kristusova) in znova ovrednotil in priporočil molitev rožnega venca in angelovega češčenja. Z različnih delov sveta so prosili, da bi smeli Marijo kot Mater Cerkve častiti tudi v bogoslužju, zato so bile odobrene posebne mašne molitve. Tudi v lavretanske litanije je bil vstavljen vzklik »Mati Cerkve, prosi za nas«. –  Starodavno nabirko za kristjane v Jeruzalemu je spodbujal že apostol Pavel, papeži so vseskozi skrbeli za vez med krščanstvom in Sveto deželo. Zadnji dokument v ta namen je letos podpisal papež Pavel VI. Tako zbrana sredstva so namenjena ohranjanju prisotnosti kristjanov v deželi, kjer je Jezus Kristus prvič oznanil svoj nauk, trpel, umrl na križu in vstal od mrtvih. Z zbranimi darovi se poleg vzdrževanja edinstvene kulturne dediščine, financira tudi socialne, izobraževalne in romarske programe, družine ter druge potrebe ogroženih skupin ljudi. – Jeseni je bilo v Rimu zasedanje 4. škofovske sinode (o poslanstvu Cerkve, ki je vesoljna in hkrati misijonska, in kako združiti papeževo in mesto škofov v Cerkvi. – Javnost je različno odreagirala na izjavo vatikanske  Kongregacije za nauk vere o splavu, ki ga Cerkev dosledno zavrača, in na neuspeli referendum o splavu in civilni ločitvi v Italiji. – Naši kraji. – 21. februarja  je bila sprejeta Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije,  ki je državo delno decentralizirala. Ustava je republike definirala kot države in jim dala relativno visoko ekonomsko samostojnost. Narodi, ki so sestavljali Jugoslavijo so tako dobili deklarativno državnost ter visoko stopnjo avtonomije. Leto 1974 je prineslo reformo srednješolskega sistema in ukinitev gimnazij, kar je v Sloveniji naletelo na precejšen odpor. Slovenska skupščina je zakon ratificirala šele leta 1980, pa tudi po sprejetju zakona je bila reorganizacija srednjega šolstva bolj blaga kot v drugih republikah. Drugi del šolskih reform je obsegal nov zakon o visokem šolstvu, ki je omogočil politiki vmešavanje v univerzo,  saj je med drugim določal, da mora biti univerzitetni profesor ne le dober strokovnjak, temveč mora biti tudi »moralno in politično neoporečna oseba«. Je pa novi zakon omogočil, da se je oblikovala univerza v Mariboru. – Za prvo jugoslovansko jedrsko elektrarno v Krškem je 1. decembra predsednik Tito …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1974. – Naša župnija. V tem letu je bilo v župniji 20 krstov (pred 100 leti, leta 1874, pa 108); porok 12 – najstarejši ženin je imel 27 let, najmlajša je bila 18-letna nevesta;  pogrebov 17 – najstarejša je imela 90 let in najmlajši 17 let; pri sv. Barbari v tem letu ni bilo več pogrebov z Juršč;  naši župniji je bilo to leto 50 naročnikov Mohorjeve družbe (poleg koledarja še 6 drugih knjig); birmancev je bilo 75 (31 deklic in 43 dečkov). Ob birmi, ki je bila 5. maja, je župnik že na sv. tri kralje opozoril krstne botre in starše

glede obveznosti do njihovih otrok. Nauk pred birmo je bil tudi v nedeljah popoldne. Spraševanje je opravil dekan v soboto dopoldne po beli nedelji, škof pa dan pred birmo. Za njihovo in za spoved botrov in sorodnikov je poleg dveh domačih prišel še spovednik od drugod. Za darilo ob birmi je primerna dobra knjiga, sveto pismo in rožni venec. Dobijo naj si znanega fotografa, župnik ni dovolil slikanja med obredom.  »Prosim za red. Otroci vedo, kje naj stojijo oni in botri z njimi. Vabljeni k spremljanju zakramenta. Po končani birmi se škof rad ustavi pred cerkvijo, da malo pokramlja z ljudmi, le približajte se mu.« Naslednjo nedeljo se je župnik zahvalil botrom in materam za 100 lončnic in 250  nageljnov, s katerimi je bila okrašena cerkev. – Prvo sveto obhajilo je bilo v nedeljo 23. junija zjutraj ob 7h. Župnik je oznanil novomašnike tega leta: Ivan Bajec s Cola, Jožko Bric iz Drežnice, Ivan Furlan iz Šmarij na Vipavskem, Marko Kos iz Ročinja in Jože Rovtar iz Kamenj. – Župnijsko romanje s tremi avtobusi je bilo v nedeljo, 15. septembra, na Sveto Goro. – Župnik je še zapisal: drugo nedeljo v januarju je g. Franc Bole s predavanjem in filmom predstavil  misijone. V nedeljah popoldne je bil redno blagoslov z litanijami in včasih z molitveno uro. Spoved je bila na običajne dneve, župnik je spomnil na spoved ostarelih in bolnih na domu,  in na cvetno nedeljo se je zahvalil  za udeležbo pri spovedi. – V nedeljo, 31. marca, je bil pri 10 maši blagoslovljen bronast veliki zvon, ulit v Livarni Žalec; višina od spodnjega roba do temena 100 cm (plus pritrdilni del ali krona 23 cm), premer na spodnjem robu (krilo zvona) 125 cm; reliefen napis na zvonu: »V svetem letu 1974 knežka župnija pod vodstvom župnika Jožeta Kovačiča. Oznanjevalec sem miru, a vzet sem bil za vojno 1942. Poklical me je spet moj rod, da mir oznanjal bi povsod.« – Konec leta je župnik napovedal v aprilu romanje v Rim in popravila v cerkvi na Baču (klopi), v Koritnicah pa zvonik. – Cerkev po svetu – Jeseni je bilo v Rimu zasedanje 4. škofovske sinode.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO 1973. – Naši kraji. … da bi zorali in posejali zgodnje poljedelske pridelke. V tem kraju v glavnem obdelujejo zemljo s konji, toda delo pravočasno opravijo. – Težave na cesti iz Pivke preko Knežaka v Ilirsko Bistrico sta za časopis opisala cestarja Stanko Delost in Anton Benc takole: Cesta je zelo zdelana in na njej so kotanje in luže. Dva cestarja se občasno trudita z lopatami zakrpati, kar vozila sproti uničijo,  in potrebno bi bilo stvar resno urediti s stroji. O tej zadevi sta govorila ob obisku novinarjev PN in Radia Koper za  »ustni časopis« v Knežaku, predsednik krajevne skupnosti  Marjan Mihelj in predsednik občine Jože Grilj. Cesta, ki je bila proti Šembijam nekoč že asfaltirana, naj bi bila na vrsti po obnovi odseka Pivka – Knežak. V zvezi z novimi ustavnimi predpisi so v štirih krajevnih skupnostih razmišljali o združitvi v eno v Knežaku, da bi bila bolj učinkovita.  V  PN št. 45  je z naslov Minuto pred smrtjo pogovor z Ivano Tomšič – Astro z Bača, ki so jo četniki obsodili na smrt in jo že peljali na morišče, a je bila zadnji hip pomiloščena. V partizanski vasi Jurišče, kjer je bilo središče odpora, so se vaščani, ki samo od kmetij ne morejo živeti, z ovcami pa je veliko dela, odločili namesto za vodovod za asfaltiranje ceste skozi vas. V daljšem zapisu o Koritnicah – z naslovom Nikoli ne bomo mogli odnehati – so tile podatki: Vas ima 273 ljudi in veliko mladih, vsak dan zberejo 300 litrov mleka za mlekarno, pravih kmetov ni, ker ni pogojev. Precej je gozdov v zasebni lasti in ljudje drvarijo. V vasi deluje gasilsko društvo. Vaščani so vsi gasilci, lovci, kmetje, delavci in drvarji, vsi se po malem ukvarjajo z vsem. Radi bi obnovili zapuščeno žago, kjer so že redili celo piščance, a bi jo radi spet zagnali za rezanje lesa in bi se tam lahko domačini zaposlili, sedaj se vozijo na delo v Knežak, Ilirsko Bistrico in Pivko. V prihodnje letu bi radi obnovili šolo, čeprav v njej ni več pouka. Prostore v šoli bi rabili za razne prireditve. Vas ima avtobusno zvezo, ki so jo domačini pravzaprav izsilili, ker avtobusno podjetje ni kazalo zanimanja. Cesto skozi vas so asfaltirali z lastnim delom in denarnim prispevkom, ostalo je dalo Gozdno gospodarstvo, Javor in občina. Ob predvidenem asfaltiranju ceste iz Knežaka do  Bistrice bi radi vaščani asfaltno prevleko tudi do Koritnic. – V Zagorju so 23. septembra v počastitev priključitve Primorske k Jugoslaviji na zasuti lokvi ob cerkvi odkrili spominsko obeležje v spomin na vse, ki so med vojno žrtvovali življenje. Ob tej priložnosti naj bi izšla tudi publikacija spominov na italijansko zasedbo teh krajev.

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO  1973.  Iz Škofijske okrožnice: … in pokazali znake kesanja, duhovnik pa naj drugim pojasni, da ne bo pohujšanja. – Konec junija je bilo veliko slovensko romanje v Rim in blagoslov  papeškega zavoda Slovenik za slovenske duhovnike na študiju v večnem mestu. –  Župnija Zagorje je iz bistriške prešla v postojnsko dekanijo; župnija Trnovo se je razdelila in ustanovljena je bila nova župnija Ilirska Bistrica; Juršče so prišle pod soupravo Trnja. – 3. avgusta  je umrl duhovnik in akademski slikar Stane Kregar (poslikal cerkev v Pivki). – V začetku leta je bil v Melbourneu v Avstraliji svetovni evharistični kongres v  spodbudo  vernikom k vestnejšemu in natančnejšemu izpolnjevanju zapovedi ljubezni. – Papež je napovedal za 1975 sveto leto – naslov Sprava z Bogom in bližnjim (začetek na binkošti 1. junija 1973), ki se bo prej pripravljalo po škofijah. V naši administraturi se bo začelo s 1. januarjem 1974. – Škof dr. Janez Jenko je v mesecu marcu objavil pastirsko pismo o vzdrževanju cerkva in duhovnikov (prosi vernike, naj več dajo ob nedeljah v pušco  – 1,5 do 2 % osebnega dohodka). – Škofje so z jesenskega zasedanja jugoslovanske škofovske konference poslali predsedniku Izvršnega sveta Avtonomne pokrajine Vojvodina prošnjo, da ustavi postopek »zaradi težke prekršitve delovne dolžnosti« proti prosvetni delavki iz Somobora, ki so jo obtožili, da so jo videli v cerkvi na verskem prazniku, kjer je aktivno sodelovala pri bogoslužju. – Po svetu. S podpisom mirovne pogodbe konec januarja v Parizu in z dejansko prekinitvijo bombardiranj v Jugovzhodni Aziji sredi avgusta se konča ameriško posredovanje v vietnamski vojni. V aprilu je  ameriški izumitelj M. Cooper opravil prvi klic z mobilnim telefonom. V Sydneju v Avstraliji je bila po 14 letni gradnji oktobra odprta operna hiša. V aprilu je umrl svetovno znani španski slikar Pablo Picaso in septembra čilenski narodni junak in pesnik Pablo Neruda, Nobelov nagrajenec za  književnost 1971. – Naši kraji. V Primorskih novicah je zapis in fotografija o Šembijah, ki so od Ilirske Bistrice oddaljene 6 km. V vasi živi 150 ljudi. Mladina zapušča vas, ostajajo le stari, ki še tako malo zemlje s težavo obdelujejo. Nekdaj so imeli v vasi osnovno šolo (danes trgovina), sedaj otroci obiskujejo  šolo v Knežaku, kamor jih dnevno vozi avtobus. Ko šolo končajo, pa odhaja mladina drugam in išče boljše življenje, kot jim ga lahko nudi domača vas. Šembije imajo trgovino in gostilno, v kateri se v prostem času zbirajo vaščani. – Ob sliki kmeta z Bača, ki dela s parom konj na njivi, je poročilo o pridnih Bačanih, ki porabijo vsak lep dan …

GRADIVO ZA KRONIKO – LETO  1973.  Cerkveno. V župniji je bilo 18.417 obhajil, 28 krstov, 11 porok, 27 pogrebov. Spomladi je bila v nedeljah popoldne za celo dekanijo priprava na poroko. Molitvene ure so bile za zedinjenje kristjanov ali pa molitev rožnega venca in molitev  tretjerednikov. V začetku septem-bra je bila veroučna nedelja, verouk je bil tudi za predšolske in za mladince v nedeljo po maši. Nekajkrat so bila srečanja za starše veroučencev, zaključek veroučnega leta je bil v začetku julija, mlade je župnik povabil v počitnicah na duhovne  vaje. K spovedi je vabil za prve petke, pred vsemi svetimi, v adventu in v postu,  v Koritnicah za obletnico bombardiranja.  Maše pri Jeromnu na postne petke v marcu so bile ob 9. uri. Na veliki četrtek zvečer po bogoslužju je bila ura molitve za ljudi z Bača in nato iz Knežaka. Procesija  je bila na veliko noč in na nedeljo po Svetem rešnjem telesu, za sv. Marka na Bač, na zaobljubljen dan pa v Koritnice, na prošnje dneve na Bač in  k sv. Barbari. V maju je bila šmarnična pobožnost.  V nedeljo celodnevnega češčenja, 13. maja, je bila za mladince molitev po maši ob 10. uri. Prvo nedeljo v maju so pri maši peli Minores (instrumentalno – pevski sestav minoritskih bogoslovcev iz Ljubljane, ki je izvajal duhovno in versko glasbo)  in sredi julija mladinski zbor iz Dekanov. Župnik je oznanil in napovedal:  na Novo leto blagoslov avtomobilov  in licitacijo prostih sedežev v cerkvi, pri večernicah v nedeljo popoldne 24. junija ofer za deklice, nova maša v Postojni 1. julija – novomašnik Boris Kretič, 10. obletnica za pokojnim župnikom Janezom Kalanom  23. julija, v soboto 15. septembra romanje v Strunjan, Poreč in Pulj. Napoved svetega leta, nov zvon bo prihodnje leto za veliko noč (ne iz Italije), omenjen je župnijski svet. Najden je bil dežnik in 50 din. – Iz Škofijske okrožnice: Pri bogoslužnih spremembah po koncilu se uvaja nov koledar svetnikov, ki ima za naše področje nekaj izjem (na prim. ostane god sv. Valentina v februarju in Cirila in Metoda v juliju itd.).  Pripravlja se nov obrednik v slovenščini za bolniško maziljenje, ki bo stopil v veljavo v začetku prihodnjega leta, in obrednik za katehumenat odraslih (priprava na zakramente – krst, birma, evharistija).  Nekaj navodil: o obhajilu na roko – spodobno, pobožno in spoštljivo ravnanje; poenostavljen je post pred obhaji-lom;  navodila o dvakratnem obhaji-lu na isti dan (božič, velika noč in ob pogrebih); uvaja se služba izrednega delivca obhajila; olajšave za pogreb t. im. »javnih grešnikov«, ki so ob smrti živeli povezani s Cerkvijo …

GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1971. –… francoski gledališki in filmski igralec in komik Fernandel,  rusko-ameriški glasbenik Igor Stravinski,  ameriški trobentar Lousis Armstrong, sovjetski politik Nikita Hruščov.  Nobelovo nagrado za književnost je prejel čilenski pesnik Pablo Neruda. Pri nas je izšla knjiga Karla Štajnerja (avstrijski komunist, ki je deloval o Evropi in v Sovjetski zvezi, nazadnje živel in umrl v Zagrebu)  7000 dni v Sibiriji o svojem življenju v taboriščih Sovjetske zveze. – Naši kraji (ni podatkov). LETO 1972.  Cerkveno. V oznanilni knjigi je za župnijo zapisano:  v nedeljo, 2. januarja, je bil pri maši ob 10. uri posvečen oltar in blagoslovljen prenovljen prezbiterij.  V nedeljo, 16. januarja popoldne ob 3. Uri je gostoval in pel tukaj mešani pevski zbor iz koprske stolnice.  Kot običajno je bila v postu spoved za dekleta in žene, za fante in moške, pred vsemi svetimi, za prve petke in večje praznike, za otroke ob začetku veroučnega in šolskega leta. Župnik je povabil matere prvošolcev na kratek pogovor. Nauk za mladince je bil v nedeljah po dopoldanski maši. Na veliki petek je bila po bogoslužju svetega dneva  molitev pred najsvetejšim. Na nekatere nedelje popoldne so bile molitvene  ure za duhoven poklice, v mesecu maju šmarnice, procesije pa za veliko noč zjutraj ob 6. uri, na zaobljubljeni dan v Koritnice, tja ter na Bač in po Knežaku za prošnje dneve, po Knežaku v nedeljo po Svetem rešnjem telesu. Prvo obhajilo je bilo v nedeljo, 25. junija ob 7. uri. Nova maša v Šmihelu je bila 9. julija (novomašnik Marjan Rozman). Obhajale so se moške nedelje. Včasih je bila v nedeljah poleg rednih še mladinska maša ob 9. uri. Ofer za cerkev je bil na binkošti. Namesto vencev so ob pogrebih svojci darovali za cerkev in za fond Lačni otrok (npr. ob smrti Mihaela Keš). Romanje je bilo v nedeljo, 24. septembra. Nedeljski kaplan je bil do julija Lojze Kobal, nato je prišel novomašnik Jožko Pirc, doma iz Idrije. Krstov je bilo 28, porok 29, pogrebov pa 29. – Iz škofijskega lista:  V začetku koledarskega leta je prišel v Trnovo za stalnega kaplana Jurij Bizjak, ki je bil do tedaj nedeljski kaplan v Sežani. Izšla je prva številka Mavrice, revije  za slovenske veroučence. Salezijanci in slovenske uršulinke so z odlokom Vatikana dobili samostojni provinci (doslej v jugoslovanski). Kneški župnik je v času odsotnosti zagorskega župnika Franca Gombača zaradi bolezni upravljal  dva meseca sosednjo župnijo. Vatikan je preuredil dosedanje predpise o nižjih in višjih redovih klerikov, kar je bila do sedaj običajna pot …

GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1971. – Cerkveno … duhovnik in teolog starosta in voditelj slovensko-tržaških duhovnikov. Bil je javni in kulturni delavec, priznan cerkveni govornik, pisatelj in astronom. Preganjali so ga že pod staro Avstrijo in pod fašizmom; ob birmi v Lanišću, 24. avgusta 1947, ko so nahujskani aktivisti  ubili hrvaškega duhovnika Miroslava Bulešića (razglašen za blaženega 28. septembra 2013)  je bil Ukmar težko ranjen. Tudi zanj je bil kasneje sprožen postopek, da bi bil razglašen za blaženega. – V zadnjih mesecih sta bili izvršeni v naših župniščih dve večji tatvini, prva v Dutovljah in druga v Knežaku. Menda gre v obeh slučajih za istega tatu, ki ga naši varnostni organi že dobro poznajo. Te nesreče naj bodo v pouk, da bomo v denarnih zadevah še bolj previdni. Kolikor oškodovancema okradeni denar ne bo vrnjen, jima bomo morali bratovsko pomagati. (Okrožnica AASP 11/70). – Po svetu. Januarja je bil v Egiptu slovesno izročen v uporabo asuanski jez, ki so ga začeli graditi pred desetimi leti in bo polno vodno akumulacijo dosegel čez pet let. Poleg gospodarske koristi (elektrika, namakanje, preprečevanje poplav) je prineslo umetno jezero nove ekološke probleme zaradi spremembe podnebja na področju skoraj 500 km dolgega jezera in zaradi pomanjkanja rodovitnih naplavin vzdolž Nila pod jezom. – Februarja je bil izključen iz poljske komunistične partije  njen  in državni voditelj Vladislav Gomulka zaradi nasilnega zatrtja delavskih uporov lani decembra. Po tem politiku so dobili pri nas ime električni vlaki; rumeno-rdeče »gomulke« so 50 let vozile po slovenskih železnicah. – Spomladi je bil na avtomobilskem salonu v Beogradu predstavljen predelan Fiatov avto iz kragujevske Crvene zastave – legendarna Zastava 101 ali »stoenka«, ki so jo izdelovali celih 37 let, do leta 2008. – Novembra je ameriško podjetje Intel izdelalo prvi mikroprocesor na svetu, kar je vplivalo na razvoj računalnikov. – 23. maja je na letališču Rijeka na Krku strmoglavilo letalo, umrlo je 78 ljudi. – Konec januarja so ameriški astronavti tretjič uspešno pristali  na Luni,  julija pa se je vesoljska posadka peljala po luninem površju s posebnim lunarnim vozilom.  Aprila so Sovjeti izstrelil prvo vesoljsko postajo,  na povratku vesoljske odprave je 30. junija umrla celotna posadka. Italija in Avstrija sta julija sporazumno končali dolgoletni spor o Južni Tirolski, po katerem so tamkajšnji Nemci dobili veliko avtonomijo.  V tem letu so umrli: francoski gledališki in …

• GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1971. – Cerkveno. V župnijskem življenju so se tudi v tem letu vršila bogoslužna slavja in pobožnosti: maše ob delavnikih, nedeljah in za praznike – v sredo, 21. julija ob 9h maša za tukajšnjega župnika in dekana Janeza Kalana; spoved pred prvimi petki v adventu in pred veliko nočjo, porok je bilo 15,  krstov 21, pogrebov 33; molitvene ure v nedeljah popoldne; verouk in srečanja za srednješolce in starše veroučencev; pevske vaje za mešani cerkveni zbor. Za vso dekanijo je bil v Knežaku tečaj priprave mladih na zakon. – Na pustni torek je bila zvečer zadostilna pobožnost. Ker je bilo to leto po vsem svetu posvečeno Mariji, so v naši dekaniji v Trnovem 27. junija  v postojnski dekaniji pa v Postojni 4. julija cerkveni pevski zbori sodelovali na dveh velikih koncertih. V Knežaku je bila  v nedeljo, 22. avgusta,  ob 5h popoldne velika slovesnost za postojnsko in bistriško dekanijo. Verniki so šli  v procesiji z Marijinim kipom iz cerkve k Sv. Barbari, kjer je bila maša na  prostem. Pridigal je misijonar p. Radko Rudež iz Zambije. Župnik je prosil vse, posebej domače fante in pevce za sodelovanje. Osrednji dogodek marijanskega leta je bil 15. junija velik svetovni kongres v Mariji Bistrici na Hrvaškem. Škofijsko romanje je bilo pri nas na Sveto Goro 8. avgusta in v Strunjan 19. septembra.  Za soboto, 21. avgusta je bilo napovedano vseslovensko romanje bolnikov in invalidov na Brezje s priporočilom, naj domači svojcem s prevozom omogočijo udeležbo. Župnijsko romanje je bilo v nedeljo, 19. septembra, z avtobusom v Novo Štifto pri Ribnici, nato preko Kočevja, Delnic in Reke domov. Župnik je bil odsoten ves julij do srede avgusta; nadomeščal ga je nedeljski kaplan Lojze Kobal, ki je bil to leto dodeljen župniji. – Konec leta je bil v župnijski cerkvi preurejen prezbiterij. Odstranjena je bila obhajilna miza, podaljšan in dvignjen tlak in nanj postavljen nov kamnit oltar in ambon. Blagoslov obnovljenega prostora in posvetitev oltarja je bila prvo nedeljo v letu 1972. – Iz škofijskega  lista: 1. januarja  je stopil v veljavo republiški zakon o zdravstvenem zavarovanju, tudi duhovnikov, ki doslej tega niso imeli (okrožnica 11/71).  Zadnji dan julija je umrl vipavski župnik in dekan Slavko Podobnik, zaslužen za vso škofijo kot ljudski misijonar in goreč dušni pastir ter rektor malega semenišča v Vipavi. – 2. novembra je umrl v Trstu 93 letni msgr. dr. Jakob Ukmar, …
• GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. – Naši kraji. Poletje je bilo zelo sušno. Poleti je bil obnovljen že dotrajan vodovod v Knežaku, zanj so prispevali vaščani in ostalo je primaknila občina. Šele v novembru je prenehala z obilnim deževjem večmesečna suša, ki je prizadela ne samo kmete ampak je zmanjkovalo vode v vodovodih in vodnjakih po Krasu in Notranjski. V postojnskem hotelu so menda z radensko pomivali kozarce, po vaseh pa so ljudem vodo dovažali gasilci s cisternami. Prvega septembra se je začelo novo šolsko leto, v katerem so se za petdnevni pouk odločile mnoge šole, tudi v Knežaku – odslej v sobotah ni več pouka. Sredi novembra je bil v kneški šoli planinski večer pionirjev planincev, ki že eno leto organizirano obiskujejo bližnje in daljne vrhove, v načrtu pa imajo še veliko poti. – V Primorskih novicah sta bili jeseni  objavljeni fotografiji; 16. oktobra iz  Šembij z naslednjim pripisom:  »Na robu Zgornje Pivke, kjer se začne domala prepadno spuščati v široko dolino Reke, stoji skrita med zelenjem vasica Šembije. Plitva kraška prst daje prebivalcem kaj malo možnosti za preživljanje, zato se jih večina vozi na delo v Ilirsko Bistrico ali na Bač, kjer ima Javor svoj obrat. Sadje tod kaj slabo uspeva, kajti vas je izpostavljena mrzli burji. Kot večina drugih vasi, je tudi Šembije zajela žalostna usoda izseljevanja. Mnogo ljudi je namreč odšlo s trebuhom za kruhom v mesta ali v tujino.« Druga je fotografija bačkih nabornikov: »Širom po Primorski je te dni moč videti razigrane mladeniče, ki na slavnostno okrašenih »lojtrnikih« prešerno vriskajo in razderejo marsikatero norčijo. To so njihovi dnevi, dnevi ko jim vojaške naborne komisije končno dokončno potrdijo njihovo zrelost in sposobnost nositi vojaško suknjo. Prastar običaj veleva, da je na naborni dan vse čimbolj slavnostno, fantje sosednjih vasi pa se kosajo, kdo bo imel bolj »okrancljan« voz in kateri par konj bo bolj ponosno vlekel pisano opravo. Še živijo nekateri običaji – tako bi lahko zapisali pod to fotografijo, ki prikazuje bodoče vojake iz Bača pri Knežaku. (foto: P. Nikolić).« GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. – Naši kraji. Poletje je bilo zelo sušno. Poleti je bil obnovljen že dotrajan vodovod v Knežaku, zanj so prispevali vaščani in ostalo je primaknila občina. Šele v novembru je prenehala z obilnim deževjem večmesečna suša, ki je prizadela ne samo kmete ampak je zmanjkovalo vode v vodovodih in vodnjakih po Krasu in Notranjski. V postojnskem hotelu so menda z radensko pomivali kozarce, po vaseh pa so ljudem vodo dovažali gasilci s cisternami. Prvega septembra se je začelo novo šolsko leto, v katerem so se za petdnevni pouk odločile mnoge šole, tudi v Knežaku – odslej v sobotah ni več pouka. Sredi novembra je bil v kneški šoli planinski večer pionirjev planincev, ki že eno leto organizirano obiskujejo bližnje in daljne vrhove, v načrtu pa imajo še veliko poti. – V Primorskih novicah sta bili jeseni  objavljeni fotografiji; 16. oktobra iz  Šembij z naslednjim pripisom:  »Na robu Zgornje Pivke, kjer se začne domala prepadno spuščati v široko dolino Reke, stoji skrita med zelenjem vasica Šembije. Plitva kraška prst daje prebivalcem kaj malo možnosti za preživljanje, zato se jih večina vozi na delo v Ilirsko Bistrico ali na Bač, kjer ima Javor svoj obrat. Sadje tod kaj slabo uspeva, kajti vas je izpostavljena mrzli burji. Kot večina drugih vasi, je tudi Šembije zajela žalostna usoda izseljevanja. Mnogo ljudi je namreč odšlo s trebuhom za kruhom v mesta ali v tujino.« Druga je fotografija bačkih nabornikov: »Širom po Primorski je te dni moč videti razigrane mladeniče, ki na slavnostno okrašenih »lojtrnikih« prešerno vriskajo in razderejo marsikatero norčijo. To so njihovi dnevi, dnevi ko jim vojaške naborne komisije končno dokončno potrdijo njihovo zrelost in sposobnost nositi vojaško suknjo. Prastar običaj veleva, da je na naborni dan vse čimbolj slavnostno, fantje sosednjih vasi pa se kosajo, kdo bo imel bolj »okrancljan« voz in kateri par konj bo bolj ponosno vlekel pisano opravo. Še živijo nekateri običaji – tako bi lahko zapisali pod to fotografijo, ki prikazuje bodoče vojake iz Bača pri Knežaku. (foto: P. Nikolić).« GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. – Naši kraji. Poletje je bilo zelo sušno. Poleti je bil obnovljen že dotrajan vodovod v Knežaku, zanj so prispevali vaščani in ostalo je primaknila občina. Šele v novembru je prenehala z obilnim deževjem večmesečna suša, ki je prizadela ne samo kmete ampak je zmanjkovalo vode v vodovodih in vodnjakih po Krasu in Notranjski. V postojnskem hotelu so menda z radensko pomivali kozarce, po vaseh pa so ljudem vodo dovažali gasilci s cisternami. Prvega septembra se je začelo novo šolsko leto, v katerem so se za petdnevni pouk odločile mnoge šole, tudi v Knežaku – odslej v sobotah ni več pouka. Sredi novembra je bil v kneški šoli planinski večer pionirjev planincev, ki že eno leto organizirano obiskujejo bližnje in daljne vrhove, v načrtu pa imajo še veliko poti. – V Primorskih novicah sta bili jeseni  objavljeni fotografiji; 16. oktobra iz  Šembij z naslednjim pripisom:  »Na robu Zgornje Pivke, kjer se začne domala prepadno spuščati v široko dolino Reke, stoji skrita med zelenjem vasica Šembije. Plitva kraška prst daje prebivalcem kaj malo možnosti za preživljanje, zato se jih večina vozi na delo v Ilirsko Bistrico ali na Bač, kjer ima Javor svoj obrat. Sadje tod kaj slabo uspeva, kajti vas je izpostavljena mrzli burji. Kot večina drugih vasi, je tudi Šembije zajela žalostna usoda izseljevanja. Mnogo ljudi je namreč odšlo s trebuhom za kruhom v mesta ali v tujino.« Druga je fotografija bačkih nabornikov: »Širom po Primorski je te dni moč videti razigrane mladeniče, ki na slavnostno okrašenih »lojtrnikih« prešerno vriskajo in razderejo marsikatero norčijo. To so njihovi dnevi, dnevi ko jim vojaške naborne komisije končno dokončno potrdijo njihovo zrelost in sposobnost nositi vojaško suknjo. Prastar običaj veleva, da je na naborni dan vse čimbolj slavnostno, fantje sosednjih vasi pa se kosajo, kdo bo imel bolj »okrancljan« voz in kateri par konj bo bolj ponosno vlekel pisano opravo. Še živijo nekateri običaji – tako bi lahko zapisali pod to fotografijo, ki prikazuje bodoče vojake iz Bača pri Knežaku. (foto: P. Nikolić).«
• GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. –Po svetu. … kar je slabo vplivalo na pravočasno setev in ves pridelek pšenice. Pri nas je bil najbolj deževen dan 16. julija, hudo neurje s točo je bilo na Gorenjskem,  jesen je bila razmeroma suha, december hladan in suh.  Povodnji so bile poleti  v Avstriji in zaradi  neurja so se prožili zemeljski plazovi. Zaradi suše so divjali gozdni požari v Maroku in na francoski rivieri. Marca je bilo  v Ljubljani svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju, v maju pa svetovno prvenstvo v košarki, na katerem je Jugoslavija dosegla prvo mesto.  Junija so v steni Mojstrovke umrli  trije domači  alpinisti.  Maja se je začela gradnja štiripasovne ceste Vrhnika – Postojna. Poleti je v Škofji Loki trčil ekspresni vlak v tovornega in bilo je 6 mrtvih, na postaji Preserje pri Ljubljani sta bila pri  iztirjenju vlaka  2 mrtva. 17. septembra je umrl  osemdesetletni pisatelj France Bevk, pokopan je bil v Solkanu. Jeseni so praznovali stoletnico taborov  v Bistrici pri Pliberku, v Kubedu in v Vipavi. Najbolj spektakularen dogodek, ki so ga spremljali po vsem svetu, je bil sredi marca ponesrečen polet Apolla 13 s tremi člani posadke, ki pa se je kljub odpovedi nekaterih naprav in ob pomanjkanju kisika v plovilu vseeno srečno končal. 27. julija je umrl portugalski diktator Antonio Salazar, 9. novembra pa nekdanji francoski predsednik general De Gaule. – Naši kraji. Primorske novice so poročale o dolgi zimi in snegu: Kazalo je, da bo zima krotka in da jo bo kmalu pregnala pomlad. Šele v marcu je pokazala svoj pravi obraz. Ljudje že vrsto let ne pomnijo toliko snega kot letos. Ponovno je začelo snežiti v nedeljo ponoči (prav na Dan žena), sneg se je krepko usipal še skoraj cel dan v ponedeljek. Ponovila se je stara slika. Zmeda in kolone na cestah ter prizadevanje cestnih ekip, da bi cesto čim prej usposobili za normalen promet. Na srečo zameti niso bili tako hudi. Lovci se boje, da bo visok snega močno prizadejal divjad. Zato nosijo seno, posebno za srnjad, in pomagajo premrzlim in podhranjenim živalim na čistine. – Sneg je prizadel tudi marsikatero poslopje in ponekod so popustile strehe. Stanje se je v zadnjih dnevih zelo izboljšalo. Ceste so za silo splužene, avtobusi so začeli voziti. V nekaterih šolah je bil prekinjen pouk, vendar sedaj že povsod normalno teče. Ljudje se bojijo le prehitre odjuge in taljenja snega. Čez slab mesec, v nedeljo 5. aprila, je spet padlo pol metra snega in še v ponedeljek so bili zastoji v prometu, da niso ves dopoldan pustili na ceste vozil s prikolicami. – Poletje je bilo zelo sušno in zmanjkovalo je vode, da so jo ljudem dovažali v cisternah.
• GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. – Cerkveni dogodki. Julija je Vatikan napovedal  dvig diplomatskih misij Jugoslavije in Vatikana na raven veleposlaništev in za prvega jugoslovanskega  veleposlanik v Vatikanu je bil  imenovan Vjekoslav Cvrlja in msgr. Mario Cagna za veleposlanika Svetega sedeža v Beogradu; kmalu nato je  vatikanski državni tajnik Agostino Casaroli obiskal Beograd, pravoslavnega patriarha Germana in  maršala Tita. Ob tej priložnosti je prišel tudi v Ljubljano, kjer je bil sprejet z najvišjimi državniškimi častmi. Papež Pavel VI. Je razglasil za cerkveni učiteljici špansko karmeličanko Terezijo Avilsko (1515-1582)  in italijansko domeni-kansko tretjerednico Katarino Siensko (1347-1380). Ti dve ženski sta prvi, ki sta dosegli to čast. 1. novembra je bil objavljen dekret za novo ureditev molitvenega bogoslužja ali brevirja po načelih 2. Vat. koncila. V naši župniji je bila za potrebe prenovljenega mašnega obreda v slovenščini na voljo knjižica za odgovore pri maši. Uvedla se je maša za otroke in verouk za predšolske. Prvo obhajilo je bilo šele 26. julija. Kaplan je pomagal pri petju in vabil mešani zbor po glasovih na pevske vaje v nedeljo popoldne (1. februar). Vokalno-instrumentalni ansambel za duhovno glasbo Klicarji, ki so ga ustanovili  bogoslovci iz Ljubljane, je imel tukaj koncert 3. maja popoldne. V naši dekaniji ima podgrajska župnija letos novomašnika (Anton Ličan). Posvečenje je bilo na Sveti Gori, kamor je peljal tudi od nas poseben avtobus. Nova maša je bila v Podgrajah v nedeljo, 5. julija. Izvedeno je bilo ogrevanje cerkve z naftno pečjo na vpihovanje toplega zraka, za kar je bila nabavljena v Italiji (Udine) rabljena peč. Pod temeljem cerkve je bil zgrajen jašek za izmenjavo zraka. Zaradi nove odprtine za vpihovanje toplega zraka v cerkev so odstranili prižnico, v zakristiji pa spremenili stopnišče nad zakristijo. Cerkev je bila ogrevana že pred božičem.  V oznanilih tega leta je zapisano o najdenih oz. izgubljenih stvareh: špegli na pokopališču, plet pri peku, maja pri novi šoli, ključi za avto, mala denarnica, bunda. Po svetu. V začetku leta je zaradi razsajanja gripe umrlo veliko ljudi v Avstriji, Britaniji in skandinavskih državah. To leto je so bili snežni viharji po vsej Evropi in tudi pri nas v začetku marca, zlasti hudo je bilo na Poljskem;  v  Franciji v Val d’ Iseru je snežni plaz zasul hotel in umrlo je 39 mladih umrlo, sredi marca pa je 56 otrok in 23 odraslih zasul plaz.  Aprila je močno snežilo po vsej Sloveniji. Konec pomladi so bile hude poplave v porečju Donave, …
• GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1969. – Naši kraji – … Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. 13. septembra so prinesle Primorske novice tri daljše zapise z opisom vseh treh dogodkov (nova šola, spomenik, tabor). V nedeljo, 7. 9.,  je pihalna godba z budnico začela prazno-vanje. Ob novi šoli, kjer so se dopoldne zbrali številni domačini in gostje (Vida Tomšič, Ciril Kosmač, general Jože Ožbolt, dr. Anton Slodnjak, prvi povojni ravnatelj kneške šole Bogomil Lilija in drugi), so s pesmijo, recitacijami in plesom razveselili najprej nastopajoči otroci in odrasli, nato pa je zbrane  pozdravil in nagovoril takratni predsednik ilirskobistriške občine  Vitomir Dekleva, ki je opisal šolo v Knežaku: 212 šolarjev se je doslej stiskalo v 110 let stari šoli (štiri učilnice in kabinet, ki je služil tudi za zbornico, knjižnica) ali pa obiskovalo podružnični šoli v Koritnicah in v Šembijah, delno v kombiniranem pouku; odslej bo pouk za vse v moderni stavbi s osmimi učilnicami, dvema kabinetoma, telovadnico in drugim pomožnimi prostori, skupaj s stanovanjem za hišnika. Velika šola bo izkoriščena v bodoče, ko bo z boljšo cestno povezavo Knežak skupaj z zaledjem gospodarsko rasel. Župan se je zahvalil ljudem za samoprispevek in državi za denarno pomoč pri gradnji, vsem izvajalcem  in rojakom, zlasti iz ZDA, ki so dali pobudo in tudi svoj denar za izgradnjo spomenika ob šoli. Predlagal je, naj se šola poimenuje po domačinu in heroju Tonetu Tom-šiču, »kar so udeleženci proslave pozdravili z velikim aplavzom.« Po odprtju in ogledu nove šole se je slovesnost nadaljevala ob bližnjem spomeniku, delu arh. Žive Baraga, kiparja Zdenka Kalina, kamnoseka Petra Velenika in SGP Primorja; vklesane verze je sestavil književnik Ciril Kosmač (za M. Vilharja: Sinovi smo slovenskih tal, / kot suha kraška zemlja vode /svobode bili smo od nekdaj žejni; za A. Valenčiča: Branili smo svobode kal / zvesto do smrti se borili / v deželi naši majhni mejni; za T. Tomšiča: Življenje dali smo, da vsi / svobode čisti z vso pravico / za vse ljudi bi bil povsod brezmejni). Godba je zaigrala internacionalo in občinski partijski tajnik Rudi Dujmovič je po svojem pozdravu in opisu nastanka spomenika predal besedo republiškemu tajniku (sekretarju) Zveze komunistov Slovenije tovarišu Andreju Marincu. V daljšem govoru se je zadržal ob podobi T. Tomšiča, ki je pod italijanskimi streli  umrl za revolucijo in narod; nadaljeval je v takratnem  priljubljenem stilu partijskih govor-nikov o vlogi komunistov pri graditvi zvezne države Jugoslavije, vodenju delavnega ljudstva in izgradnji novih časov. S častno salvo je sodelovala četa vojakov JLA.
• GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1969. – Po svetu – … odlično oceno najboljše odprave nepalske jeseni tega leta. V Libiji je 1. septembra po odstavitvi kralja Idrisa prišel na oblast polkovnik Omar Moamer el Gadafi. V Zahodni Nemčiji pa je bil oktobra za zveznega kanclerja izvoljen Willy Brandt. Nekaj dni kasneje so na univerzi Kalifornija poslali prvo sporočilo prek arpaneta, prve oblike današnjega interneta. 27. oktobra je Banjaluko, bosansko mesto na Vrbasu, prizadel hud potres, ki je zahteval 15 mrtvih in preko tisoč ranjenih, uničil mesto in povzročil veliko gmotno škodo. –Primorske novice so poročale o naših krajih  in  najpomembnejšem dogodku tega leta, to je odprtju nove šole in praznovanju 100 obletnice tabora na Kalcu. Janko Šabec (1928-2014), občinski tajnik je zapisal: Na gradu Kalcu pri Knežaku je bil 9. maja 1869 ljudski tabor. Pobudnik in organizator te ljudske, politično-kulturne manifes-tacije je bil pesnik, glasbenik in narodni buditelj Miroslav Vilhar, ki je tedaj živel na gradu Kalc. Takrat se je tabora udeležilo okrog 8000 ljudi iz Slovenije, Hrvatske in celo Češke. Za Notranjsko je bil ta tabor edinstven dogodek. Največ so razpravljali o enakopravnosti vseh narodov. Govorili so tudi o pogozdovanju Krasa. Tedanje oblasti tej ljudski manifestaciji niso bile naklonjene, temveč so se trudile, da do tabora sploh ne bi prišlo. Kljub temu sta bila Kalc in okolica 9. maja 1869 v slovenskih zastavah in društvenih praporih. Političnemu delu zborovanja je potem sledil še kulturni in športni program. Proslava obletnice te kulturno-politične manifestacije bo letos 7. septembra na istem mestu kot pred sto leti. Pokrovitelj proslave bo Ciril Kosmač, pisatelj in poslanec zvezne skupščine. Občini Ilirska Bistrica in Postojna, kakor tudi prosvetna in druga društva so sklenili, da se tabor dostojno proslavi in obudi politična in narodnostna stremljenja naših prednikov. Ustanovili so pripravljalni odbor. Za to svečanost bodo obnovili stolp nekdanjega gradu Kalc, v njem pa bo razstava del Miroslava Vilharja. Obnovili bodo tudi Vilharjevo grobnico na pokopališču v Knežaku. Na stolpu nekdanjega gradu Kalc bodo odkrili spominsko ploščo, posvečeno taboru pred sto leti in Miroslavu Vilharju. Tega dne bodo odprli tudi novo šolo. V njeni bližini bodo postavili spomenik T. Tomšiču, M. Vilharju in A. Valenčiču: kipe bo naredil prof. Zdenko Kalin, napise pa pisatelj Ciril Kosmač. Pripravljen je tudi bogat kulturni in športni program. Nastopili bodo pevci, godba, recitatorji. Slovensko gledališče iz Trsta bo uprizorilo …
• GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1969. … na vse svete zjutraj, s petjem in deklamacijami pa so popestrili tudi mašo na božič. – Sv. birmo je 6. julija podelil škof Janez Jenko 54 dečkom in 54 deklicam iz višjih razredov osemletke. Pred praznikom je župnik povabil k spovedi tudi botre in domače pa tudi šolarje in študente, ki so se po končanem šolskem letu vrnili na počitnice. Župnik je v oznanilih pojasnil  potek praznovanja, opozoril pred vsiljivimi tujimi fotografi in priporočil domače. Dekleta so spletla vence za okrasitev cerkve. – Po pripravi, ki je bila zadnji mesec po 3x na teden, so bili otroci pri prvem obhajilu v nedeljo, 27. julija pri jutranji maši (ob 7. uri). Župnijsko romanje je bilo v nedeljo 3. avgusta, odhod avtobusov je bil ob 4h zjutraj. Na praznovanje Vnebovzete so se pripravljali s tridnevnico. Blagoslov novega križa v Podtabru je bil v nedeljo 14. septembra ob 16h. – Za Vse svete je župnik opozoril pri odmetavanju starih rož na snago na pokopališču, že prej pa v zvezi z urejanjem grobov na ohranjanje prostora za lažje prehode. – Za spoved v adventu je župnik napovedal, da odslej ne bo spovednikov od drugod, ker sta vedno na razpolago oba domača duhovnika. – Na prvo adventno nedeljo, 30. novembra, se je po vsej katoliški cerkvi začelo bogoslužje v narodnem jeziku in v spremenjenem obredu. Spremenil se je tudi obhajilni red, tako da so verniki lahko prejeli sv. obhajilo pri polnočnici in še enkrat pri maši na božič. – V oznanilih so bila sproti obvestila o novih številkah Družine, Ognjišča, napovedane so bile nove mohorjevke in za kupit je bila na voljo gramofonska plošča s 16 velikonočnimi pesmimi za 4000 din in Sveto pismo v slikah, primerno za mladino. Našlo se je 2 dežnika. – Po svetu – Ljudi je 16. januarja pretresla novica o samozažigu Jana Palacha v Pragi iz protesta proti sovjetski zasedbi Čehoslovaške; čez tri dni je umrl. – 20. januarja je Rihard Nixon postal novi predsednik ZDA. – Aprila je odstopil zaradi neuspelega ustavnega referenduma francoski predsednik De Gaulle. V juniju ga je nasledil Georges Pompidou. – 20. julija sta na Luni kot prva človeka pristala ameriška astronavta Neil Armstrong in Edwin Aldrin. Njune korake na Luni si je neposredno preko televizije ogledalo okoli 500 milijonov gledalcev po vsem svetu. Vesoljska ladja Apollo 11 je vzletela proti Luni 16. julija in se varno vrnila na Zemljo 24. julija. – 10. avgusta je v starosti 69 let umrl pesnik, pisatelj, učitelj in novinar Tone Seliškar. – 10 članska odprava slovenskih alpinistov, ki jo je vodil A. Kunaver, je dosegla vrh Anapurne  in si s tem prislužila …
• GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1968. Prošnje procesije pred praznikom Gospodovega vnebohoda  so bile v ponedeljek v Koritnice, v torek na Bač, v sredo k sv. Barbari in nazaj.  Po prazniku Sv. Rešnjega telesa je bila procesija v nedeljo 8. junija; župnik se je v nedeljo potem zahvalil za red. Povabil je k šmarnicam v maju in opozoril na zaključek. Celodnevno češčenje je bilo preneseno na nedeljo, to je želja tudi g. škofa, da bo več ljudi. Prišel je misijonar (leta 1954 je imel tukaj misijon) in ima govor posebej za fante in dekleta. Obhajali so zaobljubljen dan 12. maja.  V Zagorju je bila birma v četrtek 15. maja. V nedeljo, 18. maja, so se domačini in okoličani zbrali k blagoslovu  novih orgel v Knežaku, ki ga je opravil popoldne g.  škof Jenko, zbralo se je tudi 20 duhovnikov in cerkev je bila nabito polna. Dekan Viktor Berce je med igranjem postojnskega dekana Vladimirja Piriha razlagal orgle, potem so bile pete litanije in zahvalna pesem. Domači pevski zbor je dobro pel ob novih orglah, na katere je igrala profesorica iz Ljubljane.  Ofer je bil za kritje stroškov, ljudje pa so dobilo spominsko podobico.  Orgle je izdelal ljubljanski mojster Jenko. Od starih orgel je uporabil vse piščali; imajo 21 registrov, poleg starih še trobenta in oboa še manjkata. – Spoved je bila v župnijski cerkvi za otroke in študente  v začetku šolskega leta, redno za fante in može pred moško nedeljo; za vse pred veliko nočjo in v adventu, pred prvimi petki in večjimi prazniki tudi po vaseh:  v Šembijah v ponedeljek ob 16h kar dva  spovednika. Na tiho nedeljo so bili na razpolago za spoved mož in fantov kar 4 spovedniki. Pred božičem je šel župnik obhajat na dom bolnike. To leto so bili posvečeni na praznik apostolov Petra in Pavla tile novomašniki: Berce Bogdan iz Dornberka, Bratina Pavel iz Kamenj, Šavelj Adolf iz Idrije, Premrl Vid iz Hrenovic, Raspor Franc iz Vrhpolja, Stegu Vili s Prema in Hrast Slavko iz Sedla; on je prišel za kaplana v Knežak (med tem je še delal šesti letnik teologije; tak sistem t. im. »nedeljskih kaplanov« se je obdržal do sprememb študijskega reda na Teološki Fakulteti v Ljubljani konec 80 let). Prišel je v soboto 26. julija in odslej sta bili oznanjeni zaradi somaševanja po dve maši. Kot dober pevec je kaplan pripravil otroke, da so peli že na začetku šolskega leta, v nedeljo  14. septembra, …
• LETO 1968 Po svetu (razni viri):   … prvo slovensko spevoigro »Jamsko Ivanko«, romantično zgodovinsko zgodbo iz 12. stoletja, ker je dejanje postavil v naše gradove Kalec, Mali grad nad Planino in Predjamo in ji dal poseben narodni poudarek. Igrali in peli so jo na odrih Čitalnic najmanj tisočkrat. Leta 1851 je izdal »Slovenski koledar« s svojim pesmimi. Sodeloval je tudi pri Janežičevi »Bčeli« ter pozneje pri Slovenskem Glasniku. V jeseni 1858 je prišel na Kalec Fran Levstik, ki ni postal le učitelj njegovih otrok, tem več tudi učitelj in literarni vodnik gospodarja samega. Leta, ki jih je preživel Levstik na Kalcu, pomenijo za Vilharja – pesnika in tudi Vilharja – glasbenika najvišji vrh, ki ga kasneje ni več dosegel. Pod njegovim strogim vplivom je nastal zbirka »Pesmi Miroslava Vilharja« (1860), ki je njegovo najboljše delo. Obsega pesmi, balade in basni. Mnoge od teh pesmi so ponarodele. Ko je bil l. 1861 izvoljen za poslanca, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je l. 1863 začel izdajati prvi slovenski politično časopis »Naprej«. Izdajal ga je na svoje stroške, dejanski urednik in poglavitni sotrudnik pa je bil F. Levstik. Ker pa je prinesel »Naprej« več člankov, v katerih je bila poudarjena odločna zahteva po veljavi slovenščine, se je Vilhar zapletel v sodni proces in je moral odsedeti šest tednov zapora na Žabjaku. Spomin na ta čas so pesmi Žabjanke. Kmalu po prestani kazni se je z družino preselil nazaj na Kalec, kjer njegova dejavnost ni prenehala. Že ko je bil bolan, je leta 1869 sklical tabor notranjskega ljudstva na Kalec, ki je bil obenem njegov zadnji javni nastop. Umrl je 1871 leta na Kalcu, pokopali pa so ga na pokopališču v Knežaku. – 1969 – Cerkveni dogodki (po oznanilih in drugih virih): V vaseh župnije živi 2030 ljudi, ki so vsi katoličani. To leto je bilo 17 porok  tukaj in 3 drugod, krstov je bilo 30 (leta 1869 pa 61),  pogrebov 33; velikonočno spoved opravi 80% vernikov, nedeljnikov je 650; za prve petke je do 150 obhajil, na prve sobote pa do 50. – V nedeljah popoldne in na večje praznike so dekleta, otroci (deklice) in bratovščina rožnega venca opravljali molitvene ure za zedinjenje, za mir, za duhovniške poklice pred Najsvetejšim; molile so se litanije in končalo z blagoslovom; včasih je bil z molitvenim popoldnevom povezan križev pot, v postu so ga vsak petek po avemariji molila dekleta. 25-letnica bombardiranja Koritnic je bila v nedeljo, 23. februarja z mašo ob 17h. Pred praznikom sv. Jožefa je bila devetdnevnica.   Procesije so bile na veliko noč zjutraj,  na sv. Marka je bila procesija na Bač in tam sv. maša s pridigo.
• LETO 1968 Po svetu (razni viri):   … je s podpisom  m. u. naslednji zapis:  Miroslav Vilhar, slovenski pesnik, skladatelj in narodni buditelj, se je rodil 7. septembra 1818 v planini pri Postojni. Njegova življenjska pot je sicer zašla močno v pozabo in z njo tudi njegovo ustvarjalno delo, vendar zato, ker se je naše ljudstvo njegovih pesmi tako oklenilo, da so ponarodele. Pesmi, ki jih precej tudi sam uglasbil, so že za  njegovega življenja prepevali pevski zbori po vsej Sloveniji. Vilharjeve pesmi žive med našim ljudstvom še danes; nekatere med njimi so si utrle pot tudi med Hrvate, Srbe in celo Čehe. Naj omenim nekaj najbolj znanih: Po jezeru, Zagorski zvonovi, Lipa zelenela je, Ko ptičica sem pevala, Rožic ne bom trgala itd. Med Vilharjevimi pesmimi se je ljudstvu gotovo najbolj prikupila pesem »Po jezeru bliz’ Triglava«. Sklepna narodnobudniška verza te pesmi Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo! so vklesali v Vilharjev spomenik, ki so ga hvaležni Notranjci odkrili 12. avgusta 1906. leta v Postojni na sedanjem Trgu padlih borcev pred poslopjem osnovne šole, kjer je zdaj gimnazija. Osnutek Vilharjevega kipa iz brona je napravil kipar A. Repič iz Vrhpolja pri Vipavi. Vilharjevega spomenika v Postojni že dolgo ni več. Kmalu po prvi svetovni vojni so Italijani obtolkli vklesana sklepna verza. L. 1926 so ga fašisti prenesli v kot za cerkvijo, ob napadu Italije na Jugoslavijo aprila 1941 so ga končno razbili. Danes se imenuje po Vilharju skromna ulica v Postojni; pravkar pa v mestu odpirajo moderno osnovnošolsko poslopje, ki vpada prav v čas 150. letnice rojstva Miroslava Vilharja. Vilhar, ki je  s svojimi preprostimi pesmimi prerasel svoj čas in je z njimi med ljudstvom še vedno živo prisoten, pa je tudi vso ostalo dejavnost vgradil marsikateri kamen v našo kulturno stavbo. Bil je sin uglednega pravnika pošte in župana v Planini, ki je bil hkrati lastnik gradu na Kalcu. Po  končani osnovni šoli v Postojni, je obiskoval gimnazijo v Št. Pavlu na Koroškem, pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu. K sreči ga je oče sredi študija poklical domov. Oskrbel mu je premožno nevesto Pepco Dejakovo, hčer grajskega oskrbnika v Senožečah, in poveril upravo gradu Kalca. Šele tu med svojimi Notranjci se je Vilhar prav zavedel slovenske narodnosti in svojega kulturnega poslanstva. Družabno življenje v gradu je bilo izrazito slovensko. L. 1845 se je  Vilhar prvič oglasil kot slovenski pesnik v tedanjem časopisu Novice s pesmijo »Predčutki«. Odtlej je bil zvest sotrudnik Novic. Leto 1850 je eno najpomembnejših v Vilhar-jevem umetnostnem delovanju: Izdal je v tem stoletju …
• LETO 1968 Po svetu (razni viri):   … ZDA so pri bombardiranju Severnega Vietnama izgubile 915 letal, 752 mož je umrlo, 500 se jih je porazgubilo; samo bomb in izstrelkov so porabili za tri tisoč milijard. – 6. novembra je postal novi predsednik ZDA Richard Nixon, 55-letni kandidat republikanske stranke. Od njega pričakuje svet rešitev težkih problemov, ki jih je podedoval po Johnsonovi administraciji: konec vietnamske vojne in časten mir; delikatno ekonomsko konjunkturo, ki grozi z inflacijo; nemir 22 milijonov črncev, ki se borijo za enakopravnost; konec navala zločinov v notranjosti in miroljubno, čeprav trdno zunanjo politiko. – V  Primorskih novicah 1968 () so o dogodkih iz naših krajev zapisali: V Tovarna stolov na Baču načrtujejo 30% povečanje proizvodnje stolov (s 225.000 na 300.000 kosov) za izvoz v zahodne države. Krajevna skupnost Knežak se ukvarja z oskrbo z vodo, popravilom poti, popravilom kinodvorane. V načrtu je vzpostavitev reda in ureditev pokopališča. Napravili bodo posnetek sedanjega stanja, kartoteko grobov in  prosta mesta. Gradnja osnovne šole, ki se je začela lani v juliju, napreduje kljub zimi v začetku leta in vidna je že zunanja podoba zgradbe s streho vred. Po načrtu se iz samoprispevka steka denar – celotna investicija bo 2 milijona 698 tisoč din. Izvajalec Primorje iz Ajdovščine načrtuje dokončanje v juliju. Rojaki v Ameriki so dali pobudo in tudi začeli zbirati denar za  spomenik Tonetu Tomšiču, Miroslavu Vilharju in Alojzu Valenčiču. Prvotna zamisel o obnovi gradu in postavitev spomenika na Kalcu je tako ob novogradnji našla primernejše mesto. Nova šola na bi se  poimenovala po rojaku T. Tomšiču. –  Mladinci v Knežaku so s pomočjo občine in z lastnimi rokami uredili zapuščeno kinodvorano, da je spet uporabna za kinopredstave in ples tudi za mlade iz drugih vasi. Mladi na Baču radi keglajo in se vadijo v streljanju. – Bližnja pomlad ne ustavi mnogih smučarjev s cele Pivke, ki radi obiščejo zasnežene gozdove okoli Mašuna, kjer je ob nedeljah prav živahno tako na snegu kakor tudi v gostilni. Še več ljudi bo gotovo pritegnilo urejeno smučišče z vlečnico, kar je napovedano za prihodnje leto. Cesta iz Pivke v Ilirsko Bistrico preko Knežaka je zaradi dotrajanosti, preobremenje-nosti in slabega stanja vozišča, ki je posuto z gramozom, ob vsakem večjem deževju prava mora za domačine in tujce. V kratkem ni videti zboljšanja, čeprav je slišati v zvezi z načrtovanjem novih cest, da bo prav ta trasa dobila pomembno vlogo. – Z naslovom Ob 150-letnici rojstva Miroslava Vilharja …
• LETO 1968 Po svetu (razni viri):   … pogazili suverenost češke države in kršili osnovni princip mednarodnega prava. 25. septembra je Pravda postavila teorijo, da imajo Rusi pravico intervenirati in okupirati vsako socialistično državo, kjer bi bil »pravi« komunizem v nevarnosti.  Papež Pavel VI. je bil 22. – 24. avgusta v Kolumbiji na medna-rodnem evharističnem kongresu v glavnem mestu Bogota. Glavni namen papeževega potovanja je bilo srečanje z duhovščino in ljudstvom južnoameriške republike, ki je postala v zadnjih letih pravcat barometer socialnega stanja v Južni Ameriki. Gverilci po gorah stalno netijo upor in pripravljajo revo-lucijo, ki bi se gotovo razpasla po vseh sosednih državah in razrušila sedanji nečloveški družabni ustroj. Pavel VI. je hotel sam razumeti položaj, videti od blizu kraje, kjer se po mnenju mnogih pripravlja velika bodočnost ali pa nepopravljiv padec krščanstva.  – Pred 100 let se je v kraju Porbandar v takrat britanski Indiji, 2. oktobra rodil Mohandas Gandhi, veliki borec indijskega nacionalističnega gibanja in simbol nenasilnega gibanja. Leta 1918 je stopil na čelo indijskega nacional-nega gibanja in vpeljal nove oblike borbe za osvoboditev izpod britanske nadvlade. Na podlagi globokega verskega prepričanja je smatral drugega človeka ne za sovražnika, ampak za nasprotnika, ki ga je treba prepričati z ljubeznijo in resnico; tako se je rodila metoda pasivnega odpora. Z asketskim življenjem, z gladovnimi stavkami, z optimističnim prijateljstvom do vseh in vsega pridobil ugled pri vseh Indijcih. Kot predsednik indijskega nacionalnega kongresa je imel ogromen vpliv na politično življenje vse do konca druge svetovne vojne, ko si je Indija priborila svobodo. Tedaj je versko sovraštvo med hinduisti in muslimani ogrožalo pred kratkim doseženo edinost in svobodo. Pričel je novo borbo za bratstvo in ljubezen v novi državi, dokler ga ni sfanatiziran hinduist ustrelil leta 1948. V smrtnem boju je še mogel z roko odpustiti morilcu; in nekdo je ponovil njegove besede: »Žrtev enega samega človeka lahko reši naš svet.« – 2. oktobra je v Münchnu umrl je Romano Guardini, eden največjih modernih katoliških filozofov in teologov, čigar močan vpliv je viden v naukih 2. Vatikanskega koncila. Rodil se je v Veroni pred 83 leti, živel pa je vedno v Nemčiji tako, kakor je mislil in učil. – 1. novembra je ameriški predsed-nik Johnson po dolgem pričakovanju naznanil prenehanje bombardiranja na ozemlju Sever-nega Vietnama. Zdi se, da so se Amerikanci zavedeli ne samo nepopularnosti, ampak tudi finančnih in političnih težav, ki jih je neumna vojna prinesla s seboj.
• LETO 1968 Po svetu (razni viri):  Krvave demonstracije so bile tudi na Irskem. 2. junija izbruhnejo v Beogradu množične študentske demonstracije, ki se kasneje razširijo tudi na druga mesta po Jugoslaviji, v Ljubljani v obliki mirnih zborovanj, zaradi katerih je oblast nekaterim zahtevam ugodila (predstavništvo študentov, zboljšanje bivalnih pogojev za študente, ustanovitev študentskega radija). – V Los Angelesu je 5. junija jordanski atentator  Sirhan ustrelil ameriškega kandidata za predsedniško mesto Roberta Kennedyja, ko je ravno praznoval zmago na delnih volitvah v Kaliforniji in Dakoti. Z lahkoto povežemo ta umor z umorom Johna Kennedyja novembra 1963 in z vrsto drugih zločinov, ki so v zadnjih letih pretresli ZDA. Vse padle združuje boj za iste ideje: rešitev črnskega problema, boj proti revščini,  novo razmerje z Latinsko Ameriko,  miroljubna zunanja politika.  – 29. julija je papež Pavel VI. je objavil encikliko  o urejevanju rojstev in o morali zakonskega življenja z naslovom Humane vitae (O človeškem življenju).  Papeški nauk  je polariziral javno mnenje in naletel na zadržano odobravanje in glasno kritiko. – V noči med 20. in 21. avgustom je 750 tisoč mož motoriziranih enot varšavskega pakta zasedlo Prago in preplavilo ostalo ozemlje češke republike. Tako so sovjetske oblasti udušile »praško pomlad«,  poizkus notranje preureditve države, ki se je začela 1967 z odhodom z oblasti  stalinista Novotnyja, ki mu je nasledil Aleksander Dubček, ki prične z demokratizacijo. Pri aktivni izgradnji nove politike so sodelovali predvsem študenti. Nov ekonomski in politični program, v katerega so se vključili tudi delavci, se je vse bolj obračal k zahodnim demokratičnim tradicijam.  Proti taki politiki so nastopile oblasti ostalih komunističnih držav, predvsem Rusi in Vzhodni Nemci; samo Jugoslavija in Romunija sta odkrito podpirali Dubčkovo linijo. Rusi so se bali predvsem ekonomske reforme, ker bi ta osamosvojila Češko gospodarske sužnosti od sovjetske industrije. Da bi preprečili vse težjo krizo se Čehi srečajo z Rusi in pozneje z delegati Poljske, Bolgarije in Vzh. Nemčije v Čierni in v Bratislavi (3. avgusta); zdi se, da se je Dubčku posrečilo prepričati Ruse o potrebi demokratizacije. 20. avgusta pa je kratko premirje pretrgano : ruski, nemški, poljski, bolgarski in madžarski vojaki zasedejo Češko in z orožjem prisilijo Dubčkovo skupino, da preneha z reformami. Ne da bi se ozirali na principe Organizacije Združenih Narodov in izjave mednarodnega delavskega gibanja so Rusi …
• LETO 1968 po Oznanilni knjigi: … od 13.30 do 14.30 za zedinjenje kristjanov, za mir v svetu, na nedeljo dobrega pastirja pa za duhovne poklice.  Sodelujejo pogosto dekleta, deklice in člani tretjega reda. Molitev je bila tudi na velike praznike, npr. na praznik sv. Jožefa. Križev pot se je molilo poleg postnih petko v in nedelje tudi v adventu. Slovesno je bilo za sveto tridnevje pred veliko nočjo. Pred farnim praznikom velikim šmarnom je bila devetdnevnica, na sam praznik tri svete maše in popoldne blagoslov s petimi litanijami. Maše so bile večinoma za pokojne, konec poletja in jeseni, ko so se vračali izseljenci z dopustov v tujino tudi za srečno pot, po namenu članov 3. Reda. Na pusta zvečer je bila zadostilna pobožnost.  Pred vsemi svetimi je župnik opozoril na primerno obnašanje na pokopališču. Povabil je k šmarnični pobožnosti v maju in oktobrski molitvi rožnega venca. Blagoslov nove cerkve v Zabičah je bil 29.septembra. Župnik je pri mašah obvestil ljudi o izgubljenih in najdenih stvareh: orodje, dežnik, denarnica,  veriga med Bačem in Knežakom,  denarnica in dokumenti na Mašunu, vajeti za konje – cugli,  rokavice in urica. V cerkvi so naročniki dobili Družino in Ognjišče, mohorjeve in druge knjige ter stenski koledar. To leto je bilo podeljeno skoraj 18.000 obhajil, od tega 15.000 v Knežaku, 640 na Baču, 750 v Koritnicah, 360 v Šembijah in 1050 na Jurščah; krstov je bilo 29, porok 16 in cerkvenih pogrebov 31. – Po svetu (razni viri):  V mestu Memphis (ZDA), je 4. aprila na velikem zborovanju za pravice črncev in za mir v atentatu rasističnega morilca umrl Martin Luther King, voditelj črnskega nenasilnega gibanja in borec za pravice črncev. Osemnajstkrat je bil aretiran, neštetokrat so ga rasisti pretepli, izgnali so ga iz mnogih mest na ameriškem jugu. On pa ni odnehal; Gandhijev nauk o nenasilju je še poglobil v luči evangeljskega zakona ljubezni. Tako se ni ustavil samo pri boju za črnske pravice; šel je mnogo dalje: »Ne samo črnci, tudi belci so žrtve — žrtve svojega sistema. In z ljubeznijo ne bomo zmagali nad belci, ampak skupno z belci dosegli bolj pravično življenje.«  – Študentski in delavski upori, ki so maja in junija  potekali v Parizu in drugih francoskih mestih, so zamajali tradicionalne družbene vrednote in režim Charlesa de Gaulla. Razširili so se tudi drugod po svetu. Nekaj tednov pred začetkom olimpijskih iger  so velike študentovske demonstracije vznemirile mehiško republiko. Na tisoče študentov je okupiralo univerzo, blokiralo glavne ceste in pričelo hude spopade s policijo, ki je nasilno skušala razpršiti množico. 
• LETO 1968 po Oznanilni knjigi: Na novo leto je bil  blagoslov vseh vozil in dan miru po želji svetega očeta.  Celodnevno češčenje je bilo v ponedeljek, 13. maja. za tiste, ki gredo potem na delo ali imajo doma opravka pri živini, se že ob 6. Uri zjutraj se izpostavi Najsvetejše, sledijo  litanije, pridiga in sv. maša, ob 8h druga sveta maša, obhajilo vsake pol ure, ob 10h slovesna sveta maša s pridigo, 12. -1h molitvena ura za otroke, ob 3h šmarnice in pete litanije MB z blagoslovom, ob pol 6.  večerna sv. maša in zahvalna pesem. Spoved je bila v župnijski cerkvi pred prazniki – v adventu in postu tudi po vaseh, posebej za otroke, može in fante; spovedniki so prihajali tudi od drugod. Prvo obhajilo je bilo 21. Julija pri jutranji maši ob 7h (zgodnja ura verjetno zaradi evharističnega posta, ki je bil prej sicer od pol noči, tedaj pa tri ure pred obhajilom). Že v soboto je prišel duhovnik od drugod za spoved  odraslih.  Prvoobhajancev je bilo … in so v nedeljo popoldne ob ¾ na tri v prišli v župnišču. Župnik jih je povabil, naj pridejo med tednom vsak dan k sv. obhajilu. Posvetitev primorskih novomašnikov je bila v  Kopru, v nedeljo 23. junija: Pavel Čibej iz Ajdovščine, Silvo Leban iz Tolmina, Ivan Maslo iz Trnovega (Koseze), Renato Podberšič iz Vrtojbe in Izidor Vončina iz Gor. Trebuše; z njimi je bil posvečen Rudi Štavar iz Zagorja, redovnik  lazarist. V Trnovem je bila nova maša 31. Junija. Novomašnik Maslo je tukaj maševal po namenu 3. reda v sredo 10. julija ob pol 7h.: Štavar Rudolf je imel novo mašo v Zagorju 7. julija. Na god sv. Ane je maševal Zagorja na Baču, posebno za tiste, ki niso mogli na novo mašo. Zaobljubljen dan naše župnije na ponedeljek pred vnebohodom je bil 20. Maja s procesijo v Koritnice, tam pridiga, sv. maša v čast sv. Antonu, popoldne od pol 5 do pol 6 molitvena ura 3. reda, pol 6 šmarnice in večerna sv. maša; v torek procesija na Bač ob 7h in tam sv maša, v sredo ob 7h procesija do sv. Barbare in nazaj, sv. maša. Na vnebohod ali križev četrtek je bila sv. maša ob 7h in ob 10h, ob pol 5 do pol 6 molitvena ura 3. reda, ob pol 6 šmarnice in sv. maša. Romanje je bilo to leto v Marijino svetišče na otoku Barbana pri Gradežu, v soboto 10. avgusta. Za skupinski potni list je bila dovolj osebna izkaznica – nobene dodatne slike, cena okrog 6000 din. Odhod ob 4h zjutraj. Ob nedeljah  je bila molitvena ura …
• LETO 1967 po Primorskih novicah (nadaljevanje): Ko bo stavba dograjena, jo bodo obiskovali otroci iz Knežaka, Bača, Koritnic, Šembij in Zagorja. Zaradi slabih in nedovoljnih prostorov imajo sedaj pouk na štirih krajih. – Jeseni se je občina Ilirska Bistrica s spomeniškim varstvom iz Nove Gorice dogovorila za strokovni pristop evidence in varstva kulturnih spomenikov na svojem področju (omenjen je tudi grad Kalec), kar doslej ni bilo urejeno. Vse spomenike so fotografirali in posneli film, ki bo na vpogled vaščanom in trajni dokument stanja. – Novembrske Novice poročajo o pretepu, ki se je zgodil na zadnji dan državnega praznika  v Zagorju. Bilo je kot v kakšnem kavbojskem filmu, vendar s to razliko, da so filmski pretepači za svojo igro dobro plačani, možakarji iz Zagorja, Kuteževega in Knežaka pa bodo morali za svoj nastop stroške plačati sami. Nekateri so za nagrado odnesli še podplutbe in odrgnine. Povrhu se bodo morali še zagovarjati pred sodnikom za prekrške. – Velika letina jabolk na Bistriškem, v Brkinih in Vremski dolini je kot že prejšnja leta tudi letos povzročila skrbi: jih ni kam prodati. – Časnikar Miran Ogrin je ob koncu leta zapisal: dve vojni divjata in se širita – Vietnam in izraelsko-arabski konflikt. Zgleda, kot da je usoda sveta v rokah predsednikov: ameriškega Johnsona, kitajskega Mao Tse Tunga in francoskega De Gaulla; dejansko imajo največji vpliv razmerja med najbolj in najmanj razvitimi državami, ne več toliko vzhod in zahod kot jug in sever. Azija nosi v sebi nacionalizem in verske razlike, ki lahko povzročijo eksplozijo. Evropa je to nevarnost že prerasla. Devalvacija angleškega funta je za seboj potegnila denarne pretrese skoraj po vsem vetu. Državni udar (do tedaj že 20 v stoletju) je povzročil novo krizo v Grčiji; od antične slavne države, je ostala sama razvalina: najbolj nestabilna evropska država. – Še en dogodek: V nedeljo 3. septembra je na polju za Obrobo zasilno in srečno pristalo jadralno letalo; pilot je izgubilo višino in se spustil na polje ob Čički poti pri Golovičici. Takrat je edini avtomobil in telefon imel samo župnik v Knežaku. Zaradi dogodka je prekinil mašo (ne mašo ampak večernice, ki so bil v času dogodka – ob 15. uri – op. L. M.). Obvestili so postojnsko letališče in jadralno letalo je dvignil v zrak motorni enokrilec. Dogodek so spremljali ljudje iz okolice, posebno je bilo zanimivo za otroke z Bača in Koritnic, ki so se prepirali, na čigavem ozemlju se je spustilo letalo  (z internetne stani Akademskega Letalskega Društva in iz pripovedi očividcev).
• LETO 1967 po Primorskih novicah: Požar na Milanji je 24. februarja uničil 100 ha mladega borovega nasada in zgorelo je 200 ha pašnika. Škodo na borovcih cenijo na 10 milijonov starih dinarjev. Po razmeroma hitri intervenciji in požrtvovalnosti vojakov, milice in gasilcev, gozdarjev in drugih ljudi, ki so prihiteli in gasili, je uspelo škodo omejiti. Če bi bližnji ljudje odšli takoj na kraj požara, bi z lahkoto preprečili, da ne bi požar zajel borovce. Resno so se odzvali šele na drugi poziv, toda takrat je bilo že prepozno. Požar je tedaj zajel že tako velik obseg, da je bila potrebna intervencija večjega števila ljudi. V okolici Ilirske Bistrice, zlasti na severnem delu, je iz prejšnjih pašnikov in goličav nastalo več sto ha mladega borovega gozda. Precej teh površin je bilo pogozdenih, več hektarov pašnikov in košenic pa se je samo zaraslo, ker niso kmetje kosili trave. Nepokošenih površin je vsako leto več, zato pa je nevarnost za požare toliko večja. Dosedanje ugotovitve kažejo, da nastane večina požarov zaradi malomarnosti in premajhne pozornosti ljudi, ki so v tem času na delu. Požar na Milanji se je razširil v gozd s pašnika. Storilec bo za dejanje odgovarjal, toda vprašanje je, ali bo lahko škodo tudi povrnil. Da ne bi več prišlo do požarov, morajo kmetovalci zlasti posvetiti vso pozornost sežiganju trave, ko čistijo travnike. – Nadaljuje se gradnja lovskega doma nad Koritnicami, ki se je začela že leta 1965. Dom je bil poleti dograjen in odprt. – Modernizacija telefonije z uvajanjem avtomatskih central bo tudi pri nas omogočila uporabnikom telefona prehod iz ročnega preklapljanja na poštah k avtomatskemu izbiranju naročniških številk kar od doma. – V Kilovčah so na občinski praznik, 4. junija, odkrili spomenik žrtvam fašističnega nasilja  in požiga vasi na Bistriškem leta 1942. – 4. julija pa je bila na Jurščah ob dnevu borca velika proslava. Na novem pokopališču pred vasjo so odkrili spomenik padlim borcem. – Planinsko društvo Ilirska Bistrica je na občnem zboru sredi julija ob svoji 60-letnici sklenilo postaviti na Sviščakih 300 metrov dolgo smučarsko vlečnico. – Konec leta se je pričela priprava za novo šolo v Knežaku po tipskem načrtu, po katerem je bilo zgrajenih že več šol v Sloveniji. Izbrana je bila lokacija zahodno od ceste iz Knežaka proti Baču in začel se je postopek odkupa zasebnih zemljišč. Če bo občina sredstva zagotovila (tudi v obliki kredita), se bo gradnja začela že spomladi. V stavbi bo 8 učilnic, 2 risalnici, učilnica za tehnični pouk, kuhinja, jedilnica, 3 kabineti, konferenčna soba in drugi prostori, ki sodijo v tak objekt. V novo šoli bodo hodili otroci iz bližnjih vasi.
• LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  …ker so se mu med vračanjem na zemljo po izskočitvi iz plovila in pred pristankom zapletle vrvi na padalu. Konec maja je v požaru v bruseljski veleblagovnici zgorelo 357 ljudi. Zaradi napetosti v zvezi s plovbo po Akabskem zalivu so junija Izraelci napadli Egipčane in jih hitro premagali ter tako razširili svoje meje (šestdnevna vojna). Sueški prekop je zaradi vojnega razdejanja ostal več let zaprt. Jugoslavija je arabskim državam pomagala s humanitarnimi pošiljkami blaga. 14. julija je v Ljubljani umrl pesnik Alojz Gradnik. V ZDA je prišlo do rasnih nemirov med belim in črnim prebivalstvom, v spopadih je več ljudi umrlo. Konec avgusta je v Ljubljano prispel ameriški zdravnik, slavni srčni kirurg dr. DeBakey, ki je z domačimi kolegi opravil nekaj srčnih operacij. V Zahodni Nemčiji je začela delovati barvna televizija, poskusno pa tudi v Parizu in Moskvi. V bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani je umrl 12. septembra pisatelj Vladimir Bartolj. V valovih razburkanega Indijskega oceana je požar zajel jugoslovansko ladjo Trebinje, 40 mornarjev se je rešilo v čolnih na neko drugo ladjo. Konec septembra pa je v trčenju avtobusa v avtodvigalo pri Zagrebu umrlo 15 angleških študentov. 9. oktobra je v spopadih z bolivijskimi vladnimi silami umrl znani kubanski revolucionar Che Guevara.  Pravoslavni patriarh Atenagora je obiskal v Vatikanu papeža  Pavla VI. V novembru so v Moskvi praznovali  50-letnico oktobrske revolucije; sovjetski predsednik Leonid Brežnjev je ob tej priložnosti dejal, da socializem ne zmaguje s silo, ampak je plod notranjega razvoja. Vojaška kriza na Cipru: merjenje moči med Grčijo in Turčijo je minilo brez spopadov. 15. oktobra je v koprsko pristanišče pripeljal prvi vlak po novi progi od Prešnice do Kopra – tako je Slovenija tudi po železnici povezana z morjem; z vlakom se je decembra v Koper peljal predsednik Tito; v Zidani Most pa je pripeljal prvi električni vlak iz Ljubljane. Skupina južnoafriških kirurgov je opravila prvo operacijo presaditve srca nekemu 54-letniku, ki pa je kmalu umrl; z drugim posegom pa so ledvici nekega ponesrečenca presadili v dva pacienta. Vreme: prvi sneg je pobelil  gorenjske gore 11. septembra. V začetku decembra je močno zasnežilo ceste po vsej Sloveniji.

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  Slovensko romanje v Rim je bilo v aprilu 1967, v maju pa h Gospe Sveti. Na obe se je odzvalo veliko romarjev. V slovesni avdienci jih je sprejel papež Pavel VI. Namen obeh romanj je bil trojen: pred 1900 leti sta v Rimu dala življenje za Kristusa prvaka apostolov Peter in Pavel. V Rimu so naši romarji počastili njun grob in se zahvalili za dar vere, ki smo jo prejeli po oznanjevanju apostolov. Drugi pomembni jubilej je bila proslava 1200 letnice, odkar je prva slovenska kneževina Slovencev sprejela krst; in še tretji jubilej v hvaležen spomin, kako so prebivalci Rima pred 1100 leti prve v Rimu posvečene duhovnike iz vrst Metodovih učencev počastili v staroslovenskem jeziku. – Papež Pavel VI. je ob 50-letnici Marijinih prikazovanj poromal 13. maja v Fatimo na Portugalskem. Namen je  molitev in pokora za mir v Cerkvi in na svetu. Portugalsko kritizirajo tudi mnogi znotraj Cerkve zaradi njenega odnosa do kolonij.  Druga papeževa pot je bila v Istanbul, Carigrad. Po 710 letih se je papež srečal s tamkajšnjim pravoslavnim patriar-hom Atenagorom. »Potrebno je sejati misli ljubezni in miru, v upanju, da bodo nekoč obrodile sad«, je rekel papež. – Grozljiva vojna v Vietnamu se tudi letos nadaljuje. Januarja je v prometni nesreči pri Sremski Mitrovici umrl podpredsednik jugoslovanske vlade Boris Kraigher.  Zaradi previsoke hitrosti se je zaletel v topol ob avtocesti, v avtu je bil skupaj s sinovoma Janezom in Markom, le mlajši sin Marko je nesrečo preživel.  V začetku leta je za nekaj časa velik sneg zaustavil ves promet v državi in nekatere kraje odrezal od sveta. Drugod po Evropi je zaradi mraza umrlo kar nekaj ljudi. Koncem januarja se je v Ljubljani začelo svetovno prvenstvo v umetnem drsanju. Svet učenjakov na Inštitutu Jožef Stefan je začel proučevati možnost graditve jedrske elektrarne v Sloveniji. Sredi marca so v Zagrebu visokošolski učitelji zahtevali večjo prisotnost hrvaškega jezika v javnosti, kar je povzročilo proti njim politično gonjo po vsej Jugoslaviji. Konec marca je na Angleškem izredno močna oseka odkrila blizu obale prazgodovinske grobove, saj se je voda ponekod od obale odmaknila do 10 km. 19.4. letos je umrl odvetnik in politik, zahodnonemški kancler med letoma 1949 in 1963, Konrad Adenauer, pomemben utemeljitelj nove Evrope. V Grčiji so z državnim udarom prišli na oblast generali, v državi so začeli preganjati in zapirati levičarske nasprotnike. Konec aprila je ob zaključku vesoljskega poleta tragično preminil sovjetski vesoljec Vladimir Komarov…

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  … libera in pokrop grobov; ob desetih v Šembijah – molitve in pokrop grobov na pokopališču. Spoved pred prvim petkom. – 8. december, Brezmadežna:  zvečer prej spoved za otroke in druge ob petih in pol, nič posta; na praznik maša ob sedmih in desetih, popoldne ob treh pete litanije Matere Božje, nato nauk za žene in dekleta skupaj, pol šestih večerna sv. maša;  praznično še v soboto 9. decembra, maše ob pol sedmih, devetih in petih, spovedovanje za starejše, kdor želi tudi na domu, po maši ob petih govor za može in fante in spoved. 10. December, 2. adventna nedelja: zorna maša ob sedmih in potem ob desetih, popoldne ob treh sv. maša, sklepna pridiga, papežev blagoslov, zahvalna pesem, film. Božič je v ponedeljek: zvečer prej spovedovanje do sedmih, ob enajstih molitve, opolnoči peta sveta maša, tudi ob desetih; od pol dveh do pol treh molitvena ura deklet, pete litanije z blagoslovom, ob petih večerna maša. Na sv. Štefana zjutraj nič, ob desetih maša, od pol dveh do pol treh  molitvena ura tretjega red in nauk za tretji red, vesoljna odveza in litanije z blagoslovom, večerna maša ob petih. – Prva nedelja v mesecu za može in fante (spoved zanje in sveto obhajilo); odpade pa v poletnih mesecih, je pa posebej zanje spoved v adventu in postu, pred prazniki, prvimi petki in kvatrami. Občasno je v nedeljah popoldne nauk za vse. Redno prihaja tednik Družina in knjige mohorjevke. V tem letu je bila 11. junija zlata maša v Zagorju (praznoval je tamkajšnji župnik g. Morel). V oznanilih za 9. julij  je župnik opozoril, da se je  izgubila železna štanga. Ob koncu leta pa je  objavil prosta mesta v klopeh  in sicer 13 na ženski strani in 9 na moški; opozorilo za kor in orgle (verjetno napoved obnove), za romanje in za miloščino. – V letu 1967 je bilo krščenih 29 otrok (leta 1867 pa 84), umrlih 27 (najstarejši 93, povprečna  starost umrlih 71), porok je bilo 13; obhajil je bilo v Knežaku 15.111, na Baču 507, v Koritnicah 541, v Šembijah 435, na Jurščah 1111 – skupaj 17.705. – Po svetu: Na veliko noč 26. 3. je papež Pavel VI. izdal okrožnico »O delu za razvoj narodov«, ki je našla silen odmev v svetu. Večinoma so jo »vsi ljudje dobre volje«, katerim je namenjena, sprejeli z odobra-vanjem, pa naj gre za »levo« ali bolj »desno« usmerjene, kar zadeva njihovo svetovnonazorsko , politično ali gospodarsko orientacijo. Poleg odobravanja in dobronamernih pripomb ni manjkalo zlonamerne kritike in povsem odklonilnih stališč, kar je dokaz, da sloni okrožnica na trdnih temeljih in pogledih.

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  … ob pol šestih  spoved, ob šestih se izpostavi Najsvetejše, litanije Srca Jezusovega, pridiga, sveta maša, vsake po ure sv. obhajilo, ob desetih slovesna sv. maša, od poldne do enih pri češčenju otroci, ob treh pete litanije Matere Božje, šmarnice, ob pol štirih pridiga, sv. maša, zahvalna pesem, blagoslov. Praznik Svetega Rešnjega Telesa v četrtek 25. maja: procesija v nedeljo kot po navadi – štiri postaje in nazadnje blagoslov v cerkvi. Prosim red! Bolniki naj na binkošti darujejo svoje trpljenje za svete namene; ofer ta dan za cerkvene potrebe. Prvo obhajilo v nedeljo 9. julija: zvečer prej bo za spoved duhovnik od drugod; otroci ob 6.30 zjutraj  kmalu v župnišču, ob sedmih maša za župnijo, skupno obhajilo otrok, mož in fantov; popoldne od dveh do treh molitvena ura, prvoobhajanci naj bodo ob ¾ na tri v župnišču; prav je, da vsi prvoobhajanci pridejo celi teden k sv. maši in od nedelje dalje 6 nedelj v čast sv. Alojziju. V torek, 15. avgusta, zapovedan praznik Matere Božje Vnebovzete (Veliki Šmaren) patrone naše fare;  maše ob sedmih, ob desetih peta, od dveh do treh molitev za dekleta, ob treh pete litanije Matere Božje, blagoslov; ob po sedmih zvečer maša. V nedeljo po prazniku ofer za cerkvene pevce. – Župnik odsoten od 20. avgusta celi teden; dežuren gospod iz Bistrice. – Romanje h Gospe Sveti (verjetno) v soboto 2. septembra. – Mali Šmaren: maše ob sedmih in desetih, molitvena ura tretjega reda popoldne  od dveh do treh, nato pete litanije Matere Božje in blagoslov: – Ponedeljek, 30. oktobra, sv. Jeronim: tukaj ob pol sedmih sv. obhajilo, tam maša ob devetih; v nedeljo tukaj maša ob sedmih, tam ob desetih v čast sv. Jeromnu. – Objavljen je urnik verouka: v torek prvi, četrti in sedmi razred, v sredo drugi, tretji, peti in osmi razred; šesti v četrtek in na Jurščah, v petek v Koritnicah in v soboto v Šembijah. – 22. oktober: misijonska nedelja. – Vsi sveti: maša ob sedmih in desetih; popoldne ob dveh litanije vseh svetnikov, blagoslov, pridiga, libera (pete molitve za rajne po prvih besedah psalma »Libera me…«), procesija na pokopališče. Red! Libera v cerkvi in pri križu – pokropitev grobov – mimohod. Kdor želi še posebej, naj počaka;  miloščine se odda pred cerkvijo; v klonici ne prižigajte sveč; po Zdravi Mariji v cerkvi vsi trije deli rožnega venca, spovedovanje; popoln odpustek samo 1x. – V četrtek Vseh vernih  duš dan: pol sedmih sv. maša, obhajilo vsake pol ure, ob osmih pri sv. Barbari vilje (daljša molitev za rajne, vzeta iz brevirja t.j. molitvenega bogoslužja) in sv. maša za vse, ki tam počivajo…

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  V postnem času je bil križev pot v nedeljah popoldne, običajno po molitveni uri, h kateri so bili povabljeni izmenično otroci, dekleta ali tretji red; v petkih v mesecu marcu maša pri Jeromnu ob devetih dopoldne, obhajilo pa v Knežaku ob sedmih. Na isti dan  Cvetna nedelja in praznik sv. Jožefa. Za obhajanje svetega tridnevja je župnik dal natančna navodila:  »V četrtek spomin ustanovitve sv. Rešnjega Telesa; sveta maša ob sedmih, ob štirih spovedovanje, tešče eno uro prej za skupno obhajilo med mašo; izven maše obhajilo ta dan samo nevarno bolnim; med glorijo zazvonijo zvonovi, ki utihnejo do sobote zvečer; po končani maši se prenese Sv. Rešnje Telo v božji grob; ura molitve za Bač, nato Knežak. Veliki petek: strogi post, celodnevno češčenje razen med obredi: ob devetih rožni venec in litanije, izpostavi se Najsvetejše; od poldne do enih otroci; ob treh branje pasijona in odkrivanje križa; sv. obhajilo duhovnika in vernikov; ob sedmih zvečer križev pot, pridiga in litanije Srca Jezusovega. V soboto ob pol sedmih blagoslov ognja; priporočen je post;  blagoslov jedil ob dveh v Šembijah, ob treh v Koritnicah, ob štirih v Knežaku. Ob sedmih  zvečer blagoslov ognja, velikonočne sveče, krstne vode, obnova krstne obljube, sveta maša;  med glorijo zazvone zvonovi cele fare, okrog osme ure. Velikonočni praznik: ob pol šestih  molitve, ob šestih procesija vstajenja po Knežaku, sveta maša za župnijo; možje, dekleta! Ob desetih peta maša; popoldne od pol dveh do pol treh molitvena ura deklet, ob pol treh pete litanije Matere Božje z dvema blagoslovoma. Velikonočni ponedeljek je nezapovedan praznik, maša ob sedmih in ob desetih. 1. maja je tudi praznik sv. Jožefa delavca, delavski praznik, zaobljubljen dan in začetek šmarnic: ob pol sedmih sv. maša,  ob osmih slovesna zaobljubljena procesija v Koritnice, tam pridiga in sv. maša; popoldne od štirih do petih  molitvena ura tretjega reda, ob petih začetek majniške pobožnosti in pete litanije Matere Božje in blagoslov. V torek ob sedmih sv. obhajilo za tiste, ki ne gredo k procesiji; procesija na Bač in tam sv. maša; v sredo ob sedmih procesija do sv. Barbare in nazaj, nato sv. maša. V četrtek zap. praznik Vnebohod – križev četrtek, maša ob sedmih in desetih, od dveh do treh  molitvena ura tretjega reda, ob treh šmarnice in pete lita Matere Božje in blagoslov, ob sedmih večerna sv. maša, po večernicah spoved pred prvim petkom, šmarnice ob pol osmih;  prvi petek in prva sobota v mesecu; god sv. Pija V.; v soboto 1. sobota v mesecu:  ob pol 7 rožni venec.  Celodnevno češčenje Svetega Rešnjega Telesa  v soboto, 13. maja:

IZ ŽUPNIJSKEGA ARHIVA, zvezek Marijin vrtec , rokopis – nadaljevanje: G. Fran Urbančič – Mate je daroval ograjo za jaslice, mizar Černetič je zastonj ograjo pritrdil in daroval ves les, kar ga je bilo še treba za jaslice. Tako so za tristoletnico prvih jaslic »Otroci Marijinega vrtca ljubemu Jezusu« pripravili novo veselje s svojim darom. Če je to kaj pomagalo k ublaženju src. Kar se je nabralo v škrabico pred jaslicami, se je porabilo v odkup 2 zamorčkov. Jožef, Marija (cfr. podobico). Na božični praznik so imeli otroci nekoliko bolj slovesen shod pred jaslicami. Otrokom se je veselje kar bralo iz obraza. Zapeli so tudi par pesmi pred Jezusom. Ne prej, ne pozneje kdaj jim ni šla pesem tako od srca in tudi prav čedno so zapeli navzlic temu, da so peli vsi otroci. Je pač srce govorilo. Te praznike so kar v gručah hodili ljudje gledat jaslice. Očetje so nosili svoje male v cerkev in jim kazali jaslice. Nekemu takemu otroku  se je Jezus smilil, ker je »streha tako slaba«. Pa tudi pri odraslih niso ostale jaslice brez vpliva. Prišla je med drugimi tudi neka Bačanka in prinesla 20 lir, da bi tudi ona imela nekaj deleža pri jaslicah. – Dne 23.8.23 so se otroci na paši igrali z granatami, ki so jih nerazstreljene popustili ital. vojaki. Pri tej priliki se je razletela granata in raztrgala Franca Fatur iz Bača 22, ki je bil sprejet 8.9. v Marijin vrtec. – 1924 – 28. aprila je bil na Juršičah blagoslov novih oltarjev, kora in križa sredi vasi. Vrtec se je udeležil te slovesnosti s svetinjami. Popoldne pa je bil na Juršičah slovesen sprejem v Marijin vrtec. Sprejetih je bilo –dečkov in 16 deklic. Zaradi prevelike daljave imajo ti otroci svoje shode doma. S kneškim vrtcem se družijo le, kadar je kaka večja slovesnost n. pr. Na praznik sv. R. T. in ob drugih podobnih prilikah. Dne 8. Sept. je bil drugi sprejem. Sprejetih je bilo 13 dečkov in 12 deklic. Kar se tiče obiska pri shodih, so otroci redni, zlasti iz Knežaka in Bača. Ob slabem vremenu in mrazu udeležba ni dosti manjša, le paša jih nekatere ovira. Otroci Mar. vrtca so vzeli v svoje roke tudi petje pri blagoslovu ob sobota zvečer. Za majnik so v Koritnicah začeli otroci Mar vrtca s šmarnicami. To je privabilo tudi odrasle, tako da so zlasti ob nedeljah prišli v cerkev tudi tisti, ki sicer nimajo te navade. Za naprej imajo vsako nedeljo popoldne večernico doma, ker v Knežak itak nihče ne pride k večernicam.  7.7.1924 je umrl kandidat M. vrtca Mihael Tomšič – Zajcev iz Knežaka 138. Otroci so se udeležili pogreba in par dni kasneje so prinesli otroci – iz lastnega nagiba – za eno sv. mašo za rajnega Mihca. (konec zapiskov. Priloge: seznama sprejema v vrtec in udeležbe dečkov in deklic  na shodih za leti 1923 in 1924; podobica s Pravili Marijinega vrtca in zgoraj omenjena podobica o odkupu 2 zamorčkov).

IZ ŽUPNIJSKEGA ARHIVA, zvezek Marijin vrtec v Knežaku, rokopis /nadaljevanje/: Nekoliko sem počakal, potem smo pa molili češčenasimarije. Nato sem jih opozoril na sledeče: 1. Kako naj pozdravljajo na cesti; 2. Vedenje okoli cerkve in v cerkvi, poklekovanje, molitve na glas; 3. Opomin na pogosto spoved in sv. obhajilo; 4. Jim naznanil skupno sv. spoved in obhajilo za mali šmaren; 5. Obenem sem jim obljubil dobrih knjig, ki na bi jih brali in zglede posnemali. Shod se je zaklenil z očenašem in češčenomarijo. Otroci so radi poslušali, toda vladala je nekoliko zmeda, ker niso prišle vse o pravem času. Spoznal sem tudi, da se je treba prej dobro pripraviti, imeti primerne časopise in knjige zase in otroke za sposojanje. Zato sem pisal takoj g. špiritualu Stroju, da nasvetuje potrebne. 3.9.16. Bil je shod dečkov. Izmed 32 jih je prišlo samo 10. Paša je gotovo eden vzrokov, pa morajo biti še drugi za tako pičlo udeležbo. Spored je bil isti kot pri shodu deklic, le da sem tu prebral najprej tudi imena. Skupno sv. obhajilo se je preložilo na nedeljo po malem šmarnu, ker ima Mar. družba ta dan svoje skupno obhajilo. Opozoril sem dečke tudi na to, da morajo imeti ob skupnih nastopih svetinje! 24. sept. 1916. Shod deklic: 1. Skupna molitev vere, upanja, ljubezni; 2. Obnašanje v cerkvi (ne sedeti z hrbtom proti oltarju); 3. Mala Lenčica (o posnemanju: prenašanje trpljenja in prejetje sv. obhajila; 4. Branje imen, za kontrolo. – Vrtec od l 1923 naprej. Starejši otroci so se še z veseljem spominjali na Mar. vrtec in so pripovedovali piscu naslednjih vrstic, kako lepo je bilo takrat pri shodih, kaj so delali, kako peli etc. Dne 23. aprila (1923) pa kar prideta v župnišče dva dečka iz Bača, da se želita vpisati v »vrtec«. To je bil nov začetek. Začeli so se priglašati še drugi in po nekaterih uvodnih govorih je bil prvi sprejem na Mali Šmaren 8.9.1923. Pri slovesnem shodu (med večernico) je g. župnik sprejel 31 dečkov (Knežak 17, Bač 11, Koritnice 3) in 73 deklic (Knežak 32, Bač 35, koritnice 6). Med shodom in pri slovesnih litanijah so peli otroci sami. Slovesno razpoloženje pri otrocih sta še povečala univerzitetni profesor g. Snoj in trnovski kaplan g. Gorše, ki sta prišla v Knežak. – Kmalu nato so začeli otroci zbirati za božično darilce Jezusu – za jaslice. Pri zbiranju so bili mnogi res požrtvovalni. Nekateri zlasti tisti, ki so več nabrali, so nabirali res iz svojega. Kadar so dobili v nedeljo kak »sold« za sadje etc., so ga prinesli v župnišče za jaslice. Ker je li 600 za otroke malodane nedosegljiva vsota, je bilo treba najti še druge vire, če nismo hoteli odraslih prositi pomoči. Vsako tujo pomoč je namreč »Vrtec« odklonil. Zanimiv je bil ta slučaj: Neka petletna deklica je prinesla 20 stotink za jaslice. Bilo je pa takrat par vrtčarjev navzočih. »Gospod, ta nima nič pravice dajati, še ni v Mar. vrtcu,« so rekli. Vire smo kmalu našli. Otroci so se lotili snaženja v cerkvah. V župni cerkvi so osnažili »koko« (lestenec) in uro v Koritnicah in tako je kapalo ter se počasi nabralo toliko, da je o Božiču le še malo manjkalo, do cele vsote. Jaslice so dospele v decembru. Član vrtca Stanko Urbančič – Matetov, jih je šel s konjem iskat v St. Peter.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): O občinskih volitvah leta 1905: … ugleda pred njo stoječega J. Š. ter ga začne psovati z najljutejšimi psovkami ter preklinjati Boga in krst njegov. J. Š. pristopi k njemu ter ga pozove, naj ne kolne Boga in krsta, če je krščanski mož. J. Č. zamahne proti njemu, a Š. ga sune od sebe in zbeži v hišo. Nato prileti vsa druhal nazaj, na čelu ji trgovec in posestnik U., ter navali na hišo s klicem: »Ura!«. Župan stopi na prag in pomirjuje. Oni kriče: »Doli z njim, ubite ga!« Župana potegnejo  s praga, trgajo ga, tolčejo po njem. F. U. vdre v hišo, tolče okrog sebe, rani ženo A. Š., sune županovega sina v neki sod, zgrabi Š. za vrat in ga tira ven med razlučeno drhal, da ga ubijejo. Š. rešijo drugi, potegnejo še župana v hišo in zapahnejo vrata. Bolna županova žena prihiti doli in se onesvesti. Otroci jočejo, možje letajo prestrašeni in zmešani po hiši. Kamenje se vsuje skozi okna, zadene več ljudi. Drhal razbija po vratih s pestmi, kolmi, skalami. Vrata se šibijo, hiša se stresa; rjovenje, kletvina… prednik Marijine družbe udari po oknu s kamnom, udari drugič, tretjič, prereže si ob ubiti šipi žile na roki, kri se mu ulije in s krvavo roko bije še dalje po oknih in vratih. (Peljali so ga nato k zdravniku in potem v bolnišnico v Ljubljano). Na skrivaj uide županov hlapec iz hiše in hiti po orožnike v Zagorje. Ti prihite, razpode tolovaje in rešijo uboge stanovalce gotove smrti. – Pero seveda ni vstanu opisati vsega dogodka tako, kakor se je vršil. Le toliko lahko rečemo, da je bil položaj tako grozen, da znabiti niti v turških bojih ni bilo groznejšega. Fanatizovane ženske so hrabrile svoje može in rjovele: »Ven s prasci in ubijte jih!« itd. Gorje, ako bi se posrečilo razbojnikom podreti vrata in dreti v hišo. Popolnoma smo bili prepričani, da bo vse mrtvo, možje žene in nedolžni otroci. /konec/ IZ ŽUPNIJSKEGA ARHIVA, zvezek Marijin vrtec v Knežaku, rokopis: Uvod. Marijin vrtec v Knežaku je ustanovil 12. aprila 1912 g. kaplan M.  Perčič. Imena njegovega sicer nisem dobil nikjer podpisanega, vendar se razvidi iz gornjega datuma. Kako je prišlo do ustanovitve, ni obširneje nikjer nič omenjenega. Tudi ni bilo nič slovesnega sprejema. V cerkvi je imel g. ustanovnik nagovor za otroke, jim razdelil podobice in svetinjice M. B. Kako so se vršili shodi, ni bilo nikjer nobenega zapisnika. Vršili so se pač pri sv. Barbari (kapelica na pokopališču), pa ne vem še v kakem gotovem redu. G. ustanovnik je naučil otroke moliti drugo uro češčenja J. Kr. v presvetem R. T. in to molitveno uro so imeli prvikrat 23. junija in sklenilo se je, da se bo molila vsak mesec. Zapisnik, ki sem ga dobil v roke, je imel še pripis g. Jan. Dežmana, naslednika kaplana, da so se shodi  1914 vršili do meseca avgusta redno. Razen tega je bilo sestavljenih tudi več imenikov dečkov in deklic, članov Mar. vrtca. Toliko je obsegal ves zapisnik dolgih 4 let, dokler nisem prišle jaz sem. Ravno radi popolnega pomanjkljivega zapisnika sem ga začel pisati znova, da ne bo mojim naslednikom tako mučno, kot je bilo meni, ko nisem vedel ne kod ne kam. Avgusta 1916, Karl Žužek. Zapis: 20.8.1916. Pri maši sem oznanil shod dekliškega Mar. vrtca pri sv. Barbari ob 2h. Ko sem bil točno ob uri tam, je bilo zbranih še zelo malo otrok.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): O občinskih volitvah leta 1905: … Ni bil priljubljen, ljudstvo ni verovalo v njegovo zmožnost in sposobnost. Farji so torej začeli na drug način. Agitirati so začeli z g. J. Č., ki je bil vedno trden steber naše stranke in spoštovan daleč naokoli. To je naše ljudstvo nekoliko zbegalo. Popje so si zadovoljno mencali roke. Agitacija se je podvojila. Začeli so pri ženah, pri dekletih. Žene so jokale okrog mož, matere so jim pomagale. S povzdignjenimi rokami so rotile može, sinove, naj ne zapišejo hudiču svojih duš. V družinah so se pojavili razpori, burni prizori. Marijine hčere, tretjerednice so prirejale devetdnev-nice za srečno zmago presvete katoliške cerkve. Po ulicah se je slišalo psovanje »brezverskih liberalcev«. Nekateri možje so začeli omagovati, uklanjati se. Agitacija čimdalje ljutejša. Od hiše do hiše, od vrat do vrat sta hodila farja; če se ju je  vrglo pri vratih ven, zlezla sta skozi okno noter. Nista odjenjala, po dve tri, štiri ure sta obdelovala posamezne trdovratne volilce. Možje so bežali iz hiš, ko so videli prihajati farja. Niso se jih mogli odkrižati. Lazila sta za njimi, klatila se po cele noči po vaseh okoli, ustavljala  ljudi po potih, na cestah – povsod. Za bolnike, ki so željno pričakovali poslednjega tolažila, ju ni bilo doma, nista imela časa. Iskali so jih po vaseh okoli. Tudi cerkovnika ni bilo dobiti doma. Lovil je duše za volitve, njegovo službo pa je opravljala hči. – Ob tej strahoviti gonji so postajali ljudje nervozni. Slišati je bilo že grožnje, kletvine. V nekaterih gostilnah je bila stalna pijača, kamor so omahljive volilce vlačili po sili, jih napajali, pregovarjali, grozili, lagali… In vendar navzlic vsemu temu je ostala velika večina mož trdnih, niso se dali premotiti, omajati. Vedeli so, da ne gre za vero, nego za bero; da namerava farška stranka vzeti kmetu našo občino ter jo zasužnjiti sebi ter jo izkoriščati v svoje sebične namene… Dne 2. t. m. je bila napovedana volitev enega odbornika za podobčino Knežak. C. kr. Okrajno glavarstvo pa je volitev sistiralo zaradi formalne napake in vsled pritožbe župnikove, ter je dotični odlok došel istega dne popoldne. Kaplan, župnik, cerkovnik in organist ter drugi pomagači pa so letali po vasi, bobnali ljudi skupaj ter jih tirali zlepa in zgrda v gostilno, kjer je bilo zbirališče in pijača. Nato so primarširali z župnikom na čelu in kaplanom odzadaj pred županovo hišo. Ta jim naznani, da je volitev prepovedana in jim razloži vzroke. Župnik, kaplan in trgovec U. strastno ugovarjajo. Končno se vzdigne cela armada in odkoraka z župnikom in kaplanom vred nazaj v gostilno, grozeč z besedami: »Na svidenje!«. V gostilni se je potem pilo na smrt, kolikor je kdo hotel. Kaj se je tam govorilo in skovalo, bo gotovo pokazala preiskava. – ob 4. uri popoldne se zasliši naenkrat po cesti doli grozovito vpitje in živalsko rjovenje. Kakih 40 mož prikolovrati doli po cesti, divjih grozečih pogledov. Grozeče dvigajo pesti, iz splošnega rjovenja pa je bilo razločiti le klice: »Liberalce ubit!«, »Cigani!« »Prasci!« »Lumpje!« itd. Ta tolpa je šla dalje mimo županove hiše s pestmi grozeč in preklinjajoč, da je bilo groza. Za njimi prirjove J. Č., prišedši do županove hiše, …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): O občinskih volitvah leta 1905: … s katero zaradi vsake malenkosti postopa proti svobodomiselnim dijakom. 2. Tolovajstvo v Knežaku. Priobčili smo natančno in do pičice popolnoma resnično poročilo o nečuvenem klerikalnem tolovajstvu v Knežaku in zdaj ve vsa slovenska javnost, kakih razbojniških sredstev se poslužuje duhovniška stranka, kadar ne more s poštenimi sredstvi zmagati. Volitev v Knežaku je bila vsled župnikove pritožbe sistirana. Napredna stranka je že zmagala v nekaterih podobčinah. A da ne bi zmagala tudi v Knežaku, zato je župnik najprej izposloval sistiranje volitve, potem pa je klerikalna armada vprizorila tolovajski naskok na županovo hišo, misle, da si s takim terorizmom zagotovi vsaj v Knežaku zmago. Duhovska stranka je najprej nastopila po razbojniško,  zdaj, ko je delo storjeno, ko je dosegla zaželjeno razburjenje vseh  strasti, sedaj pa seveda poskuša ogniti se kazenskim posledicam. »Slovenec« taji in prevrača dejstva tako, da morajo njegovi backi misliti, da zasluži pravzaprav župan vešala. Vse, kar je »Slovenec pisal, je najpredrznejše, uprav satansko hudobno zavijanje resnice. Ne dvomimo, da če bo treba, se dobi nekaj prijateljev in prijateljic prečastite duhovščine, ki bodo v največji potrebi celo po krivem prisegle. Saj smo doživeli že slučaje, da so duhovniki naučili ljudi, kako naj po krivem pričajo. A resnica pride vendar na dan! In tedaj bomo govorili dalje in tedaj se izkaže v celi svoji nagoti banditstvo kranjske duhovske stranke. 3. – Tolovajstvo v Knežaku. Iz Knežaka, 5. marca. Česar si človek ne bi mislil nikdar, to se je zgodilo. Naše drugače tako dobro in mirno ljudstvo se je dalo zavesti od brezvestnih sleparjev do ekscesov, ki jih moramo odločno obsojati, a tudi obžalovati. V Knežaku nismo dozdaj skoraj poznali pri volitvah »liberalcev« in »klerikalcev«. Šele od kar je bil sem poslan kaplan Andrej Magajna, je ustvaril to razliko, da je mogel uspešno »delovati« za sveto preganjano vero. Dotlej še precej tolerantni župnik Pehani se je prelevil pod vplivom tega človeka v bojevitega petelina, ter dela vso čast tvrdki Šušteršič & Bonaventura. Najprej se je ustanovila »Marijina družba«, v kateri se mladina hujska zoper vse, kar ni farškega. Nato so napravili posojilnico, v katero se lovijo kmetje v mreže, ki si jih, žal, sami nastavljajo. Ko so se v teh dveh pozicijah nekoliko utrdili, začeli so širiti »Domoljuba« in posojati »Slovenca«, prijavljali so v teh cunjah iz trte izvite sramotilne dopise o županu gospodu Č. in njegovi družini s krščansko željo, da ga pri ljudstvu pripravijo ob oni vpliv in spoštovanje, ki ga je vedno užival in ki je bil tudi glavna zapreka njihovemu nadaljnjemu prodiranju. Bližale so se občinske volitve in pričela se je strahovita gonja. Kakor psa sta letela oba popa po vaseh okoli, nagovarjala, grozila, hujskala. Naletela sta na odpor; nista tega pričakovala. Ljudstvo ni moglo in ni hotelo na njih povelje obsoditi mož, ki so jim bili dotlej vedno pomočniki in dobri svetovalci v vsaki sili, v vsakem slučaju. Ponujanega novega kandidata za županski stol, ki ga je postavil kaplan, ljudstvo ni maralo.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): –Odrezek iz  časopisa (verjetno iz Ameriškega Slovenca 1938): Prošnja na rojake. Strabane, Pa. Prošnja. V Knežaku pri Ilirski Bistrici (sedaj v Italiji) obhajajo letos stoletnico, odkar je tam bila ustanovljena samostojna župnija. V teku sto let se je število družin podvojilo, cerkev pa je ostala enaka že dve stoletji. Zato so sklenili za stoletnico cerkev povečati in zvišati. Domačini so zbrali že nad polovico potrebnega denarja, prosijo pa tem potom posebno svoje rojake in tudi druge za čast Božjo vnete Slovence, za kak velikodušen, čeprav majhen prispevek, ki naj se pošlje g. Antonu Tomšiču iz Strabane, Pa. Box 94. Za vsak dar že naprej: Bog plačaj! Cerkveni odbor v Knežaku, dne 14. svečana 1938. Jan. Kalan, župnik; Fran. Urbančič, odbornik; Fran. Smrdelj, odbornik. – Podpisani sem prejel zgoraj navedeno prošnjo za objavo v ta list. V imenu cerkvenega odbora apeliram na vse cenjene rojake in rojakinje po širnih Združenih državah, ki ste pred odhodom v tujino spadali v faro Knežak in ste bili krščeni v cerkvi Matere božje, katera nas sedaj ob 100 letnici prosi pomoči za povečanje. Stroški so preračunani na 100,000 lir. Kakor ste razbrali, je iz prošnje razvidno, je tam vedno več ljudi, cerkev je pa stara in je postala premajhna. Torej je nekako naša dolžnost, zlasti nas, ki smo iz kneške fare, da tudi mi po svojih močeh nekoliko žrtvujemo in tako pomagamo našim rojakom za njih tako plemenito delo. Vsak najmanjši dar bo tam s hvaležnostjo sprejet in vsa imena darovalcev bodo objavljena v listu. Vsi darovi naj se blagovole poslati na podpisanega. Vse prejete darove, kakor tudi imena darovalcev in darovalk bom poslal na pristojno mesto. V nadi, da se boste cenjeni rojaki in rojakinje odzvali gornji prošnji, vas najlepše pozdravljam. Anton Tomšič, Box 94, Strabane, Pa.  –

O občinskih volitvah leta 1905 je v kroniki zapis, objavljen v Oznanilu št. 24. Priloženi so odrezki iz časopisov (verjetno iz glasila liberalne stranke Slovenski narod), ki opisujejo volitve še z drugega zornega kota: 1. Št. Peter na Krasu. 4. marca. V Knežaku je naskočila nahujskana klerikalna druhal hišo župana Česnika s krikom: »Ubijmo liberalce.« Župan, hoteč druhal pomiriti, je bil dejansko napaden in je jedva rešil življenje. Skozi okno je druhal metala debelo kamnje. Hiša se je stresala vsled silnih udarcev ob vrata. Panika je bila nepopisna. Orožniki so prihiteli na pomoč in razpodili klerikalne tolovaje. Preiskava se je začela. Več pismeno. 2. Tolovajstvo v Knežaku. V Knežaku na Notranjskem se je zgodilo tako hudodelstvo, da kriči glas po zadoščenju. O tem hudodelstvu poroča naš današnji uvodni članek. Opozarjamo na ta slučaj vsa pristojna oblastva, za sedaj pred vsem državno pravdništvo. Naj bo državno pravdništvo prepričano, da bomo njega postopanju v tem slučaju posvečevali največjo pozornost. Nikakor nismo pri volji trpeti, da bi se v tem slučaju tudi tako postopalo, kakor se skoro navadno postopa, kadar so v kako hudodelstvo zapleteni duhovniki. Pričakujemo, da bodo vsa oblastva storila svojo dolžnost, zlasti pa da bo državno pravdništvo vsaj s tisto vnemo …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge) … da razpadejo v razvaline, ako ne pride o pravem času popravilo. Leta 1890 so cerkvico nekoliko prenovil. Leseni oltarček so nadomestili s kamenitim, ob strani cerkvice pa so prizidali žitnico za shrambo raznih darov, ki so jih ljudje prinašali v dobre namene. Take darove so potem spravili v denar, ki se je rabil za razna cerkvena popravila in dobrodelne namene. Oltarček je bil naročen iz Ljubljane, zraven pa tudi marmornata plošča, ki je imela biti vzidana v oltar. Ker pa je bilo na njej neko ime odveč, je tedanji župnik Ant. Ponikvar to ploščo zavrgel. Ostala je v hiši mojega očeta in je mogoče še danes tam, namreč v zgornji sobi pod skrinjo. Kot deček v šolskih letih sem jo večkrat izvlekel in ogledoval, ker so mi ugajale črke. V zadnji vrstici se je bralo »meseca maja 1890, Alojzij Vodnik, kamnosek, Ljubljana.« Ko smo bili še taki mali poredneži, smo se večkrat domenili in hodili ob nedeljah popoldne zvonit in klenkat na hrib k sv. Jeronimu. Pri neki taki priliki smo imeli smolo. Medtem ko našega klenkanja ni bilo ne konca ne kraja, se nam neopazno pojavi za hrbtom vaški mežnar Anton Dovgan. Kdor je mogel, je zbežal, ali katerega je dobil v roke, mu je pošteno nategnil ušesa. – Ko so pred 60 leti in več ljudje iz teh krajev začeli odhajati v daljno obljubljeno deželo in se jim je tam dobro godilo in so dobro zaslužili, je začelo od njih prihajati toliko naročil za sv. maše pri sv. Jeronimu, da jih domači župnik ni mogel sproti opraviti, temveč jih je oddajal v sosednjo faro Zagorje, da je zagorski g. župnik hodil maševat k sv. Jeronimu za srečne Amerikance. – Godovni dan sv. Jeronima se obhaja 30. septembra, prvo nedeljo v oktobru je pas v. maša na hribu pri sv. Jeronimu. Ta dan pridejo ljudje iz vseh okoliških vasi. V mojem času so prihajali tudi taki fantje, ki so imeli za klobukom pisane trakove, da so jim segali do tal, na prsih pa so nosili od svojih ljubljenk pripet šopek dehtečih cvetlic, kakor poje pesem: »Daj mi, dekle, cvetko zalo, da si jo na prsi pripnem, za spomin cvetlico zalo, predno v tuje kraje grem.« Ti fantje so s tem pokazali, da v par dnevih odrinejo k vojakom v Ljubljano, Gorico, Celovec ali Trst, in med takimi je bil nekdaj tudi podpisani. – Leta 1904 so pa cerkvico dva metra podaljšali, prejšnji stolp podrli in sezidali zvonik, ob strani pa prizidali zakristijo, tako da je bil prav lep pogled od blizu in daleč na to belo romarsko cerkvico in njen zvonik. »Cerkvica vrh gore, cerkvica bela,vsak dan pozdravlja te duša vesela!« Ker so pa začeli moji sovrstniki odhajati v daljno obljubljeno deželo, sem se tudi podpisani odpravil za njimi. Da ap ohranimo vsaj enega najljubših spominov na svoj rojstni kraj, smo naše društvo krstili na ime sv. Jeronima po ravnokar opisani cerkvici. Anton Tomšič.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge) Žup. uprav. Jožko Kovačič je zapisal: … iz Knežaka 149. Delo je hitro in lepo napredovalo brez kakšnih koli neprilik in nesreč. Šal in veselja med delom in posebno pri mizi ni manjkalo. Ko je pa delo že proti koncu, se je zgodila velika nesreča. Pri zlatomašni slovesnosti v Trnju, katero je obhajal g. Kovačič Franc, je gospoda župnika med pridigo, ki jo je imel sam, zadela do smrti možganska kap. Upraviteljstvo župnije je začasno prevzel tedanji kneški kaplan. Po slovesnem pogrebu, ki se je izvršil v torek dne 23. 7. 1963 in na katerem je bilo prisotnih 65 duhovnikov, se je delo na zvoniku nadaljevalo in končalo 31. 7. 1963. Srednja dnevnica za enega delavca je znašala okrog tisoč din. Kilogram belega kruha je stal din 100, črnega pa 80. Liter vina je bil 300 (tristo), liter piva 280. Kilogram mesa din 6000. Ena mesečna intencija din 400. Verodostojnost gornjih podatkov potrjuje Jožko Kovačič, žup. upravitelj.   – Odrezek iz Ameriškega Slovenca z dne 26. februarja 1947: Naš poročevalec sobrat Anton Tomsic nam je z današnjim svoji dopisom poslal tudi sličico svoje rojstne vasi Koritnice. Iz tega kraja je prišlo največ ustanoviteljev društva sv. Jeronima št. KSKJ  Strabane, Pa. Na desno se vije cesta po hribu do cerkvice sv. Jeronima, ki je komaj vidna na vrh zadaj, malo desno od sredine. Po tej cerkvici je to odlično društvo dobilo svoje ime. Od kod je društvo sv. Jeronima št. 153 KSKJ dobilo ime. Strabane, Pa. – Pri naši K. S. K. J. je naše društvo edino, ki si je izbralo ime sv. Jeronima. Pravilno se to ime glasi Hieronim, pa med Slovenci je prišla že v navado oblika Jeronim. Ko smo tukaj meseca aprila 1914 ustanavljali društvo, nas je bilo največ iz vasi Koritnice, kjer smo imeli nad vasjo na hribu malo pa lično romarsko cerkvico sv. Jeronima. – Vas Koritnice, kjer je podružna cerkev sv. Antona Puščavnika, ki spada v veliko in lepo faro Knežak, je oddaljena 11 kilometrov južno vzhodno od železniške postaje Št. Peter na Notranjskem. Tam sem preživel vsa svoja mladeniška brezskrbna leta in mi je vse ostalo v nepozabnem spominu. –  Cerkvica sv. Jeronim je stara okrog 450 let. Tako so mi pravili oče, ki so bili 28 let starejšina ali ključar; tako so pravili drugi. Tam kjer stoji cerkvica, je pred kakimi 450 leti neki pastir našel svetinjo sv. Jeronima. Na tistem mestu so tedaj vaščani sezidali malo cerkvico, spredaj klonico z malim stolpom, ki so mu rekli »lajbelc« in kjer sta bila dva prav majhna zvonova, v cerkvici pa je bil lesen oltarček. V vežnih vratih so napravil malo okence brez šipe, 4 palce dolgo in 2 palca visoko. Nekateri so vedeli povedati, da skozi to okence ob 11 uri zvečer pridejo ponoči duhovi v cerkev, ob 1 po polnoči gredo pa ven. Seveda je bila to samo bajka. Okence v vratih je imelo le ta namen, da je kak posamezen romar ali popotnik, ki je prišel med tednom, lahko pred vrati pomolil par očenašev in svoj milodar oddal skozi to okence. Kolikor je meni znano, je pri vsem tem ostalo do leta 1890. Seveda je bilo tudi prej potrebno večkrat kakšno manjše popravilo , ker zob časa polagoma tudi najtrše temelje spodje in uniči, …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge) … saj je vsak dan po eno uro premolil v cerkvi. Ob odprtem grobu se je v imenu domače duhovščine poslovil g. Franc Kovačič in s toplimi besedami orisal pokojnikov značaj, delo za župnijo in izredno prijateljski odnos do sobratov – duhovnikov. Ljubljanski kanonik  in profesor Jakob Šolar je pa osvetlil pokojnikovo življenjsko  zasidranost v Bogu, iz katerega je črpal globoko vero in moč, hkrati pa tudi izredno vedrost in ljubeznivost, s katero je osvajal srca. – Rajni mons. Janez Kalan se je rodil pred 70 leti v Suhi pri Škofji Loki. Kot duhovnik je služboval vsa leta na Primorskem: nekaj let je bil kaplan v Postojni in Trnovem pri Ilirski Bistrici, nato pa 42 let župnik v Knežaku. Bil je eden od najodličnejših duhovnikov na Slovenskem, duhovnik po Jezusovem srcu. V svojem značaju je združeval možatost z milino in modrostjo. Imel je za vse odprto srce, polno razumevanja za vse probleme, vedno pripravljen pomagati. Njegova gorečnost za župnijo je vedno rastla. O tem priča veličastna župnijska cerkev v Knežaku, ki jo je na novo postavil pred 25 leti in jo vsa naslednja leta dopolnjeval in krasil; enako podružnice. Sad njegovih duhovnih prizadevanj je pa vzorno urejena župnija, katero je versko obnovil in utrdil. V vernih srcih si je postavil najlepši spomenik. Njegova delavnost je prestopila meje njegove župnije. Po vseh pivških župnijah je pomagal kot spovednik, pridigar, misijonar in svetovalec. Silno je ljubil slovenski narod in naš jezik ter ga branil vsa dolga leta italijanske zasedbe in v zadnji vojni – proti vsem sovražnikom. Bil je zelo izobražen, široko razgledan in dovzeten za vse dobro in lepo, zlasti za cerkveno umetnost. Preromal je celo Evropo in bogate izkušnje doma porabil. – Njegovi župljani so svojo ljubezen do rajnega izrazili v molitvah, pevci v globoko občutenih žalostinkah, premnogi s cvetjem in solzami, vsi pa v hvaležnem spoštovanju. Vendar vse to ni dovolj, kot je omenil zadnji govornik ob grobu. V kratkem so že štirje duhovniki odšli s Pivke v večnost po zasluženo plačilo, novih pa ni. Iz naših družin naj izidejo novi duhovniški poklici, ki bodo nadaljevali, kjer so rajni duhovniki prenehali! – Žup. uprav. Jožko Kovačič je zapisal naslednjo Spomenico: Dne 8. VII 1963 se je začelo delo pri obnovi zvonika farne cerkve v Knežaku. Župnik kneške fare je bil tedaj g. Janez Kalan, ki je bil tudi dekan trnovske dekanije in častni kanonik reške škofije. Narediti je bilo treba najprej ogrodje. To delo je izvršil mojster Pečar Narde iz Klane, ki pa pri delu ni mnogo sodeloval zaradi svojega velikega trebuha. Delo sta po večini izvršila dva njegova sinova Lučo in Karlo ter Poklar Franjo. Glavni cimperman je bil Anton Kastelic iz Matulj, ki pa je po rodu iz Dobrepolj pri Il. Bistrici, sovaščan g. kaplana Jožka Kovačiča. Dne 17. 7. 1963 so prišli na delo tudi kleparji, po domače špenglarji, ki so bili Kastavci. Imena teh so sledeča: Zuzzi Anton iz Jušič, Kinkela Milan iz Jordani, Matičič Ivan iz Zameta, Ivanič Romani iz Jordanič in njegov sin Stanko, dvajsetletni fant s pravo kapucinsko brado. – Križ in ostalo železje na vrhu križa oziroma zvonika je popravil ali novo naredil kovač Novak Anton iz …    

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE – nadaljevanje  v gotici napisanega besedila, ki ga je iz nemščine prevedla Mateja Maslo z Bača in dovolila objavo:  O župnišču. Po povzdignjenju okraja Knežak v samostojno župnijo s kaplanom, je bila potreba po gradnji novega župnišča očitna. S pomočjo posebnega delovanja prvega gospoda župnika Ignaca Mallyja,  rojenega v Radohovi vasi, je bil že 30. marca 1841 razpisan nabor pri gradnji novega župnišča potrebnih mojstrskih del. Ta dela so bila ocenjena na sledeč način:  zidarska dela (795 goldinarjev in 38 ½ krajcarjev, tesarska dela (64 in 17 ½), mizar (249 in        34), ključavničar (243 in 10), kovač (129 in 38), lončar (0 in 75), steklar (112 in 24), pleskanje (119 in 24); skupaj 2080 goldinarjev in    16  krajcarjev. To vsoto so morali župljani zbrati, z izjemo 300f, ki so jih po ocenitvi lahko vzeli iz cerkvenega premoženja cerkva v Knežaku in na Baču. Delitev prispevkov se je zgodila tako: vsaka hišna številka je morala brez izjeme, v vaseh Knežak, Bač, Koritnice in Jurišče, plačati 12 guldnov /:dvanajst guldnov:/ v denarju. Poleg tega so morali lastniki goveda nuditi vlečno delo, tisti, ki pa goveda niso imeli v lasti, pa so morali ročno pomagati. Staro kaplanijo so 3. maja 1841 porušili, položili so tudi temeljni kamen za novo župnišče. Poleg prostora, na katerem je stala stara kaplanija, je bil za novo stavbo vzet tudi postranski del pokopališča, kjer je sedaj klet. Pri tem so veliko kosti umrlih izkopali in premestili. V času gradnje je duhovščina živela pri sosedu Sivcu,  gradnja pa je tako hitro napredovala, da so 15. avgusta 1841 na praznik v spodnjem delu stavbe že lahko kuhali in obedovali. Stanovanje je bilo vseljivo šele oktobra 1841, v naslednjem letu pa so odpravili vse morebitne napake.

————————————————–

V knjigo kronike so dodani časopisni izrezki in pisemske pole z naslednjimi zapisi:  Družina 17 (1963), nekrolog s  fotografijo: »+MSGR. JANEZ KALAN« Prišla je nedelja, 212. Julija, ko  smo hiteli na zlato mašo g. Kovačiča Franca v Trnju na Pivki. Verniki so v prazničnem razpoloženju napolnili prostorno in okusno okrašeno cerkev presv. Trojice. Med številnimi duhovniki je zlatomašnika spremil v cerkev tudi mons. Janez kalan, kanonik, dekan in župnik v Knežaku. Po pozdravni pesmi je gospod Janez stopil na prižnico in s tehtno besedo in globokimi mislimi začel zlatomašni govor o pomenu in vlogi duhovnika v današnjem svetu. Čez kakih 10 minut je prenehal, segel z roko preko čela in se nenadoma zgrudil na prižnici. Množica je zakričala in zajokala. Sobratje so gospodu Janezu zaman skušali pomagati, po prejemu sv. maziljenja, je do zadnje minute zvesti božji služabnik, izdihnil. Težko je v nekaj vrsticah oceniti delo in osebnost tega duhovnika. Na veličastnem pogrebu se je v nemi žalosti zgrnila vsa kneška župnija, 70 duhovnikov ter množica drugih prijateljev in sorodnikov od vseh strani; žalostni pesmi zvonov se je pridružil tudi z odrom obdani zvonik, kot bi žaloval za svojim gospodarjem, ki ni utegnil dokončati popravil. Trije govorniki so nakazali značilnosti rajnega gospoda Janeza. Gospod apost. administrator je poudaril njegovo izredno pobožnost; …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 – … zasuli s pepelom. Prestrašeni ljudje, ki imajo svoje tam, so se pomirili šele v enem mesecu, ko so pisma prišla od tam. Dne 26. aprila je umrla na Baču žena tovarnarja Urbančiča; na pokopališču je nato družina zgradila novo grobnico, ki je bila blagoslovljena dne 25. oktobra. Dne 13. julija je pogorela na Baču hiša in poslopje št. 30 (Branko). Dne 3. avgusta je padel v Lenkotovo štirno (Knežak 21) dve leti star otrok Alojzij Umek iz Knežaka 19 in utonil. Vodo so nato vso izpumpali; dne 5. decembra se je pa na skalah, ko je listje nosil in mu je zdrsnilo, ubil dvajsetletni Franc Jenko iz Šembij 27. Za advent je župnik zamenjal z g. Goršetom iz Štivana; v Koritnicah je bilo obhajanih v času adventa 56 oseb, na Juršičah 173, v Šembijah 162. Spomladi je bilo hudo deževno do srede julija; nato suša do srede septembra. Kljub temu je bil krompir dosti lep, popolnoma je pa bila uničena pšenica in fižol. Niti semena niso dobili in kar je bilo, same pleve, porabno edino za seme. Prvi sneg je padel 9. decembra in držal 5 dni. –

– Naslednje v gotici napisano besedilo je iz nemščine prevedla Mateja Maslo z Bača in dovolila objavo: V skladu z visokim odlokom deželne vlade z dne 5. maja /:1838:/ Tisoč osemsto osemintrideset, številka 9446, je njegovo visočanstvo avstrijski cesar z najvišjo odločitvijo dne 10. aprila 1838  blagovolilo odobritev povzdignjenja okraja Knežak v samostojno župnijo  s kaplanom, in v skladu s knežje-škofovskim odlokom z dne 17. aprila 1839, številka 463, je bila g. Ignazu Mallyju iz okraja Nussdorf, po visokem odloku deželne vlade z dne 11. aprila 1839, številka 6649, s strani kanonata in kranjskega verskega sklada podeljena na novo ustanovljena župnija Knežak, službo je nastopil 1. maja 1839. Kaplani so bili: I. Lukas Stanonik iz Škofje Loke, prišel 5. julija 1839, odšel v mesecu juliju 1840 kot kaplan v Hrašče. II. Franciscus Dollinar iz Škofje Loke, prišel v juliju 1840, odšel v mesecu oktobru 1841 kot kaplan v Črni Vrh nad Idrijo. III. Mathias Miksch iz Udmata pri Ljubljani, prišel 15. oktobra 1841, odšel 24. aprila 1843 kot kaplan v Kolovrat. IV. Joanes Tomsche iz Čateža ob Savi, prišel 15. septembra 1843, odšel 3. februarja 1846 kot kaplan v Žiri. V. Mihael Goldmaier iz Breznika, prišel 8. februarja 1846, odšel 25. aprila 1847 kot kaplan v  Mošnje. VI. Josephus Podlipnik z Bleda, prišel 29. aprila 1847, odšel 25. novembra 1850 v pokoj v domači kraj. VII. Thomas Schlibar z Brda, prišel 11. novembra 1850, odšel 5. maja 1852 kot kaplan v Oblak. VII. Anton Lavter, rojen v Stari Loki, prišel 6.5.1852. VIII. Lipe Cvek, rojen v Idriji, prišel 9.8.1855. X. Jože Zalokar, rojen v Lescah, prišel 10.10.1855. XI. Jože Meglič iz Krke, prišel 26.10.1858. XII. Mich. Skubic iz Toplic, prišel 27.5.1859. XIII. Anton Hočevar iz Hrušice pri Ljubljani, prišel 5.10. 1860. XIV. Blas Sušnik iz Gojzda, prišel 21.10.1862, v Knežaku umrl 3.4.1866 star 32 let. XV. Jacob Vindišer iz Sv. Martina pri Kranju, prišel 6.10.1864. XVI. Joann. Čadež iz Poljan nad Loko, prišel 22.8. 1866, odšel za kaplana v Senožeče dne 30.9.1868. –

– Od tu naprej v Oznanilu št. 3; prepis župnijske kronike je končan.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 – … v zahvalo je g. novomašnik imel dne 24. Julija v Knežaku obojno opravilo in podelil novomašniški blagoslov. Župnik je tudi spisal 7 pridig za tisk v Gorici. Dne 20. aprila je imel na konferenci v Senožečah referat o liturgičnem gibanju in predlagal, naj se molitve pri evangeliju, darovanju in povzdigovanju na glas molijo od ljudstva. Za poskušnjo se ta avgusta meseca vpeljala v Knežaku in Zagorju. Ljudje so poprijeli – seveda otroci s pomočjo učiteljice Angele Stegù so začeli in največ drže. Dne 13. junija za god sv. Antona Padovanskega je imel župnik sv. mašo v Lepem dolu pri Leskovi dolini pod hojo s slovenskim in italijanskim nagovorom. Asistiral mu je vikar šempetrski g. Janko Kramarič. Dne 17. julija  in naslednje dni se je župnik udeležil birme v Jelšanah, Trnovem, Klani in Brgudu. Birmoval je tržaški škof dr. Alojz Fogar. V začetku septembra je naredil pa 22 letih nove inventarje; pomagal jih je delati (in cerkvene račune) v Trnovem, Zagorju in na Premu. Na Juršičah letos ni bilo za shod sv. maše. B. Politika. Dne 7. februarja je župnik blagoslovil vpričo vseh it. oblastnikov na šolskem vrtu drevo v spomin +brata Benita Mussolinija z imenom  Arnaldo Mussolini. Koncem marca je bilo vendar enkrat tudi pri nas dovoljeno imeti radio. Župnik si ga je nabavil v sredi aprila. Avgusta so bile spet vojaške vaje; v župnišču sta stanovala dva višja oficirja (en kolonelo). Letos so bili znižani davki na živino, zato pa vpeljan nov »družinski davek«, ta pa zelo visok in krivičen. Je to občinski davek. Dvakrat so ga razglasili. Prvič so ljudje toliko kleli in grozili, da so ga umaknili. Drugič je bil ravno tako pristranski. Župnik ga je dobil 313 lir, nekateri hišniki do 75 lir, drugi nič; zato so baške ženske naredile punt: dne 15. septembra jih je prišlo na županstvo krog 70, kričale so po cesti in v hiši, da se je župan Bettoli ustrašil in telefonično odpovedal ta davek. Dne 28. oktobra je ta podestà skupno z župnikom še poslušal na shodu v šoli poslanico »Duce«ja, 4. novembra pa je bil odstavljen in prestavljen v Jablanico, od koder je prišel novi podestà Ciro Giuliani, Napolitanec, dober človek, ki je tudi na priprošnjo župnikovo znižal ta davek na polovico, a seveda vseh krivic ni odpravil. Dne 21. decembra so ženske iz vseh vasi spet prišle kričat pred županstvo, a so jih karabinjerji razpršili in voditeljico Bačank Karolino Bergoč iz Bača 47 za par dni zaprli.  V šolo je prišel iz Tolminskega Slovenec g. Že prve dni so ga tovarišice talijanske tožile, da je slovensko govoril z otroci in, dasi skrivaj, tudi z učiteljico Stegù. – Radi komunistične zastave nad Podtabrom so v Šembijah zaprli dva fanta. Dne 4. decembra je bila v šoli kratka proslava »Balille«, h kateri je bil tudi župnik povabljen in se odzval. C. Novosti. Dne 15. aprila je po fari, ki nima nič slovenskih časopisov, naredila veliko strahu in joka novica, da so izbruhnili v Argentini ognjeniki, ki so vse…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1944 – … na mestu gospodinjo, hudo ranile mlada gospodarja Šalina (št 3) in Lojza (št 60); tema obema so morali odrezati desni roki v ramenih; ženske in otroci so bežali skozi »žleb«, tam je bila smrtno zadeta s strojnico skozi pljuča žena Neža Hribar iz št. 7 in žena Marija Keš iz št. 32, ki ji je odbila nogo pod kolenom in  med prevozom v Postojno umrla. Zažigalne bombe so pa zažgale hiše št. 60, 9, 22, 32 in hleve št. 16, 26, 24, 20, 23, pa drvarnico št. 29. Bili so veliki zameti, in partizanski terenci so jih prepovedali prekidat, da ne bi mogli Nemci priti v naše vasi: govorilo se je, da so celo pisno pisali Nemcem, naj pridejo, če morejo(ni gotovo, a bili so tako zagovedni, da je tudi to verjetno);pa so prišli, a rešilni avti niso mogli priti po ranjence do 15. ure. Zdravnik, župnik in gasilci so hiteli v Koritnice; župnik je vsem dal sv. maziljenje; ko se je mudil v slamo kriti hiši št. 2 pri Mariju Keš, so vnovič prihiteli trije aeroplani in znova zmetali zažigalne bombe in mitraljirali. To pot v Koritnicah ni bil nihče ranjen, a zažgali so prav Klemenovo hišo št. 2. Da ni župnik in vsi, ki so bili notri (15. Ljudi)zgoreli, se imajo zahvaliti obokom v kuhinji in sobah. Krog eno uro so krožili aeroplani in hiša gorela. To pot (ob 11h) so bombardirali Juršiče. Ubit je bil en fant, ko je bežal: Zadel Jeronim iz št. 72; ranjena pa njegova mati, ki je pozneje ozdravela, in Uršula Zadel, žena bivajoča na št. 42, ki je pozneje umrla v bolnici v Postojni. Cerkvi so popokale vse šipe, razbita so bila vrata pod zvonikom in ubit veliki zvon. Zgorele so hiše št. 47, 40, 38, 42, 15, 81, deloma 75, 72, 68; Še tretjič so tisti trije aeroplani prileteli ob pol štirih. To pot so mitraljirali po strehah v Knežaku in Baču. Na Baču so leteli prav nizko in zažgali hišo št 82 (Puškin) in gospodarsko poslopje št 19 (Miklačev). Precej so vedeli za hiše najhujših terencev. Posebno na Baču so začeli najbolj trdovratni moški  molit sv. rožni venec. Iz maščevalnosti so drugi dan 24/2 partizani zažgali (seveda v lastno škodo) tovarno v Koritnicah. Dne 15. marca so Nemci obkolili Knežak, segnali vse ljudi z župnikom vred na Cehevsov travnik pod sv. Barbaro. (Kaplana so imeli zaprtega na št 68), preiskali hiše; dobili v skednju na št. 162 komunistične letake in ga zažgali; več hiš so okradli (v župnišču vino), krog 15 fantov odpelji, večina poslali v zloglasno taborišče Dachau, kjer jih je par umrlo (Kne 7, Kne 189), izropali št.  68; odpeljali Antonijo in Tereziko, dekleti, ki so jih na veliki petek v Bistrici ustrelili   (naprej v Oznanilu št. 71 za leto 1944). – C. (izpuščeno iz l. 1932) Župnik je dne 14. Februarja blagoslovil v farni cerkvi v Trnovem sliko sv. Terezike Det. Jezusa in imel slavnostni govor; od dne 20 do 23 februarja je imel ponavljanje misijona v Orehku. Dne 22. maja je imel v Trnovem novomašniku Viktorju Perkanu pridigo o duhovniku kot namestniku troedinega Boga; …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1944 – … ko sta delala v slovenščini izpit za konkurz trnovska begunska kaplana Melhijor Golob in Babnik Karol. Dne 4. 5. je dal župnik svoji materi sveto maziljenje. Umrla je pa dne 8. 5., ko je bil župnik odsoten na petdesetletnici g. Janeza Vadnjala v Šmihelu in so Nemci iz župnišča odpeljali v zapor kalana Božiča v Bistrico, od koder se je vrnil 11/5; pokopal je mater dekan Jamnik v spremstvu gg. Goloba (Trnovo), Kovačiča iz Košane, Morela iz Zagorja, Hostnika iz Trnja, Goršeta iz Slavine, Vadnjala iz Šmihela, Babnika in Horvata iz Trnovega. Zaobljubljena procesija dne 15/5 se je vršila, a v Koritnicah so župnika in kaplana Nemci obkolili z drugimi moškimi pred Jernejevo hišo (št. 51)  in šele čez par ur izpustili. Dne 22. 5. so bile od vojakov vdrta in polomljena vrata pri sv. Jeronimu (od zakristije in cerkve). Dne 28. 5. je imel ostro pridigo proti komunistom g. kaplan; partizani so grozili, da ga bodo odpeljali, a so ga pustili, jeza je ostala na župniku, češ da ga šunta. To ni bilo res, ker je bil opozorjen, naj bo previden. Za 8. junija, ko je bila procesija Sv. R. Telesa je grozil dež, zato je šla procesija mesto krog sv. Barbare kar mimo župnišča in šole k prvi kapelici; a padalo ni, tako da se je naprej v redu vršila. Dne 7. julija je prišel za nekaj tednov iz Ljubljane župnikov stric prelat Janez Kalan Evangelist. V Knežaku so njegove pridige proti partizanom še prenesli, a v Slavini so ga 5. avgusta hoteli kar zapreti. Župnik je dne 26. julija imel govor pri blagoslovitvi prenovljene cerkve sv. Ane v Dolenjah pri Jelšanah, dne 24. avgusta pa blagoslovitvi nove kapelice sv. Družine v Novokračinah. V lepem vremenu so zavezniški aeroplani skoraj vsak dan brenčali proti Nemčiji in Madžarski; večkrat so se čule detonacije iz Trsta, Reke in bogve od kod v velik strah ljudi. Dne 2. Januarja so partizani izropali peka Mihelja Knežak 206. Dne 11. Januarja je odstopil župan dr. Franc Škrlj, njegov naslednik je postal zidar Tomšič Matija iz Bača, ker je znal nemško. Dne 10. Januarja sta bila ubita od Rusov v nemški službi v Šempetru dva mlada moža: Jože Tomšič iz Knežaka 50 in Franc Urbančič iz Bača 159. Dne 24. januarja so Nemci obkolili Knežak in Bač vzeli več raioaparatov in odvedli nekaj deklet, dne 25/1 so peljali 10 Zagorcev proč. Dne 29/1 so odpeljali prisilno partizani v gozd 13 fantov. Dne 15/ sta se vrnila iz taborišča Mathausen dva: mož iz Bača 27 in fant iz Knežaka 187; oba tako sestradana, da bila ar tednov v smrtni nevarnosti; župnik jih je rešil, ker je na prošnjah poudarjal, da nista komunista, ampak od Italijanov odpeljana le zato, ker sta bila Slovenca. Na pepelnično sredo dne 23. februarja po maši ob 8 ¾ so se čule v Knežaku hude detonacije: nemški aeroplani so bombardirali Koritnice. Prve bombe so padle pred novo Pustovo hišo (št. 68) in ubile…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1937 – … pridigal , da treba za 100 letnico fare v letu 1938 cerkev povečat. Dne 30/11 je župnik poklical. Zid. Mojstra Matija Tomšič iz Bača naj naredi proračun za 70.000 lir. 5/12 je bila v župnišču seja zastopnikov vseh vasi s Šembijci vred. 8 in 9 decembra so župnik, ključarji in vaški načelnik (Marjetač – Knežak 4a) pobrali po hišah obljube – koliko bo kdo dal. 13. In 17 decembra po Baču, 14/12 po Juršičah, 15/12 po Koritnicah. Ljudje so zraven voženj obljubili do 40.000 lir. Surovo sprejeti smo bili samo na Juršičah (ena hiša …) in na Baču (tri hiše …). Drugod povsod vljudno, še z veseljem. Zato smo na seji 21/12 sklenili zidat po načrtu inž. Tomažič Franca in 28/12 vložili prošnjo za zidavo na škofijo.