Od nekdaj so kristjani svoje umrle pokopavali okoli cerkva. Tako je pokopališče, kraj žalosti in minljivosti, postalo kraj ali njiva upanja. Kdor se da tam pokopati, izpove vero v Kristusa in se ga, od mrtvih vstalega Gospoda, oklepa še po smrti. Krščansko pokopališče zato ni zgolj kraj žalosti ampak je na njem križ znak upanja: krasijo ga drevesa, cvetlice in luči – znamenja ljubezni in povezanosti. Pokopališče je njiva novega življenja in kraj upanja: to je krščanski pogled; to je vera v vstajenje. Toda upanje ne odpravi žalovanja. Pristna vera nam pomaga žalovati in daje nova obzorja tolažljive vizije v prostranost večnega življenja. Žalosti nam ni treba potlačiti, saj se nam skoznjo obzorje spreminja in očiščuje in pomaga motriti preteklost, današnji in jutrišnji dan v novi luči. Le sprejeta žalost pomaga odkrivati upanje v temini in bolečini. Pokopališče nas zato res spominja na smrt in večno življenje. Govori pa nam tudi o našem sedanjem življenju, o našem vsakdanjem življenju. Opogumlja in vabi nas misliti na minljivost in neminljivost, da ne izgubimo meril in cilja. Ni pomembno kaj imamo, ampak kaj smo pred Bogom in za soljudi. Pokopališče nas vabi, naj živimo v občestvu svetih. Vabi nas, naj v življenju iščemo in bomo to, kar more obstati v smrti in v večnosti (dr. Anton Štrukelj)
Pokopališče – božja njiva
