Avtor: Administrator

Znotraj  mednarodnega Leta družine poteka teden za življenje, ki želi  poudariti »kulturo skrbi za drugega«. Ta je najprej značilna za ožjo družino, kjer starši noč in dan skrbijo za svoje otroke, in zakonci skrbijo drug za drugega.

Obenem pa je kultura skrbi za drugega širša resničnost, gre preko generacij, razteza se v širšo družbo in jo blagodejno oblikuje v duhu svetovne človeške družine, svetovnega bratstva. Predstavljajmo si deklico, ki  je prinesla svoji prababici šopek rož. Starkino obličje razodeva žlahtno skrb, ki jo je vse od mladosti živela za svoje domače in s katero jih še vedno v molitvi spremlja na njihovih življenjskih poteh. Tako se srečujeta otroško veselje in preizkušena življenjska vedrina. Preizkušnje, ki jih živimo in ki jih doživljamo v skrbi za drugega, so klic, da bi odkrivali resnični Vir veselja do življenja, ki ne presahne.  »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo«, je ta Vir opisal apostol Janez. Ta Vir, Božja ljubezen, nam daje potrpežljivost in vztrajnost v dobrem, kar je blagoslov in sreča tudi za nas. »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.«

(1Jn 3,14).

V Stični je včeraj pod gornjim naslovom potekalo  tradicionalno, že 41. srečanje mladih: na deževno in mrzlo  soboto je kljub dežju in mrazu vladalo toplo in veselo vzdušje.  Sveto mašo je daroval koprski škof Jurij Bizjak. V pridigi je mlade opogumil, da bi vedno znali stopiti iz udobja in izbirati viharje, ki jih prinaša življenje. “Če se hočeš naučiti plavati, moraš skočiti v morje, in če se hočeš naučiti jadrati, se moraš podati na morje: Zaman se učiš jadrati na kopnem in zaman se učiš plavati po suhem! Treba je skočiti v morje in treba je odriniti od kraja, da postaneš izkušen morjeplovec in vzdržljiv plavalec.” Pred sveto mašo je mlade nagovoril tudi predsednik republike Borut Pahor. To je bil že njegov šesti obisk Stične mladih. Dejal je, da se dobro spominja treme pred svojim prvim obiskom festivala ter presenečenja nad toplim sprejemom, ki ga je v Stični deležen vsakič znova. “To kar sem doživel takrat me je popolnoma prevzelo. Vi ste mi odprli vrata, jaz sem stopil skoznje in naletel na veliko toplino, odprtost, strpnost in sožitje. Bilo je vedno, ko sem bil tukaj, danes sem šestič, čudovito. Hvala vsem za to veliko, odprto srce.”

Pozdrav vsem otrokom in staršem, ki ste letos prvič ali pa spet vstopili v šolske prostore in  se bomo  kmalu srečali tudi pri verouku oz. pri župnijski katehezi. Govorimo o katehezi, ki   pomeni odkrivanje lepega in dobrega. To je izhodišče za pot v sveto in božje. Zdravi in dobri odnosi v družini so najboljša osnova za odkrivanje  Boga in vere vanj. Pri katehezi želimo družinsko izkušnjo povezati z izkušnjami v skupnosti župnije. V župniji smo v neke vrste družini, ko smo pri verouku, pri maši, pri dejavnostih ali pri igri. Tu prijateljujemo, se oblikujemo, vzgajamo. Starši ste v svoji družini prvi in nenadomestljivi kateheti. Vi ste  nenadomestljive priče vere: v besedah in ravnanju. Kar vi mislite, govorite in delate, to dajete svojim otrokom kot vrednote, ki so temelj njihove vere. Z župnijsko katehezo vam želimo pomagati v vašem prizadevanju za oblikovanje vaših otrok v odrasle in verne ljudi. Medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje družinske in župnijske skupnosti je zato zelo pomemebno in potrebno.

Pismo staršem in otrokom ob začetku verouka:

Dragi starši in otroci!

V začetku novega veroučnega leta vam vsem želim veliko dobre volje in Bog nja bo z vami na vseh vaših poteh in pri vseh opravilih! Verouk v Knežaku v letu 2022/23:

1. triada: verouk bo v TOREK po spodnjem urniku; uporabljali bomo delovni (dz) in liturgični zvezek (lz); listke dobijo otroci v nedeljah po maši in jih doma prilepijo, s pomočjo staršev poiščejo tudi odgovor in ga zapišejo );  

 

1. r. ob 16.15, dz Božji otrok sem 12,00 € + lz 3,70 € = 15,70 €
2. r. ob 15.30, dz Jezus je moj prijatelj 12,00 € + lz 3,70 € = 15,70 €
3. r. ob 14.30, dz Kristjani praznujemo skupaj 12,00 € + lz 3,70 € = 15,70 €

 

2. triada: verouk bo v ČETRTEK po spodnjem urniku. V drugi triadi bodo otroci rabili učbenik (iz župnijske zaloge in od starejših), delovni in liturgični zvezk.

 

4. r. ob 15.00, dz Božje darilo zate (novo) 15,00 € + lz 3,70 € = 18,70 €
5. r. ob 14.00, dz Znamenja na poti k Bogu 7,50 € + lz 3,70 € = 11,20 €
6. r. ob 16.00, dz Radi živimo (za dva letnika) 17,00 € + 3,70 € = 20,70 €

           

3. triada: verouk bo v PETEK po spodnjem urniku; uporabljali bodo spodaj navedeno gradivo; v pripravi na birmo bomo uporabljali Sveto pismo.

 

7. r. ob 14.15, delovni zv. Radi živimo (od lani)
8. r. ob 15.00, delovni zv. Radi živimo (od lani)
9. r. ob 16.00, pripravljeno gradivo

 

Verouk za vse skupine bom imel župnik (Lojze Milharčič, tel 041 338 915, lojze.milharcic@gmail.com).  

Verouk poteka v veroučni učilnici (in/ali v cerkvi) v Knežaku. Otroci pridejo k verouku točno in gredo potem domov!  Zbirno mesto je ob čebelnjaku ali na dvorišču pred učilnico (ob slabem vermenu). Zadrževanje drugih v bližini izvajanja verouka je za skupino, ki ima “uro”, moteče.  Za 1r in 2r traja srečanje 30 min, za vse druge skupine pa 45 min. Priprava na prvo obhajilo (3r) in na birmo (7r in  8r) vključuje poseben program.

Otroci, vrnite lanski veroučni učbenik in spričevalo  (podpisano od staršev; če ga za preteklo veroučno leto še niste dvignili, vas čaka za naslednje leto); imejte s seboj peresnico in vse, kar vanjo spada!

Na veroučno nedeljo, 11. septembra, bo pri maši ob 10.00 blagoslov veroučencev in nahrbtnikov.

Starši, poskrbite, da otrok poravna stroške za pripomočke (izročite mu točen znesek v kuverti z imenom/priimkom). Vabim vas na srečanje za vse starše veroučencev, ki bo v torek, 13. septembra, ob 20.00  v cerkvi.    Vabim vas skupaj z otrokom redno k  nedeljski sveti maši. Starši, molite za svoje otroke!

 

Pozdravlja  vas župnik!

V sredo so naši škofje objavili besedilo sinodalnih predlogov, ki so sad sinodalnih pogovorov različnih cerkvenih skupnosti iz naših škofij. Celotno besedilo obsega 10 strani; tukaj so povzetki:  

Sinodalnost naj se nadaljuje! Sinodalni pogovori, sinodalne oblike posvetovanja in sinodalna miselnost naj se nadaljujejo na vseh ravneh. Oblikujmo lepa in duhovno bogata in razumljiva bogoslužja! Redno se udeležujmo bogoslužja, da se bo krepila naša vera in bomo iz njega prejemali moč. Vsak vernik naj sprejme neko zadolžitev v cerkvenem/župnijskem občestvu. Večkrat razlagajmo pomen bogoslužja. – Bodimo veseli in ponosni kristjani! Povezujmo se v živo občestvo, ki seže v vsakdanje življenje. Samozavestno pričujmo z življenjem in besedo v vseh okoliščinah. Odprimo naša občestva! Gojimo kulturo dialoga, poslušanja in medsebojnega sprejemanja, da se bo vsakdo počutil sprejetega. Ohranimo naklonjenost do oddaljenih, kljub njihovim posebnostim. Začenjajmo pogovor o temeljnih vprašanjih vere. Krepimo vlogo laikov in njihovo sodelovanje z duhovniki!  Pomagajmo duhovnikom v vprašanjih njihovega življenja in dela. Opolnomo-čimo laike za učinkovito sodelovanje z duhovniki. Ponudimo programe formacije za krepitev vere, znanja in veščin sodelovanja. Gradimo kulturo sprejemanja odgovornosti in odločanja! Jasno določajmo pristojnosti in odgovornosti. Vsak naj sprejme svoj del odgovornosti. Gradimo kulturo zdravega vodenja. Prevetrimo strukture, da bodo odgovarjale navdihom Svetega Duha! Župnijski pastoralni sveti naj postanejo to, kar nosijo v svojem imenu. Naučimo se skupinskega razločevanja in odločanja. Sodelujmo in povezujmo se med seboj! Ponudimo in sprejmimo dobre pobude tudi preko meja posameznih župnij, škofij in cerkvenih skupnosti.

Narodni sinodalni povzetek – TUKAJ.

Papež Frančišek se je nedavno več dni mudil na obisku pri kanadskih domorodcih, se jim opravičil in jih prosil odpuščanja za nečloveško in nekrščansko ravnanje z njihovimi otroki v cerkvenih vzgojnih ustanovah. Da bi »civilizirali indijance«, je država pospeševala njihovo asimilacijo in je za to uporabila Cerkev, ki je pokorno in za denar to tudi počela. – Podlo brisanje domorodnih kultur in trgovino s sužnji so vzdrževale nekatere današnje »svetle« evropske države.  Ob njih lahko Slovenci ponosno  pokažemo našega rojaka, škofa in misijonarja Friderika Baraga, ki je tudi deloval med indijanci. Vendar je v nemškem jeziku o njih napisal več knjig, za njihovo izobrazbo pa sestavil slovnico in slovar očipvejskega jezika; v tem jeziku je napisal in izdal tudi več nabožnih knjig. Baraga in njegovi sodelavci so domačinom pomagali umno kmetovati in gospodariti , učili so jih raznih obrti, da so se  lažje obranili pred vsiljivimi Zahodnjaki, ki so jim prodajali orožje in alkohol. – Da bi vedeli, da duhovniki niso počeli samo slabe stvari, kot je sicer izpadlo iz poročil ob papeževem obisku v Kanadi! In ne nazadnje: a ne bi bilo lepo, da bi našega rojaka Barago končno proglasili za svetnika! Priporočajmo se mu v molitvi.                                      (prim. Novi glas, 2022/30, str. 5)

 

Zahvaljujem se ti, Gospod,

za blagoslov dolgega življenja,

da vedno daješ obroditi sadove tistim,

ki se zatekajo k Tebi.

 

Odpusti, o Gospod,

mojo ravnodušnost in razočaranje,

toda ne zapusti me,

ko mi upadajo moči.

 

Uči me gledati z upanjem

v prihodnost, ki mi jo daješ,

na poslanstvo, ki mi ga zaupaš,

da ti bom brez konca prepeval hvalnice.

 

Naredi me za nežnega sodelavca

Tvojega odrešilnega dela,

da bom z ljubeznijo čuval svoje vnuke

in vse male, ki iščejo zavetje pri Tebi.

 

Varuj, o Gospod, papeža Frančiška

in nakloni svoji Cerkvi,

da bo svet rešila osamljenosti.

Vodi naše korake na pot miru.

Amen.

Ko dosežemo določeno stopnjo udobja,  pozabimo na marsikaj, tudi na Boga. Velja pa tudi nasprotno: izpraznitev in poslovitev od vernosti odpre človeka za iskanje zunanjih vrednot, ki ga kot po nekakšnem obvozu lahko spet pripeljejo v območje presežnega, verskega; lahko rečemo, da se človek po  ovinkih spet vrne v Božji objem.  Ali pa se za vedno oddalji od njega. Ta proces včasih zaznamo pri vernih, ki so se v času nekega intenzivnega dela (npr. gradnje hiše)  oddaljili od domače župnijske skupnosti. Ko je projekt končan, se ali vrnejo v nekdanjo skupnost ali pa se najdejo v kakšnem drugem duhovnem okolju. Zgodi se pa tudi, da jih ni nikjer več in so kakor izpuhteli iz verskega okolja. Kdor nosi v sebi kaj duhovne naravnanosti, se lahko k njej vrne po “obdobju duhovne krize”, ki jo povzroči prezaposlenost ali kakšni drugi veliki projekti. Gre za neke vrste ponovno prebujenje ali celo spreobrnjenje. – Nekaj podobnega se lahko zgodi, ko poleti z dopustom ali počitnicami  prekinemo običajno ali pa zelo intenzivno intelektualno ali pa fizično in psihično obremenjenost  šolskega, študijskega, poklicnega dela. Sproščeno zadihamo, se pretegnemo in kmalu smo spet pripravljeni za  nove izzive. Med njimi in med dopustom in počitnicami ne opustimo nedeljske maše, redne molitve in zlasti ne – biti kristjan tudi, ko sem na počitnicah in na dopustu.

 (prim. Ambrož Kodelja,  Novi glas 2022, št. 23, str 5)

Duhovnik Martin Šuštar je župnik v Marezigah in odgovorni  za orgle in zvonove v naši škofiji (kot trnovki kaplan je pred 10 leti nekaj časa nadomeščal tukajšnjega župnika). Na vprašanje, zakaj je toliko ljudi vraževernih, je povedal:  Mislim, da za to, ker do Boga potrebuješ odnos in zvestobo. Vera je odnos, ki ga moraš stalno gojiti. Izprašuje vse tvoje življenje. Vraževerje pa tega ne zahteva. Je nek »dodatek«, ki se ga poslužuješ, kadarkoli se ti zahoče, in si pri tem prepričan, da ti občasno »pomaga«. Ne potrebuješ odnosa do tega. Ne nagovarjaš nikogar, le želiš, da bi ti te sile pomagale. Drug razlog je pomanjkanje vere. Vraževerje na videz zapolni del tega primanjkljaja. Poleg tega je vraževerje ekstravagantno. Ljudje hočejo enostavne, takojšnje odgovore. Pri pravi veri pa je pomemben element potrpežljivost in zaupanje, da se zgodi Božja volja. Pri vraževerju pa izsiljuješ, da se zgodi tvoja volja. – Kaj pa nabožni predmeti, npr.  svetinjica? Bog se nas zagotovo dotika po Božji besedi, zakramentih, prek odpovedi in dobrih del. Hkrati pa je vsaka stvar, ki nam vliva upanje v Božje varstvo, Božjo bližino, za nas koristna. Zato imamo kapelice ob cestah, križe na stenah. To pomaga najbolj, če imamo osnovo: zakramente, Božjo besedo. Jaz nosim na verižici križ in medaljon sv. Benedikta.

(prim. Družina 23, priloga Naša družina, str. 8-10)

Duhovnik Martin Šuštar je župnik v Marezigah in odgovorni  za orgle in zvonove v naši škofiji (kot trnovki kaplan je pred 10 leti nekaj časa nadomeščal tukajšnjega župnika). Na vprašanje, zakaj je toliko ljudi vraževernih, je povedal:  Mislim, da za to, ker do Boga potrebuješ odnos in zvestobo. Vera je odnos, ki ga moraš stalno gojiti. Izprašuje vse tvoje življenje. Vraževerje pa tega ne zahteva. Je nek »dodatek«, ki se ga poslužuješ, kadarkoli se ti zahoče, in si pri tem prepričan, da ti občasno »pomaga«. Ne potrebuješ odnosa do tega. Ne nagovarjaš nikogar, le želiš, da bi ti te sile pomagale. Drug razlog je pomanjkanje vere. Vraževerje na videz zapolni del tega primanjkljaja. Poleg tega je vraževerje ekstravagantno. Ljudje hočejo enostavne, takojšnje odgovore. Pri pravi veri pa je pomemben element potrpežljivost in zaupanje, da se zgodi Božja volja. Pri vraževerju pa izsiljuješ, da se zgodi tvoja volja. – Kaj pa nabožni predmeti, npr.  svetinjica? Bog se nas zagotovo dotika po Božji besedi, zakramentih, prek odpovedi in dobrih del. Hkrati pa je vsaka stvar, ki nam vliva upanje v Božje varstvo, Božjo bližino, za nas koristna. Zato imamo kapelice ob cestah, križe na stenah. To pomaga najbolj, če imamo osnovo: zakramente, Božjo besedo. Jaz nosim na verižici križ in medaljon sv. Benedikta.

(prim. Družina 23, priloga Naša družina, str. 8-10)

Vedno znova slišimo koga reči: »Saj plačam, zakaj bi bil še hvaležen in prijazen.« Najžlahtnejših stvari v življenju ne moreš plačati z denarjem: ljubezni, naklonjenosti, prijaznosti, pripravljenosti za pomoč in še veliko podobnega. Prav zaradi teh stvari pa je naše življenje veliko lepše in laže živimo tudi v težkih situacijah. Tako je hvaležnost ena najpomembnejših stvari v našem življenju. Dobro je, če vedno znova pomislimo, za kaj vse smo lahko hvaležni. Že za življenje samo, za vse, kar imamo, za vse ljudi, ki so ob nas. Tudi za moč, da prenesemo marsikaj težkega, neprijetnega. Zato je nujno, da začnemo že otroke učiti, da znajo biti hvaležni. Tega se ne morejo učiti na posebnih urah učenja o hvaležnosti, ampak ob zgledu ljudi, s katerimi živijo. Če vidijo, kako so starši hvaležni za vse, bodo to znali tudi oni. In ljudje, ki znajo biti hvaležni, veliko laže živijo.

(Meka Klevišar, Družina 2022/21, str. 10)

Nikoli se popolnoma ne otresemo preizkušenj in raznih nadlog. Tudi našim prednikom ni bilo prizaneseno in so pogosto molili: Kuge, lakote  in vojske, reši nas, o Gospod! Tako piše: »Grozovita kolera je po  selih tukajšnje strani naše domovine neusmiljena. Kdor ne verjame, naj pride, da ga po raznih pokopališčih popeljem. Na Ternovskem bova našla do 140, na Knežkem okoli 60, na Zagorskem 50 komaj mesec starih grobov, kamor je kolera potisnila otročiče, ljudi boljših let, postarane in stare. Kogar vidim, mu berem na obrazu zapisano besedo: »Groza«. … Še hujše je bilo v vasici kneške fare v Koritnicah. Zmed 290 prebivavcev jih je kolera v 14 dneh čez 50 pobrala, in skor vsak se je mogel z njo boriti, toda marsikdo jo je premagal. V veliko hišah jih je ob enem ležalo po troje, šteroje, in zlasti v revnih, brez postrežbe, brez čedenja, v strašnem smradu in neznanih bolečinah – le groza je misliti!. Hvala Večnemu, da je jela huda morivka pojenjavati.« (Kmetijske in rokodelske novice, 1855/67, str. 267)