Avtor: Administrator

Jezus uporabi zelo preprosto podobo: vrabca, majhno in takrat »poceni« ptico. V Jezusovem času sta bila namreč dva vrabca vredna le en novčič – skoraj nič. Pa vendar Jezus pravi, da niti en vrabec ne pade na zemljo, ne da bi to bilo v Božji vednosti. Če Bog pozna usodo tako majhnega bitja, koliko bolj pozna in spremlja vsakega izmed nas. Včasih mislimo, da so naše skrbi za Boga premajhne. Evangelij pa pravi ravno nasprotno: za Boga ni nepomembnega človeka in ni nepomembnega trenutka našega življenja. – Jezus pravi: »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.« To je močna podoba Božje bližine. Bog nas ne pozna površno ali od daleč. Pozna naše veselje, strahove, dvome, naše padce in naše hrepenenje. Pozna tudi tisto, česar drugi ljudje ne vidijo. To pomeni, da pred Bogom nikoli nismo anonimni, kot nekdo, ki se Bog zanj ne zmeni. Iz tega Jezus potegne sklep: »Ne bojte se!« Strah je pogosto posledica občutka, da smo sami. Evangelij pa pravi: nismo sami. Bog vidi, spremlja in nosi naše življenje. Tudi ko ne razumemo dogodkov, ko pride bolezen, izguba ali negotovost, Bog ni odsoten. – Jezus doda še zagotovilo: »Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« V svetu, kjer se vrednost človeka pogosto meri po uspehu, moči ali koristnosti, evangelij razodeva drugačno resnico: naša vrednost prihaja iz tega, da smo Božji otroci.- Če Bog skrbi za vrabca na nebu in pozna celo število las na naši glavi, potem mu lahko v polnosti zaupamo tudi svoje življenje. Zato kristjan ne živi brez skrbi, a z zaupanjem, da je naše življenje vedno v Očetovih rokah. AI

Jezus jasno pove: “Č e ne jeste mesa Sina č lovekovega in ne pijete
njegove kr vi, nimate življenja v sebi” To ni nikakršno pretiravanje. Tu
gre za življenje, ki ga sami ne bomo nikoli ustvarili: Božje življenje.
Prejmemo ga lahko le od njega, če se hranimo z njegovim telesom, s
prejemanjem svetega obhajila. Obhajilo ni nagrada za neko vzorno
vedenje, temveč zdravilo v človeških slabostih. Svetost ni prepustnica
do zakram entov, temveč so zakramenti pot do svetosti. Obhajilo lahko
prejmemo, četudi je kdaj naša vest obremenjena z malimi prestopki, t.
i. lahkimi grehi. Še več! Evharistija, v kateri v celoti sodelujemo, ko
prejemamo sveto obhajilo, te grehe odvzema. Katekizem: Evharistija
krepi ljubezen, poživljena ljubezen pa izbriše male grehe, ki se jih
pozneje spovemo tudi v zakramentu sprave, toda dejansko
odpuščanje doživimo že pri evharistiji. Ljudje bi jedli kruh in bili siti, in
živeli udobno in brezskrbno. Kristus p a ponuja popoln obrat v
človeku. Človek naj ne živi, da bi se nasitil, ampak da bi kakor Jezus,
dajal sebe v hrano drugim. Hrana pomeni pri Jezusu izziv za
darovanje, ne potešitev, ki omogoča počitek. Ne živimo zato, da bomo
jedli, ampak jemo zato, da bomo živeli. Ne živimo zato, da nam je
udobno, ampak da živimo polno in dajemo življenj e drugim. Ob
uživanju Rešnjega T elesa se ob tej skrivnostni hrani spreminjamo v
kruh za druge. Evharistija pomeni življenje z Jezusom, iz njega in
zanj. Evharistija osmišl ja Božjo besedo in
življenjem iz nje. Jezus nas vabi, da živimo iz
uživanja njegovega telesa in njegove Besede.
Le tesno prepletanje oboje hrane nam prinaša
večnost. Vzemimo oboje s hvaležnostjo in
veseljem kot dar za naše življenje! prim. E. Mozetič

Mar nismo tudi mi kakor učenci zaklenjeni? Mar nismo preveč brezbrižni do sveta okrog nas? Koliko ljudi je v popolnem obupu. Koliko ljudi je umaknjenih v svoj svet brez cilja, brez luči. Bomo molili, da Sveti Duh odpre vsa ta vrata? Kaj bomo storili, da jih bomo odpirali z njim?
Strah nas je soočenja z ljudmi, strah nas je, da nismo dovolj dobri, strah nas je prihodnosti. Koliko več strahov poznajo ljudje, ki se ne morejo nasloniti na Boga. Bomo začeli prositi za pogum? Bomo stopili do sočloveka in mu prinesli pogum, ki nam ga daje Bog in ki ga iščejo ljudje okrog nas?
Tekmovalnost, zavist in ljubosumje dušita naše odnose. Se bomo odprli Svetemu Duhu, da bo on naša moč, in se bomo poslovili od ogroženosti? Mar ne bi mogli prinesti svetu okrog nas več upanja?
Občutki nemoči nas stiskajo v kot in umikamo se pred svetom. A Sveti Duh želi, da spregovorimo v jezikih tega sveta. Da bi nihče ne bil sam, ampak da bi skupaj gradili kraljestvo ljubezni.
Pojdimo v svet. V moči Svetega Duha postanimo aktivni kristjani.
E Mozetič

Sveta evharistija je »vir in vrhunec vsega krščanskega življe-nja«. Sveta evharistija je »vir in vrhunec vsega krščanskega življenja«. Je najsve-tejši zakrament, spomin Gospodove smrti in vstajenja, vir krščanskega življenja ter srce Cerkve. V njej je navzoč sam Kristus, ki se za nas daruje in je naša duhovna hrana. Cerkev po njej trajno živi in raste ter napreduje v edinosti. Evharistija je trajni zakrament, ki spremlja in zaznamuje kristjana na celotni življenjski poti od otroštva do poslednje ure. Obhajanje svete evharistije imenujemo tudi sveta maša. Med mašnim obredom prisotni kristjani, če so pripravljeni (brez greha in eno uro tešč), lahko prejmejo posvečeni kruh, ki je Jezusovo telo; čemur pravimo sveto obhajilo. Posvečene hostije običaj-no vernikom deli mašnik ali drug pomoč-nik tako, da položi hostijo na iztegnjeno levo dlan ali pa v usta na jezik. Obhaja-nec, ki je v obhajilnem sprevodu prišel pred delivca obhajila, hostijo spoštljivo zaužije in se vrne na svoje mesto v cerkvi. Trenutki po obhajilu so zelo pomembni, da v srcu in telesu počastimo in molimo žive-ga Boga, ki smo ga dostojno prejeli, sedaj pa ga najprej sami v tišini in tudi z drugimi verniki z glasno molitvijo ali petjem časti-mo, slavimo in prosimo. Pri prvem svetem obhajilu otrok prvikrat prejme sveto evha-ristijo, Jezusovo telo, pod podobo kruha. Prvo sveto obhajilo prejmejo otroci na začetku osnovnega šolanja po vnaprejšnji dobri pripravi na koncu tretjega razreda. Priprava pri katehezi (verouku) nanj traja tri leta in pomeni predvsem uvajanje v celotno življenje iz evharistije, otrokovi starosti primerno umevanje in sodelovanje pri evharističnem slavju. Najbolj pa je pomembna priprava, ki se dogaja v družini na osnovi obljube staršev pri krstu, da bodo vzgajali otroka tako, da greh ne bo okužil njegovega božjega življenja. Kar pomeni, da poskrbijo za svojo in otrokovo versko rast in prisotnost v župniji, ki ji pripadajo: poleg redne nedeljske svete maše tudi sodelovanje v dejavnostih in dogajanjih v župniji; doma pa je izraz vernosti družinska skupna molitev in življenje po krščanskih načelih. Pri slovesnosti prvega obhajila ne bi smeli dajati prevelikega poudarka zuna-njostim (obleka, darila…), ki lahko zatemnijo bistvo zakramenta. Omogočiti moramo primerno duhovno vzdušje, da se vsi prisot-ni v duši in telesno srečajo z živim Kristu-som v skupnosti, ki je zbrana pri maši, ki bere in posluša Božjo besedo, ki skupaj moli in poje. – Pred prvim obhajilom otrok mora biti v primernem času zanje tudi prva spoved, ki naj jih pripravi na vredno preje-manje Božjega kruha in bo postala tudi nekaj trajnega v njihovem življenju. Ker je prva spoved zelo pomemben dogodek v življenju vsakega otroka, naj bo priprava nanj temeljita in postopna. Primerno je, da pripravo, kakor tudi prvo spoved, opravi domači župnik skupaj s sodelavci.

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA
Bela nedelja je tudi nedelja Božjega usmiljenja. Učence je moralo biti sram, da so se tako slabo izkazali v zadnjih dneh življenja njihovega Učitelja. Počasi so doumeli, da jim Gospod brez zadržkov odpušča. Še več, doumeli so, da tako zelo verjame vanje, da jim naroča, naj odpuščajo v njegovem imenu. Ta ljubezen in to usmiljenje sta zdrobila še zadnje okove njihovih zaprtih src. Prosimo Gospoda, naj prežene naše strahove, odpre vrata naših src in prižge svojo luč v našo temo.
In še nekaj. Jezus pozna človeško naravo. Ve, kako težko verjamemo bližnjemu. Božje usmiljenje je podeljena izkušnja njegovih ran. Jezus zato Tomaža povabi, da se dotakne njegovih ran. To niso rane njegove zmage, to so rane njegovega ponižanja. Vendar Jezus ve, da je Tomažu lahko blizu le, če mu zaupa najintimnejše, kar ima – rane, ki mu jih je povzročil človek. Po razodevanju ran tvega, da bo ponovno zavržen. To je Božje usmiljenje.

(E. Mozetič)

Bratje in sestre v Kristusu!

Evangelist Janez začenja vest o Jezusovem vstajenju s prvim dnevom
tedna, ko je prišla Marija Magdalena navsezgodaj h grobu, kjer je bil
kamen od groba odvaljen in Gospoda ni bilo. Za ves svet je bil tedaj še
en »ponedeljek«, ko so se ljudje odpravljali po svojih opravkih in so
pred seboj videli še en običajni teden. Nekaj ducatov pa jih je tistega
prvega dne v tednu še precej prestrašenih trepetalo, kaj bo z njimi, ker
je bil njihov Gospod, Jezus Kristus, kruto pokončan.

Verjetno je Marijina novica učencem zbudila še več vznemirjenja. A
neustavljivi val o veliki novosti, ki je spremenila svet, se je v tistem
trenutku že sprožil. Do konca tistega prvega dne v tednu so nekateri že
poročali o tem, da so videli Gospoda. Nekateri so ga s težavo
prepoznavali; da bi namreč tisti, ki so ga videli umreti na križu in
položenega v grob znova živel, je bilo za človeka nemogoče. Grob je bil
do tedaj edina nespremenljiva gotovost; z Jezusovim vstajenjem je grob
postal prehod k Očetu. Pričevanje vstajenjske liturgije in praznovanje
teh, ki so sprejeli vero v to novost, veje tudi v naših krajih.

Tudi za marsikoga je morda danes običajna nedelja – dan počitka ali dela
v dežurnih službah. Morda mnogim tudi danes bolezen, samota, neuspeh
razžira srce in telo. Toda val oznanila, da je Jezus vstal, zmore
premakniti kamen, ki zatemnjuje moje življenje. Kakor je bilo za
Jezusove učence potrebno 40 dni, da so sprejeli vest, da Jezus živi, je
tudi nam dan čas: čas, da bi to pričevanje izkusili v svojem življenju.
Da Jezus tudi vsakemu izmed nas da znamenja, po katerih bomo verovali
Vanj. To vse spremeni, ker spremeni naš zadnji cilj. Spremeni cilj
upanja, ki je temelj našega vsakdanjega odločanja, delovanja.

Vest o praznem grobu je Marija Magdalena prinesla Simonu Petru in
drugemu učencu, ki ga je Jezus imel rad. Ta drugi učenec si danes ti,
sem jaz, ki danes znova posluša vest, ki je ni mogoče utišati: Jezus je
vstal. Dragi bratje in sestre, škofje vam želimo, da bi val tolažbe in
upanja zaradi Jezusovega vstajenja, ki razodeva tudi našo nesmrtnost v
Jezusu, oblival tudi vaša srca.

Msgr. dr. Janez Kozinc
Soboški škof

V Jezusovem trpljenju je presunljiva njegova tišina, ki smo jo srečali že v pretekli tihi nedelji, še bolj pa pred nas stopa v današnjem pasijonu. V trenutkih temačnosti in velike stiske je potrebno molčati, imeti pogum molčati, če gre le za krotak molk in ne molk, poln mržnje. Zaradi krotkosti tišine bomo izgledali še bolj šibki, ponižani in tedaj se bo hudič opogumil in prišel na plan. Potrebno se mu bo zoperstaviti v tišini, vztrajati, vendar pa z isto držo, kot jo je imel Jezus. On ve, da vojna poteka med Bogom in vladarjem tega sveta in da ne gre za to, da bi položili roko na meč, ampak da bi ostali mirni, trdni v veri. To je ura Boga. In v uri, ko se Bog spusti v boj, mu je potrebno pustiti, da ga odbojuje. E. Mozetič

Kakšen vtis nam pusti današnji evangelij? Ozdravljeni kot kakšen otrok dopoveduje učenjakom, da mora biti tisti, ki ga je ozdravil, Bogu blizu, sicer tega ne bi mogel storiti. Farizeji mogoče v nas zbujajo grozo zakrknjenosti. Kljub čudovitemu čudežu ostajajo pri svoji odločitvi. Ta, ki ozdravlja, je vreden samo še obsodbe. Nobena stvar jih ne bo premaknila. Starši združujejo oba pola – komična ugotovitev, da je to res njihov otrok, ki pa bi moral biti slep. Kako to, da vidi, tega pa ne vedo in se v to raje ne poglabljajo, ker bi jim lahko škodilo. Jezus pa izstopa iz te zmede. Prišel je, da prinese na svet sodbo, da vznemirja vse. Tako tiste, ki se zdi, da vidijo, kot tiste, ki ne vidijo. Nikogar, prav nikogar ne pusti pri miru. Pravi, da je prišel, da spregledajo tisti, ki ne vidijo, in oslepijo tisti, ki vidijo. Ne pusti nas pri miru. Hoče, da živimo. Hoče, da spregledamo. (E. Mozetič)

Nismo bili na gori, da bi s svojimi očmi videli Jezusovo obličje, ki se je svetilo kot sonce. Pa kljub temu je bila tudi nam izročena Beseda zveličanja, je bila podarjena vera in smo tudi v različnih oblikah okušali veselje srečanja z Jezusom. Zato nam Jezus pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Na tem svetu, zaznamovanim s sebičnostjo in pohlepnostjo, Božjo luč zatemnjujejo vsakodnevne zaskrbljenosti. Pogosto pravimo: nimam časa za molitev, nisem sposoben opravljati kakšnega služenja v župniji, odgovoriti na prošnje drugih … Toda ne smemo pozabiti, da nas je krst, ki smo ga prejeli, napravil za pričevalce, in sicer ne iz naših sposobnosti, ampak iz daru Svetega Duha. V tem postnem času naj nam Devica Marija izprosi tisto poslušnost Svetemu Duhu, ki je potrebna, da se odločno odpravimo na pot spreobrnjenja.

Papež Frančišek

POTREBUJEMO BLIŽINO

Dragi bratje in sestre! Iz vere nas mnogo  misli  usmerja k Bogu: to so misli upanja. Vsiljuje pa se tudi nadležna misel: konec je z nami, kristjani izginjamo. Kot  da nam vse polzi iz rok – manj rojstev, krstov, cerkvenih porok, manj ljudi pri maši, župnije umirajo. Kaj zdaj? Kje je rešitev? Iskreno povem, da tudi sam iščem. A vem, da še vedno gremo proti obljubljeni deželi. Izgubili smo že veliko nepotrebne prtljage. Čas odnaša tradicijo in varnost, množičnost in vplivnost. Plujemo proti novim deželam negotovosti in presenečenj. Ni odločilno, v kakšno prihodnost si želimo priti, odločilno je, kako se bomo notranje spremenili. To je preobrazba. Potujemo, da bi se rešili. Ne moremo ostati na istem mestu. V stalnosti in ustaljenosti ni razvoja. – Izbiramo med življenjem in smrtjo, pravi danes modri Sirah. Zvestoba je krepost, ki izvira iz odločitve. Vedno se znajdemo pred ognjem in vodo, pred življenjem in smrtjo. Če si želimo živeti, bomo storili vse, da bomo živeli. Če si tega ne želimo, bomo pač izbrali konec. Gospod vse to vidi. Vsa dejanja pozna že, ko so spočeta v naših mislih. Ne tolerira greha in ne dovoljuje brezbožnosti. – Člani župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov so zelo dragoceni in pomembni. Z duhovniki so nosilci ohranjanja vere. Njihova osebna vera, pričevanje v svetu in pastoralna dejavnost še zmeraj držijo Cerkev v Sloveniji pri življenju. Napori so veliki. Mnogi izkazujete izjemen pogum in herojstvo. Zaradi vas nam je Gospod še naklonjen s svojo milostjo. Prav tako nam je naklonjen zaradi vere in zvestobe članov župnijskih občestev, ki so odšli od nas v večnost. Oni dajali utrip naši Cerkvi. Njihova imena so zapisana v Božjem srcu. Čeprav se s težkim srcem poslavljamo od njih, ostajata hvaležnost in molitev, naj jim bo Gospod velikodušen s svojimi blagodejnimi darovi. – Dragi župljani, pri izbiri novih članov obeh župnijskih svetov, upoštevajte, da mora biti njihova pomembna lastnost bližina z Jezusom. To je nujno. Jezus je s svojo bližino in delovanjem korenito spremenil miselnost učencev. Oni so sprva imeli posvetne poglede in so razmišljali po človeško, ne po Božje. Jezus jih je na to nenehno opozarjal. Poseči je moral Sveti Duh. Po Jezusovem vstajenju in po binkoštih se je njihova miselnost korenito spremenila. Sprejeli so miselnost križa, ki je dotlej niso mogli. Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom opozarja, da ne oznanjamo »modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi. Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje«. – Zadnji referendumi in volitve nakazujejo nujnost korenite spremembe miselnosti na vseh ravneh družbenega življenja in zato tudi spreobrnjenja. Kristjani se radi podredimo komandi in zagovarjamo tudi tisto, česar zaradi svoje vere nikakor ne bi smeli. Volimo osebe, ki nas sramotijo. Molčimo, ko bi se morali oglasiti in braniti svojo versko svobodo in vrednote. Jezus ne mara sklonjenih hrbtov. Kdor spreminja postavo, ne more upati na vstop v nebeško kraljestvo. Tudi glede ubijanja ne ostaja samo pri peti Božji zapovedi. Beseda »tepec« ali »norec« je dovolj za peklensko pogubo. Podobno je s prešuštvovanjem, saj že poželjiv pogled po ženski ali moškem pomeni izvršeno zlohotno dejanje. S prisego svoji resnici se pred Božjim prestolom ne bomo mogli rešiti. Na koncu velja samo »da« dobremu in »ne« zlu. Spreobrniti se med potovanjem pomeni odkriti, kdo v resnici sem. Mojzes je potreboval štirideset let, Jezusovi učenci tri leta, mi pa … Če ne odkrijemo, kdo v resnici smo, se ne bomo nikoli spremenili. Ostali bomo enaki. Če bomo ostali enaki, bo cilj za zmeraj oddaljen in mi bomo propadli. Postni čas vsakomur daje priložnost za zapuščanja starega človeka v sebi, da bi našel novega.

Pri izboru članov in članic pastoralnih in gospodarskih svetov ne glejmo samo na izobrazbo in poklic, ampak bodimo pozorni tudi, kako kandidati živijo svojo vero. Potrebujemo ljudi, ki znajo tudi ob nasprotovanjih in neuspehih ohraniti notranji mir in dostojanstvo. S tem nam pomagajo, da tudi nam neuspehi in pretresi ne ukradejo notranjega miru in bližine z Jezusom. Potrebujemo ljudi, ki prinašajo upanje, izvirajoče iz vere v Boga in iz tesne osebne bližine z njim, saj brez bližine ne bomo obstali. Pridi, Gospod Jezus, in potuj z nami!

+ Peter Štumpf, koprski škof