Avtor: Administrator

Pogosto spregledamo, da ženin iz današnjega evangelija zamuja in se niti ne opraviči. Še več: na svatbo ne spusti tistih, ki jim je zmanjkalo olja, a zmanjkalo jim ga je, ker je zamujal on sam. Kazen torej za zamujanje plačajo povabljene device, ne pa ženin, ki je zamujal!? Velikokrat se mi zdi, da nisem kriv, da se stvari slabo končajo. Težko je sprejeti, če si leta prizadevaš za dobro, rezultata pa ni. Kljub temu da vabim na svatbo, ni svatbe ne zame ne za bližnje, ljudje so užaljeni, dobro delo pa je onemogočeno ipd. Mislim si, da se podobno lahko počuti dekle ali fant, ki si prizadeva, da bi odnos zaživel, pa odnos vseeno propade. Zdi se, da je nagrada za trud polom. Nihče se ti ne opraviči. Še kriv si. Podobno je, če razpade zakonski odnos ali če vzgoja pripelje do ‘izgubljenih’ sinov. Nazadnje nosiš kazen, da ne moreš na ‘svatbo’, ‘ker nisi imel olja’.
Kaj je olje za svetilke: moje prizadevanje ali kaj drugega? Verjem, da je za vsem Bog, ženin, ki zamuja in ne prinaša opravičila. Olje je moja vera. Kljub razočaranjem hočem verjeti, da je Bog dober in ne krivičen. Človeško gledano je vse en sam polom, vendar je Bog tisti, ki vidi globlje in bolje. On je vedno dober in vedno vabi na svatbo. Ne smem se zaganjati v delo, v odnose, ne da bi pustil Bogu, da zamuja, da ne pride oz. se ne opraviči. Narediti moramo vse in obenem vse prepustiti Bogu, saj on vse vodi. Pravzaprav smo ves čas služabniki in ne gospodarji življenja. Ne moremo sesti za mizo in pričakovati, da nam bo življenje postreženo. Ne smemo zbirati zase in na zalogo, ves čas moramo biti budni in razmišljati, kaj od nas pričakuje Bog. In prav to nas dela žive. Potem se lotevamo pravih stvari. Po: E. Mozetič

ENO V KRISTUSU – Petdeseta obletnica ponovne vzpostavitve koprske škofije je prilož-nost za hvaležen pogled na prehojeno pot, predvsem pa povabilo, da se vprašamo, kako živimo danes. Jubilej naj ne bo samo niz slovesnosti in pastoralnih dogodkov, ampak tudi čas duhovne prenove, v katerem bomo v družinah, župnijah in celotni škofiji utrjevali medsebojne vezi. Geslo jubilejnega dogajanja »Eno v Kristusu« nas usmerja k izviru edinosti. To ne pomeni, da bi morali vsi misliti enako, temveč da kljub različnostim ostajamo povezani s Kristusom in zato tudi drug z drugim. V naši narodni skupnosti še vedno čutimo posledice sporov, krivic in pobo-jev med drugo svetovno vojno in po njej. Teh ran ne smemo zanikati, žrtev pozabiti ali resni-ce zamolčati. Toda preteklost naj ne postane trajen vir novih zamer in delitev. Spomin je lahko tudi pot k resnici, sočutju in spravi. Kris-tjani verujemo, da nobena rana ni tako globo-ka, da je Bog ne bi mogel doseči in ozdraviti. Razdori imajo pogosto duhovne korenine. Ka-dar peša naša povezanost s Kristusom, težje priznamo svojo zmoto, prisluhnemo drugemu ali naredimo prvi korak k spravi. Zato prizade-vanje za edinost ni samo naloga drugih, ampak povabilo vsakemu izmed nas, da Kristusu do-pusti spreminjati svoje srce. Jezus nam kaže pot: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). V nas naj umira vse, kar nas zapira vase: potreba, da imamo vedno prav, želja po prvenstvu, gojenje zamer, opravljanje in nepripravljenost odpuščati. Če vse to izro-čimo Kristusu, lahko tudi naše rane postanejo prostor, iz katerega rastejo mir, odpuščanje in veselje nad življenjem. Jubilejno leto nas zato vabi k iskrenemu pogledu na odnose v druži-nah, župnijskih občestvih in škofiji. Ali znamo poslušati, priznati napako in prositi odpušča-nja? Ali o človeku, s katerim se ne strinjamo, govorimo spoštljivo? Ali znamo sprejeti ranjene, oddaljene in drugače misleče? Ta vprašanja nam pomagajo prepoznati, kje lahko sami pri-spevamo k bolj bratskemu občestvu. Pot do edinosti tlakujejo obžalovanje, spreobrnjenje, molitev, miloščina in ponižnost. Obžalovanje nam pomaga priznati, da smo tudi sami koga prizadeli; spreobrnjenje zahteva, da spremeni-mo svoje ravnanje. Molitev mehča srce, milo-ščina nas odpira potrebam drugega, ponižnost pa nas uči, da vsi potrebujemo Božje usmiljenje. »Če kdo meni služi, naj hodi za menoj« (Jn 12,26), pravi Jezus. Občestvo raste tam, kjer služimo namesto gospodujemo, poslušamo namesto obsojamo in naredimo prvi korak, tudi če menimo, da bi ga moral storiti nekdo drug. Vsak lahko začne z odločnim pogovorom, prosi odpuščanja, preneha širiti slabe govorice ali v molitvi izroči Bogu tistega, s katerim težko živi. Na tej poti nas spremlja blažena Devica Marija. S poslušanjem Božje besede, ponižnim služe-njem in zvestobo Kristusu nam kaže, kako spre-jemati Božjo voljo ter ohranjati odprto srce za druge. Kakor je v molitvi vztrajala skupaj z apostoli, naj tudi danes s svojo priprošnjo po-maga naši škofiji, da bomo zbrani okoli njenega Sina rasli v bratski ljubezni.
msgr. dr. Peter Štumpf SDB, škof

Jezus pripoveduje priliko o gospodarju vinograda, ki ob različnih urah dneva kliče delavce na delo v svoj vinograd. Zvečer pa da vsem enako plačilo ter s tem prebudi negodovanje tistih, ki so delali od prve ure. Jasno je, da ta denar predstavlja večno življenje, dar, ki ga je Bog pripravil vsem. Celo tisti, ki mislijo, da so ‘zadnji’, seveda, če ga sprejmejo, postanejo ‘prvi’, in ‘prvi’ lahko tvegajo, da so ‘zadnji’. Prvo sporočilo prilike je v tem, da gospodar ne prenese brezposelnosti ter hoče, da so vsi zaposleni v njegovem vinogradu. Resnično, prvo plačilo je že to, da smo bili poklicani, da lahko delamo v Gospodovem vinogradu, da mu lahko služimo. To je že samo po sebi neprecenljivo plačilo, ki poplača vsak napor. Vendar to razume samo tisti, ki ljubi Gospoda in njegovo kraljestvo.

Jasno je, da so se delavci, ki so bili najeti prvi, začeli pritoževati, saj so videli, da so plačani na isti način, kot tisti, ki so delali manj. Gospodar pa jih spomni, da so prejeli tisto, za kar so se dogovorili, če pa on sam hoče biti velikodušen z drugimi, jim tega ne smejo zavidati.

V resnici ima ta tako imenovana gospodarjeva ‘krivica’ namen izzvati preskok v tistem, ki posluša priliko, saj Jezus ne želi govoriti o problemu dela in pravičnem plačilu, temveč o Božjem kraljestvu! Sporočilo je namreč tole: v nebeškem kraljestvu ni brezposelnih, vsi so poklicani, da naredijo svoj del, in za vse bo na koncu plačilo, ki izhaja iz Božje, na našo srečo, ne iz človeške pravičnosti – torej zveličanje, ki nam ga je Jezus Kristus pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. Zveličanje, ki ni zasluženo, ampak podarjeno.

S to priliko želi Jezus odpreti naše srce za logiko Božje ljubezni, ki je zastonjska in velikodušna. Gre za to, da se pustimo navdušiti Božjim mislim. Človekovo misel pogosto zaznamuje sebičnost in osebna korist in naše ozke in vijugaste poti se ne morejo primerjati s širokimi in ravnimi Gospodovimi. On se poslužuje usmiljenja! Na široko odpušča, poln je velikodušnosti in dobrote, ki ju izliva na vsakega od nas in vsem odpira brezmejna področja svoje ljubezni in svoje milosti, saj samo ti lahko dasta človeškemu srcu polnost veselja.

^{+ + + + + +}

Če smo v  skušnjavi, da bi Boga zavrnili, ker se nam zdi krivično, da je velikodušen tudi do tistih, ki ga spoznajo šele tik pred koncem življenja, potem je naš bog še vedno malik in naše predstave o njem zlagane. Naj nam sveta Marija pomaga, da bomo v svoje življenje sprejeli logiko ljubezni, ki nas osvobaja vsakega domišljanja, da zaslužimo Božje plačilo in negativne sodbe o drugih.   Po: E. Mozetič

Jezus nam danes govori nekaj, kar se zdi skoraj protislovno: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.« To ni poveličevanje trpljenja ali uničenja samega sebe. Jezus govori o globlji resnici človekovega življenja: človek se izgubi, kadar se oklepa samo sebe, in se najde, kadar se podari v ljubezni. Jezus misli na človeka, ki hoče svoje življenje za vsako ceno:
– obdržati pod nadzorom,
– zaščititi pred tveganjem,
– živeti samo zase,
-* se oklepati varnosti, moči, ugleda ali udobja.
Tak človek navzven morda veliko “ohrani”, a znotraj počasi izgublja samega sebe. To je bistvo, na katerega nas opozarja današnji evangelij.
AK

»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« je bilo vprašanje, s katerim je Jezus izzval učence. Za mnoge je bil Jezus eden izmed prerokov. To je pomenilo, da so ga radi poslušali, mu občasno sledili, potem pa šli spet po svoje. Lahko bi rekli, da je danes z mnogimi zelo podobno. Izpoved apostola Petra je bila drugačna. Zanj je Jezus »Kristus, Sin živega Boga.« Kar pomeni, da se je zanj ob Jezusu življenje spreminjalo. Ko ga je spoznal, ni bil več navaden ribič, ampak je postajal ribič ljudi. Jezusu ni sledil občasno, ampak je na njem začel graditi svoje življenje. Skratka, kakršna je izpoved vere, takšno je tudi življenje, bi lahko rekli.
Kdo pa je za nas Jezus? Če pogledamo okrog sebe, je Jezus za večino kristjanov tisti, ki napolni cerkve za blagoslov jedi in ob slovesnostih, kot so krst, birma in prvo sveto obhajilo.
Kaj se je zgodilo z našo vero? Vzgojo smo usmerili v spolnjevanje pravil, vera je postala zgolj skupek moralnih norm. V večini gre zgolj za način življenja, ki se kaže (če že!) predvsem navzven. Če vprašate, kdo je kristjan, bo pa verjetno splošen odgovor: tisti, ki hodi ob nedeljah k maši, ki ima vse zakramente ipd. Gre zgolj za neko tradicijo, navado in zunanji zgled.
Vse to ni slabo, ampak manjka bistvo, temelj in ta temelj je Jezus sam. Kako? Naša vera je vera v Jezusa Kristusa. Utemeljuje jo sam odnos z Jezusom. Naša vera je hoditi z Jezusom skozi življenje. Središče življenja kristjana je živa Božja beseda, ki vsak trenutek vabi k razmišljanju. Želim si, da bi bili kristjani bolj odločni v iskanju odgovora na vprašanje, kdo je za nas Kristus. Če se naš odgovor ne prepozna v odnosih in življenju, je prazen. Naj se prepozna! Naj stopi Kristus v naš vsakdanji svet, tudi svet potrošništva, kot učitelj, zdravnik in rešitelj.
•••
Kristjan bi se moral zavedati, da bo brez molitve in zakramentov težko sledil Jezusu na vsakem koraku. Pot skozi življenje z Jezusom je ozka in strma. Ker smo pozabili, da je temelj naše vere hoja z Jezusom, so tudi zakramenti postali nepotrebni, stvar navade. Vrnitev k bistvu pa vidim v premišljevanju Božje besede, v tem, da si jo prizadevamo vzeti zares. Da bi prišli do tiste točke, ko bomo na vse svoje življenje gledali v luči evangelija. Potem bodo tudi vsi zakramenti in vse lepe navade ponovno dobile dušo.
Današnji Petrov odgovor v evangeliju je izredno globok in nedvomno preseneča. Čeprav je Petrova izjava zanj in za njegov čas izrednega pomena, se zdi, da danes na nas nima pravega vpliva. Kljub temu je Jezusovo vprašanje Petru namenjeno tudi nam: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Kako pomemben je On v naših iskanjih odgovorov na različna življenjska vprašanja.

E. Mozetič

Ob svetovnem dnevu starih staršev in starejših papež
Leon XIV. poudarja Božjo obljubo: »Nikoli te
ne bom pozabil.« Po besedah preroka Izaija je vsak
človek zapisan v Božje dlani in deležen ljubezni, ki
presega celo materinsko skrb. To sporočilo je posebej
namenjeno starejšim, ki se pogosto soočajo z
osamljenostjo, pozabljenostjo in občutkom odrinjenosti.
Cerkev želi biti mati vsem ter spodbuja mlade,
naj obiskujejo stare starše in osamljene starejše
ter jim prinašajo bližino in pozornost. Starost je
lahko tudi čas novega duhovnega začetka, saj Bog
ostaja zvest in nežen spremljevalec
v vseh življenjskih obdobjih.
Papež starejše vabi,
naj svojo krhkost sprejmejo kot
dar in poslanstvo ter z molitvijo
in zaupanjem v Boga prispevajo
k spravi, miru in medsebojni
povezanosti. (povzetek z UI)

Jezus uporabi zelo preprosto podobo: vrabca, majhno in takrat »poceni« ptico. V Jezusovem času sta bila namreč dva vrabca vredna le en novčič – skoraj nič. Pa vendar Jezus pravi, da niti en vrabec ne pade na zemljo, ne da bi to bilo v Božji vednosti. Če Bog pozna usodo tako majhnega bitja, koliko bolj pozna in spremlja vsakega izmed nas. Včasih mislimo, da so naše skrbi za Boga premajhne. Evangelij pa pravi ravno nasprotno: za Boga ni nepomembnega človeka in ni nepomembnega trenutka našega življenja. – Jezus pravi: »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.« To je močna podoba Božje bližine. Bog nas ne pozna površno ali od daleč. Pozna naše veselje, strahove, dvome, naše padce in naše hrepenenje. Pozna tudi tisto, česar drugi ljudje ne vidijo. To pomeni, da pred Bogom nikoli nismo anonimni, kot nekdo, ki se Bog zanj ne zmeni. Iz tega Jezus potegne sklep: »Ne bojte se!« Strah je pogosto posledica občutka, da smo sami. Evangelij pa pravi: nismo sami. Bog vidi, spremlja in nosi naše življenje. Tudi ko ne razumemo dogodkov, ko pride bolezen, izguba ali negotovost, Bog ni odsoten. – Jezus doda še zagotovilo: »Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« V svetu, kjer se vrednost človeka pogosto meri po uspehu, moči ali koristnosti, evangelij razodeva drugačno resnico: naša vrednost prihaja iz tega, da smo Božji otroci.- Če Bog skrbi za vrabca na nebu in pozna celo število las na naši glavi, potem mu lahko v polnosti zaupamo tudi svoje življenje. Zato kristjan ne živi brez skrbi, a z zaupanjem, da je naše življenje vedno v Očetovih rokah. AI

Jezus jasno pove: “Č e ne jeste mesa Sina č lovekovega in ne pijete
njegove kr vi, nimate življenja v sebi” To ni nikakršno pretiravanje. Tu
gre za življenje, ki ga sami ne bomo nikoli ustvarili: Božje življenje.
Prejmemo ga lahko le od njega, če se hranimo z njegovim telesom, s
prejemanjem svetega obhajila. Obhajilo ni nagrada za neko vzorno
vedenje, temveč zdravilo v človeških slabostih. Svetost ni prepustnica
do zakram entov, temveč so zakramenti pot do svetosti. Obhajilo lahko
prejmemo, četudi je kdaj naša vest obremenjena z malimi prestopki, t.
i. lahkimi grehi. Še več! Evharistija, v kateri v celoti sodelujemo, ko
prejemamo sveto obhajilo, te grehe odvzema. Katekizem: Evharistija
krepi ljubezen, poživljena ljubezen pa izbriše male grehe, ki se jih
pozneje spovemo tudi v zakramentu sprave, toda dejansko
odpuščanje doživimo že pri evharistiji. Ljudje bi jedli kruh in bili siti, in
živeli udobno in brezskrbno. Kristus p a ponuja popoln obrat v
človeku. Človek naj ne živi, da bi se nasitil, ampak da bi kakor Jezus,
dajal sebe v hrano drugim. Hrana pomeni pri Jezusu izziv za
darovanje, ne potešitev, ki omogoča počitek. Ne živimo zato, da bomo
jedli, ampak jemo zato, da bomo živeli. Ne živimo zato, da nam je
udobno, ampak da živimo polno in dajemo življenj e drugim. Ob
uživanju Rešnjega T elesa se ob tej skrivnostni hrani spreminjamo v
kruh za druge. Evharistija pomeni življenje z Jezusom, iz njega in
zanj. Evharistija osmišl ja Božjo besedo in
življenjem iz nje. Jezus nas vabi, da živimo iz
uživanja njegovega telesa in njegove Besede.
Le tesno prepletanje oboje hrane nam prinaša
večnost. Vzemimo oboje s hvaležnostjo in
veseljem kot dar za naše življenje! prim. E. Mozetič