Avtor: Administrator

Že od nekdaj obhaja Cerkev v Rimu apostola Petra in Pavla z enim samim praznikom 29. junija. Po veri v Jezusa Kristusa sta postala brata in po mučeništvu sta postala eno. Sveti Peter in sveti Pavel, tako različna po človeški plati, sta bila osebno izbrana od Gospoda Jezusa in sta odgovorila na klic z darovanjem vsega njunega življenja. V obema je Gospodova milost naredila velike reči, ju je preoblikovala. In še kako ju je preoblikovala! Simon je Jezusa v dramatičnem trenutku trpljenja zatajil, Savel pa je z vso močjo preganjal kristjane. Oba sta sprejela Božjo ljubezen in sta se pustila preoblikovati njegovi milosti. Tako sta postala Kristusova prijatelja in apostola. Zaradi tega še naprej nagovarjata Cerkev in še danes kažeta pot zveličanja. Tudi nas, če bi morda padli v najtežje grehe in v najtemnejšo noč, Bog lahko preoblikuje, kakor je preoblikoval Petra in Pavla. Sposoben nam je preoblikovati srce in odpustiti nam vse ter tako preoblikovati našo temo greha v zarjo luči.

Papež Frančišek

Praznik Svete Trojice razumem kot povabilo, da se močneje zavemo delovanja vseh treh Božjih oseb v našem življenju. Vabi nas, da odkrivamo Očeta, Sina in Svetega Duha ter se jih oklenemo, da bi lahko živeli polno in iskali zaklade, ki jih ne razjedata ne molj ne rja. Ob današnjem prazniku se mnogi trudijo, da bi s svojim razumom razvozlali skrivnost Svete Trojice. To jim ne bo uspelo. Bolj nas mora prevzeti dejstvo, da je Bog usmiljen, blagohoten in pravičen. Bodimo zato veseli, da nas ta neskončni Bog hoče imeti za svoje otroke in svoje prijatelje. Ko molimo, nikoli ne pozabimo na lep zaključek molitve, ki se glasi: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj.

Amen.« Po: E. Mozetič

Sporočanje pogosto ne rojeva upanja, ampak strah in obup, predsodke in zamere, fanatizem in celo sovraštvo. Prevečkrat poenostavlja resničnost, da bi vzbudilo nagonske odzive; besedo uporablja kot rezilo; poseže celo po lažnih ali namenoma popačenih informacijah za pošiljanje sporočil, katerih namen je razdražiti ljudi, provocirati, raniti. Krčenje resničnosti na slogane nikoli ne rodi dobrih sadov. Ob televizijskih pogovornih in besednih vojnah na družbenih omrežjih vidimo, da prevladajo vzorci tekmovalnosti, nasprotovanja, želje po prevladi in posesti, po manipulaciji z javnim mnenjem. Skrb vzbuja tudi pojav, ki bi ga lahko opredelili kot »programirano razpršenost pozornosti« preko digitalnih sistemov, ki nas oblikujejo po logiki trga in s tem spreminjajo naše dojemanje resničnosti. Zato smo pogosto nemočne priče nekakšne atomizacije interesov, kar se konča s spodkopavanjem temeljev naše skupnosti, sposobnosti sodelovanja za skupno dobro, vzajemnega poslušanja, razumevanja razlogov drugega. Zdi se torej, da je določitev »sovražnika«, proti kateremu bi se z besedo zagnali, nujno potrebna za uveljavitev samega sebe. Ko pa drugi postane »sovražnik«, ko očrnimo njegov obraz in njegovo dostojanstvo, da bi se mu posmehovali, ga smešili, zmanjka tudi možnosti za ustvarjanje upanja. Upanje je skrita, vztrajna in potrpežljiva krepost. V Prvem Petrovem pismu najdemo čudovit povzetek, v katerem je upanje povezano s pričevanjem in s krščanskim sporočanjem: »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem.« To je tisto, kar bi moralo danes nagovarjati vsakogar, ki opravlja delo v sredstvih družbenega obveščanja.

(papež Frančišek za nedeljo družbenega obveščanja)

Naši ljubezni danes pogosto manjka ena razsežnost; to je razsodnost, preudarnost. Nekoč so se menihi pogovarjali, katera krepost je največja. Eden je menil, da je to post, drugi je zagovarjal molitev in nočno bdenje, tretji je hvalil bratsko opominjanje, četrti je na prvo mesto postavil dajanje miloščine ubogim. Med menihi je bil tudi sveti Anton. Vprašali so ga: “Kaj pa ti meniš, katera je največja krepost?” “Če mene vprašate,” je odgovoril, “mislim, da je največja razsodnost, to je sposobnost, da prav gojimo in uporabljamo vse druge kreposti.” Gre torej za dar razsodne preudarne ljubezni, ki vodi vse naše krščansko življenje. Potrebujejo jo starši pri vzgoji otrok, ko morajo preudarjati, kaj koristi njihovi rasti in kaj ne, kdaj je potrebna pohvala in kdaj opomin, kdaj dovoljenje in kdaj prepoved. Potrebujejo jo učitelji in vzgojitelji, ki morajo vedno znova presojati, kaj bo pomagalo njihovim gojencem k večji svobodi. Potrebujeta jo fant in dekle v skupni hoji, da ločita med ljubeznijo in sebičnostjo. Podobno mož in žena, ko se srečujeta z raznimi težavami, konflikti, krizami. Razsodno ljubezen potrebujejo pri svojem delu zdravniki, psihologi, duhovniki v spovednici, duhovni voditelji, da ne omenjam politikov in še koga. Vsi torej potrebujemo razsodnost, to najplemenitejšo lastnost ljubezni.

Po: E. Mozetič

Kar je Jezus rekel Petru, velja tudi nam. V starosti ne bomo več mogli o vsem odločati sami. Kot mladi ljudje lahko gremo, kamor hočemo. Sami se oblečemo. Vse lahko delamo v svobodi. Ta svoboda nam bo v starosti odvzeta. Drugi nas bodo opasali. Ko bomo stari in bolni, se ne bomo več mogli sami obleči. Iztegnili bomo roke, da bi nam drugi pomagali, da se oblečemo in umijemo. Za aktivne ljudi, kot je bil Peter, je to velik izziv. Drugi nas bodo vodili, kamor sami ne bomo hoteli. To ni le mučeništvo, kot je bilo pri Petru, ampak je nenazadnje smrt, ki čaka na vse nas, a je v svojem najglobljem človeškem bistvu ne želimo. Nihče ne želi umreti, kvečjemu če se nam ne zdi več vredno živeti življenja. Toda dokler radi živimo, nihče noče, da bi ga vodili v smrt. In vendar se tega ne moremo ubraniti. Moramo se vdati tej usodi, moramo se vdati Božji volji. Razpremo roke proti Bogu, da nas bo opasal in vodil. Toda to vodenje ni le nekaj pasivnega, kar se nam bo zgodilo. Jezus govori o tem, da bo Peter s svojo smrtjo poveličal Boga. Tudi to je obljuba, ki velja za vse nas: kot Peter biti pripravljen in se pustiti voditi vse do smrti, se prepustiti Božjim rokam v svoji smrti in na ta način proslaviti Boga ter vsem ljudem podariti upanje.

 Po: A. Grun, Kaj nam omogoča živeti

Apostol Janez v velikonočnem evangeliju opiše, kaj je
videl v praznem grobu: razmetane povoje in zložen prtič.
V srcu pa je verjel, da je Gospod vstal. Izkušnjo vere in
srečanja z Živim in Vstalim so verniki izrazili v vzkliku
Gospod živi! Izkušnja vere, da je Jezus premagal smrt in
živi, je bilo od vsega začetka osrednje in bistveno oznanilo
krščanstva. Letos kristjani obhajamo 1700 letnico
prvega vesoljnega cerkvenega zbora, ko so se vsi škofje
takratnega krščanskega sveta zbrali leta 325 v Niceji,
blizu Carigrada, na katerem so jasno poudarili, da je Jezus
tretji dan vstal od mrtvih. Letos tudi verniki različnih
krščanskih Cerkva skupaj obhajamo veliko noč na isti
dan. Dragi verniki in vsi ljudje dobre volje! Ob prazniku
Jezusovega vstajenja vam želimo škofje, naj vam Vstali
podari takšno ljubezen, ki bo videla več in bo videla naprej,
vse do obzorij večnosti. Naj
praznovanje velike noči poglobi našo
vero in rodi v nas upanje, da je
kalvarija samo postaja na poti do
velikonočnega jutra, saj je naše
življenje s Kristusom skrito v Bogu.
(prim. Velikonočno voščilo slovenskih škofov)

Najdragocenejše darilo, ki ga lahko pripravimo človeku, je, da mu odpustimo. Nobena obdaritev ni večja od iskrenega odpuščanja. Običajen dar človeških rok zahteva sredstva in voljo, da drugega razveselimo, odpuščanje pa pripravljenost, da izničimo krivdo bližnjega. Hudo vračamo z dobrim, čeprav je zahtevno. Zadolženost preoblikujemo v nezadolženost. Ponujamo bratsko in sestrsko ljubezen, ki ni zaslužena, a gradi večnost. Komur so namreč dolgovi odpuščeni, zadiha brez bremena. Vrnjeno mu je dostojanstvo neoporečnega človeka. Znova zmore v sebi vzpostaviti Božjo podobo. Odpuščanje je torej dar, ki razveseljuje in razbremenjuje po volji nebes. Jezusova daritev na križu ne bi imela smisla, ko ne bi služila odpuščanju grehov človeštva. Šele Božje odpuščanje, čeprav do skrajnosti boleče, nas je moglo oprati vseh grehov in nas potrditi v Božjem posinovljenju. Tako je odpuščanje v svojem bistvu podaritev življenja. Je želja, da bi padli človek, ki se je     pregrešil zoper bližnjega, našel v sebi mir in moč, da bi tudi sam zmogel odpuščati drugim. Da bi pričal za žlahtnost te edinstvene ponudbe.   Z odpuščanjem namreč rešujemo drugega zemeljskih tegob. Smo posredovalci nauka, ki izhaja iz Božjega    načrta, iz pomena trajne resnice.    

Po: M. Millonig, Zasidran v veri

Gospod odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni. On iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem. (Ps 103). Dokler smo samo pravični, še nismo usmiljeni. Usmiljenje nastopi takrat, ko ljubezen zatre krivice. V sodobnem svetu zahteva storjena krivica natančno odmerjeno popravo. Sankcioniranje storilca. Kazen pri tem ne sme pozabiti na učinek svarilnega zgleda. V Božjem svetu pa ne prevladuje logika kaznovanja, ampak imperativ odpuščanja. Na začetku je uvid, da smo zakrivili greh, zatem kesanje. Sledi mu iskrena želja po poboljšanju, nakar smo deležni nebeškega usmiljenja, Jezusovega odpuščanja. Božje usmiljenje ni vezano na dokazovanje, da smo krivdo odpravili, temveč na priznanje greha, ki ga v srcu obžalujemo. Kako bi krivdo laži, prešuštvovanja, umora sploh lahko odpravili? Nobena kazen ne zadostuje, da bi vzpostavili prvotno stanje, kajti prvotno stanje se ne povrne. Usmiljenje je ponudba odrešenja, ki upošteva grešno naravo človeka, njegov nenehni boj med dobrim in zlim. Jezus ve za to naše breme, zato je z nami usmiljen in ne le pravičen. Naša naloga je, da ravnamo po Božjem zgledu in da prinašamo usmiljenje drugim, čeprav se nam zdi, da zadostuje pravičnost. Vendar pravičnost sama ni dovolj, saj razodeva le razum in ni počelo ljubezni. Zmago lahko slavi le usmiljenje.

Po: P. Millonig, Zasidran v veri

Ob današnjem evangeliju se v začetku posta lahko vprašamo, kje smo in kam gremo. Hudič poskuša človeka, v katerem je vedno boj med dobrim in zlim, potegniti na svojo stran, da bi izbral greh. Po logiki skušnjav, s katerimi hudič skuša Jezusa, lahko tudi sami odkrivamo, kje vse so nam nastavljene pasti.

Iz kamna kruh – tipična logika reklam: vse na lahko, vse takoj. Lahko bi rekli, da je prva naloga posta spoznati sorodnost reklame in skušnjave ter ju skušati ločiti, oz. se potruditi prepoznati hudičeve pasti, ki človeka pahnejo v lenobnost in komodnost. Človek se hitro poleni, utrdi in okrepi pa počasi.

Vrzi se dol, angelom bom zapovedal – živeti zase, da bodo drugi skrbeli za nas. Poskrbeti zase, imeti svoj mir, biti sam svoj gospodar, ne obremenjevati se z drugimi itd. Gesla današnje družbe in vse bolj tudi naša. Nikoli ni bilo toliko denarja in hkrati toliko ljudi v stiski – ne v prvi vrsti finančni, ampak predvsem duševni stiski. A za to je vedno najtežje zbrati denar. Praznih stanovanj po mestih je polno, takih, ki nimajo kam, pa vedno več. Vsa kraljestva sveta ti dam, če me počastiš … – pohlep po denarju in slavi, pomembnosti in moči. Vedno več tajkunov, korupcija do konca, časti se pomembne in velike. Jezus pa slavi Očeta, ker se razodeva majhnim in ubogim.

Po: E. Mozetič

Jezus pokaže na pot ljubezni, ki je brez meja. Jezus nas prosi, naj molimo za tistega, ki nam dela hudo. Uporablja besede, kot so: ljubite, delajte dobro, blagoslavljajte, molite, ne zavračajte. Novost evangelija je ravno to, da damo sami sebe, damo svoje srce, in to ravno tistim, ki nas ne marajo, nam škodujejo, so naši sovražniki. Jezus nam pravi, da ni nikakršna zasluga, če ljubimo samo tiste, ki ljubijo nas, kajti enako počnejo tudi grešniki. Kristjani so namreč poklicani ljubiti svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi karkoli pričakovali, in vaše plačilo bo veliko. Evangelij je novost, ki jo je težko nositi, a pomeni hoditi za Jezusom. Pojdite torej po Jezusovi poti, ki je usmiljenje. Bodite usmiljeni kot je usmiljen vaš Oče. Samo z usmiljenim srcem bomo lahko delali vse to, kar nam svetuje Gospod. Do konca. Krščansko življenje je življenje, ki izstopa iz sebe, da bi se dalo drugim. Je dar, je ljubezen. Ljubezen pa se ne obrača vase, ni egoistična: daje se. Jezus nam pravi, naj bomo usmiljeni in naj ne sodimo. Pogosto smo namreč sodniki drugim: obrekujemo, govorimo slabo. Gospod pa nam pravi: “Ne sodite in ne boste sojeni, ne obsojajte in ne boste obsojeni.” Ob koncu še pravi, naj odpuščamo, da nam bo odpuščeno. Vsak dan v Očenašu pravimo: Odpusti nam, kot tudi mi odpuščamo. Če jaz ne odpustim, kako potem lahko prosim Očeta, naj mi odpusti?     (papež Frančišek)