Naši ljubezni danes pogosto manjka ena razsežnost; to je razsodnost, preudarnost. Nekoč so se menihi pogovarjali, katera krepost je največja. Eden je menil, da je to post, drugi je zagovarjal molitev in nočno bdenje, tretji je hvalil bratsko opominjanje, četrti je na prvo mesto postavil dajanje miloščine ubogim. Med menihi je bil tudi sveti Anton. Vprašali so ga: “Kaj pa ti meniš, katera je največja krepost?” “Če mene vprašate,” je odgovoril, “mislim, da je največja razsodnost, to je sposobnost, da prav gojimo in uporabljamo vse druge kreposti.” Gre torej za dar razsodne preudarne ljubezni, ki vodi vse naše krščansko življenje. Potrebujejo jo starši pri vzgoji otrok, ko morajo preudarjati, kaj koristi njihovi rasti in kaj ne, kdaj je potrebna pohvala in kdaj opomin, kdaj dovoljenje in kdaj prepoved. Potrebujejo jo učitelji in vzgojitelji, ki morajo vedno znova presojati, kaj bo pomagalo njihovim gojencem k večji svobodi. Potrebujeta jo fant in dekle v skupni hoji, da ločita med ljubeznijo in sebičnostjo. Podobno mož in žena, ko se srečujeta z raznimi težavami, konflikti, krizami. Razsodno ljubezen potrebujejo pri svojem delu zdravniki, psihologi, duhovniki v spovednici, duhovni voditelji, da ne omenjam politikov in še koga. Vsi torej potrebujemo razsodnost, to najplemenitejšo lastnost ljubezni.
Po: E. Mozetič