Mimo je črni petek in mesta so že praznično razsvetljena. Kljub pandemiji se najde rešitev, kako ob stojnicah s kuhančkom zagotoviti varen dostop in odhod žejnim in premraženim državljanom. Na prazničnih koncertih se derejo solisti in zbori. Kar trije dobri možje malčkom in odraslim prinašajo darila. Janez pa nas iz puščave v začetku adventa kliče k spreobrnjenju, kar izgleda kot porog nevernemu ali malovernemu predprazničnemu norenju. Na resnično duhovno in zunanje praznovanje so se nekdaj in danes v vseh verah pripravljali z dejanji spokornosti in zatajevanja, s premišljevanjem in molitvijo, z umikom v tišino in post. Rešil me ne bo noben nakup in ne potovanje. Kontrast med Božičem, ki ga ponuja današnji trg in med tistim, ki ga oznanja Cerkev, je nezaslišen: zdi se, da ne gre za isti dogodek. Zdi se, kot da bi vernik moral prezirati ves ta hrup in beganje. Tako so v 18. stoletju poskušali ravnati verski puritanski zavrteži v Angliji in Ameriki, ki so med svojimi verniki praznovanje Božiča prepovedali. In tako je bilo, – se še spomnite? – tudi v socializmu. Le da je šlo za čisto nasprotni drži: prvim je bilo vse preveč posvetno, drugim pa je bilo vse preveč mistično (čeprav so tudi nekateri partijci napravili jaslice in prišli skrivaj k polnočnici). Življenje je nekje na sredi: Jezus bo v jaslicah ležal med Materjo in Jožefom, med volom in oslom; obiskali ga bodo pastirji in modri z Vzhoda. Nekateri pa ga bodo zavrgli in celo umorili. Mi pa želimo verjeti, da pride Nekdo, ki bo pometel z zlom, krivičnostjo in zatiranjem; ki bo rešil in potolažil, ki bo pomiril in spravil. (Prim. J. Kurinčič, Novi glas 44/2021)
Kakšni prazniki!
