Številčno smo majhen narod, odprt v svojo soseščino in odprt za priseljevanje (in odseljevanje), pod vplivom večjih narodov. Svojo narodno zavest smo oblikovali počasi na temelju jezikovne in verske pripadnosti. Če bi živeli na otoku ali v pragozdovih, bi nam bilo lažje ohraniti jezik in sebe. A nam je to čez tisoč let uspevalo kljub izpostavljenosti in prepišnosti ozemlja, ki ga poseljujemo. Krona naše vztrajnosti, vzdržljivosti, zvestobe povezovalnim vrednotam je pred tridesetimi leti pridobljena in razglašena samostojna država. Majhni smo, a upravičeno ponosni. Medna-rodno smo malo vplivni, a smo prisotni. Naši izdelki ne zasipajo mednarodnih trgov, a jih je najti. Tudi naši kulturni dosežki veljajo. Zato smo lahko trezno samozavestni in hvaležni za svoje sposobnosti in dosežke. Narodni občutek hvaležnosti za prete-klost in sedanjost nosi v sebi nekakšno religiozno vznesenost. S psalmistom lahko ob tridesetletnici svoje države rečemo: »Zah-valjeval se ti bom v velikem zboru, v mogočnem ljudstvu te bom hvalil«. To lahko pomeni našo narodno in tudi mednarodno povezanost v velikem zboru združene Evrope in vsega sveta. Enakopravni člani teh skupnosti smo. Ni bilo in ni samoumevno, da smo in bomo tukaj, kjer smo. Zato ob tridesetletnici samostojne Slovenije kristjani lahko zapojemo s psalmistom: »Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago«. Zmagovalci smo ne zaradi močne ekonomije, ampak zaradi vztrajnosti, realne skromnosti in zvestobe sebi, drug drugemu in Bogu.
(prim. B. Cestnik, Cerkev danes, 3/2021, str. 3)