Upati smemo, da je obdobje najhujših epidemioloških omejitev mimo in da se bo dalo spet kolikor toliko normalno živeti. Govori se o »okrevanju« gospodarstva in družbe. Tudi v verskem in pastoralnem življenju želimo okrevati. Omejitve v času kovida so nas prizadele v najpomembnejših praznovanjih velike noči in božiča, pa tudi ob pogrebih in drugih verskih dogodkih, ko se nismo mogli ali ne smeli napotiti v cerkev. Tudi nedeljska bogoslužja in verouk so potekali v nižji prestavi, brez običajnih osebnih stikov. Kjer vera bolj brli kakor žari, je nevarno, da zaradi zmanjšanega dotoka zraka svetilka vere ugasne. Nekaj naših vernikov je v tem času umrlo, marsikdo pa ne pride več v cerkev. Ne smemo pričakovati, da se bo z odpravo najstrožjih omejitev samo od sebe vse vrnilo v staro stanje. Kakor gospodarstveniki in politiki načrtujejo »okrevanje« javnega življenja, tako bi ga morali zastaviti tudi v Cerkvi. Na potezi niso le razne škofijske in druge cerkvene službe, ampak vsi verniki. Sedanje stanje je podobno tistemu iz zgodovine Izraela, ko so se judje po vrnitvi iz babilonske sužnosti znašli v opustošeni deželi in so najprej skušali vsak zase rešiti svoje probleme, popraviti hiše in očistiti polja. Šele ko so obnovili porušen tempelj, jim je šlo od rok tudi drugo delo. Podobno moramo razmišljati, ko vse sile usmerjamo v rešitev javnih problemov: da ne pozabimo na to, kar je Božje.