Ko dosežemo določeno stopnjo udobja, pozabimo na marsikaj, tudi na Boga. Velja pa tudi nasprotno: izpraznitev in poslovitev od vernosti odpre človeka za iskanje zunanjih vrednot, ki ga kot po nekakšnem obvozu lahko spet pripeljejo v območje presežnega, verskega; lahko rečemo, da se človek po ovinkih spet vrne v Božji objem. Ali pa se za vedno oddalji od njega. Ta proces včasih zaznamo pri vernih, ki so se v času nekega intenzivnega dela (npr. gradnje hiše) oddaljili od domače župnijske skupnosti. Ko je projekt končan, se ali vrnejo v nekdanjo skupnost ali pa se najdejo v kakšnem drugem duhovnem okolju. Zgodi se pa tudi, da jih ni nikjer več in so kakor izpuhteli iz verskega okolja. Kdor nosi v sebi kaj duhovne naravnanosti, se lahko k njej vrne po “obdobju duhovne krize”, ki jo povzroči prezaposlenost ali kakšni drugi veliki projekti. Gre za neke vrste ponovno prebujenje ali celo spreobrnjenje. – Nekaj podobnega se lahko zgodi, ko poleti z dopustom ali počitnicami prekinemo običajno ali pa zelo intenzivno intelektualno ali pa fizično in psihično obremenjenost šolskega, študijskega, poklicnega dela. Sproščeno zadihamo, se pretegnemo in kmalu smo spet pripravljeni za nove izzive. Med njimi in med dopustom in počitnicami ne opustimo nedeljske maše, redne molitve in zlasti ne – biti kristjan tudi, ko sem na počitnicah in na dopustu.
(prim. Ambrož Kodelja, Novi glas 2022, št. 23, str 5)