Danes že tretjo od petih poletnih nedelj pri maši poslušamo o Jezusovi pomnožitvi kruha in njegov govor o sebi, kruhu življenja. Evharistija je največji zaklad Cerkve, zato ni nenavadno, da ji Cerkev posveča veliko pozornosti in jo obdaja z vso častjo. Zato o njej, poleg velikega četrtka in praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, razmišljamo še v tem poletnem času. Na tržnicah in plažah je te dni polno ljudi. Ob oltarju, kjer se nam Jezus daje zastonj, po navadi ni gneče. Celo vedno manj nas je tukaj. Križ in evharistija nista privlačna in sta celo kamen spotike. Ko poslušamo in premišljujemo Jezusove besede in jih v molitvi skušamo doumeti, vstopamo v samoto nesmisla: Trda je ta beseda, kdo jo more razumeti? Vera je Božji dar, a tudi dejanje naše volje: hočem slišati, hočem se poučiti, hočem prestopiti iz naravnega v nadnaravno in v sveto: podobno je kretnji objema, ko človek prestopi iz kroga lastne varnosti in gotovosti v okolje drugega, ki mu zaupa in se mu prepusti.