Kar je Jezus rekel Petru, velja tudi nam. V starosti ne bomo več mogli o vsem odločati sami. Kot mladi ljudje lahko gremo, kamor hočemo. Sami se oblečemo. Vse lahko delamo v svobodi. Ta svoboda nam bo v starosti odvzeta. Drugi nas bodo opasali. Ko bomo stari in bolni, se ne bomo več mogli sami obleči. Iztegnili bomo roke, da bi nam drugi pomagali, da se oblečemo in umijemo. Za aktivne ljudi, kot je bil Peter, je to velik izziv. Drugi nas bodo vodili, kamor sami ne bomo hoteli. To ni le mučeništvo, kot je bilo pri Petru, ampak je nenazadnje smrt, ki čaka na vse nas, a je v svojem najglobljem človeškem bistvu ne želimo. Nihče ne želi umreti, kvečjemu če se nam ne zdi več vredno živeti življenja. Toda dokler radi živimo, nihče noče, da bi ga vodili v smrt. In vendar se tega ne moremo ubraniti. Moramo se vdati tej usodi, moramo se vdati Božji volji. Razpremo roke proti Bogu, da nas bo opasal in vodil. Toda to vodenje ni le nekaj pasivnega, kar se nam bo zgodilo. Jezus govori o tem, da bo Peter s svojo smrtjo poveličal Boga. Tudi to je obljuba, ki velja za vse nas: kot Peter biti pripravljen in se pustiti voditi vse do smrti, se prepustiti Božjim rokam v svoji smrti in na ta način proslaviti Boga ter vsem ljudem podariti upanje.
Po: A. Grun, Kaj nam omogoča živeti