Avtor: Administrator

Eni hudiča vidijo povsod: kako vpliva na javno mnenje, ali je v pornografiji, ki zasužnjuje toliko ljudi. Gotovo ne smemo takoj v vsem videti hudiča, po drugi strani pa moramo paziti na trike, ki jih hudič uporablja, zato da se skriva. Evangelij jasno ločuje med bolnimi in obsedenci, tudi če so lahko posledice enake. Najbolj jasen pokazatelj hudičevega posebnega delovanja je upor do svetega, ko nekdo ne more več moliti in je razburjen, če drugi ob njem molijo. Boji se križa, blagoslovljene vode in drugih svetih znamenj. Tak človek se brani pred vsem, kar je svetega. Ne sprejema blagoslovljene vode, katere posebnost zazna, tudi če mu je bila posredovana na skrivaj. Drugi pokazatelji obsedenosti so nečloveška moč, ki lomi vse, tudi železne verige. Obsedenec sliši čudne glasove, posebno ob nekaterih urah sredi noči, postane živčen, kriči, preklinja, drugič onemi, lahko postane tudi tako težak, da ga več ljudi ne more dvigniti. Ko obsedenost mine, se ničesar ne spominja. Če nočemo biti na hudičevi strani, se moramo odločno postaviti na stran Boga, Device Marije, svetnikov, vsega, kar je dobro. Človek se mora zavedati svoje svetosti, svoje vrednosti kot osebe, ustvarjene po Božji podobi. Zato se mora tudi varovati negativnih ideoloških, ekonomskih, političnih in sil zlagane vernosti, ki ga zastrupljajo. Potrebna je zdrava pamet in pa zaupanje v Gospoda.

Po: G. Amorth, Bog, lepši od hudiča

Sveto pismo (SP) je nastajalo več tisoč let in je bilo najprej posredovano ustno in šele z nastankom pisave je bilo od Boga razodeto sporočilo zapisano in nato prevedeno v sodobne jezike – do danes v več kot 3380 jezikov. Najstarejši prevod je bil iz hebrejščine v grški jezik v 3. in 2. stol. pred. Kr., latinski prevod SP je iz začetka 5. stoletja, v večini delo svetega Hieronima. Prevodi so pomagali pri soustvarjanju narodnih jezikov. Tako se je tudi slovenščina začela razvijati z Dalmatinovim prevodom Biblije (1584). Pomemben je t.im. Küzmičev Nouvi zakon (1771) v prekmurščini.  Prva katoliška slovenska izdaja SP, t.im. Japljeva Biblija 1802. Wolfov prevod je izšel 1859. Prevajala sta tudi Stritar in Gregorčič. Konec 19. stol. je v mnoge naše hiše Mohorjeva družba prinesla Zgodbe SP. Novejši je t. im.  Mariborski prevod SP 1961. To je prvi prevod SZ knjig iz hebrejščine v slovenščino, medtem ko je celotna NZ prevedena iz grškega izvirnika. Leta 1974 je izšla še popravljena različica Mariborske izdaje, imenovana Ekumenska izdaja SP, saj so jo pripravljali katoličani in protestanti. Leta 1996 je izšel Standardni prevod SP, ki je dosledno preveden po izvirniku. Po: U. Flisar

Dobri Bog, danes praznujemo božič, praznik našega odrešenja, praznik rojstva tvojega Sina. K nam je prišel kot otrok. Podobe jaslic, podoba Marije, ki svojega novorojenega otroka ljubeče drži v naročju ali kleče moli pred njim, se me dotaknejo. Pokažejo mi tvojo nežno ljubezen. Ta ljubezen ne prihaja z močjo. Kot dete je, ki ga vzamem v naročje in ga pestujem. Božji otrok – tako nam pripoveduje ta praznik – ni le v jaslih v betlehemskem hlevu. Je tudi v naših srcih. Daj mi danes verovati v to in daj mi hkrati izkusiti, da je Božji otrok v meni, da je moje srce napolnjeno z ljubeznijo, ker si v njem rojen ti sam. Ko se v meni rodiš ti, prepoznam lastno vrednost. Drzneš se roditi v hlevu mojega srca, da bi me v moji vsakdanjosti in banalnosti spomnil na to, da v meni prebiva skrivnost, ki je večja od mene.Ta skrivnost tvoje ljubezni, ki jo vidim in začutim v otroku v jaslih, živi v meni in med nami. Dopušča, da smo doma v sebi in drug z drugim. V svoji hiši nismo sami. Ti sam si našo hišo izbral za svoje prebivališče. Daj nam na nov način bivati v naših srcih in naši hiši,kot ljudem, ki so bili vredni postati kraj tvoje navzočnosti.

Po: A. Grün, Božična knjiga

December je čas, ko si med seboj izrekamo najboljše želje in se obdarujemo. Miklavž, Dedek mraz,

Božiček … Vemo, kako dobro dene, če komu kaj podarimo in je tega iz vsega srca vesel. Velika umetnost je pravilno obdarovati, še večja pa je umetnost sprejemanja. Morda si kdaj dobil dragocenost – ali le kaj malega. Ob tem se vedno zavedaj, da je ljubljeni človek veliko razmišljal, da je skrbno izbiral in zavil darilo v upanju, da te bo s tem presenetil in ti naredil veselje. Nisi pozabljen. Mnogo ljudi je pozabljenih, nikoli nič od nikogar ne dobijo, nihče ne misli nanje. Bodi torej vesel, da te ima nekdo rad in misli nate. Bodi hvaležen za to. In nauči se pokazati, da znaš to ceniti, pa četudi je samo malenkost.        P. Bosmans, Živi vsak dan

Danes lahko vidimo, kako vladajo uspeh, moč, denar in oblast, zaradi česar težko sprejmemo Kristusa Kralja, kralja, ki je postal služabnik najmanjših in najbolj ponižanih, kralja, katerega prestol je križ. Pa vendar se ravno tako razodeva Kristusova slava. V ponižnosti svojega zemeljskega življenja najde oblast za sodbo sveta. Vladati je zanj služiti. Tudi mi moramo slediti to pot služenja, biti pozorni na krik ubogega, šibkega in odrinjenega. Krščeni ve, da ga njegova odločitev slediti Kristusu lahko vodi do velikih žrtev, včasih tudi do žrtvovanja življenja. Ampak Kristus je smrt premagal. Vodi nas v nov svet, v svet svobode in sreče. Tudi danes nas mnoge vezi s starim svetom in mnogi strahovi držijo v ujetništvu in nam preprečujejo, da bi živeli svobodni in veseli. Pustimo Kristusu, da nas osvobodi tega starega sveta! Naša vera v njega, ki premaga vse naše strahove, vse naše nesreče, nam bo pomagala vstopiti v novi svet, v svet, kjer pravičnost in resnica nista le parodija, v svet notranje svobode in pomirjenosti s sabo, drugimi   in Bogom.             Benedikt XVI.

Kaj predstavlja to ‘olje’, ki je nujno potrebno, da tudi nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji, razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo umrljivo življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno. Ko pa bomo obujeni za poslednjo sodbo, bomo sojeni glede na ljubezen, ki smo jo udejanjali med zemeljskim življenjem. To ljubezen, ki jo je Sveti Duh izlil v nas, pa nam je podaril Kristus. Kdor veruje v Boga–Ljubezen, nosi v sebi nepremagljivo upanje, kakor svetilko, s katero bo lahko prešel noč smrti ter prispel do velikega praznovanja življenja.

Benedikt XVI.

Od nekdaj so kristjani svoje umrle pokopavali okoli cerkva. Tako je pokopališče, kraj žalosti in minljivosti, postalo kraj ali njiva upanja. Kdor se da tam pokopati, izpove vero v  Kristusa in se ga, od mrtvih vstalega Gospoda, oklepa še po smrti.  Krščansko pokopališče zato ni zgolj kraj žalosti ampak je na njem križ znak upanja: krasijo ga drevesa, cvetlice in luči – znamenja ljubezni in povezanosti. Pokopališče je njiva novega življenja in kraj upanja: to je krščanski pogled; to je vera v vstajenje. Toda upanje ne odpravi žalovanja. Pristna vera nam pomaga žalovati in daje nova obzorja tolažljive vizije v prostranost večnega življenja. Žalosti nam ni treba potlačiti, saj se nam skoznjo obzorje spreminja in očiščuje in pomaga motriti preteklost, današnji in jutrišnji dan v novi luči. Le  sprejeta žalost pomaga odkrivati upanje v temini in bolečini. Pokopališče nas zato res spominja na smrt in večno življenje. Govori pa nam tudi o našem sedanjem življenju, o našem vsakdanjem življenju. Opogumlja in vabi nas misliti na minljivost in neminljivost, da ne izgubimo meril in cilja. Ni pomembno kaj imamo, ampak kaj smo pred Bogom in za soljudi. Pokopališče nas vabi, naj živimo v občestvu svetih. Vabi nas, naj v življenju iščemo in bomo to, kar more obstati v smrti in v večnosti  (dr. Anton Štrukelj)

Življenje – ta dragoceni dar –  je tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo. Je velik  in neprecenljiv dar, ki ga ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja. Mi smo prejemniki in še vedno zahtevamo, kot da smo upravičeni. Kljub vsemu pa je vsakemu od nas brezplačno in milostno dan dar življenja. Ustvarjeni smo z možgani za razmišljanje, čustvi, človeškim telesom in čutili za doživljanje sveta ter zmožnostjo biti v odnosu z drugimi. Naš svet je na spolzkem terenu, ki upravičuje pomoč pri samomoru iz kakršnegakoli razloga. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč nam  predlagajo, da bi si pomagali umreti? Kaj se je zgodilo z upanjem? Dar življenja, ki nam je dan, je neizmeren. Je neprecenljiv. Je nenadomestljiv. Ne moremo ga preprosto zaviti v škatlo in okrasiti z okrasno pentljo ter ga zavreči, ko se odločimo, da ni več uporabno. Izjemno darilo je naše življenje, ki je sestavljeno iz čudovitih vdihov, brezpogojne ljubezni in neskončne hvaležnosti za vsa dobra in tudi boleča spoznanja. Največja darila niso škatle, polne stvari, ampak čudovita darila življenja, ki vsebujejo veliko več: ljubezen, prijaznost, nesebičnost in hvaležnost. Vsa našteta darila pa sestavljajo čudovit dar – življenje. (Sara Ahlin Doljak, Poslanica)

Albert Einstein je dejal: »Obstajata dva načina, kako živimo svoje življenje. Prvi je, kot da nič ni čudež, drugi pa, kot da je čudež prav vse.« Odpri oči za vsakodnevne čudeže in zaživi življenje na polno! Sam lahko izbereš način gledanja na svet, to je tvoja odločitev. Ravno zato se lahko odločiš, da bodo stvari v tvojem življenju vse prej kot samoumevne in boš namesto tega nanje gledal širše, z otroško radovednostjo, odprtostjo in dojemljivostjo za bistveno. Ustavi se, zadihaj in pomisli: Kaj pa če … – našega planeta sploh ne bi bilo? – bi se rodil v nekem drugem času, na nekem drugem kraju? – bi se rodil v neki drugi družini ali v manj naklonjenih okoliščinah? – se sploh ne bi rodil? Ko se enkrat zaveš, da ne pripadaš niti tej družbi niti temu svetu, pač pa Življenju, ki te je hotelo točno tukaj in zdaj (pa čeprav ti ni jasno, zakaj), lahko začneš živeti kot svoboden, v sebi miren in odrešen človek. Verjemi, nobeno ponedeljkovo jutro ne bo več grozno samo po sebi, ker boš kljub težavam opazil, da imaš dom in družino, da se smeš šolati, da imaš vsak dan kosilo na mizi, da se ti vsak dan kup ljudi nasmehne … Ko boš znal videti in ceniti tisto, kar je v vsakem dnevu dobrega, boš lahko hvaležno rekel tudi sam: Kako fantastično je živeti! – Ljudje današnje dobe smo dosegli in ustvarili neverjetne reči na področju znanosti in tehnologije, hkrati pa smo naredili veliko neumnost: dovolili smo, da so nas lastni dosežki tako zelo omamili in zaslepili, da smo iz svojih življenj gladko izbrisali Boga in si pričeli domišljati, da lahko sami odločamo o vsem, tudi o vprašanju življenja in smrti. Človeško življenje je postalo predmet trgovanja, zgolj še ena možnost zaslužka. Nikar ne uničimo  sami sebe!

Po: Rad te/se imam