Marija je bila  obvarovana izvirnega greha in ob koncu svojega življenja tudi deležna vstajenja in telesnega vnebovzetja. To resnico so kristjani izpovedovali od začetka krščanstva. Sv. German Carigrajski  pravi: »Nemogoče je bilo, da bi ostalo zaprto v grobu mrtvih tisto deviško telo, v katerega se je zaprl Bog sam; telo, ki je tempelj božanstva edinorojenega Sina; posoda, ki je bila polna Boga; telo, ki je nosilo Boga. Bila si hiša iz mesa; hiša v kateri je počival On, o preslavna Devica! Pritegnil te je k sebi, oprostil te je sleherne trohljivosti.«  Večina cerkva, ki so bile postavljene

Mariji na čast, že od vsega začetka razglaša prav to vero v Marijino vnebovzetje. Papež Pij XII. je leta 1950 slovesno razglasil versko resnico o Marijinem vnebovzetju: »Vzvišena Božja Mati, ki je bila brezmadežna v svojem spočetju, ki je v svojem Božjem materinstvu ostala povsem nedotaknjena devica, ona, velikodušna družica Božjega Odrešenika, ki je dosegel popolno zmago nad grehom in njegovimi posledicami; ona je končno kot veličastno krono svojih prednosti dosegla, da ji je bila prihranjena trohnoba groba in da je bila, kakor njen Sin po zmagi nad smrtjo, s telesom in dušo vzeta v veličastvo nebes, da bi tam kot Kraljica žarela na desnici svojega Boga, nesmrtnega Kralja vekov.« Po: J. Kužnik

Gospod, lepo je imeti avtomobil.

V pomoč mi je, ko je treba iti nakupovat ali po uradih.

V pomoč mi je, ko začutim potrebo, da se kam odpeljem,

da se sprostim in spočijem, da se razveselim lepe narave.

V pomoč mi je, ko potrebujem bližino ljudi

in se po srečanju vračam bogatejši v vsakdan.

Gospod, daj, da ne pozabim:

ko se kolesa avtomobila vrtijo,

je v mojih rokah ne le moje življenje,

ampak tudi življenje vseh drugih, ki me srečujejo.

Usmili se vseh, ki dan za dnem

izkrvavijo ob robu ceste po lastni ali tuji krivdi.

Nihče ni pomislil na smrt,ko je sedel v avtomobil.

Gospod, naj ne pozabim,

da je življenje potovanje k tebi. Varuj in vodi me na vseh poteh in sprejmi mojo zahvalo,

da sem vsa ta mnoga leta vselej prišel zdrav domov.

Paul Roth

Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje?

Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se je poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno »krotkost«. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka. Benedikt XVI.

Dandanes redko slišimo govoriti o  domoljubju in narodni zavesti, saj temu ne posvečamo velike pozornosti. Vsak bi se moral zavedati, kako je pomembno  braniti svojo narodno identiteto, svoj materni jezik, narodne vrednote. Pomembno je, da svoj materni jezik spoštujemo in se izogibamo nepotrebni rabi tujih besed. Dandanes vse manj ljudi bere knjige. Menim, da bi moralo biti ravno nasprotno, saj z branjem krepimo in lepšamo besedni zaklad, ki ga v družbi nehote izgubljamo. Pomembna je tudi zgodovina Slovenije. Vse, kar se je zgodilo, je zaznamovalo naše prednike in našo domovino. Ob  pomembnih praznikih zato izobesimo slovensko zastavo, ki je glavni narodni in državni simbol. S tem pokažemo, da smo zavedni Slovenci. Podobno vlogo ima tudi ohranjanje šeg in navad, ki so se nekoč prenašale iz roda v rod. Pomislimo samo na mnoge tradicionalne jedi, ki jih danes večinoma znajo pripraviti le še babice. Naša domovina nas tudi bogati  z naravnimi lepotami, ki jih je treba spoštovati in ohranjati za naslednje rodove. Za naravo okoli sebe moramo skrbeti, saj tudi tako pokažemo, da nam je mar za našo domovino. Narodna zavest je nekaj, kar ljudi povezuje v narod, v eno skupnost, ki ima skupen jezik, kulturo. Povezuje nas v težkih časih in ravno tu Slovenci dokažemo, da smo narod, ki v resnih trenutkih zna stopiti skupaj. Tega se moramo zavedati in s svojimi dejanji po najboljših močeh prispevati, da se ohranjajo šege, navade in čut za našo domovino. Tako bomo pripomogli, da bo naša narodna samozavest rasla naprej.

Prim.: Laura – Ognjišče 06/20

Izraz procesija (lat. procedere = napredovati) pomeni verski sprevod, v katerem se nosi kako versko znamenje  (npr. pri procesiji za dež ali za kako drugo potrebo grejo verniki za križem v neko cerkev in po poti molijo po namenu; pri velikonočni procesiji grejo v velikonočnem praznovanju za kipom Vstalega Kristusa, ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Rešnje Krvi spremljajo monštranco s sveto hostijo ali Najsvetejšim k oltarjem po vasi, častijo Najsvetejše in molijo za razne namene). Manj izrazita, a prisrčna, je procesija otrok, ki grejo v cerkev k prvemu svetemu obhajilu ali pa k sveti birmi. Poznan je križev pot.  Posebna je pogrebna procesija, pri kateri spremljamo pokojnika v grob in zanj molimo. Podobno kot organizator planinskega pohoda predpiše potrebno opremo in med potjo skrbi za disciplino, tako tudi pri verski procesiji veljajo pravila, ki so bila še nedavno samoumevna, danes pa jih je potrebno znova poudarjati: urejena skupina hodi dostojanstveno (namen je že sama pot, povrh še nek kraj/cilj – zato ne hodimo kot čreda ampak v vrsti, v parih ali drugače in ne prehitro; pomemben je tudi vrstni red, postavitev npr. častne straže, pevcev…); z določenim namenom (pogreb, češčenje, molitev …); namenska oprema (križ, zastava, druga znamenja …) in primerna osebna urejenost in sodelovanje  (dostojna obleka in  obutev, utišani telefoni, glasna ali tiha molitev, petje, zvonjenje in drugo); gledalci oz. radovedneži in klepetalci ne spadajo v sprevod!

Cerkev, kot jo poznamo iz prvih časov, je lepa, sveža, raznobarvna kakor travnik v maju, ko se razbohoti pomlad s tisoči različnih cvetlic. Danes tako Cerkev lahko le sanjamo. Ne tako daleč nazaj so imeli duhovniki monopol nad vsemi duhovnimi darovi. Župnik je maševal, pridigal, učil verouk, poučeval v šoli, organiziral karitativno dejavnost, oskrboval bolnike, odločal, kdo lahko pri čem sodeluje in kdo ne. In da ni imel težav s tolmačenjem različnih »jezikov«, je pogosto zahteval, da vsi, razen njega, molčijo. In Cerkev je imela bolj malo skupnega s cvetočim travnikom, pa mnogo z enolično in sivo puščavo. A časi so se spremenili. Cerkev je tudi zaradi učinka ekumenskega koncila, ki je končno naredil prostor tudi za laike, cvetlicam omogočila, da pričnejo poganjati. Pa bo Cerkev v prihodnosti cvetoč travnik? Vsakdo izmed nas je povabljen, da s svojimi najrazličnejšimi darovi deluje v imenu istega Duha. Z različnimi službami, ki jih opravljamo prav vsi, lahko prispevamo k bolj pestremu »travniku«, ki bo tako zacvetel v svoji polni lepoti. Povabljeni smo torej, da delimo svoje talente, da z njimi bogatimo sebe in Cerkev, da Kristusa po naših dejanjih ljubezni približamo vsem ljudem. Ne pozabimo: »Vsakomur se daje razodetje Duha v korist vseh!«  Po: T. Lasconi, 365+1 dan s teboj

Da, res je, škandali Cerkve so in ostajajo sramota ter resnična spotika. Kljub temu pa to niso nikakršne naključno pojavljajoče se napakice, ki bi jih lahko z nekaj dobre volje spravili s sveta. Že Jezus se je z normalnimi, pa tudi nevarnimi ljudmi spuščal v odnose, na isto valovno dolžino – s posvetno Marijo Magdaleno, s cestninarjem Zahejem, z zasačeno prešuštnico, s slabimi ljudmi, kot je bil Juda, njegov kasnejši izdajalec, s Petrom, ki ga je zatajil, preden je petelin trikrat zapel. Če bi Cerkev dovolila pripadnost le čistim ženam in možem, bi bila najverjetneje prazna. Vsaj jaz ne bi imel nobene možnosti, da bi kdaj koli našel kakšen prostorček v njej: poznam se, vsega sem zmožen. Konkretna Cerkev … ni nikakršen klub za dobrodošle, ampak je po Jezusovi volji kraj za počasno spreminjanje povsem običajnih ljudi. Ljudi, ki včasih tudi pobegnejo, imajo marsikaj na vesti, ki nujno potrebujejo obkladek in ozdravitev. Razveseljivo je, da nam je Jezus zagotovil: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17) … Saj smo vendar vsi nekoliko hendikepirani: nekdo ima težave z denarjem, drugi z resnico, tretji s spolnostjo, četrti je nezanesljiv družabnik, peti trmoglavec in šesti sem jaz. Ne stopamo v zmago-slavnem maršu. Šepamo, se spotikamo in se plazimo naprej. Toda hodimo. In to skupaj. To je Cerkev, v kateri mi je všeč.

Bernhard Meuser, Biti kristjan za začetnike

Marija je pomemben krščanski lik in najbolj priljubljena svetnica. Sveto pismo Marije ne omenja prav pogosto. Prvo poimensko omembo Marije najdemo v Matejevem evangeliju (1,18). Marija je kot Jezusova mati postala mati vsega človeštva, vzor matere in Božje služabnice, ki je na Božje naročilo odgovorila: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Katoliški cerkveni koledar se Marijinega življenja in dogodkov spominja več kot tridesetkrat, poleg tega pa je mesec maj »Marijin mesec«. Marija je v krščanskem oznanilu  pogosto prisotna, mnogi verniki se k njej obračajo s svojo priprošnjo. Nauk o Devici je povzet v spravni molitvi, kjer jo častimo z besedami hvale, ker je vzvišena Mati Božja, ker je brezmadežna spočeta  in slavno vnebovzeta. Mariji na čast se v majskih dneh zbiramo pri šmarnicah. Pri nas jih začel duhovnik Jernej Lenček leta 1851 in sicer kot bogoslovec v ljubljanskem semenišču. Pobožnost se je hitro razširila v vse slovenske kraje. Ime je dobila po knjigi Šmarnice (1855) Janeza Volčiča, ki je svoje delo poimenoval po znani majski cvetlici. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes šmarnice večinoma po cerkvah, največkrat med mašo ali kot kateheza za otroke. Po: U. Flisar

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom, zbranim v dvorani zadnje večerje, večkrat ponovil pozdrav ‘Mir vam bodi!’ (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir ‘shalom’, postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. ‘Mir’, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta, ‘polnega milosti in resnice’ (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči nedeljo Božjega usmiljenja, in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34–37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja. Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus, ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja, naj jih izprosi za nas. Benedikt XVI

Molim te  ponižno, skriti Bog nebes, se glasi  starodavna molitev čaščenja Svete evharistije pri sveti maši in v tabernaklju,  pred malo hišico s pozlačenimi vratci in vedno prižgano lučko. Tam so shranjene, pri maši posvečene hostije, za obhajilo bolnih in za popotnico umirajočim, pa tudi za čaščenje. Verujemo, da je v posvečenem kruhu, v sveti hostiji, navzoč od mrtvih vstali, to je poveličani Kristus. Posvečenim hostijam pravimo  tudi »Najsvetejše« ali »Sveti zakrament«. Pred njim v počastitev pokleknemo in ga molimo. Verniki so od nekdaj radi stopili v cerkev, da so »obiskali Jezusa« in pred Najsvetejšim pokleknili in molili. V znak čaščenja so se ljudje, ko so šli mimo cerkve (pa tudi mimo križa in kapelice), pokrižali, možje so se odkrili. – Te svete dneve pred veliko nočjo in še potem bo v župnijski cerkvi poleg svete EVHARISTIJE, to je posvečenih hostij (na veliki četrtek jih slovesno prenesemo v »ječo« – v tabernakelj pri sv. Emi, na veliki petek pa v »božji grob« pri sv. Trojici, kjer bojo vse do konca velikonočnega bdenja v nedeljo zjutraj; Jezusa torej počastimo s poklekom v smeri, kjer je shranjena evharistija, tam se tudi ustavimo pri osebni molitvi) – izpostavljen za počastitev  vernikov KRIŽ, »na katerem je Zveličanje sveta viselo« (slovesno na veliki petek), in pa »BOŽJI GROB« (od velikega petka zvečer in ves velikonočni teden), iz katerega je Kristus vstal »z lastno močjo«. Kip vstalega Kristusa ali ALELUJA, ki bo šel pred vsemi nami v slovesnem sprevodu (procesiji) na veliko noč zjutraj, bo na mašnem oltarju do vnebohoda.  – Vabim vas, da pridete počastit »svete skrivnosti« naše vere: EVHARISTIJO, KRIŽ, GOSPODA V GROBU IN VSTALEGA ZVELIČARJA. Ko boste prišli po velikonočni ogenj in ko boste prinesli k blagoslovu velikonočna jedila, se ustavite v cerkvi v tihi molitvi. Storite to skupaj z vašimi otroki. Storite tako ne le stare, ampak tudi čisto »taprave« mame in očetje! Otrokom povejte, kako in zakaj to počnete. Bodite jim priče vaše vere. In Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih, bo tudi vas in vaše otroke blagoslavljal in pripeljal v nebesa.

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike vam voščim, vaš župnik.