Avtor: Administrator

V sredo so naši škofje objavili besedilo sinodalnih predlogov, ki so sad sinodalnih pogovorov različnih cerkvenih skupnosti iz naših škofij. Celotno besedilo obsega 10 strani; tukaj so povzetki:  

Sinodalnost naj se nadaljuje! Sinodalni pogovori, sinodalne oblike posvetovanja in sinodalna miselnost naj se nadaljujejo na vseh ravneh. Oblikujmo lepa in duhovno bogata in razumljiva bogoslužja! Redno se udeležujmo bogoslužja, da se bo krepila naša vera in bomo iz njega prejemali moč. Vsak vernik naj sprejme neko zadolžitev v cerkvenem/župnijskem občestvu. Večkrat razlagajmo pomen bogoslužja. – Bodimo veseli in ponosni kristjani! Povezujmo se v živo občestvo, ki seže v vsakdanje življenje. Samozavestno pričujmo z življenjem in besedo v vseh okoliščinah. Odprimo naša občestva! Gojimo kulturo dialoga, poslušanja in medsebojnega sprejemanja, da se bo vsakdo počutil sprejetega. Ohranimo naklonjenost do oddaljenih, kljub njihovim posebnostim. Začenjajmo pogovor o temeljnih vprašanjih vere. Krepimo vlogo laikov in njihovo sodelovanje z duhovniki!  Pomagajmo duhovnikom v vprašanjih njihovega življenja in dela. Opolnomo-čimo laike za učinkovito sodelovanje z duhovniki. Ponudimo programe formacije za krepitev vere, znanja in veščin sodelovanja. Gradimo kulturo sprejemanja odgovornosti in odločanja! Jasno določajmo pristojnosti in odgovornosti. Vsak naj sprejme svoj del odgovornosti. Gradimo kulturo zdravega vodenja. Prevetrimo strukture, da bodo odgovarjale navdihom Svetega Duha! Župnijski pastoralni sveti naj postanejo to, kar nosijo v svojem imenu. Naučimo se skupinskega razločevanja in odločanja. Sodelujmo in povezujmo se med seboj! Ponudimo in sprejmimo dobre pobude tudi preko meja posameznih župnij, škofij in cerkvenih skupnosti.

Narodni sinodalni povzetek – TUKAJ.

Papež Frančišek se je nedavno več dni mudil na obisku pri kanadskih domorodcih, se jim opravičil in jih prosil odpuščanja za nečloveško in nekrščansko ravnanje z njihovimi otroki v cerkvenih vzgojnih ustanovah. Da bi »civilizirali indijance«, je država pospeševala njihovo asimilacijo in je za to uporabila Cerkev, ki je pokorno in za denar to tudi počela. – Podlo brisanje domorodnih kultur in trgovino s sužnji so vzdrževale nekatere današnje »svetle« evropske države.  Ob njih lahko Slovenci ponosno  pokažemo našega rojaka, škofa in misijonarja Friderika Baraga, ki je tudi deloval med indijanci. Vendar je v nemškem jeziku o njih napisal več knjig, za njihovo izobrazbo pa sestavil slovnico in slovar očipvejskega jezika; v tem jeziku je napisal in izdal tudi več nabožnih knjig. Baraga in njegovi sodelavci so domačinom pomagali umno kmetovati in gospodariti , učili so jih raznih obrti, da so se  lažje obranili pred vsiljivimi Zahodnjaki, ki so jim prodajali orožje in alkohol. – Da bi vedeli, da duhovniki niso počeli samo slabe stvari, kot je sicer izpadlo iz poročil ob papeževem obisku v Kanadi! In ne nazadnje: a ne bi bilo lepo, da bi našega rojaka Barago končno proglasili za svetnika! Priporočajmo se mu v molitvi.                                      (prim. Novi glas, 2022/30, str. 5)

 

Zahvaljujem se ti, Gospod,

za blagoslov dolgega življenja,

da vedno daješ obroditi sadove tistim,

ki se zatekajo k Tebi.

 

Odpusti, o Gospod,

mojo ravnodušnost in razočaranje,

toda ne zapusti me,

ko mi upadajo moči.

 

Uči me gledati z upanjem

v prihodnost, ki mi jo daješ,

na poslanstvo, ki mi ga zaupaš,

da ti bom brez konca prepeval hvalnice.

 

Naredi me za nežnega sodelavca

Tvojega odrešilnega dela,

da bom z ljubeznijo čuval svoje vnuke

in vse male, ki iščejo zavetje pri Tebi.

 

Varuj, o Gospod, papeža Frančiška

in nakloni svoji Cerkvi,

da bo svet rešila osamljenosti.

Vodi naše korake na pot miru.

Amen.

Ko dosežemo določeno stopnjo udobja,  pozabimo na marsikaj, tudi na Boga. Velja pa tudi nasprotno: izpraznitev in poslovitev od vernosti odpre človeka za iskanje zunanjih vrednot, ki ga kot po nekakšnem obvozu lahko spet pripeljejo v območje presežnega, verskega; lahko rečemo, da se človek po  ovinkih spet vrne v Božji objem.  Ali pa se za vedno oddalji od njega. Ta proces včasih zaznamo pri vernih, ki so se v času nekega intenzivnega dela (npr. gradnje hiše)  oddaljili od domače župnijske skupnosti. Ko je projekt končan, se ali vrnejo v nekdanjo skupnost ali pa se najdejo v kakšnem drugem duhovnem okolju. Zgodi se pa tudi, da jih ni nikjer več in so kakor izpuhteli iz verskega okolja. Kdor nosi v sebi kaj duhovne naravnanosti, se lahko k njej vrne po “obdobju duhovne krize”, ki jo povzroči prezaposlenost ali kakšni drugi veliki projekti. Gre za neke vrste ponovno prebujenje ali celo spreobrnjenje. – Nekaj podobnega se lahko zgodi, ko poleti z dopustom ali počitnicami  prekinemo običajno ali pa zelo intenzivno intelektualno ali pa fizično in psihično obremenjenost  šolskega, študijskega, poklicnega dela. Sproščeno zadihamo, se pretegnemo in kmalu smo spet pripravljeni za  nove izzive. Med njimi in med dopustom in počitnicami ne opustimo nedeljske maše, redne molitve in zlasti ne – biti kristjan tudi, ko sem na počitnicah in na dopustu.

 (prim. Ambrož Kodelja,  Novi glas 2022, št. 23, str 5)

Duhovnik Martin Šuštar je župnik v Marezigah in odgovorni  za orgle in zvonove v naši škofiji (kot trnovki kaplan je pred 10 leti nekaj časa nadomeščal tukajšnjega župnika). Na vprašanje, zakaj je toliko ljudi vraževernih, je povedal:  Mislim, da za to, ker do Boga potrebuješ odnos in zvestobo. Vera je odnos, ki ga moraš stalno gojiti. Izprašuje vse tvoje življenje. Vraževerje pa tega ne zahteva. Je nek »dodatek«, ki se ga poslužuješ, kadarkoli se ti zahoče, in si pri tem prepričan, da ti občasno »pomaga«. Ne potrebuješ odnosa do tega. Ne nagovarjaš nikogar, le želiš, da bi ti te sile pomagale. Drug razlog je pomanjkanje vere. Vraževerje na videz zapolni del tega primanjkljaja. Poleg tega je vraževerje ekstravagantno. Ljudje hočejo enostavne, takojšnje odgovore. Pri pravi veri pa je pomemben element potrpežljivost in zaupanje, da se zgodi Božja volja. Pri vraževerju pa izsiljuješ, da se zgodi tvoja volja. – Kaj pa nabožni predmeti, npr.  svetinjica? Bog se nas zagotovo dotika po Božji besedi, zakramentih, prek odpovedi in dobrih del. Hkrati pa je vsaka stvar, ki nam vliva upanje v Božje varstvo, Božjo bližino, za nas koristna. Zato imamo kapelice ob cestah, križe na stenah. To pomaga najbolj, če imamo osnovo: zakramente, Božjo besedo. Jaz nosim na verižici križ in medaljon sv. Benedikta.

(prim. Družina 23, priloga Naša družina, str. 8-10)

Duhovnik Martin Šuštar je župnik v Marezigah in odgovorni  za orgle in zvonove v naši škofiji (kot trnovki kaplan je pred 10 leti nekaj časa nadomeščal tukajšnjega župnika). Na vprašanje, zakaj je toliko ljudi vraževernih, je povedal:  Mislim, da za to, ker do Boga potrebuješ odnos in zvestobo. Vera je odnos, ki ga moraš stalno gojiti. Izprašuje vse tvoje življenje. Vraževerje pa tega ne zahteva. Je nek »dodatek«, ki se ga poslužuješ, kadarkoli se ti zahoče, in si pri tem prepričan, da ti občasno »pomaga«. Ne potrebuješ odnosa do tega. Ne nagovarjaš nikogar, le želiš, da bi ti te sile pomagale. Drug razlog je pomanjkanje vere. Vraževerje na videz zapolni del tega primanjkljaja. Poleg tega je vraževerje ekstravagantno. Ljudje hočejo enostavne, takojšnje odgovore. Pri pravi veri pa je pomemben element potrpežljivost in zaupanje, da se zgodi Božja volja. Pri vraževerju pa izsiljuješ, da se zgodi tvoja volja. – Kaj pa nabožni predmeti, npr.  svetinjica? Bog se nas zagotovo dotika po Božji besedi, zakramentih, prek odpovedi in dobrih del. Hkrati pa je vsaka stvar, ki nam vliva upanje v Božje varstvo, Božjo bližino, za nas koristna. Zato imamo kapelice ob cestah, križe na stenah. To pomaga najbolj, če imamo osnovo: zakramente, Božjo besedo. Jaz nosim na verižici križ in medaljon sv. Benedikta.

(prim. Družina 23, priloga Naša družina, str. 8-10)

Vedno znova slišimo koga reči: »Saj plačam, zakaj bi bil še hvaležen in prijazen.« Najžlahtnejših stvari v življenju ne moreš plačati z denarjem: ljubezni, naklonjenosti, prijaznosti, pripravljenosti za pomoč in še veliko podobnega. Prav zaradi teh stvari pa je naše življenje veliko lepše in laže živimo tudi v težkih situacijah. Tako je hvaležnost ena najpomembnejših stvari v našem življenju. Dobro je, če vedno znova pomislimo, za kaj vse smo lahko hvaležni. Že za življenje samo, za vse, kar imamo, za vse ljudi, ki so ob nas. Tudi za moč, da prenesemo marsikaj težkega, neprijetnega. Zato je nujno, da začnemo že otroke učiti, da znajo biti hvaležni. Tega se ne morejo učiti na posebnih urah učenja o hvaležnosti, ampak ob zgledu ljudi, s katerimi živijo. Če vidijo, kako so starši hvaležni za vse, bodo to znali tudi oni. In ljudje, ki znajo biti hvaležni, veliko laže živijo.

(Meka Klevišar, Družina 2022/21, str. 10)

Nikoli se popolnoma ne otresemo preizkušenj in raznih nadlog. Tudi našim prednikom ni bilo prizaneseno in so pogosto molili: Kuge, lakote  in vojske, reši nas, o Gospod! Tako piše: »Grozovita kolera je po  selih tukajšnje strani naše domovine neusmiljena. Kdor ne verjame, naj pride, da ga po raznih pokopališčih popeljem. Na Ternovskem bova našla do 140, na Knežkem okoli 60, na Zagorskem 50 komaj mesec starih grobov, kamor je kolera potisnila otročiče, ljudi boljših let, postarane in stare. Kogar vidim, mu berem na obrazu zapisano besedo: »Groza«. … Še hujše je bilo v vasici kneške fare v Koritnicah. Zmed 290 prebivavcev jih je kolera v 14 dneh čez 50 pobrala, in skor vsak se je mogel z njo boriti, toda marsikdo jo je premagal. V veliko hišah jih je ob enem ležalo po troje, šteroje, in zlasti v revnih, brez postrežbe, brez čedenja, v strašnem smradu in neznanih bolečinah – le groza je misliti!. Hvala Večnemu, da je jela huda morivka pojenjavati.« (Kmetijske in rokodelske novice, 1855/67, str. 267)

Potem ko so Jezusovi učenci tri leta hodili za njim, doživeli njegovo smrt in vstajenje, so se vrnili k ribiškemu poklicu. Mreže so ostale prazne,

kot je bilo prazno njihovo upanje

v mogočno  Jezusovo kraljestvo.

Podobno doživljajo starši, potem ko so otroku na srce leta in leta polagali temeljne vrednote in vero, on pa se povsem oddalji od njihovih pričakovanj. Zazrti v svoje prazne mreže razmišljajo,

kje so zgrešili in kaj je šlo narobe.

Z obale je Jezus pozval apostole in danes poziva tudi vse nas, naj poskusimo drugače in vržemo mrežo na drugo stran čolna. Kar je vprašal Petra, sprašuje tudi nas – koliko v prvi vrsti ljubimo Njega. Na koncu bomo morali vsak zase, starši in otroci, dati odgovor na temeljno življenjsko vprašanje: »Ali me ljubiš?« (L. Mavrič, Naša družina, 2022/17)

Prihodnjo nedeljo bodo volitve v državni zbor, na katerih bomo izbirali predstavnike, ki bodo v našem imenu odločali o naši prihodnosti. Kristjani smo odgovorni, da na volitvah sodelujemo in tako dejavno soodločamo o našem skupnem življenju. Volitve so najpomembnejši demokratični vzvod za zaščito temeljnih državljanskih vrednot. K resni in odgovorni skrbi za ta svet sodi, da se jih udeležujemo. Pri tem smo poklicani k umnemu in razsodnemu ravnanju. Ne pustimo, da o nas in naši usodi odločajo drugi. Odločimo se po lastni presoji glede na naše vrednote in dosedanje izkušnje. Predstavnikov ljudstva ne moremo presojati zgolj po všečnih besedah in gestah, ampak je treba gledati predvsem na njihova dejanja. V svojem delovanju ne smejo spregledati temeljnih vrednot, ki so skupne človeški skupnosti. Demokracija se uresničuje v soočenju in sobivanju različnih pogledov, ki mora temeljiti na strpnosti in spoštovanju drugih in drugače mislečih. Ne predajmo se apatični miselnosti, da se ne da ničesar spremeniti. Spremembe so možne samo, če bo vsakdo k njim prispeval svoj najboljši del. Kristjani smo povabljeni, da prevzamemo odgovornost za prihodnost naše domovine in gremo na volitve.

(po zapisu novomeškega škofa in predsednika SŠK dr. Andreja Sajeta)

Vsi poznamo stari rek, ki je od nekdaj veljal med menihi: moli in delaj! Vsak veren človek se zaveda, da je poleg vsega človeškega prizadevanja potrebno izprositi še božji blagoslov. Potrebno je torej oboje; koliko enega ali drugega je odvisno od vsakega človeka posebej. Velja pa spet starodavna modrost, da je nekje na sredi ravnotežje. – Papež in verni te dni molimo za mir v Ukrajini: za zdravo pamet odgovornih, za vojake na obeh straneh, za pregnane in begunce, za otroke in druge nemočne, za umrle. V tej zadevi je hitro konec našemu umovanju, samo Bog je vsemogočen. – Danes je po naših cerkvah dan molitve za žrtve spolnih zlorab v Cerkvi in tudi drugod. Skupaj bomo danes pri maši zmolili v ta namen. – Blizu so volitve v državni zbor in tudi v ta namen molimo za zdravo pamet volivcev in voljenih ter izvoljenih, za novo vlado in vse druge odgovorne za našo domovino in za ves svet. – Tudi kovidna zgodba se še ni izpela in še je potrebna naša molitev za bolne, za medicinsko osebje in za umrle zaradi kovida. – Vsak ima še kakšne druge potrebe za izmolit in namenov molitve nikoli ne zmanjka. Vabim k molitvi rožnega venca zmeraj pred mašo, k lepemu sodelovanju pri maši,  pa tudi osebno radi molite, ker je Bog dober, če ga prosimo. Lahko takole:  Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem navdan hitim k tebi, o devic Devica in Mati,  k tebi prihajam in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.