Avtor: Administrator

Vse novice se te dni vrtijo okoli vojne v Ukrajini in ljudje smo solidarni z bolečino vseh, ki jih je vojna kakorkoli prizadela, posebej z ljudmi sredi vojne vihre. Evropa se je hitro povezala za obrambo lastnih državljanov in za obrambo svojih interesov. Posebej gre za vprašanje energentov in s tem povezanih denarnih tokov. Marsikaj je skritega v ozadju dogajanja, o čemer ni novic in o čemer se ne govori. O tem že dolgo  govori papež Frančišek: on si upa govoriti o proizvodnji in trgovini z orožjem, kar  je med glavnimi dejavniki vojskovanja. Njegovi pozivi za mir so bili, od kar je papež, tudi pozivi k zmanjševanju vlaganja denarja za oboroževanje in da bi več denarja namenili za odpravljanje lakote po svetu in za razvoj najbolj revnih dežel. Nihče od »velikih« na mednarodnem odru o tem ne spregovori, niti papeža ne komentira. Poslušamo le novice o poskusih raket  z velikimi dometi in z grožnjami, da te rakete ponesejo s seboj nuklearne konice. Ob ukrajinski tragični zgodbi je kazalec uprt v ruskega predsednika Putina, vsi ostali prsti pa kažejo nazaj na druge »oligarhe« in nosilce odgovornosti po svetu. Kako živahno se pred očmi vsega sveta prevaža orožje, in ob tem govori, da gre za pomoč ubogi Ukrajini. Vsi obnavljajo svoje  zaloge, Ukrajina bo odpad za staro železo. – Naši očetje so že pred 70 leti molili: Rešenik sveta, reši Rusijo! – Lahko dodamo:  Tudi vse druge in nas. (župnik)

V zimskih počitnicah si boste starši, otroci, učiteljice in učitelji malo odpočili od običajnega šolskega urnika. Tudi v naši veroučni učilnici bo nekaj dni tiho. Bežen pogled na pretekle dni potrjuje naslednje:  Klasični verouk se že dlje časa kaže kot preživel, kar potrjuje  velik osip  mladih po birmi. Znanja ostane malo, za celovito versko izkušnjo ali razvoj občutka pripadnosti župniji pa je eno srečanje na teden premalo. Starši so otrokovi prvi kateheti, zato v vse več župnijah organizirajo družinsko katehezo – verouk za vso družino. To je dobra oblika kateheze za tiste otroke, ki imajo privilegij, da so starši pripravljeni sodelovati pri takem programu. Ta oblika kateheze je nova in malo kje prisotna, zato gre res za privilegij.  Ko za kakšnega otroka slišimo, da je privilegiran, običajno pomislimo, da tak otrok  živi v materialnem izobilju, ima najnovejše igrače in hodi na drage počitnice.  Ampak res  privilegij je to, da ima otrok starše, ki si vzamejo čas za katehezo in molitev, svoj dom pa popestrijo z verskimi revijami in knjigami.  A  Duh veje, kjer hoče, zato ne zapiramo vrat otrokom, ki prihajajo k običajni katehezi ali verouku iz lastne želje in ne na spodbudo staršev. Nekateri pridejo tudi  zaradi pripadnosti skupini vrstnikov in sošolcev. Kakor koli, apostol Pavel pravi, samo da se oznanja evangelij.  Morda pa bo prav vaš zgled k dejavnemu sodelovanju v župniji pritegnil še koga.

Dva tedna bomo lahko sledili 24. zimskim olimpijskim igram na Kitajskem. Že pred dobrimi tremi leti je bil v Vatikanu  objavljen dokument,  z zgornjim naslovom, o krščanskem pogledu na šport in človeško osebo.  V športu se križajo poti nešteto ljudi, ki si prizadevajo doseči skupen cilj. Šport je priviligirano področje sredi današnjega individualizma in razkoraka med mlajšimi in starejšimi in med različnimi kulturami, rasami in spoli. V ekipi, ki ima skupen cilj in kjer skupaj zmagujejo in so skupaj poraženi, presegajo posamezniki sami sebe in tudi miselnost, po kateri se posameznik danes pretirano ukvarja s samim seboj.  Šport je tako pobudnik izkušnje občestva,  izkušnje človeške družine. Šport je tudi sredstvo za formacijo, oblikovanje človeka. Ta se danes že od zgodnje mladosti lahko navdihuje ob zgledih vrlin, kot so darežljivost, ponižnost, žrtvovanje, doslednost in vedrost, pa tudi skupinski duh, medsebojno spoštovanje, zdrava tekmovalnost in solidarnost z drugimi ljudmi. Pomembna je tudi vloga športa kot sredstva za poslanstvo in posvečenje. Vsaka priložnost, tudi športno dogajanje, je priložnost za oznanilo o Jezusu Kristusu. Pomembno je vnašati in posredovati radost, ki jo prinaša šport. Saj gre pri tem za odkrivanje lepote  stvarjenja in človeka, ki je ustvarjen po božji podobi.  Tako šport vodi h Kristusu tudi tam, kjer ga zaradi različnih razlogov ni mogoče oznanjati neposredno; ljudje, ki pričujejo radosti, se ukvarjajo s športom kot občestvo, so lahko znanilci Dobre novice, tudi na Kitajskem.

in … od bralca do pričevalca, je geslo letošnje nedelje Božje besede, ki se že tretje leto navdihuje ob  sporočilu Vstalega učencema na poti v Emavs, naj od poslušanja (ali branja) stopita na pot oznanjevanja. Danes je praznik  hvaležnosti za neizmerni dar Besede, po kateri želi Bog vstopiti v odnos z vsakim človekom, je zapisano na spletni strani Bibličnega gibanja. Ta dan nas povezuje vse v hvaležnosti Bogu za njegove besede, ki so nam izročene v Svetem pismu. Ta dan nam daje priložnost za razmislek, kako bolje ravnati z Božjo besedo na vseh ravneh. Prva raven je osebno branje in premišljevanje Svetega pisma. Vzemi knjigo v roke in beri; začni z evangeliji in potem naprej in še v staro zavezo. Če vsak dan preberemo nekaj strani, rabimo nekako dve leti za vse Sveto pismo. Spoznali bomo zgodovino razodetja in pot izvoljenega ljudstva in Cerkve. V tem zremo svoje življenje in ga premišljujemo, se Bogu tožimo, zahvaljujemo in ga prosimo: učimo se moliti. A to ni vse in ni dovolj. Današnja nedelja nas spodbuja in vabi, da spoznano in izmoljeno spravimo v življenje, v odnose, kjer se stalno brusimo in kjer smo poklicani, da oznanimo drugim: Bog je! Kristus živi! To nisem le prebral ali slišal. To sem jaz izkusil in to vem! – Hvala vsem, ki berete Božjo besedo v cerkvi in po njej živite.

Letos pričakujemo konec pandemije covida-19. Skrbijo nas podražitve zaradi vse dražje energije. Napete družbene razmere ogrožajo mednarodne in osebne odnose zaradi nestrpnosti, nezaupanja v znanost in vseh vrst avtoritete. Toda težave razvitega sveta so videti malenkostne v primeri s tistimi, kjer divjajo vojne in ljudje bežijo pred nasiljem, kjer primanjkuje  hrane in ni nobene zdravstvene oskrbe, kjer otroci ne hodijo v šolo in se starajo na cesti ali smetišču. Zdi se, da sta človeštvo in svet razdeljena in se nasprotja še poglabljajo.  Ali lahko sploh govorimo o skupnih težavah človeštva? Na eni strani se čutimo  ogrožene, ker nam kopni varnost in preobilje, na drugi strani so ljudje v še večji stiski, ker se slabšajo že tako bedni osnovni življenjski pogoji. V preteklih dveh letih smo dojeli, da za globalne težave obstajajo samo globalne rešitve – in danes ima praktično vsaka težava globalno razsežnost. Samo ekonomska ali politična povezanost ne bo rešila težav človeštva. Pomaga nam lahko le zavedanje, da smo bratje in sestre. Bratje in sestre se res včasih (ali pogosto) skregajo, a v stiski stopijo skupaj. Človeštvo se prebuja v nov, post-pandemični svet. V letu 2022 si poleg sreče, zdravja in zadovoljstva zaželimo še to, da bi znali stopiti skupaj. To bo lahko, če se čutimo kot hčere in sinovi istega Očeta. Če bomo leto 2022 zares zaupali Gospodu in ga prosili za pomoč.         (prim. Uvodnik, Družina 2022,1).

Jaslice so stale v cerkvi in pred njo že nekaj dni pred božičem. Ljudje so hodili mimo, gledali, spraševali, komentirali. Prišli so tudi otroci s starši in skupina iz vrtca. Jaslice, ki ste jih doma postavili s pomočjo vaših otrok, še bolj pritegnejo k sodelovanju in otroci so zelo domiselni in iznajdljivi. Opazujejo, sprašujejo. Prav je, da jih spodbujamo, jim pripovedujemo zgodbo o Jezusu in jim nazorno pojasnimo, kaj upodabljajo jaslice. Na njihova mnoga vprašanja odrasli včasih ne znamo odgovoriti. Saj tudi odrasli jaslic ne razumemo. Preprostost in zapletenost Božjega rojstva na svet je skrivnost ljubezni Boga do človeštva. Kar nas vabi in kliče k molit-vi: Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si se, Bog, rodil med nami kot človek! O tem pojemo v božičnih pesmih in obhajamo pri boži-čni in pri vsaki maši. – Najbolj preprosto lahko rečemo, da je moli-tev pogovor z Bogom. Marija, mati Jezusova, nas uči, kakšen naj bo ta pogovor: ona se je z dojenčkom, potem otrokom in odraslim Sinom, pogovarjala v preprosti govorici vsakdanjega življenja v družini, pri običajnih opravilih v hiši in zunaj. Pos-kusi tudi ti ob jaslicah nagovoriti Jezusa, to dete. Govori mu tako, kot si kdaj ogovoril svoje naj-manjše; govori mu kot sošolcu in najstniku, svojemu vrstniku; pogovori se z njim kot z odraslim možem. In to bo tudi tvoj pogo-vor z Bogom, tvoja molitev. (župnik)

Sinodalni pogovor o verskih izkušnjah je lahko izhodišče za spomine na božične praznike. Nekdanja lepa doživetja in izkušnje nam dajejo oporo in spodbudo, da v njih danes spet odkrivamo sledi Božjega, svetega in lepega. In da prevrednotimo  tudi morebitne negativne izkušnje povezane z božičnimi prazniki. Ob tem zadnjem se spomnim šolskega preverjanja, ko smo morali vzdigniti roko tisti, ki smo bili pri polnočnici. In smo jo; sami smo sprejeli zase odgovornost; nihče se ni za nas prišel kregat v šolo. A je veliko več lepih spominov! Verjetno se vsi spomnimo otroškega predprazničnega pričakovanja  Miklavževega obiska. Ne glede na skromna in preprosta darila smo z Miklavžem, z angeli pa tudi s hudiči, vstopali v področje presežnega, verskega, božjega. Izkušnja ob srečanju z dobroto, odpuščanjem, nagrado in grajo je v nas postavljala stebre, na katere se je dograjevala naša moralna samopodoba: narediti dobro drugemu, mu odpustiti, pa tudi sprejeti zasluženo kazen. – Drugi del decembra nas je popeljal v predbožični cerkveni prostor jutranjih maš, zornic, ki smo se jih udeležili v mrzlem, včasih zasneženem jutru še pred šolo. Opazovali smo nastajanje jaslic doma in v cerkvi; in potem v večerni predpraznični ali pa polnočni maši skupaj s tistimi, ki so prišli k maši le za polnočnico, polbudni in napol zaspani odšli domov na čaj in kos potice ter zlezli v posteljo za jutranje praznično nadaljevanje Božiča ob domačih jaslicah, ob obiskih, ob petju in molitvi in še eni maši v cerkvi. Dišalo je po praznikih, ne toliko zaradi potic in blagoslova, ampak zaradi vzdušja, ki je bilo prisotno v vsem, kar nas je obdajalo in kar smo živeli. Bog vam daj še takih praznikov! (župnik)

Mimo je črni petek in mesta so že praznično razsvetljena. Kljub pandemiji se najde rešitev, kako ob stojnicah s kuhančkom zagotoviti varen dostop in odhod žejnim in premraženim državljanom. Na prazničnih koncertih se derejo solisti in zbori. Kar trije dobri možje malčkom in odraslim prinašajo darila. Janez pa nas iz puščave v začetku adventa kliče k spreobrnjenju, kar izgleda kot porog nevernemu ali malovernemu predprazničnemu norenju. Na resnično duhovno in zunanje praznovanje so se nekdaj in danes  v vseh verah pripravljali z dejanji spokornosti in zatajevanja, s premišljevanjem in molitvijo, z umikom v tišino in post. Rešil me ne bo noben nakup in ne potovanje. Kontrast med Božičem, ki ga ponuja današnji trg in med tistim, ki ga oznanja Cerkev, je nezaslišen: zdi se, da ne gre za isti dogodek. Zdi se, kot da bi vernik moral prezirati ves ta hrup in beganje. Tako so v 18. stoletju poskušali ravnati verski puritanski zavrteži v Angliji in Ameriki, ki so med svojimi verniki praznovanje Božiča prepovedali. In tako je bilo, – se še spomnite? – tudi v socializmu. Le da je šlo za čisto nasprotni drži: prvim je bilo vse preveč posvetno, drugim pa je bilo vse preveč mistično (čeprav so tudi nekateri partijci napravili jaslice in prišli skrivaj k polnočnici). Življenje je nekje na sredi: Jezus bo v jaslicah ležal med Materjo in Jožefom, med volom in oslom; obiskali ga bodo pastirji in modri z Vzhoda. Nekateri pa ga bodo zavrgli in celo umorili. Mi pa želimo verjeti, da pride Nekdo, ki bo pometel z zlom, krivičnostjo in zatiranjem; ki bo rešil in potolažil, ki bo pomiril in spravil.        (Prim. J. Kurinčič, Novi glas 44/2021)