V Kristusu se molitev izpolni, v Njem najde svojo polno resnico. Brez Jezusa bi naše molitve bile v nevarnosti, da postanejo človeški napori, največkrat usojeni na neuspeh. On pa je vzel nase vsak krik, vsako ječanje, vsako veselje, vsako prošnjo … Vsako človeško molitev. Ne pozabimo na Svetega Duha, ki moli v nas. On je ta, ki nas vodi v molitev, vodi nas k Jezusu. Je dar, ki sta nam ga dala Oče in Sin, da bi napredovali v srečanje z Bogom. Ko mi molimo, Sveti Duh moli v naših srcih. Kristus je vse za nas, tudi v našem molitvenem življenju. To je dejal sveti Avguštin z razsvetljenim izrazom, ki ga najdemo tudi v Katekizmu: Jezus »prosi za nas kot naš duhovnik; prosi v nas kot naša glava; mi ga prosimo kot svojega Boga. Prepoznajmo torej v Njem svoj glas in v nas njegov glas«.                                            

E. Mozetič

Klikni za ogled objave na RKC 

Že od nekdaj obhaja Cerkev v Rimu apostola Petra in Pavla z enim samim praznikom 29. junija. Po veri v Jezusa Kristusa sta postala brata in po mučeništvu sta postala eno. Sveti Peter in sveti Pavel, tako različna po človeški plati, sta bila osebno izbrana od Gospoda Jezusa in sta odgovorila na klic z darovanjem vsega njunega življenja. V obema je Gospodova milost naredila velike reči, ju je preoblikovala. In še kako ju je preoblikovala! Simon je Jezusa v dramatičnem trenutku trpljenja zatajil, Savel pa je z vso močjo preganjal kristjane. Oba sta sprejela Božjo ljubezen in sta se pustila preoblikovati njegovi milosti. Tako sta postala Kristusova prijatelja in apostola. Zaradi tega še naprej nagovarjata Cerkev in še danes kažeta pot zveličanja. Tudi nas, če bi morda padli v najtežje grehe in v najtemnejšo noč, Bog lahko preoblikuje, kakor je preoblikoval Petra in Pavla. Sposoben nam je preoblikovati srce in odpustiti nam vse ter tako preoblikovati našo temo greha v zarjo luči.

Papež Frančišek

Praznik Svete Trojice razumem kot povabilo, da se močneje zavemo delovanja vseh treh Božjih oseb v našem življenju. Vabi nas, da odkrivamo Očeta, Sina in Svetega Duha ter se jih oklenemo, da bi lahko živeli polno in iskali zaklade, ki jih ne razjedata ne molj ne rja. Ob današnjem prazniku se mnogi trudijo, da bi s svojim razumom razvozlali skrivnost Svete Trojice. To jim ne bo uspelo. Bolj nas mora prevzeti dejstvo, da je Bog usmiljen, blagohoten in pravičen. Bodimo zato veseli, da nas ta neskončni Bog hoče imeti za svoje otroke in svoje prijatelje. Ko molimo, nikoli ne pozabimo na lep zaključek molitve, ki se glasi: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj.

Amen.« Po: E. Mozetič

Sporočanje pogosto ne rojeva upanja, ampak strah in obup, predsodke in zamere, fanatizem in celo sovraštvo. Prevečkrat poenostavlja resničnost, da bi vzbudilo nagonske odzive; besedo uporablja kot rezilo; poseže celo po lažnih ali namenoma popačenih informacijah za pošiljanje sporočil, katerih namen je razdražiti ljudi, provocirati, raniti. Krčenje resničnosti na slogane nikoli ne rodi dobrih sadov. Ob televizijskih pogovornih in besednih vojnah na družbenih omrežjih vidimo, da prevladajo vzorci tekmovalnosti, nasprotovanja, želje po prevladi in posesti, po manipulaciji z javnim mnenjem. Skrb vzbuja tudi pojav, ki bi ga lahko opredelili kot »programirano razpršenost pozornosti« preko digitalnih sistemov, ki nas oblikujejo po logiki trga in s tem spreminjajo naše dojemanje resničnosti. Zato smo pogosto nemočne priče nekakšne atomizacije interesov, kar se konča s spodkopavanjem temeljev naše skupnosti, sposobnosti sodelovanja za skupno dobro, vzajemnega poslušanja, razumevanja razlogov drugega. Zdi se torej, da je določitev »sovražnika«, proti kateremu bi se z besedo zagnali, nujno potrebna za uveljavitev samega sebe. Ko pa drugi postane »sovražnik«, ko očrnimo njegov obraz in njegovo dostojanstvo, da bi se mu posmehovali, ga smešili, zmanjka tudi možnosti za ustvarjanje upanja. Upanje je skrita, vztrajna in potrpežljiva krepost. V Prvem Petrovem pismu najdemo čudovit povzetek, v katerem je upanje povezano s pričevanjem in s krščanskim sporočanjem: »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem.« To je tisto, kar bi moralo danes nagovarjati vsakogar, ki opravlja delo v sredstvih družbenega obveščanja.

(papež Frančišek za nedeljo družbenega obveščanja)

Naši ljubezni danes pogosto manjka ena razsežnost; to je razsodnost, preudarnost. Nekoč so se menihi pogovarjali, katera krepost je največja. Eden je menil, da je to post, drugi je zagovarjal molitev in nočno bdenje, tretji je hvalil bratsko opominjanje, četrti je na prvo mesto postavil dajanje miloščine ubogim. Med menihi je bil tudi sveti Anton. Vprašali so ga: “Kaj pa ti meniš, katera je največja krepost?” “Če mene vprašate,” je odgovoril, “mislim, da je največja razsodnost, to je sposobnost, da prav gojimo in uporabljamo vse druge kreposti.” Gre torej za dar razsodne preudarne ljubezni, ki vodi vse naše krščansko življenje. Potrebujejo jo starši pri vzgoji otrok, ko morajo preudarjati, kaj koristi njihovi rasti in kaj ne, kdaj je potrebna pohvala in kdaj opomin, kdaj dovoljenje in kdaj prepoved. Potrebujejo jo učitelji in vzgojitelji, ki morajo vedno znova presojati, kaj bo pomagalo njihovim gojencem k večji svobodi. Potrebujeta jo fant in dekle v skupni hoji, da ločita med ljubeznijo in sebičnostjo. Podobno mož in žena, ko se srečujeta z raznimi težavami, konflikti, krizami. Razsodno ljubezen potrebujejo pri svojem delu zdravniki, psihologi, duhovniki v spovednici, duhovni voditelji, da ne omenjam politikov in še koga. Vsi torej potrebujemo razsodnost, to najplemenitejšo lastnost ljubezni.

Po: E. Mozetič

Kar je Jezus rekel Petru, velja tudi nam. V starosti ne bomo več mogli o vsem odločati sami. Kot mladi ljudje lahko gremo, kamor hočemo. Sami se oblečemo. Vse lahko delamo v svobodi. Ta svoboda nam bo v starosti odvzeta. Drugi nas bodo opasali. Ko bomo stari in bolni, se ne bomo več mogli sami obleči. Iztegnili bomo roke, da bi nam drugi pomagali, da se oblečemo in umijemo. Za aktivne ljudi, kot je bil Peter, je to velik izziv. Drugi nas bodo vodili, kamor sami ne bomo hoteli. To ni le mučeništvo, kot je bilo pri Petru, ampak je nenazadnje smrt, ki čaka na vse nas, a je v svojem najglobljem človeškem bistvu ne želimo. Nihče ne želi umreti, kvečjemu če se nam ne zdi več vredno živeti življenja. Toda dokler radi živimo, nihče noče, da bi ga vodili v smrt. In vendar se tega ne moremo ubraniti. Moramo se vdati tej usodi, moramo se vdati Božji volji. Razpremo roke proti Bogu, da nas bo opasal in vodil. Toda to vodenje ni le nekaj pasivnega, kar se nam bo zgodilo. Jezus govori o tem, da bo Peter s svojo smrtjo poveličal Boga. Tudi to je obljuba, ki velja za vse nas: kot Peter biti pripravljen in se pustiti voditi vse do smrti, se prepustiti Božjim rokam v svoji smrti in na ta način proslaviti Boga ter vsem ljudem podariti upanje.

 Po: A. Grun, Kaj nam omogoča živeti

Apostol Janez v velikonočnem evangeliju opiše, kaj je
videl v praznem grobu: razmetane povoje in zložen prtič.
V srcu pa je verjel, da je Gospod vstal. Izkušnjo vere in
srečanja z Živim in Vstalim so verniki izrazili v vzkliku
Gospod živi! Izkušnja vere, da je Jezus premagal smrt in
živi, je bilo od vsega začetka osrednje in bistveno oznanilo
krščanstva. Letos kristjani obhajamo 1700 letnico
prvega vesoljnega cerkvenega zbora, ko so se vsi škofje
takratnega krščanskega sveta zbrali leta 325 v Niceji,
blizu Carigrada, na katerem so jasno poudarili, da je Jezus
tretji dan vstal od mrtvih. Letos tudi verniki različnih
krščanskih Cerkva skupaj obhajamo veliko noč na isti
dan. Dragi verniki in vsi ljudje dobre volje! Ob prazniku
Jezusovega vstajenja vam želimo škofje, naj vam Vstali
podari takšno ljubezen, ki bo videla več in bo videla naprej,
vse do obzorij večnosti. Naj
praznovanje velike noči poglobi našo
vero in rodi v nas upanje, da je
kalvarija samo postaja na poti do
velikonočnega jutra, saj je naše
življenje s Kristusom skrito v Bogu.
(prim. Velikonočno voščilo slovenskih škofov)