Kategorija: Uncategorized

Praznujte veliko noč, slavite Vstalega, kajti križ ni več ključ, ki vse zapira.

Bog ga je obrnil,  da bi našli odprta vrata.

Praznujte veliko noč, slavite Živega, kajti smrt ni več

strah pred ničem.

Bog ji je odvzel želo,

da bi našli polno življenje.

Praznujte veliko noč,

slavite Poveličanega,

kajti rane niso več

znamenje nemoči.

Bog jih je napravil

za okras Zmagovalca,

da bi lahko praznovali.

Praznujte veliko noč,

slavite Zmagovalca,

kajti grob ni več

zadnje bivališče človeka.

Bog ga je odprl,

da bi našli dom v nebesih.

1. Albrecht

Poglej okoli sebe, zazri se v ljudi, s katerimi moraš preživljati dneve.

S temi ljudmi moraš shajati, živeti z njimi v miru in ob tem graditi svoj srečo.

Teh ljudi si nisi sam ustvaril, morda niso vsi po tvojem okusu.

Ne moreš razumeti, da so takšni, kot pač so – popolnoma drugačni, kot si ti.

Ko z njimi živiš iz dneva v dan, vedno težje sprejemaš, koliko slabosti in napak imajo.

Sčasoma ne vidiš nič drugega in si misliš: Če bi se poročil kako drugače, bi bilo veliko bolje.

Ali pa si misliš: Če bi imel druge starše, če bi bili otroci drugačni …, bi lahko bil veliko srečnejši.

Mnogi ljudje so nesrečni vse življenje, ker se nikoli ne morejo ali nočejo prilagoditi. V osnovi to ni drugega kot zakrknjena sebičnost.

Ne misli toliko in samo na svoj lastni Jaz, zaživi v ljubezni s svojimi soljudmi. Rad jih imej takšne, kot so.

To je najboljša pot k tvoji sreči.

Po: P. Bosmans, Živi vsak dan

V vesoljnih prostranstvih nas je komaj za prah; cesarstva, maliki in človeški izdelki se vrtinčijo v zgodovinski prah. Prah je na pohištvu in med oblačili, v zraku in za avtomobili, nabira se na dobrih sklepih in na neizpolnjenih obljubah, na spominu in papirju, na prijateljstvu in ljubezni; kajti iz prahu smo in v prah se vračamo! Preganjamo ga s tehniko in čistili, cilji, gibanji in orožjem. Bežimo pred njim v zelene oaze, v sterilnost in goljufijo, v omamne svetove in tiranijo, med lažne obljube in prazne upe, a ne moremo pozabiti: iz prahu smo in v prah se vračamo! Tudi Ti si hodil po prahu svoje domovine, s prahom v očeh, občutil si ga na koži in med zobmi, imel si ga v laseh in dlaneh. Umil si ga z nog svojih prijateljev, padal si vanj pod udarci biča, prašnega so te zavili v mrtvaški prt in položili v grob. Premagal si smrt prahu, zato brez strahu: v prah se vračamo, iz prahu nas boš obudil v prenovljeni svet!       B. Vrbovšek, Gospod, povsod vidim Tebe

Eni hudiča vidijo povsod: kako vpliva na javno mnenje, ali je v pornografiji, ki zasužnjuje toliko ljudi. Gotovo ne smemo takoj v vsem videti hudiča, po drugi strani pa moramo paziti na trike, ki jih hudič uporablja, zato da se skriva. Evangelij jasno ločuje med bolnimi in obsedenci, tudi če so lahko posledice enake. Najbolj jasen pokazatelj hudičevega posebnega delovanja je upor do svetega, ko nekdo ne more več moliti in je razburjen, če drugi ob njem molijo. Boji se križa, blagoslovljene vode in drugih svetih znamenj. Tak človek se brani pred vsem, kar je svetega. Ne sprejema blagoslovljene vode, katere posebnost zazna, tudi če mu je bila posredovana na skrivaj. Drugi pokazatelji obsedenosti so nečloveška moč, ki lomi vse, tudi železne verige. Obsedenec sliši čudne glasove, posebno ob nekaterih urah sredi noči, postane živčen, kriči, preklinja, drugič onemi, lahko postane tudi tako težak, da ga več ljudi ne more dvigniti. Ko obsedenost mine, se ničesar ne spominja. Če nočemo biti na hudičevi strani, se moramo odločno postaviti na stran Boga, Device Marije, svetnikov, vsega, kar je dobro. Človek se mora zavedati svoje svetosti, svoje vrednosti kot osebe, ustvarjene po Božji podobi. Zato se mora tudi varovati negativnih ideoloških, ekonomskih, političnih in sil zlagane vernosti, ki ga zastrupljajo. Potrebna je zdrava pamet in pa zaupanje v Gospoda.

Po: G. Amorth, Bog, lepši od hudiča

Sveto pismo (SP) je nastajalo več tisoč let in je bilo najprej posredovano ustno in šele z nastankom pisave je bilo od Boga razodeto sporočilo zapisano in nato prevedeno v sodobne jezike – do danes v več kot 3380 jezikov. Najstarejši prevod je bil iz hebrejščine v grški jezik v 3. in 2. stol. pred. Kr., latinski prevod SP je iz začetka 5. stoletja, v večini delo svetega Hieronima. Prevodi so pomagali pri soustvarjanju narodnih jezikov. Tako se je tudi slovenščina začela razvijati z Dalmatinovim prevodom Biblije (1584). Pomemben je t.im. Küzmičev Nouvi zakon (1771) v prekmurščini.  Prva katoliška slovenska izdaja SP, t.im. Japljeva Biblija 1802. Wolfov prevod je izšel 1859. Prevajala sta tudi Stritar in Gregorčič. Konec 19. stol. je v mnoge naše hiše Mohorjeva družba prinesla Zgodbe SP. Novejši je t. im.  Mariborski prevod SP 1961. To je prvi prevod SZ knjig iz hebrejščine v slovenščino, medtem ko je celotna NZ prevedena iz grškega izvirnika. Leta 1974 je izšla še popravljena različica Mariborske izdaje, imenovana Ekumenska izdaja SP, saj so jo pripravljali katoličani in protestanti. Leta 1996 je izšel Standardni prevod SP, ki je dosledno preveden po izvirniku. Po: U. Flisar

Dobri Bog, danes praznujemo božič, praznik našega odrešenja, praznik rojstva tvojega Sina. K nam je prišel kot otrok. Podobe jaslic, podoba Marije, ki svojega novorojenega otroka ljubeče drži v naročju ali kleče moli pred njim, se me dotaknejo. Pokažejo mi tvojo nežno ljubezen. Ta ljubezen ne prihaja z močjo. Kot dete je, ki ga vzamem v naročje in ga pestujem. Božji otrok – tako nam pripoveduje ta praznik – ni le v jaslih v betlehemskem hlevu. Je tudi v naših srcih. Daj mi danes verovati v to in daj mi hkrati izkusiti, da je Božji otrok v meni, da je moje srce napolnjeno z ljubeznijo, ker si v njem rojen ti sam. Ko se v meni rodiš ti, prepoznam lastno vrednost. Drzneš se roditi v hlevu mojega srca, da bi me v moji vsakdanjosti in banalnosti spomnil na to, da v meni prebiva skrivnost, ki je večja od mene.Ta skrivnost tvoje ljubezni, ki jo vidim in začutim v otroku v jaslih, živi v meni in med nami. Dopušča, da smo doma v sebi in drug z drugim. V svoji hiši nismo sami. Ti sam si našo hišo izbral za svoje prebivališče. Daj nam na nov način bivati v naših srcih in naši hiši,kot ljudem, ki so bili vredni postati kraj tvoje navzočnosti.

Po: A. Grün, Božična knjiga

 

December je čas, ko si med seboj izrekamo najboljše želje in se obdarujemo. Miklavž, Dedek mraz,

Božiček … Vemo, kako dobro dene, če komu kaj podarimo in je tega iz vsega srca vesel. Velika umetnost je pravilno obdarovati, še večja pa je umetnost sprejemanja. Morda si kdaj dobil dragocenost – ali le kaj malega. Ob tem se vedno zavedaj, da je ljubljeni človek veliko razmišljal, da je skrbno izbiral in zavil darilo v upanju, da te bo s tem presenetil in ti naredil veselje. Nisi pozabljen. Mnogo ljudi je pozabljenih, nikoli nič od nikogar ne dobijo, nihče ne misli nanje. Bodi torej vesel, da te ima nekdo rad in misli nate. Bodi hvaležen za to. In nauči se pokazati, da znaš to ceniti, pa četudi je samo malenkost.        P. Bosmans, Živi vsak dan

 

Danes lahko vidimo, kako vladajo uspeh, moč, denar in oblast, zaradi česar težko sprejmemo Kristusa Kralja, kralja, ki je postal služabnik najmanjših in najbolj ponižanih, kralja, katerega prestol je križ. Pa vendar se ravno tako razodeva Kristusova slava. V ponižnosti svojega zemeljskega življenja najde oblast za sodbo sveta. Vladati je zanj služiti. Tudi mi moramo slediti to pot služenja, biti pozorni na krik ubogega, šibkega in odrinjenega. Krščeni ve, da ga njegova odločitev slediti Kristusu lahko vodi do velikih žrtev, včasih tudi do žrtvovanja življenja. Ampak Kristus je smrt premagal. Vodi nas v nov svet, v svet svobode in sreče. Tudi danes nas mnoge vezi s starim svetom in mnogi strahovi držijo v ujetništvu in nam preprečujejo, da bi živeli svobodni in veseli. Pustimo Kristusu, da nas osvobodi tega starega sveta! Naša vera v njega, ki premaga vse naše strahove, vse naše nesreče, nam bo pomagala vstopiti v novi svet, v svet, kjer pravičnost in resnica nista le parodija, v svet notranje svobode in pomirjenosti s sabo, drugimi   in Bogom.             Benedikt XVI.

Kaj predstavlja to ‘olje’, ki je nujno potrebno, da tudi nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji, razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo umrljivo življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno. Ko pa bomo obujeni za poslednjo sodbo, bomo sojeni glede na ljubezen, ki smo jo udejanjali med zemeljskim življenjem. To ljubezen, ki jo je Sveti Duh izlil v nas, pa nam je podaril Kristus. Kdor veruje v Boga–Ljubezen, nosi v sebi nepremagljivo upanje, kakor svetilko, s katero bo lahko prešel noč smrti ter prispel do velikega praznovanja življenja.

Benedikt XVI.