Avtor: Administrator

Od nekdaj so kristjani svoje umrle pokopavali okoli cerkva. Tako je pokopališče, kraj žalosti in minljivosti, postalo kraj ali njiva upanja. Kdor se da tam pokopati, izpove vero v  Kristusa in se ga, od mrtvih vstalega Gospoda, oklepa še po smrti.  Krščansko pokopališče zato ni zgolj kraj žalosti ampak je na njem križ znak upanja: krasijo ga drevesa, cvetlice in luči – znamenja ljubezni in povezanosti. Pokopališče je njiva novega življenja in kraj upanja: to je krščanski pogled; to je vera v vstajenje. Toda upanje ne odpravi žalovanja. Pristna vera nam pomaga žalovati in daje nova obzorja tolažljive vizije v prostranost večnega življenja. Žalosti nam ni treba potlačiti, saj se nam skoznjo obzorje spreminja in očiščuje in pomaga motriti preteklost, današnji in jutrišnji dan v novi luči. Le  sprejeta žalost pomaga odkrivati upanje v temini in bolečini. Pokopališče nas zato res spominja na smrt in večno življenje. Govori pa nam tudi o našem sedanjem življenju, o našem vsakdanjem življenju. Opogumlja in vabi nas misliti na minljivost in neminljivost, da ne izgubimo meril in cilja. Ni pomembno kaj imamo, ampak kaj smo pred Bogom in za soljudi. Pokopališče nas vabi, naj živimo v občestvu svetih. Vabi nas, naj v življenju iščemo in bomo to, kar more obstati v smrti in v večnosti  (dr. Anton Štrukelj)

Življenje – ta dragoceni dar –  je tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo. Je velik  in neprecenljiv dar, ki ga ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja. Mi smo prejemniki in še vedno zahtevamo, kot da smo upravičeni. Kljub vsemu pa je vsakemu od nas brezplačno in milostno dan dar življenja. Ustvarjeni smo z možgani za razmišljanje, čustvi, človeškim telesom in čutili za doživljanje sveta ter zmožnostjo biti v odnosu z drugimi. Naš svet je na spolzkem terenu, ki upravičuje pomoč pri samomoru iz kakršnegakoli razloga. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč nam  predlagajo, da bi si pomagali umreti? Kaj se je zgodilo z upanjem? Dar življenja, ki nam je dan, je neizmeren. Je neprecenljiv. Je nenadomestljiv. Ne moremo ga preprosto zaviti v škatlo in okrasiti z okrasno pentljo ter ga zavreči, ko se odločimo, da ni več uporabno. Izjemno darilo je naše življenje, ki je sestavljeno iz čudovitih vdihov, brezpogojne ljubezni in neskončne hvaležnosti za vsa dobra in tudi boleča spoznanja. Največja darila niso škatle, polne stvari, ampak čudovita darila življenja, ki vsebujejo veliko več: ljubezen, prijaznost, nesebičnost in hvaležnost. Vsa našteta darila pa sestavljajo čudovit dar – življenje. (Sara Ahlin Doljak, Poslanica)

Albert Einstein je dejal: »Obstajata dva načina, kako živimo svoje življenje. Prvi je, kot da nič ni čudež, drugi pa, kot da je čudež prav vse.« Odpri oči za vsakodnevne čudeže in zaživi življenje na polno! Sam lahko izbereš način gledanja na svet, to je tvoja odločitev. Ravno zato se lahko odločiš, da bodo stvari v tvojem življenju vse prej kot samoumevne in boš namesto tega nanje gledal širše, z otroško radovednostjo, odprtostjo in dojemljivostjo za bistveno. Ustavi se, zadihaj in pomisli: Kaj pa če … – našega planeta sploh ne bi bilo? – bi se rodil v nekem drugem času, na nekem drugem kraju? – bi se rodil v neki drugi družini ali v manj naklonjenih okoliščinah? – se sploh ne bi rodil? Ko se enkrat zaveš, da ne pripadaš niti tej družbi niti temu svetu, pač pa Življenju, ki te je hotelo točno tukaj in zdaj (pa čeprav ti ni jasno, zakaj), lahko začneš živeti kot svoboden, v sebi miren in odrešen človek. Verjemi, nobeno ponedeljkovo jutro ne bo več grozno samo po sebi, ker boš kljub težavam opazil, da imaš dom in družino, da se smeš šolati, da imaš vsak dan kosilo na mizi, da se ti vsak dan kup ljudi nasmehne … Ko boš znal videti in ceniti tisto, kar je v vsakem dnevu dobrega, boš lahko hvaležno rekel tudi sam: Kako fantastično je živeti! – Ljudje današnje dobe smo dosegli in ustvarili neverjetne reči na področju znanosti in tehnologije, hkrati pa smo naredili veliko neumnost: dovolili smo, da so nas lastni dosežki tako zelo omamili in zaslepili, da smo iz svojih življenj gladko izbrisali Boga in si pričeli domišljati, da lahko sami odločamo o vsem, tudi o vprašanju življenja in smrti. Človeško življenje je postalo predmet trgovanja, zgolj še ena možnost zaslužka. Nikar ne uničimo  sami sebe!

Po: Rad te/se imam

Marija je bila  obvarovana izvirnega greha in ob koncu svojega življenja tudi deležna vstajenja in telesnega vnebovzetja. To resnico so kristjani izpovedovali od začetka krščanstva. Sv. German Carigrajski  pravi: »Nemogoče je bilo, da bi ostalo zaprto v grobu mrtvih tisto deviško telo, v katerega se je zaprl Bog sam; telo, ki je tempelj božanstva edinorojenega Sina; posoda, ki je bila polna Boga; telo, ki je nosilo Boga. Bila si hiša iz mesa; hiša v kateri je počival On, o preslavna Devica! Pritegnil te je k sebi, oprostil te je sleherne trohljivosti.«  Večina cerkva, ki so bile postavljene

Mariji na čast, že od vsega začetka razglaša prav to vero v Marijino vnebovzetje. Papež Pij XII. je leta 1950 slovesno razglasil versko resnico o Marijinem vnebovzetju: »Vzvišena Božja Mati, ki je bila brezmadežna v svojem spočetju, ki je v svojem Božjem materinstvu ostala povsem nedotaknjena devica, ona, velikodušna družica Božjega Odrešenika, ki je dosegel popolno zmago nad grehom in njegovimi posledicami; ona je končno kot veličastno krono svojih prednosti dosegla, da ji je bila prihranjena trohnoba groba in da je bila, kakor njen Sin po zmagi nad smrtjo, s telesom in dušo vzeta v veličastvo nebes, da bi tam kot Kraljica žarela na desnici svojega Boga, nesmrtnega Kralja vekov.« Po: J. Kužnik

Gospod, lepo je imeti avtomobil.

V pomoč mi je, ko je treba iti nakupovat ali po uradih.

V pomoč mi je, ko začutim potrebo, da se kam odpeljem,

da se sprostim in spočijem, da se razveselim lepe narave.

V pomoč mi je, ko potrebujem bližino ljudi

in se po srečanju vračam bogatejši v vsakdan.

Gospod, daj, da ne pozabim:

ko se kolesa avtomobila vrtijo,

je v mojih rokah ne le moje življenje,

ampak tudi življenje vseh drugih, ki me srečujejo.

Usmili se vseh, ki dan za dnem

izkrvavijo ob robu ceste po lastni ali tuji krivdi.

Nihče ni pomislil na smrt,ko je sedel v avtomobil.

Gospod, naj ne pozabim,

da je življenje potovanje k tebi. Varuj in vodi me na vseh poteh in sprejmi mojo zahvalo,

da sem vsa ta mnoga leta vselej prišel zdrav domov.

Paul Roth

Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje?

Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se je poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno »krotkost«. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka. Benedikt XVI.

Dandanes redko slišimo govoriti o  domoljubju in narodni zavesti, saj temu ne posvečamo velike pozornosti. Vsak bi se moral zavedati, kako je pomembno  braniti svojo narodno identiteto, svoj materni jezik, narodne vrednote. Pomembno je, da svoj materni jezik spoštujemo in se izogibamo nepotrebni rabi tujih besed. Dandanes vse manj ljudi bere knjige. Menim, da bi moralo biti ravno nasprotno, saj z branjem krepimo in lepšamo besedni zaklad, ki ga v družbi nehote izgubljamo. Pomembna je tudi zgodovina Slovenije. Vse, kar se je zgodilo, je zaznamovalo naše prednike in našo domovino. Ob  pomembnih praznikih zato izobesimo slovensko zastavo, ki je glavni narodni in državni simbol. S tem pokažemo, da smo zavedni Slovenci. Podobno vlogo ima tudi ohranjanje šeg in navad, ki so se nekoč prenašale iz roda v rod. Pomislimo samo na mnoge tradicionalne jedi, ki jih danes večinoma znajo pripraviti le še babice. Naša domovina nas tudi bogati  z naravnimi lepotami, ki jih je treba spoštovati in ohranjati za naslednje rodove. Za naravo okoli sebe moramo skrbeti, saj tudi tako pokažemo, da nam je mar za našo domovino. Narodna zavest je nekaj, kar ljudi povezuje v narod, v eno skupnost, ki ima skupen jezik, kulturo. Povezuje nas v težkih časih in ravno tu Slovenci dokažemo, da smo narod, ki v resnih trenutkih zna stopiti skupaj. Tega se moramo zavedati in s svojimi dejanji po najboljših močeh prispevati, da se ohranjajo šege, navade in čut za našo domovino. Tako bomo pripomogli, da bo naša narodna samozavest rasla naprej.

Prim.: Laura – Ognjišče 06/20

Izraz procesija (lat. procedere = napredovati) pomeni verski sprevod, v katerem se nosi kako versko znamenje  (npr. pri procesiji za dež ali za kako drugo potrebo grejo verniki za križem v neko cerkev in po poti molijo po namenu; pri velikonočni procesiji grejo v velikonočnem praznovanju za kipom Vstalega Kristusa, ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Rešnje Krvi spremljajo monštranco s sveto hostijo ali Najsvetejšim k oltarjem po vasi, častijo Najsvetejše in molijo za razne namene). Manj izrazita, a prisrčna, je procesija otrok, ki grejo v cerkev k prvemu svetemu obhajilu ali pa k sveti birmi. Poznan je križev pot.  Posebna je pogrebna procesija, pri kateri spremljamo pokojnika v grob in zanj molimo. Podobno kot organizator planinskega pohoda predpiše potrebno opremo in med potjo skrbi za disciplino, tako tudi pri verski procesiji veljajo pravila, ki so bila še nedavno samoumevna, danes pa jih je potrebno znova poudarjati: urejena skupina hodi dostojanstveno (namen je že sama pot, povrh še nek kraj/cilj – zato ne hodimo kot čreda ampak v vrsti, v parih ali drugače in ne prehitro; pomemben je tudi vrstni red, postavitev npr. častne straže, pevcev…); z določenim namenom (pogreb, češčenje, molitev …); namenska oprema (križ, zastava, druga znamenja …) in primerna osebna urejenost in sodelovanje  (dostojna obleka in  obutev, utišani telefoni, glasna ali tiha molitev, petje, zvonjenje in drugo); gledalci oz. radovedneži in klepetalci ne spadajo v sprevod!

Cerkev, kot jo poznamo iz prvih časov, je lepa, sveža, raznobarvna kakor travnik v maju, ko se razbohoti pomlad s tisoči različnih cvetlic. Danes tako Cerkev lahko le sanjamo. Ne tako daleč nazaj so imeli duhovniki monopol nad vsemi duhovnimi darovi. Župnik je maševal, pridigal, učil verouk, poučeval v šoli, organiziral karitativno dejavnost, oskrboval bolnike, odločal, kdo lahko pri čem sodeluje in kdo ne. In da ni imel težav s tolmačenjem različnih »jezikov«, je pogosto zahteval, da vsi, razen njega, molčijo. In Cerkev je imela bolj malo skupnega s cvetočim travnikom, pa mnogo z enolično in sivo puščavo. A časi so se spremenili. Cerkev je tudi zaradi učinka ekumenskega koncila, ki je končno naredil prostor tudi za laike, cvetlicam omogočila, da pričnejo poganjati. Pa bo Cerkev v prihodnosti cvetoč travnik? Vsakdo izmed nas je povabljen, da s svojimi najrazličnejšimi darovi deluje v imenu istega Duha. Z različnimi službami, ki jih opravljamo prav vsi, lahko prispevamo k bolj pestremu »travniku«, ki bo tako zacvetel v svoji polni lepoti. Povabljeni smo torej, da delimo svoje talente, da z njimi bogatimo sebe in Cerkev, da Kristusa po naših dejanjih ljubezni približamo vsem ljudem. Ne pozabimo: »Vsakomur se daje razodetje Duha v korist vseh!«  Po: T. Lasconi, 365+1 dan s teboj

Da, res je, škandali Cerkve so in ostajajo sramota ter resnična spotika. Kljub temu pa to niso nikakršne naključno pojavljajoče se napakice, ki bi jih lahko z nekaj dobre volje spravili s sveta. Že Jezus se je z normalnimi, pa tudi nevarnimi ljudmi spuščal v odnose, na isto valovno dolžino – s posvetno Marijo Magdaleno, s cestninarjem Zahejem, z zasačeno prešuštnico, s slabimi ljudmi, kot je bil Juda, njegov kasnejši izdajalec, s Petrom, ki ga je zatajil, preden je petelin trikrat zapel. Če bi Cerkev dovolila pripadnost le čistim ženam in možem, bi bila najverjetneje prazna. Vsaj jaz ne bi imel nobene možnosti, da bi kdaj koli našel kakšen prostorček v njej: poznam se, vsega sem zmožen. Konkretna Cerkev … ni nikakršen klub za dobrodošle, ampak je po Jezusovi volji kraj za počasno spreminjanje povsem običajnih ljudi. Ljudi, ki včasih tudi pobegnejo, imajo marsikaj na vesti, ki nujno potrebujejo obkladek in ozdravitev. Razveseljivo je, da nam je Jezus zagotovil: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17) … Saj smo vendar vsi nekoliko hendikepirani: nekdo ima težave z denarjem, drugi z resnico, tretji s spolnostjo, četrti je nezanesljiv družabnik, peti trmoglavec in šesti sem jaz. Ne stopamo v zmago-slavnem maršu. Šepamo, se spotikamo in se plazimo naprej. Toda hodimo. In to skupaj. To je Cerkev, v kateri mi je všeč.

Bernhard Meuser, Biti kristjan za začetnike