Bolan sem bil …-

… in ste me obiskali, je rekel Jezus. Na god Lurške Matere božje, 11. februarja, je tudi svetovni dan bolnikov. Za to priložnost želim z gornjimi Jezusovimi besedami opozoriti na pomen, ki ga ima obisk za bolnika in za obiskovalca. Jezus se je v  opisu poslednje sodbe izenačil z revnimi, lačnimi, žejnimi, bolnimi, jetniki in tujci: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Ko obiščemo bolnega človeka, obiščemo Jezusa samega in to križanega in priklenjenega v bolniško posteljo, na voziček, hojco in na aparature. Zato je v neki naši bolnišnici v tamkajšnji kapeli gol križ brez Kristusa, ker Jezus leži živ v bolniških sobah in bolniških posteljah. Včasih slišimo, ali si ob bolezni sami postavljamo vprašanje: S čim sem si to zaslužil? Težko je odgovoriti na tako vprašanje. Verjetno nam Bog ne pošilja bolezni, jo samo dopušča, da nas zadene in melje. Apostol Pavel pravi: Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Kadar srečamo bolnika, ki je predan Božji volji, in pravi, da Bog že ve, kaj dela, nas to potrdi v veri. Je pa veliko lažje modrovati, ko je človek zdrav, kot pa, ko je bolan. Hvala vsem, ki k svojim bolnim doma ali v bolnišnicah pokličete duhovnika za obisk in zakramente. Marsikdo bi si želel duhovnika, pa nihče ne poskrbi za to. Nekateri odlašajo z obiskom duhovnika, vendar se ta »računica« vedno ne izide. Zakrament bolniškega maziljenja je namenjen telesnemu in dušnemu zdravju. Bog deluje po zakramentu in molitvi Cerkve, daje zdravje in človeka pripravi za miren odhod v večnost. To pa je neizmerno več, kot razkazovanje sveč, vencev, cvetja in trobente ob pogrebu. (prim. Pismo bolnikom, p. Ivan Hočevar)

 

Sveto pismo

Današnja nedelja je posvečena Božji besedi v Svetem pismu. Papež Frančišek je leta 2019 postavil 3. nedeljo med letom za »nedeljo Svetega pisma«.  Božja beseda, ki se v njej Bog razodeva, je zapisana v »knjigi vseh knjig«, v Svetem pismu. Sveto pismo smo v slovenščini dobili že zelo zgodaj, kmalu po Guttenbergovi nemški izdaji (1534). Iz nemške predloge ga  je prevedel Jurij Dalmatin. Knjiga nosi letnico 1584. V Svetem pismu je zapisana vesela vest odrešenja:  Bog nas neskončno ljubi. Po padcu prvega človeka Bog ni spremenil svojega načrta z nami, pač pa je že v raju obljubil, da bo poslal »ženo, ki bo kači strla glavo«. Vse dogodke in osebe,  vse, kar se je v zgodovini izvoljenega ljudstva Izraela dogajalo v stari zavezi,  je Bog uporabil ali dopustil, da je prišlo do »polnosti časov«, ko je »Devica rodila Sina in ga položila v jasli«. In ta Sin, Jezus Kristus, je postal obljubljeni Odrešenik za vse ljudi vseh časov, do konca sveta. V Njem vsakdo, ki vanj veruje,  najde Pot, Resnico in Življenje. In bolj ko v tej veri človek napreduje, bolj razumeva področje duhovnega, svetega in nadnaravnega, vse, kar je kot razodetje Boga ohranjeno in zapisano v Svetem pismu. »Nebo in zemlje bosta prešla, moje besede nikdar ne bodo prešle«. Pri vsaki maši beremo iz Svetega pisma. Hvala vsem bralkam in bralcem in vabim še nove k temu svetemu delu: vsak bere najprej zase in potem za druge, ki so pri bogoslužju. Da bi nas vse Božja beseda krepila, tolažila, vzgajala in vodila skozi življenje!

 

Zaslužni papež

Ob smrti Benedikta XVI. je bilo o pokojnem zaslužnem papežu podanih veliko izjav in sodb. Neki francoski publicist je zapisal: Nisem se rodil kot katoličan, pač pa sem se oblikoval ob švicarskem duhovniku, ki je bil blizu Josephu Ratzingerju. Tako sem, ne da bi se kadar koli srečal z njim, rasel v njegovi navzočnosti. Vezi so se še poglobile, ko nam je dovolil, da smo v naši založbi objavili njegovo delo Duh liturgije. Zaznamovala me je predvsem njegova liturgična misel: Bog v središču vsega, Bog prvi v vsaki stvari, človek pa mu odgovarja najprej s slavljenjem in češčenjem, ponižnostjo uma. V tem smislu je liturgija šola življenja pred Bogom. O tem morda danes manj govorimo, a ta dediščina ostaja globoko vpisana v mlade rodove. Prihod papeža Frančiška je prinesel konec ozkemu konservativnemu branju, v katerem so nekateri izgubili izpred oči neprimerno širše obzorje Benedikta XVI. Zaslužni papež ni želel vrnitve nazaj in tudi ne dialektike, ki bi ustvarjala nasprotje med redno in izredno obliko bogoslužja. Pri njem ima prednost logika ljubezni do bližnjega, ki preprečuje, da bi se vkopali v preteklost. Zaznamuje tudi najglobljo točko, ki se je je treba oprijeti, da gremo naprej in se prilagodimo sedanjosti.   (Družina 2023, št 1, str. 22)

 

Bog vam daj zdravje, srečo in vse dobro!

Vaš župnik Lojze

Naj se Bog v nas rodi!

Božič je obletnica Jezusovega rojstva in še več: Božje rojstvo presega meje časa in prostora. To skrivnost učlovečenja Boga najbolj doživljamo ob jaslicah, v domači družini in zlasti pa pri sveti maši, ko so dogodki odrešenja vedno aktualni in zadevajo vsakega človeka. Tako Božje rojstvo pomeni upanje za celotno človeštvo. Emanuel je Bog z nami. Nismo sami še posebno, ko doživljamo vojno, različne oblike nasilja in druge vrste negotovosti. Božje dete se ni rodilo v toplem domu, temveč na poti, v mrazu in negotovosti. Tudi sedaj mnogi trpijo zaradi različnih oblik nepravičnosti. Njihov Božič je podoben tistemu na betlehemskih poljanah in begu svete družine v Egipt. Spomnimo se osamljenih in onemoglih, bolnih in tistih, ki v teh dneh v bolnišnicah skrbijo zanje, pa vseh tistih, ki delajo in skrbijo, da lahko mi v miru praznujemo. Tudi po njih Gospod prihaja k nam. – Slovenski škofje vsem družinam in posameznikom, krščanskim občestvom, Slovencem doma, v zamejstvu in po svetu ter drugim krščanskim Cerkvam in skupnostim želimo blagoslovljen božič. Naj nam praznovanje Božjega rojstva utrdi vero, prinese mir, veselje in novo upanje.

(iz letošnje Božične poslanice slovenskih škofov)

Gospod je že blizu!

Kako hitro se je obrnilo leto in že je tu zima. Vremenarji pravijo, da bo mila in brez snega. Bodo morda vsaj prazniki beli? Trgovine ponujajo bleščavo na vsemogočem blagu, ki ga v glavnem niti ne potrebujemo. Morda se kje med vsem bliščem skrivajo figurice za jaslice. Pa tudi v tem skritem kotičku ne najdemo, kar iščemo. Iščemo ga vsega skromnega v tišini in tihoti, v preproščini in skromni zarji, ko smo spet pripravljeni na njegovo rojstvo v nas. Ko smo iz svojih src pometli in počistili pajčevino grehov, slabe volje in zagrenjenosti. Umakniti se moramo v kamrico svojega srca in počakati, da pride Emanuel – Bog z nami. Tako bodo ne glede na luči ali sneg, ne glede na dan ali noč, tudi letošnji božični praznični dnevi bleščeči in sijoči v občutkih svobode, ki jo podarja Odrešenik; in v darovih, ki si jih bomo izmenjali, ko bomo srčno in neomejeno podarili drug drugemu voščilo za Božič in Novo leto: Kristus se je rodil, veselimo se!   

 (prim. Družina 2022/49, str. 10 )

Pridi, Gospod Jezus!

Gospod, kaj smo naredili iz adventnega časa?

Postal je čas prazničnih nakupov, hitenja in nemira.

Ali s tem, ko hitimo, ne bežimo od tebe?

Naj bo moj advent čas, ko ti bom prisluhnil

v tišini srca. Advent vendar pomeni: ti prihajaš! Prihajaš ob koncu časov in hočeš priti tudi zdaj.

Da, Gospod, pridi danes na novo v moje življenje.

Napravi prostor v meni za svojo navzočnost.

Ozdravi me, očisti me krivde, daj da ne bo ničesar v mojem življenju, kjer bi ne bil Gospod.

Naj tvoj mir prebiva v meni. Naj me nič postranskega in nepomembnega ne vznemirja. Naj bom že danes pripravljen na to, da prideš, da se bom iz vsega srca veselil tvojega rojstva.

 

(Družina 2022/47, str. 32 )

Kristusovo uboštvo nas bogati

Besede apostola, ki so bile izbrane za temo letošnjega svetovnega dneva ubogih, predstavljajo velik paradoks našega verskega življenja: Kristusovo uboštvo nas bogati. Pavlu je uspelo predstaviti ta nauk, ki ga Cerkev širi in izpričuje skozi stoletja, saj je sam Bog v svojem sinu Jezusu izbral to pot. Ker je Kristus postal ubog za nas, so naša življenja razsvetljena in spremenjena. Pridobijo vrednost, ki je svet ne ceni in je ne more dati. Jezusov zaklad je njegova ljubezen, ki nikogar ne izključuje. Išče vsakogar, še posebno marginalizirane in tiste, ki so prikrajšani za osnovne življenjske potrebščine. Iz ljubezni je odložil slavo in si nadel človeško podobo. Iz ljubezni je postal služabnik, pokoren vse do tega, da je sprejel smrt, smrt na križu (prim. Fil 2, 6-8). Iz ljubezni je postal »kruh življenja« (Jn 6, 35), da bi vsi lahko imeli, kar potrebujejo in našli hrano za večno življenje. Kakor je bilo Gospodovim učencem težko sprejeti ta nauk (prim. Jn 6, 60), tako je tudi nam danes. A Jezusove besede so jasne: če želimo, da življenje zmaga nad smrtjo in da je dostojanstvo rešeno krivic, moramo slediti Kristusovi poti uboštva, deliti svoje življenje iz ljubezni, lomiti vsakdanji kruh s svojimi brati in sestrami, začenši z najmanjšimi izmed njih, tistimi, ki so prikrajšani za najbolj osnovne življenjske potrebščine. Na tak način ustvarjamo enakost, osvobajamo uboge iz njihove bede, bogate iz njihove ničevosti in tako ene kot druge iz njihovega obupa.

(iz papeževe poslanice za svetovni dan ubogih Zaradi vas je Kristus postal ubog)

Praznovanje Vseh svetih

Ob prazniku vseh svetih bomo letos deležni kar nekaj povezanih dela prostih dni, ki omogočajo primerno razporeditev molitev za rajne na pokopališčih in blagoslov grobov.  Predvidevamo, da bodo tokrat pokopališča spet bolj obiskana. Naj bo to priložnost, da z globoko vero, umirjeno ter v preprosti govorici oznanjamo vero v Jezus Kristusa, od mrtvih vstalega, ter v posmrtno življenje in v vstajenje mrtvih. Bodimo pozorni na lepo izpeljano bogoslužje. Prosimo laike za pomoč, da na pokopališčih pripravijo preprosto ozvočenje, da bo skupna molitev slišana. – Tudi letos spodbujamo k darovanju za svete maše za pokojne. Od zbranih darov vsekakor nekaj maš opravite v župniji; se pa za mašne namene zelo priporočajo tudi duhovniki, ki niso na župnijah. –  

Upamo, da so množici poveličanih že pridruženi naši bratje v duhovništvu, ki so se letos poslovili od zemeljskega življenja. Spomnimo se jih ob tem prazniku v svoji osebni molitvi.

Naj našo vero v vstajenje utrjuje dialog med Jezusom in Marto: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«              

(Obvestilo župnikom za Vse svete, SSŠ 2022, 247)

Ne zavrzi življenja!

Znotraj  mednarodnega Leta družine poteka teden za življenje, ki želi  poudariti »kulturo skrbi za drugega«. Ta je najprej značilna za ožjo družino, kjer starši noč in dan skrbijo za svoje otroke, in zakonci skrbijo drug za drugega.

Obenem pa je kultura skrbi za drugega širša resničnost, gre preko generacij, razteza se v širšo družbo in jo blagodejno oblikuje v duhu svetovne človeške družine, svetovnega bratstva. Predstavljajmo si deklico, ki  je prinesla svoji prababici šopek rož. Starkino obličje razodeva žlahtno skrb, ki jo je vse od mladosti živela za svoje domače in s katero jih še vedno v molitvi spremlja na njihovih življenjskih poteh. Tako se srečujeta otroško veselje in preizkušena življenjska vedrina. Preizkušnje, ki jih živimo in ki jih doživljamo v skrbi za drugega, so klic, da bi odkrivali resnični Vir veselja do življenja, ki ne presahne.  »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo«, je ta Vir opisal apostol Janez. Ta Vir, Božja ljubezen, nam daje potrpežljivost in vztrajnost v dobrem, kar je blagoslov in sreča tudi za nas. »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.«

(1Jn 3,14).