Kakšni prazniki!

Mimo je črni petek in mesta so že praznično razsvetljena. Kljub pandemiji se najde rešitev, kako ob stojnicah s kuhančkom zagotoviti varen dostop in odhod žejnim in premraženim državljanom. Na prazničnih koncertih se derejo solisti in zbori. Kar trije dobri možje malčkom in odraslim prinašajo darila. Janez pa nas iz puščave v začetku adventa kliče k spreobrnjenju, kar izgleda kot porog nevernemu ali malovernemu predprazničnemu norenju. Na resnično duhovno in zunanje praznovanje so se nekdaj in danes  v vseh verah pripravljali z dejanji spokornosti in zatajevanja, s premišljevanjem in molitvijo, z umikom v tišino in post. Rešil me ne bo noben nakup in ne potovanje. Kontrast med Božičem, ki ga ponuja današnji trg in med tistim, ki ga oznanja Cerkev, je nezaslišen: zdi se, da ne gre za isti dogodek. Zdi se, kot da bi vernik moral prezirati ves ta hrup in beganje. Tako so v 18. stoletju poskušali ravnati verski puritanski zavrteži v Angliji in Ameriki, ki so med svojimi verniki praznovanje Božiča prepovedali. In tako je bilo, – se še spomnite? – tudi v socializmu. Le da je šlo za čisto nasprotni drži: prvim je bilo vse preveč posvetno, drugim pa je bilo vse preveč mistično (čeprav so tudi nekateri partijci napravili jaslice in prišli skrivaj k polnočnici). Življenje je nekje na sredi: Jezus bo v jaslicah ležal med Materjo in Jožefom, med volom in oslom; obiskali ga bodo pastirji in modri z Vzhoda. Nekateri pa ga bodo zavrgli in celo umorili. Mi pa želimo verjeti, da pride Nekdo, ki bo pometel z zlom, krivičnostjo in zatiranjem; ki bo rešil in potolažil, ki bo pomiril in spravil.        (Prim. J. Kurinčič, Novi glas 44/2021)

Odgovorno in skupaj

Naši škofje pozivajo vse k odgovornemu ravnanju ob zaostrenih epidemioloških razmerah, da se ne bomo delili na cepljene in necepljene, ampak povezane v medsebojnem odgovornem ravnanju iz ljubezni do sebe, do bližnjega in do vsakega sočloveka, še posebej do starejših in bolj ranljivih. Spoštujmo veljavne in priporočene ukrepe zdravstvene stroke, da ostanemo zdravi in pomagamo tudi drugim čim prej skupaj premagati epidemijo. S svojim odgovornim ravnanjem bodimo zgled, saj s tem ščitimo sebe in druge. Ob tem še  spodbuda, da se čim prej cepimo na način in v obsegu, kot ga priporoča zdravstvena stroka. Za cepljenje se odločimo iz solidarnosti do tistih, ki kljub cepljenju nimajo zaščite, saj s cepljenjem zmanjšujemo pojavnost virusa, čas in intenzivnost trajanja bolezni ter s tem hitrost širjenja epidemije. Pomembna je tudi solidarnost do vseh, ki imajo druge resne zdravstvene težave in ne bodo mogli priti do posega ali ustreznega zdravljenja zaradi prezasedenosti postelj in osebja v bolnicah. Hvala vsem ljudem, ki so že sedaj naredili, kar je bilo v njihovi moči, da bi zaustavili epidemijo in njene posledice, in se trudijo upoštevati pravila ter s tem zmanjševati osebne stiske in družbeno škodo. Zdravstvenim delavcem gre zahvala za neizmerno požrtvovalnost in potrpežljivost pri delu z bolniki. Hvala tudi vsem, ki tako ali drugače pomagajo ljudem v materialni ali duhovni stiski. In še spodbuda in prošnja vsem, ki dvomijo ali oklevajo pri odgovornem ravnanju: nikar ne odlašajmo, stopimo skupaj. Zaupajmo tudi v molitev, ki nas umirja, krepi našo povezanost z Bogom in pomaga slišati našo vest, ki nas nagovarja k odgovornemu ravnanju.         (Slovenski škofje in Karitas)

Ali bodo šli v nebesa tudi neverniki?

Našega nekdanjega župnika in  profesorja teologije  dr. Cirila Sorča so vprašali,  kako bodo v nebesa prišli tisti, ki ne verujejo v Jezusa. »Malo težje«, je odgovoril. »Jezus je prišel odrešit vse, vprašanje pa je, ali so se vsi odzvali temu njegovemu vabilu in delovanju. Vsak človek se Kristusovemu vabilu odzove na svoj način. Terapija in poti so različne, ampak vse so usmerjene k Bogu, k odrešenju. Kristus ne obsoja, ampak vse odrešuje. Obstaja pa možnost, ki jo imenujemo pekel, ker se lahko zgodi, ali pa so tudi mogoče taki ljudje, ki odrešenjski proces zavračajo.

Jezus je umrl za vse in zato vse, kar je dobrega, prihaja od njega. Zato se tudi človeku, ki ne veruje v Kristusa, všteje tisto dobro, ki ga je naredil. V nebesa gredo vsi, ki se držijo božjega pravila, ki je ljubezen. Kjer je vsaj kanček te ljubezni, tam bo Jezus prav gotovo dogradil tisto, kar še manjka, da bo do polnega izraza prišlo njegovo odrešenje. Nebesa so namenjena vsem, vsi smo ustvarjeni za nebesa in kristjani molimo, da bi jih dosegli vsi. Navsezadnje tudi za nas kristjane to, da smo v Cerkvi, še ni poroštvo, da bomo prišli v nebesa.«  (Božje okolje, 5/2021)

2021 SINODA 2023 Za sinodalno Cerkev

Letos za božič bo minilo 60 let od sklica 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim pritegnil vse katoliške škofe k sodelovanju s papežem pri vodenju in odločanju v Cerkvi. Tako se je vzpostavila sinoda škofov, ki je z občasnimi sklici uresničevala sodelovanje in soodgovornost v Cerkvi. Izraz sinoda je vzet iz grščine in pomeni hoditi skupaj. V Cerkvi pomeni hoditi skupaj v občestvu vernih in občestvu Svete Trojice. Papež Frančišek vabi k sodelovanju v tem procesu vse vernike. Skupaj s svojimi škofi naj bi vsi, poslušni Svetemu Duhu, izmolili  in predlagali zamisli za pot in življenje po veri. Sinoda, ki se začenja te dni po vseh škofijah (danes bodo v koprski stolnici ob 17. uri slovesne večernice), bo trajala do leta 2023. Papež nas vabi k molitvi za blagoslov tega dela in vabi k odprtemu dialogu najprej v domači škofiji in v domači župniji.

Molitev:   Pred Teboj smo, Sveti Duh, ko smo zbrani v Tvojem imenu. Samo ti nas vodi, bodi doma v naših srcih; pokaži nam pot, po kateri naj gremo, in kako naj hodimo po njej. Šibki smo in grešni; ne dopusti, da bi širili nered. Ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja. Daj, da v Tebi najdemo svojo edinost, da bomo lahko skupaj hodili večnemu življenju naproti in se ne bomo oddaljili od poti resnice in od pravičnosti. Vse to Te prosimo, ki deluješ na vsakem kraju in v vsakem času, v občestvu z Očetom in Sinom na vekov veke.  Amen.

Skupaj naprej

»Ne le Cerkev na Slovenskem, tudi vesoljna Cerkev je v čolnu na razburkanem morju. Valovi sovraštva in razprtij, predpisov – v skrbi za preživetje prežeti z egoizmom – pljuskajo, v čolnu nas premetava in v skrbi za brate in sestre niti ne vemo več, kako naprej. Začnimo živeti pot sinodalnosti po naših domovih, skupnostih in župnijah. Vsi smo deli istega – Kristusovega telesa. Vsak je nenadomestljiv in dragocen in le skupaj bomo lahko stopili naprej. Le skupaj z Jezusom, našim Odrešenikom, glavo telesa, bomo lahko zaživeli občestvo. Ne delajmo si iluzij, kako nam bo z izpolnjevanjem predpisov in lastnim naprezanjem uspelo, ampak skupaj z apostolom Pavlom stopimo na pot spreobrnjenja, da bomo lahko spet v vsem postavili Boga, ki je naš Oče, na prvo mesto in z njegovo pomočjo zaživeli kot bratje in sestre. Na poti spreobrnjenja pa vsi potrebujemo duhovne očete, ki nam na križiščih življenja pomagajo prepoznati, kako naprej, nas spodbudijo, ko omagujemo, in so nam v oporo, ko postanejo naša kolena klecava.« Tako je v Uvodniku z zgornjim naslovom zapisala v zadnji Družini (40/2021) Jana Podjavoršek ob poročilu o novem škofu Andreju Sajetu, ki sedaj vodi novomeško škofijo in je njen duhovni oče. – Prihodnjo nedeljo bo nova generacija naših mladih (27 jih je iz 8. in 9. razreda) prejela zakrament potrditve, sveto birmo. Poleg staršev in botrov jim stopa ob stran Bog – Sveti Duh, ki je duhovni oče, njihov prijatelj in sopotnik. Vsi, ki se imenujemo in smo kristjani, nikoli ne pozabimo, kdo je vedno z nami in je zmeraj zvest  prijatelj.   (priredil župnik) 

Bi izbral Boga ali njegove darove?

Tudi tokrat je v Naši družini (priloga Družine, št. 38/ 2021)  v Kolumni zanimivo razmišljanje o človeški napačni zazrtosti v kratkoročne cilje, ko trenutno in navidezno dobro zasenči resnične in dokončne vrednote. Resnično srečo zamenjamo za kratkoročno in prehodno veselje. Tako verni že od začetka epidemije prosimo Boga za njen konec, »da bomo mogli živeti v miru in blaginji«.  Kaj če bi nam Bog, da bo imel mir,  ustregel in potem pustil, da si naprej sami, brez njega, krojimo svojo usodo. Verjetno bi taka rešitev mnogim ugajala. Tudi vernim. Saj je Bog celo Mojzesu na poti v obljubljeno deželo ponudil: »Poslal bom pred teboj angela in pregnal vse tvoje nasprotnike. Jaz pa ne pojdem s teboj, ker si trdovratno ljudstvo.« Mojzes take ponudbe ni sprejel in je hotel Boga ob sebi. Sam se ni hotel ponašati kot veliki in uspešni ljudski voditelj. Več kot lastna slava in ugled mu je pomenila živa prisotnost Boga. Bog je preizkušal Mojzesa in njegovo ljudstvo, kaj mu več pomeni: blaginja in lagodno življenje ali njegova živa navzočnost sredi izvoljenega ljudstva. Mojzes je navzočnost Boga postavil pred njegove obljubljene blagoslove in kratkoročne in vabljive cilje: iz šotorov končno spati pod trdno streho in namesto priložnostnega pobiranja divjih sadov uživati pridelke rodovitnega polja – kakšna skušnjava!. Toda iz izkušnje je vedel, da je Božja navzočnost dragocenejša od vseh blagoslovov. Vedel pa je tudi, da bo Bog v vsakem primeru držal obljubo, ki jo je sam dal, in jih ob svojem času pripeljal v obljubljeno deželo. – Kaj pa če Bog tudi nas danes preverja in kliče, da bi pozornost od njegovih blagoslovov spet bolj preusmerili nanj, od katerega prihaja vse dobro?  (priredil župnik) 

Z zaupanjem naprej

V Naši družini (priloga Družine, št. 36/ 2021) prinaša osrednji  intervju pričevanje zakoncev Helene in Aleša Rozmana iz Tržiča, ki sta se letos poleti že drugič soočila z diagnozo raka pri Heleni. Njuna zako-reninjenost v Bogu priča o moči žive vere, ki se tudi v preizkušnji ne ukloni strahu. Opirata  se na Božjo besedo, še zlasti blizu jima je Jobova zgodba, saj je tudi Job sredi najhujših izgub zmogel hvaliti Gospodovo ime. Na koncu mu je bilo dvakratno povrnjeno. Zakaj Bog dopusti, da se zgodijo bolezni, nesreče, poplave, požari, vojne…? Če je Bog  dober, zakaj je na zemlji toliko trpečih? Božja volja vodi vse stvari. Neki menih se je srečal z beračem. Ko mu je zaželel dober dan, mu je berač v odgovor rekel, da še nikoli ni imel slabega dne. Ker ga je menih začudeno gledal, mu je berač razložil: »Dnevi so slabi le, kadar jih ne porabimo za to, da izkazujemo Bogu čast, ki smo mu jo dolžni.« Nihče ne gre skozi življenje brez pretresov, ko se življenje zasuče čisto drugače, kot bi si želeli. O da bi tudi takrat zmogli videti, da gre za vozel na čudoviti preprogi življenja, ki jo Bog tke – tudi z našo pomočjo.- V novem  veroučnem, šolskem in pastoralnem letu se bomo stari in mladi spet učili in z življenjem preizkušali ne le, kaj smo se naučili, temveč tudi ob kom in s kom smo skupaj, kdo je naš vodnik in učitelj. Za verne je to naš  Bog in  brat Jezus Kristus. Z njim smo v navezi po krstu in drugih zakramentih, se pogovarjamo v molitvi, ga poslušamo v evangeliju; on je  z nami je v naših družinah in v vseh skupnostih, kjer je doma ljubezen. Pomembno mesto srečanja z njim je nedeljska sveta maša. Zadnji časi so nedeljsko mašo prenesli na zaslone ali pa smo jo čisto opustili.  A kristjani brez nedeljske maše ne moremo živeti. Vabim vas,  pridite v nedeljah k sveti maši na srečanje s Kristusom. (župnik) 

VEROUK 2021/22 V ŽUPNIJI KNEŽAK

Na spodnjih poivezavah lahko izpišete:

Navodila verouk za 2021/22    Prijavnica za verouk 2021/22

 Spoštovani starši! V začetku novega pastoralnega leta vas  pozdravljam in vam želim, da bi ga srečno skupaj končali.  O morebitnih spremembah spodnjih navodil boste obveščeni. – Ob krstu vaših otrok ste obljubili, da jih boste vzgajali v veri, kar je vaš zgled in pozitivna naravnanost do krščanskih vrednot. Pri tem nenadomestljivem delu vam pomagamo v župniji z veroukom ali katehezo. Vas, otroci, pa vabim k verouku in sodelovanju v življenju naše župnije, ki je Cerkev.

Verouk je v veroučni učilnici v župnišču, Knežak 151. Verouk ali katehezo vodim župnik (katehet)   Alojz Milharčič (lojze.milharcic@gmail.com; 041 338 915).

Otroci prvega razreda naj pridejo na vpis k verouku po šoli v sredo, 1. septembra, v učilnico za verouk; starši izpolnite vpisnico (na koncu tega dokumenta) in jo prinesite s seboj.

Ostali razredi bodo začeli verouk po 5. septembru. Na veroučno nedeljo, 12. septembra, bo pri maši blagoslov otrok in njihovih šolskih in veroučnih pripomočkov (nahrbtnike prinesejo otroci  pred mašo v sredo cerkve).

Veroučna ura  traja 45 minut (v 1. triadi lahko manj, o tem obvestimo starše)  in  se začenja po urniku – bodimo točni brez zamujanja ali prezgodnjega odhajanja. Pred uro otroci počakajo  na dvorišču ali pri čebelnjaku. Tam jih  starši po končanem verouku prevzamejo.

O izostanku od verouka me starši obvestite osebno ali s pisnim opravičilom. Če gre za daljši izostanek, se bomo dogovorili, kako nadomestiti zamujeno.

Obnašanje pri verouku  je podobno obnašanju v šoli (o tem se zmenimo prvo veroučno uro); v učilnico ne sodijo mobitel, hrana in predmeti, ki motijo verouk.

Veroučne pripomočke  veroučenci prve triade dobijo pri verouku (delovni zvezek in bogoslužni zvezek  11 + 3 = 14,00 €). Druga in tretja triada učbenik nabavijo sami ali si jih sposodijo pri verouku. Pri verouku dobijo delovni in bogoslužni zvezek (oboje 6,50 + 3 = 9,50 €). Birmanci že imajo Sveto Pismo. Veroučne pripomočke in peresnico nosijo k vsaki uri! O uspešno zaključenem veroučnem letu priča veroučno spričevalo; v njem so vpisani tudi prejeti zakramenti. Starši spričevalo pregledajo, podpišejo in mi  vrnejo.

Mavrica, revija za otroke prve in druge triade, je primeren a neobvezen veroučni pripomoček (letno izide 10 številk + Mavrični zabavnik, stane 44,90 €). 

Domača naloga iz delovnega in iz bogoslužnega zvezka je obnova veroučne vsebine. Domače naloge naj dela otrok po možnosti samostojno; starši mu pomagajte, če vas za to prosi. 

Dejavnosti. Vse otroke, tudi predšolske, vabim k otroškemu pevskemu zboru, v skupino strežnikov, bralcev in pritrkovalcev; birmanci sodelujejo kot animatorji v pripravi živ-žav oratorija, miklavževanja in božičnice in bralci pasijona. Pred adventom poteka delavnica za izdelavo adventnih vencev.

Prvo sveto obhajilo prejmejo otroci tretjega razreda, ki so bili krščeni in so redno obiskovali verouk od prvega do tretjega razreda. V pripravo se aktivno vključijo tudi starši, ki ste vabljeni na srečanje za vse starše v torek, 7. 9. ob 20.00. Datum prvega obhajila bomo določili na srečanju za starše prvoobhajancev, ki bo v torek, 12. oktobra ob 20.00.

Sveta birma bo letos 10. oktobra za veroučence 8. in 9. razreda.  Program priprave je pri rednem verouku v petkih za 8. R. ob 15.00 in za 9. R. ob 16.00 (birmanci se naučijo molitve in preberejo evangelij); na zoomu bo potekalo še posebno srečanje, ki ga bo vodila ga. Polona Vesel Musič v soboto, 12. 9. od 15h do 19h, to bo  duhovna obnova za birmanke in birmance; 29. 9. ob 19h pa bo zadnje srečanje pred birmo za vse na daljavo (za starše, botre in birmance) z naslovom Pridi, Sveti Duh – to srečanja bo pomagalo bolje vstopiti v samo neposredno pripravo pred birmo.

Nedelja – starši in otroci: vabim vas vse nedelje k sveti maši. V cerkvi je za vas prostor spredaj v klopeh.  Prvoobhajanci in birmanci dejavno sodelujete  pri branju in streženju. Po vsaki sveti maši otroci dobite listke, ki jih boste lepili v bogoslužni zvezek in doma napisali odgovore.

Starši: za vse vas bo srečanje v torek, 7.9. ob 20.00. Srečanja za posamezne skupine (birmanci, prvoobhajanci in drugi razredi) bodo objavljena. Kot prejšnja leta vas tudi letos prosim za čiščenje veroučnih prostorov, razpored bo objavljen.  – Urnik verouka (začasni):

torek četrtek petek
1R ob 16.15 4R ob 15.00 7R ob 14.00
2R ob 15.30 5R ob 14.00 8R ob 15.00
3R ob 14.35 6R ob 16.00 9R ob 16.00

 

Za nami vesoljni potop

Gornje besede pripisujejo francoskemu kralju Ludviku XV. (umrl 1774)  in izražajo gosposko ravnodušnost do izkoriščanja in trpinčenja podložnikov. Najnovejše poročilo mednarodnega panela za podnebne spremembe kaže, da smo na korenite podnebne spremembe že kar obsojeni in jih moramo v veliki meri pričakovati. Znanstveniki so ugotovili, da bo povprečna globalna temperatura ozračja že okoli leta 2030 glede na predindustrijsko dobo višja za 1,5 stopinje Celzija. Gre za najresnejše opozorilo doslej, da svetu in človeštvu grozijo katastrofalne naravne nesreče. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je za STA izpostavila, da gre za poročilo, ki je nastajalo šest let in gre za konkreten izbor znanstvenih spoznanj s tega področja. V prvem delu poročilo govori o tem, kaj vse se je v tem obdobju že zgodilo. Ni prizadeta samo Evropa ali nekateri deli sveta. Ni več koščka sveta, ki se ne bi spremenil. Drugi del poročila govori o tem, kaj se nam lahko zgodi v prihodnosti. Oblikovanih je pet scenarijev, tudi bolj trajnosten, ki bi ga lahko dosegli, če bi se takoj odpovedali fosilnim gorivom in spremenili potrošniške navade. Tretji del poročila predstavljajo vedno večja tveganja, tudi za večje spremembe. Obstaja možnost, da smo že presegli takšen prag, kjer nas lahko v zelo kratkem času čakajo nenadne spremembe. Gre za procese, ki smo jih kot človeštvo že sprožili in ki se ne morejo povrniti v prvotno stanje. Smo obsojeni na podnebne spremembe in moramo z njimi živeti. V kmetijstvu se bo treba pripraviti na visoke temperature, nove škodljivce in spremembe pri pridelavi pridelkov. Zdravstvo se bo moralo pripraviti na nova vročinska stanja in nove bolezni, prilagoditve pa bodo potrebne tudi v turizmu. (vir: Družina 9.8.2021)

Učimo se od športnikov

Do Boga vodi mnogo poti; pot mladih športnikov je preprosta in močna. Slovenci vernost skrivamo, a tudi mi imamo verne športnike: sodnik na finalu lige prvakov se na koncu tekme pokriža; uspešen trener v zahvalo poroma peš na Brezje; naši skakalni asi in vrhunski kolesarji neredko prihajajo iz krščanskega okolja; med našimi evropskimi prvaki v košarki iz Carigrada najboljši med njimi nosi križec okrog vratu in temnopolti igralec naše reprezentance se v angleščini zahvali Bogu za evropsko košarkarsko krono, prevajalec pa tega ne zna prevesti. Pa vendar ne gre za ceneno vernost. Bolj zgovorno in prepričljivo je moralno delovanje vrhunskih športnikov; gojijo ga tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo delo, spoštovanje, pripadnost. Športniki vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora.  Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Zato mnogi najboljši športniki prihajajo iz  delavsko-kmečkega okolja. Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Pripadnost širši skupnosti in zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov, ko ekipa na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega in se v njem poistoveti, ob tem se budijo močna  povezovalna čustva.                        (prim. B. Cestnik, Družina 32/2021)