POTREBUJEMO BLIŽINO
Dragi bratje in sestre! Iz vere nas mnogo misli usmerja k Bogu: to so misli upanja. Vsiljuje pa se tudi nadležna misel: konec je z nami, kristjani izginjamo. Kot da nam vse polzi iz rok – manj rojstev, krstov, cerkvenih porok, manj ljudi pri maši, župnije umirajo. Kaj zdaj? Kje je rešitev? Iskreno povem, da tudi sam iščem. A vem, da še vedno gremo proti obljubljeni deželi. Izgubili smo že veliko nepotrebne prtljage. Čas odnaša tradicijo in varnost, množičnost in vplivnost. Plujemo proti novim deželam negotovosti in presenečenj. Ni odločilno, v kakšno prihodnost si želimo priti, odločilno je, kako se bomo notranje spremenili. To je preobrazba. Potujemo, da bi se rešili. Ne moremo ostati na istem mestu. V stalnosti in ustaljenosti ni razvoja. – Izbiramo med življenjem in smrtjo, pravi danes modri Sirah. Zvestoba je krepost, ki izvira iz odločitve. Vedno se znajdemo pred ognjem in vodo, pred življenjem in smrtjo. Če si želimo živeti, bomo storili vse, da bomo živeli. Če si tega ne želimo, bomo pač izbrali konec. Gospod vse to vidi. Vsa dejanja pozna že, ko so spočeta v naših mislih. Ne tolerira greha in ne dovoljuje brezbožnosti. – Člani župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov so zelo dragoceni in pomembni. Z duhovniki so nosilci ohranjanja vere. Njihova osebna vera, pričevanje v svetu in pastoralna dejavnost še zmeraj držijo Cerkev v Sloveniji pri življenju. Napori so veliki. Mnogi izkazujete izjemen pogum in herojstvo. Zaradi vas nam je Gospod še naklonjen s svojo milostjo. Prav tako nam je naklonjen zaradi vere in zvestobe članov župnijskih občestev, ki so odšli od nas v večnost. Oni dajali utrip naši Cerkvi. Njihova imena so zapisana v Božjem srcu. Čeprav se s težkim srcem poslavljamo od njih, ostajata hvaležnost in molitev, naj jim bo Gospod velikodušen s svojimi blagodejnimi darovi. – Dragi župljani, pri izbiri novih članov obeh župnijskih svetov, upoštevajte, da mora biti njihova pomembna lastnost bližina z Jezusom. To je nujno. Jezus je s svojo bližino in delovanjem korenito spremenil miselnost učencev. Oni so sprva imeli posvetne poglede in so razmišljali po človeško, ne po Božje. Jezus jih je na to nenehno opozarjal. Poseči je moral Sveti Duh. Po Jezusovem vstajenju in po binkoštih se je njihova miselnost korenito spremenila. Sprejeli so miselnost križa, ki je dotlej niso mogli. Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom opozarja, da ne oznanjamo »modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi. Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje«. – Zadnji referendumi in volitve nakazujejo nujnost korenite spremembe miselnosti na vseh ravneh družbenega življenja in zato tudi spreobrnjenja. Kristjani se radi podredimo komandi in zagovarjamo tudi tisto, česar zaradi svoje vere nikakor ne bi smeli. Volimo osebe, ki nas sramotijo. Molčimo, ko bi se morali oglasiti in braniti svojo versko svobodo in vrednote. Jezus ne mara sklonjenih hrbtov. Kdor spreminja postavo, ne more upati na vstop v nebeško kraljestvo. Tudi glede ubijanja ne ostaja samo pri peti Božji zapovedi. Beseda »tepec« ali »norec« je dovolj za peklensko pogubo. Podobno je s prešuštvovanjem, saj že poželjiv pogled po ženski ali moškem pomeni izvršeno zlohotno dejanje. S prisego svoji resnici se pred Božjim prestolom ne bomo mogli rešiti. Na koncu velja samo »da« dobremu in »ne« zlu. Spreobrniti se med potovanjem pomeni odkriti, kdo v resnici sem. Mojzes je potreboval štirideset let, Jezusovi učenci tri leta, mi pa … Če ne odkrijemo, kdo v resnici smo, se ne bomo nikoli spremenili. Ostali bomo enaki. Če bomo ostali enaki, bo cilj za zmeraj oddaljen in mi bomo propadli. Postni čas vsakomur daje priložnost za zapuščanja starega človeka v sebi, da bi našel novega.
Pri izboru članov in članic pastoralnih in gospodarskih svetov ne glejmo samo na izobrazbo in poklic, ampak bodimo pozorni tudi, kako kandidati živijo svojo vero. Potrebujemo ljudi, ki znajo tudi ob nasprotovanjih in neuspehih ohraniti notranji mir in dostojanstvo. S tem nam pomagajo, da tudi nam neuspehi in pretresi ne ukradejo notranjega miru in bližine z Jezusom. Potrebujemo ljudi, ki prinašajo upanje, izvirajoče iz vere v Boga in iz tesne osebne bližine z njim, saj brez bližine ne bomo obstali. Pridi, Gospod Jezus, in potuj z nami!
+ Peter Štumpf, koprski škof