ENO V KRISTUSU – Petdeseta obletnica ponovne vzpostavitve koprske škofije je prilož-nost za hvaležen pogled na prehojeno pot, predvsem pa povabilo, da se vprašamo, kako živimo danes. Jubilej naj ne bo samo niz slovesnosti in pastoralnih dogodkov, ampak tudi čas duhovne prenove, v katerem bomo v družinah, župnijah in celotni škofiji utrjevali medsebojne vezi. Geslo jubilejnega dogajanja »Eno v Kristusu« nas usmerja k izviru edinosti. To ne pomeni, da bi morali vsi misliti enako, temveč da kljub različnostim ostajamo povezani s Kristusom in zato tudi drug z drugim. V naši narodni skupnosti še vedno čutimo posledice sporov, krivic in pobo-jev med drugo svetovno vojno in po njej. Teh ran ne smemo zanikati, žrtev pozabiti ali resni-ce zamolčati. Toda preteklost naj ne postane trajen vir novih zamer in delitev. Spomin je lahko tudi pot k resnici, sočutju in spravi. Kris-tjani verujemo, da nobena rana ni tako globo-ka, da je Bog ne bi mogel doseči in ozdraviti. Razdori imajo pogosto duhovne korenine. Ka-dar peša naša povezanost s Kristusom, težje priznamo svojo zmoto, prisluhnemo drugemu ali naredimo prvi korak k spravi. Zato prizade-vanje za edinost ni samo naloga drugih, ampak povabilo vsakemu izmed nas, da Kristusu do-pusti spreminjati svoje srce. Jezus nam kaže pot: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). V nas naj umira vse, kar nas zapira vase: potreba, da imamo vedno prav, želja po prvenstvu, gojenje zamer, opravljanje in nepripravljenost odpuščati. Če vse to izro-čimo Kristusu, lahko tudi naše rane postanejo prostor, iz katerega rastejo mir, odpuščanje in veselje nad življenjem. Jubilejno leto nas zato vabi k iskrenemu pogledu na odnose v druži-nah, župnijskih občestvih in škofiji. Ali znamo poslušati, priznati napako in prositi odpušča-nja? Ali o človeku, s katerim se ne strinjamo, govorimo spoštljivo? Ali znamo sprejeti ranjene, oddaljene in drugače misleče? Ta vprašanja nam pomagajo prepoznati, kje lahko sami pri-spevamo k bolj bratskemu občestvu. Pot do edinosti tlakujejo obžalovanje, spreobrnjenje, molitev, miloščina in ponižnost. Obžalovanje nam pomaga priznati, da smo tudi sami koga prizadeli; spreobrnjenje zahteva, da spremeni-mo svoje ravnanje. Molitev mehča srce, milo-ščina nas odpira potrebam drugega, ponižnost pa nas uči, da vsi potrebujemo Božje usmiljenje. »Če kdo meni služi, naj hodi za menoj« (Jn 12,26), pravi Jezus. Občestvo raste tam, kjer služimo namesto gospodujemo, poslušamo namesto obsojamo in naredimo prvi korak, tudi če menimo, da bi ga moral storiti nekdo drug. Vsak lahko začne z odločnim pogovorom, prosi odpuščanja, preneha širiti slabe govorice ali v molitvi izroči Bogu tistega, s katerim težko živi. Na tej poti nas spremlja blažena Devica Marija. S poslušanjem Božje besede, ponižnim služe-njem in zvestobo Kristusu nam kaže, kako spre-jemati Božjo voljo ter ohranjati odprto srce za druge. Kakor je v molitvi vztrajala skupaj z apostoli, naj tudi danes s svojo priprošnjo po-maga naši škofiji, da bomo zbrani okoli njenega Sina rasli v bratski ljubezni.
msgr. dr. Peter Štumpf SDB, škof
Petdeseta obletnica ponovne vzpostavitve koprske škofije
