Pogosto spregledamo, da ženin iz današnjega evangelija zamuja in se niti ne opraviči. Še več: na svatbo ne spusti tistih, ki jim je zmanjkalo olja, a zmanjkalo jim ga je, ker je zamujal on sam. Kazen torej za zamujanje plačajo povabljene device, ne pa ženin, ki je zamujal!? Velikokrat se mi zdi, da nisem kriv, da se stvari slabo končajo. Težko je sprejeti, če si leta prizadevaš za dobro, rezultata pa ni. Kljub temu da vabim na svatbo, ni svatbe ne zame ne za bližnje, ljudje so užaljeni, dobro delo pa je onemogočeno ipd. Mislim si, da se podobno lahko počuti dekle ali fant, ki si prizadeva, da bi odnos zaživel, pa odnos vseeno propade. Zdi se, da je nagrada za trud polom. Nihče se ti ne opraviči. Še kriv si. Podobno je, če razpade zakonski odnos ali če vzgoja pripelje do ‘izgubljenih’ sinov. Nazadnje nosiš kazen, da ne moreš na ‘svatbo’, ‘ker nisi imel olja’.
Kaj je olje za svetilke: moje prizadevanje ali kaj drugega? Verjem, da je za vsem Bog, ženin, ki zamuja in ne prinaša opravičila. Olje je moja vera. Kljub razočaranjem hočem verjeti, da je Bog dober in ne krivičen. Človeško gledano je vse en sam polom, vendar je Bog tisti, ki vidi globlje in bolje. On je vedno dober in vedno vabi na svatbo. Ne smem se zaganjati v delo, v odnose, ne da bi pustil Bogu, da zamuja, da ne pride oz. se ne opraviči. Narediti moramo vse in obenem vse prepustiti Bogu, saj on vse vodi. Pravzaprav smo ves čas služabniki in ne gospodarji življenja. Ne moremo sesti za mizo in pričakovati, da nam bo življenje postreženo. Ne smemo zbirati zase in na zalogo, ves čas moramo biti budni in razmišljati, kaj od nas pričakuje Bog. In prav to nas dela žive. Potem se lotevamo pravih stvari. Po: E. Mozetič
Kdo je kriv?
