Počasi se naše življenje vrača v stare tirnice. Prenehala je veljati t. i. policijska ura, odprle so se terase gostinskih lokalov, dovoljena so vsa tekmovanja (brez gledalcev) in treningi v mehurčkih, Odprle se bodo šole in kulturne ustanove. V zvezi z druženjem do 10 ljudi in z udeležbo bogoslužja vernikov v cerkvah je prišlo v javnosti do zatrjevanja: če lahko gremo k maši, lahko gremo tudi na proteste. Ta primerjava je najmanj neokusna, da ne rečem žaljiva za vse vernike, ki se udeležujemo maš in drugih verskih shodov. Ne vem, da bi kdaj pri maši prišlo do izgredov, nasilja, da bi morala posredovati policija ali nas nadzorovati, kot mora, denimo, razgrete nogometne navijače. Tudi še nisem slišal, da bi verni razbijali po okoliških lokalih, uničevali izložbe in avtomobile?! Da je primerjava nevzdržna, je v odklonilnem mnenju zapisal tudi ustavni sodnik Šorli: »Primerjava zbiranj v okviru verskega udejstvovanja, v osnovnih in srednjih šolah ter pri opravljanju gospodarske dejavnosti s shodi se zdi najmanj neustrezna. V teoriji psihologije množice se celo kot primer različnega vedenja različnih množic navaja, da so na primer vrednote in standardi množice vernikov gotovo različni od tistih, ki so značilni za nogometne navijače ali borce za čisto okolje.« Slovenski škofje so tako na prvem srečanju s predsednikom vlade upravičeno izrazili pričakovanje, »da bodo, glede na epidemiološke razmere, lahko kmalu izvajali verske obrede na prostem ter da bo dovoljena neposredna pastoralna dejavnost, ki je trenutno še omejena«.
(prim Družina 18/2021, str. 13, M. Ferenc, Maša …)