Sveto mašo ali evharistijo, skrivnost vere, presveti zakrament je Kristus zapustil svoji Cerkvi v spomin na svojo smrt in vstajenje in da je vedno z nami. Zato kristjani obhajamo sveto mašo vsak dan, slovesneje v nedeljah. Dragocenemu in presvetemu zakramentu se verni klanjamo in ga častimo v obredih, kjer so se združile in pomešale prvine bogoslužja in ljudske pobožnosti: ko gremo mimo cerkve, se pokrižamo; stopimo v cerkev na obisk Najsvetejšega in pokleknemo, se pokrižamo in zmolimo. V cerkvah, ki so pripadale kakšni redovni skupnosti, se je že nekdaj opravljala daljša in bolj urejena molitev pred najsvetejšim, t. im. večno ali štirideseturno češčenje. V preprostejši in krajši obliki je prešlo v župnijske cerkve. V ljubljanski škofiji, ki ji je do rapalske razmejitve pripadala naša župnija, se je leta 1904 uredilo celodnevno češčenje tako, da je vsak dan v letu prišla na vrsto določena župnija. Od takrat je 12. maj dan češčenja v naši župniji. Po drugi svetovni vojni se je dan češčenja prenesel na bližnjo nedeljo in celodnevno češčenje se je skrčilo na nekaj ur ali še manj; zadnji dve leti smo zaradi kovida še to opustili. – Druga oblika češčenja je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi (ali na naslednjo nedeljo). Procesija je slovesen sprevod vernikov, ki spremljajo Najsvetejše po določeni poti in na raznih krajih prosijo blagoslova in božjega varstva zase, svoj kraj, domovino in ves svet. Slovesni obhod polepšajo zastave, cvetje, petje, molitev in zvonovi.
DAN ČEŠČENJA
