Do Boga vodi mnogo poti; pot mladih športnikov je preprosta in močna. Slovenci vernost skrivamo, a tudi mi imamo verne športnike: sodnik na finalu lige prvakov se na koncu tekme pokriža; uspešen trener v zahvalo poroma peš na Brezje; naši skakalni asi in vrhunski kolesarji neredko prihajajo iz krščanskega okolja; med našimi evropskimi prvaki v košarki iz Carigrada najboljši med njimi nosi križec okrog vratu in temnopolti igralec naše reprezentance se v angleščini zahvali Bogu za evropsko košarkarsko krono, prevajalec pa tega ne zna prevesti. Pa vendar ne gre za ceneno vernost. Bolj zgovorno in prepričljivo je moralno delovanje vrhunskih športnikov; gojijo ga tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo delo, spoštovanje, pripadnost. Športniki vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora. Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Zato mnogi najboljši športniki prihajajo iz delavsko-kmečkega okolja. Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Pripadnost širši skupnosti in zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov, ko ekipa na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega in se v njem poistoveti, ob tem se budijo močna povezovalna čustva. (prim. B. Cestnik, Družina 32/2021)
Učimo se od športnikov
