Avtor: Administrator

Gospod odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni. On iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem. (Ps 103). Dokler smo samo pravični, še nismo usmiljeni. Usmiljenje nastopi takrat, ko ljubezen zatre krivice. V sodobnem svetu zahteva storjena krivica natančno odmerjeno popravo. Sankcioniranje storilca. Kazen pri tem ne sme pozabiti na učinek svarilnega zgleda. V Božjem svetu pa ne prevladuje logika kaznovanja, ampak imperativ odpuščanja. Na začetku je uvid, da smo zakrivili greh, zatem kesanje. Sledi mu iskrena želja po poboljšanju, nakar smo deležni nebeškega usmiljenja, Jezusovega odpuščanja. Božje usmiljenje ni vezano na dokazovanje, da smo krivdo odpravili, temveč na priznanje greha, ki ga v srcu obžalujemo. Kako bi krivdo laži, prešuštvovanja, umora sploh lahko odpravili? Nobena kazen ne zadostuje, da bi vzpostavili prvotno stanje, kajti prvotno stanje se ne povrne. Usmiljenje je ponudba odrešenja, ki upošteva grešno naravo človeka, njegov nenehni boj med dobrim in zlim. Jezus ve za to naše breme, zato je z nami usmiljen in ne le pravičen. Naša naloga je, da ravnamo po Božjem zgledu in da prinašamo usmiljenje drugim, čeprav se nam zdi, da zadostuje pravičnost. Vendar pravičnost sama ni dovolj, saj razodeva le razum in ni počelo ljubezni. Zmago lahko slavi le usmiljenje.

Po: P. Millonig, Zasidran v veri

Ob današnjem evangeliju se v začetku posta lahko vprašamo, kje smo in kam gremo. Hudič poskuša človeka, v katerem je vedno boj med dobrim in zlim, potegniti na svojo stran, da bi izbral greh. Po logiki skušnjav, s katerimi hudič skuša Jezusa, lahko tudi sami odkrivamo, kje vse so nam nastavljene pasti.

Iz kamna kruh – tipična logika reklam: vse na lahko, vse takoj. Lahko bi rekli, da je prva naloga posta spoznati sorodnost reklame in skušnjave ter ju skušati ločiti, oz. se potruditi prepoznati hudičeve pasti, ki človeka pahnejo v lenobnost in komodnost. Človek se hitro poleni, utrdi in okrepi pa počasi.

Vrzi se dol, angelom bom zapovedal – živeti zase, da bodo drugi skrbeli za nas. Poskrbeti zase, imeti svoj mir, biti sam svoj gospodar, ne obremenjevati se z drugimi itd. Gesla današnje družbe in vse bolj tudi naša. Nikoli ni bilo toliko denarja in hkrati toliko ljudi v stiski – ne v prvi vrsti finančni, ampak predvsem duševni stiski. A za to je vedno najtežje zbrati denar. Praznih stanovanj po mestih je polno, takih, ki nimajo kam, pa vedno več. Vsa kraljestva sveta ti dam, če me počastiš … – pohlep po denarju in slavi, pomembnosti in moči. Vedno več tajkunov, korupcija do konca, časti se pomembne in velike. Jezus pa slavi Očeta, ker se razodeva majhnim in ubogim.

Po: E. Mozetič

Jezus pokaže na pot ljubezni, ki je brez meja. Jezus nas prosi, naj molimo za tistega, ki nam dela hudo. Uporablja besede, kot so: ljubite, delajte dobro, blagoslavljajte, molite, ne zavračajte. Novost evangelija je ravno to, da damo sami sebe, damo svoje srce, in to ravno tistim, ki nas ne marajo, nam škodujejo, so naši sovražniki. Jezus nam pravi, da ni nikakršna zasluga, če ljubimo samo tiste, ki ljubijo nas, kajti enako počnejo tudi grešniki. Kristjani so namreč poklicani ljubiti svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi karkoli pričakovali, in vaše plačilo bo veliko. Evangelij je novost, ki jo je težko nositi, a pomeni hoditi za Jezusom. Pojdite torej po Jezusovi poti, ki je usmiljenje. Bodite usmiljeni kot je usmiljen vaš Oče. Samo z usmiljenim srcem bomo lahko delali vse to, kar nam svetuje Gospod. Do konca. Krščansko življenje je življenje, ki izstopa iz sebe, da bi se dalo drugim. Je dar, je ljubezen. Ljubezen pa se ne obrača vase, ni egoistična: daje se. Jezus nam pravi, naj bomo usmiljeni in naj ne sodimo. Pogosto smo namreč sodniki drugim: obrekujemo, govorimo slabo. Gospod pa nam pravi: “Ne sodite in ne boste sojeni, ne obsojajte in ne boste obsojeni.” Ob koncu še pravi, naj odpuščamo, da nam bo odpuščeno. Vsak dan v Očenašu pravimo: Odpusti nam, kot tudi mi odpuščamo. Če jaz ne odpustim, kako potem lahko prosim Očeta, naj mi odpusti?     (papež Frančišek)

V soboto, 1. februarja, je vodenje koprske škofije od škofa Jurija  prevzel škof Peter Štumpf, dosedanji murskosoboški ordinarij. Slovesnega bogoslužja v koprski stolnici se je udeležilo zelo veliko vernikov, duhovnikov in škofov. Na koru, ob velikih orglah in priložnostnem orkestru, so ubrano prepevali domači pevci. Tako se je končalo sorazmerno dolgo iskanje novega škofa. Treba bo začeti na novo, se spoznavati in usklajevati, kot je to potrebno vedno, ko se zamenjajo ljudje v hiši, družini, podjetju ali na šoli. Vedno je potrebno kaj obnoviti ali zboljšati. Poznamo pregovor o novi metli, ki boljše pometa kot stara. Nekdo je dodal: Pa tudi stara metla ni bila slaba. Saj  zgodovine ne ustvarja en sam človek, ampak jo oblikujemo vsi s svojimi, ki danes živimo. Tako se tudi časi spreminjajo zato, ker se spreminjamo mi z njimi. In v Cerkvi in naši škofiji, pa tudi v naši župniji, bo zavel nov veter potem, ko mu bomo dovolili in omogočili pihati vsi mi, ki smo zdaj tukaj. Kristjani ob vseh dobrih željah in načrtih z molitvijo izročamo v Božje roke škofa Petra in našo škofijo, nas vse in našo domovino: molímo za zdravo pamet!  (Župnik)

Kadar se razpravlja o Svetem pismu, se navadno govori vedno le o njegovi kulturni vrednosti: da je to ena najstarejših knjig na svetu, da je Sveto pismo prva tiskana knjiga, da smo Slovenci  Sveto pismo dobili v našem jeziku že zelo zgodaj, kmalu po Guttenbergovi nemški izdaji, da je Sveto pismo prevedel naš protestant Jurij Dalmatin, da je že nekaj let prej Primož Trubar izdal tiskane Psalme in Evangelije. Vse našteto je izrednega pomena za naše vedenje o tej sveti knjigi. Poznati Sveto pismo je za vse nas, ki smo pri krstu postali člani Cerkve, nujno, a manjka nam razumevanje, da je v njem nam ljudem sporočena vesela vest odrešenja, da nas Bog neskončno ljubi. V Svetem pismu vsakdo, ki veruje, najde Pot, Resnico in Življenje. In bolj ko v  veri človek napreduje, bolj razumeva področje duhovnega, svetega in nadnaravnega, vse, kar je kot razodetje Boga ohranjeno in zapisano v Svetem pismu. »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede nikakor ne bodo prešle.«

Knjigo vseh knjig imejmo na častnem  mestu, potem ko jo po vsakdanjem branju in razmisleku o življenju, odnosu do bližnjega in do Boga, spet položimo nazaj na polico.

In ne pozabite: Sveto pismo je Očetovo ljubezensko pismo. Bog želi s svojo toplo, ljubeznivo besedo človeku vselej pomagati, ga reševati, razveseljevati. In to danes.

Povzeto po: https://portal.pridi.com/

Krst nas vcepi v telo Cerkve, v sveto Božje ljudstvo. In v tem telesu, v tem ljudstvu na poti, se vera prenaša iz roda v rod, saj je vera Cerkve. Vera Marije, naše Matere, vera sv. Jožefa, sv. Petra in drugih svetih, katerih imena nosimo, je po krstu prišla vse do nas. Je veriga posredovanja vere. Ni mogoče biti kristjan zunaj Cerkve. Ne moremo hoditi za Jezusom Kristusom brez Cerkve. Cerkev je namreč mati, ki nam omogoča rasti v ljubezni Jezusa Kristusa.  Torej, dragi starši, botri in botre, če hočete, da bodo vaši otroci postali pravi kristjani, jim pomagajte, da rastejo ‘potopljeni’ v Svetega Duha, torej v toplino Božje ljubezni, v svetlobo njegove Besede. Molimo k Bogu Očetu, k Sinu, kaj pa  k Svetemu Duhu? Običajno molimo k Jezusu. Ko molimo Očenaš, molimo k Očetu. K Svetemu Duhu pa ne molimo tako pogosto. Pomembno je moliti k  Svetemu  Duhu, ker nas uči, kako iti naprej z družino, kako iti naprej z otroki, da bodo ti rasli v ozračju Svete Trojice. Po Duhu gredo naprej.  Zato ne pozabite pogosto klicati Svetega  Duha, vse dni. To lahko na primer storite s to preprosto molitvijo:

‘Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.’ 

  Po: Docat – Kaj storiti?

V Svetem pismu pogosto srečamo življenje v družini: v Stari zavezi so starši poklicani otrokom prenesti doživetja ljubezni in zvestobe Boga ter jim posredovati prve in najpomembnejše modrosti življenja. Nova zaveza nam poroča, da se je tudi Jezus rodil v konkretni družini. Njegovi starši so mu nudili naklonjenost in ljubezen ter ga vzgajali. Bog si je izbral povsem »normalno« družino, da se je v njej rodil kot človek in v njej dozorel; s tem je naredil družino za poseben Božji prostor in ji namenil prav enkratno vrednost. Cerkev razmišlja o družini kot prvi in najpomembnejši naravni skupnosti. Družina ima posebne pravice in stoji v središču vsakega družbenega življenja. Je prostor, v katerem človeško življenje nastane, in prostor, kjer nastajajo prvi medčloveški odnosi. Družina tvori temelj družbe, iz nje izhajajo vse družbene ureditve. Zaradi tega velikega pomena vidi Cerkev družino kot Božjo ustanovo.

Po: Docat – Kaj storiti?

BOŽIČNICA ZA OTROKE IN S PETJEM OTROŠKEGA ZBORA bo OB 19.00 (in ne ob 18.00) na sveti večer pred božičem, to je v torek, 24. decembra 2024.

Ali res čutimo gotovost in zaupanje v Božjo bližino in ali nas zares prevzema gotovost in zaupanje vanjo? Veselje je nalezljivo in se razliva naokoli. Ali so naše družine, naše delovno okolje in cerkev resnično polne slavljenja in prijaznosti, tako da se lahko vsak čuti dobrodošlega in sprejetega pri nas in se počuti dobro med nami? Ne bežimo pred veseljem in ne iščimo nemogočih izgovorov! Veselje je največji dokaz ljubezni do življenja in Boga, ki nam daje življenje, ga omogoča in ga konča. Naj bo veselje vedno bistvo našega življenja in naj se veselje v našem življenju vedno znova živahno izraža! Kajti brez veselja je vsako še tako dobro mišljeno in prizadevno uresničevanje naših življenjskih smernic (»Kaj naj storimo?«) zgolj prazno in žalostno sledenje navodilom. 

Povzeto po: https://www.virc.at/

Gospod prihaja v tvoje srce, v moje srce, v naše srce, da se prenovimo, ker moramo obnavljati svojo ljubezen, svoje prepričanje, svojo vero in naše upanje. In danes tudi pomislimo na dobroto, ker, ko verujemo v Boga, moramo tudi verjeti v sočloveka. In Karitas nas to nedeljo vabi, da sodelujemo, da tudi nekaj od svojega damo prostovoljno, z veseljem, z ljubeznijo za tiste, ki nimajo nič in ki živijo tako skromno, da se sploh sprašujemo, ali človek lahko živi s tako malo stvarmi. Torej, bratje in sestre, v tem adventnem času te Bog pričakuje. Jezus prihaja k tebi, trka na tvoja vrata, na moja vrata, odprimo mu naša vrata in pomagajmo vsakemu človeku, ki je v stiski, ki je v skrajni revščini.

 Pedro Opeka