Avtor: Administrator

Živimo v času, ko so potrebe ubogih potisnjene v ozadje. Pritisk k sprejemanju lagodnega načina življenja je vse večji, medtem pa so glasovi ubogih preslišani. Nagibamo se k temu, da zavračamo vse, kar odstopa od modela življenja, namenjenega predvsem mlajšim generacijam. Te pa so še posebej dovzetne za kulturne spremembe. Zatiskamo si oči pred vsem, kar je neprijetno ali povzroča trpljenje, povzdigujemo pa telesne lastnosti, kot bi bile glavni smisel našega življenja. Navidezna resničnost postaja pomembnejša od resničnega življenja, ta dva svetova pa se vse bolj združujeta v enega. Ubogi postajajo zgolj posnetek z zaslonov, ki nas za trenutek prizadene, ko pa jih srečamo na ulici, nam je nelagodno in pogledamo stran. Naglica, vsakodnevna spremljevalka našega življenja, nam preprečuje, da bi se ustavili in pomagali drugim. Dobrodelnost je najlažje preložiti na druge. A ne pozabimo: poklicanost vsakega kristjana je, da se sam dejavno vključi vanjo.

ZAHVALNA NEDELJA nas vabi, da se zahvalimo Bogu in drug drugemu za vse dobro, ki ga prejemamo  in podarjamo. Današnji dar pri maši je namenjen za vzdrževanje Škofijske gimnazije v Vipavi. Hvala tudi v škofovem imenu! Sam se pa zahvalim vsem, ki  prihajate k sveti maši in na različne načine in vsak po svojih močeh sodelujete, skrbite za cerkve, da so vzdrževane, čiste, okrašene. Hvala za denar za večja dela in sprotne stroške,  za tisti, ki je namenjen za Karitas, za misijone in za papeške projekte, in kar daste meni osebno pri vaši mizi, za pober, za svete maše. Bog vam povrni!  – Ob spominu  na  rajne je primerno namesto sveč in rož dati za svete maše. Škof Jurij letos prosi, naj vam to zadevo priporočimo, ker je vse več duhovnikov, ki nimajo dovolj mašnih namenov. Priporočam! V cerkvi ob kropilniku je nabiralnik z napisom »za sv. maše«. Tja lahko daste. Še enkrat: lepa hvala in Bog povrni!    Vaš župnik Lojze.

Ne le misijonska nedelja, temveč cel mesec oktober je nekakšen praznik misijonov, praznik oznanjevanja in pričevanja. Vsak od nas je poklican, da v svojem okolju z življenjem pričuje za evangelij. Slovenija in tako imenovani razviti svet v marsičem ni nič manj misijonski kot države tako imenovanega drugega, tretjega in kateregakoli drugega dela sveta. V Evropi sta sicer zgodovina in način življenja nakopičila materialno bogastvo, a danes tu ni nič več vere kot pa v revnih državah, kjer ljudje veliko bolje poznajo smisel življenja. Misijonsko poslanstvo je najprej oznanjevanje evangelija z besedo in življenjem, šele nato gre tudi za krščansko dobrodelnost, ki spoštuje vsakega človeka in mu želi pomagati tam, kjer se nahaja. – Misijonska nedelja nas na svojevrsten način spominja, da mora vera v vsakem od nas vžgati ogenj gorečnosti in pričevanja, v konkretnih korakih približevanja bližnjim. Ali kot je rekel bl. Anton Martin Slomšek: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti.« – Dragi prijatelji, naj misijonski mesec in Misijonska nedelja v nas poživita upanje in oznanjevalni zagon, da bomo žareli od neustavljive želje oznaniti Kristusa našim sodobnikom. Hvala pa tudi za vso vašo zvesto in iskreno podporo slovenskim in drugim misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu. Vaše molitve in darovi so gorivo, ki ohranja živ njihov ogenj pričevanja. Bog vam povrni za vso podporo. Po: M. Križnar, Misijonsko središče Slovenije

Molitev rožnega venca je preprosta molitev, ki jo lahko moli vsak sam ali pa skupaj, doma, na poti, v cerkvi – povsod. Ni treba veliko besed, treba je vzeti rožni venec v roke in začeti moliti. Rožni venec obsega Jezusovo celotno življenje. Molimo ga skupaj z Marijo in Marija nam posreduje milosti, ki jih odkrivajo posamezne skrivnosti. Zares so skrivnosti, ker imajo neizčrpno globino, vedno svet izvir žive vode. Y zdravamariji ponavljamo angelov pozdrav ob oznanjenju in Elizabeti-

no blagrovanje, ki nam pokaže Marijino veličino, v drugem delu pa se izročamo Marijini priprošnji za sedanje življenje in smrtno uro. Z Marijo prosimo za dar Svetega Duha, za vero, upanje in ljubezen, za mir, odpuščanje, spravo, spreobrnjenje src, vrnitev k Bogu … koliko namenov, od povsem osebnih do stisk naših bližnjih in potreb Cerkve in sveta! Zato se trudimo moliti z vero, ponižno, z velikim zaupanjem, vztrajno. – Ta molitev prebudi topel spomin na dom in skupno večerno molitev. Bila je močna popotnica v življenje, podprta z vero preteklih vernih rodov. Poznamo pričevanja mnogih, ko so po molitvi rožnega venca, ki so ga začeli redno moliti, prišli do osebne vere. Do močne vere. In do svetosti, saj so redki svetniki, ki niso radi molili rožnega venca, povezani z vsemi v molitvi. 

Sestre karmeličanke, Mirna Peč

Slomšek je svojo vero, svoj odnos z Bogom živel z veseljem, z velikim zaupanjem in s ponosom. Rečemo lahko, da se je svetost v vsej resničnosti in iskrenosti na zgovoren način razkrivala skozi vsa obdobja njegovega zemeljskega življenja. Tako lahko pri njem svetost odkrivamo že v otroški in v mladeniški dobi. Z njegovim odraščanjem postaja luč svetosti le še svetlejša in vedno bolj prepoznavna in jasna. Tako nam Slomšek s svojim svetniškim življenjem prepričljivo sveti kot otrok, kot dijak, bogoslovec, še bolj zgovorno in jasno pa kot duhovnik in kot škof. Po njegovi priprošnji in po njegovem zgledu lahko tudi mi izžarevamo Božjo dobroto, Božjo ljubezen, svetost, pa naj smo mladi ali že starejši. – Zgledujmo se po bl. Antonu Martinu Slomšku in se mu radi priporočajmo, posebej še, če nas zadenejo težave in preizkušnje. Na ta način bomo pokazali svoje zaupanje v njegovo priprošnjo in s tem odločilno pripomogli, da bi mogli Slomška kmalu častiti kot svetnika in priprošnjika pred celotno vesoljno Cerkvijo.   Po: A. Cvikl, nadškof

Beseda verouk počasi izginja in govorimo raje o katehezi. Kajti učimo se jezike in matematiko, zgodovino Cerkve in o Svetem pismu. Vere se človek ne nauči! Vera je Božji dar in sad človekovega iskanja, življenjskih izkušenj in molitve, pa tudi občutka greha in sreče odpuščanja. Vsega tega se ne naučimo iz učbenika in delovnega zvezka, tudi ne s pomočjo listkov za liturgični zvezek. Čemu torej verouk oz. kateheza v župniji? – Hoditi se navadimo tako, da hodimo že od malega: v začetku nebogljeno, s pogostimi padci in tudi kakšno buško; potem je korak vedno bolj krepak in še v tek se bo spustil. – Nekoliko podobna je naša rast v veri: če jo izkušamo že od rojstva, bo postala sčasoma samoumevna, močna in prečiščena. Pravo okolje je družina in dom, potem verno občestvo v župniji in s pomočjo kateheze. Verouk oz. kateheza pride nazadnje, potem ko so v družini pognale korenine vere, starši in sorejenci, stari starši in drugi sorodniki pa so bili v pomoč in spodbudo. Kaj bo zraslo, če pride otrok v katehezo brez verske izkušnje v izvorni družini, če nikoli prej ni bil v cerkvi in ni nikoli videl moliti svojih  staršev in ni bil nikoli z njimi v cerkvi? Čudeži so  redki. /župnik/

Bratje in sestre. Dragi Knežani, dragi člani Radia in Založbe Ognjišče. Pismo Hebrejcem nam naroča: ‘Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo, glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri! Jezus Kristus včeraj in danes isti tudi na veke!’ (Heb 13,7-8). To naročilo smo želeli izpolniti vsi, ki smo kneškemu rojaku očetu Francu v njegovi rojstni župniji postavili spomenik in ga bomo danes blagoslovili in ga izročili svojemu namenu.

Prvo berilo. ‘Potem je Jozue napisal te besede v knjigo Božje postave in vzel velik kamen ter ga postavil tam pod hrastom, ki je bil v Gospodovem svetišču. ‘In Jozue je rekel vsemu ljudstvu: Glejte, ta kamen naj bo priča zoper nas, kajti slišal je vse Gospodove besede, ki jih je govoril z nami! Zato naj bo priča proti vam, da ne zatajite svojega Boga!’ (Joz 24,26-27). Z istim namenom kakor Jozue velik kamen smo tudi mi postavili spomenik očetu Francu, naj nas kliče k vedno večji zvestobi do Gospoda in do njegove Cerkve. Tudi on je ob koncu svojega življenja namreč lahko rekel kakor kralj David: ‘Vem, moj Bog, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost. Z iskrenim srcem sem ti rade volje daroval vse to (gradivo za tempelj) in zdaj z veseljem gledam, kako ti tu pričujoče ljudstvo rade volje daruje’ (1 Krn 29,17).

Drugo berilo. ‘Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu! … Možje, ljubite svoje žene, kakor Kristus ljubi Cerkev!’ Kaj je lažje: Ubogati ali ljubiti? Nobenega dvoma ni, da je lažje biti pokoren, kakor ljubiti! Tako je v družini, tako je v Cerkvi! Tudi oče Franc je o marsikom lahko rekel, kakor piše apostol Pavel Korinčanom: ‘Kajti ko bi imeli tudi na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov; zakaj v Kristusu Jezusu sem vas po evangeliju jaz rodil’ (1 Kor 4,15). In tudi o očetu Francu lahko rečemo, da je ljubil svoje ljudstvo in Cerkev, kakor piše apostol Pavel spet Korinčanom: ‘Niso namreč otroci dolžni nabirati zaklade za starše, temveč starši za otroke. In jaz bom prav rad vse žrtvoval, tudi sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, četudi bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim!’ (2 Kor 12,14-15).

Evangelij. ‘Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga!’ To so besede in to je odgovor apostola Petra, besede in odgovor apostola, ki mu je Gospod pozneje zaupal svojo čredo, potem ko mu je apostol trikrat izpovedal in potrdil svojo ljubezen (Jn 21,15-19). Tudi oče Franc je ponovno in ponovno odgovarjal Gospodu: ‘Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim!’ (Jn 21,17). Tudi oče Franc je zaslišal Gospodovo naročilo apostolom: ‘Dajte jim vi jesti!’ (Mt 14,16). In Gospod ga je kot razumnega in zvestega oskrbnika postavil nad svojo družino, da jim je ob svojem času odmeril živež’ (Mt 24,45; Lk 12,35). Bil je orodje v rokah Gospoda, ki je ‘ljudstvu izkazoval dobrote, dajal dež z neba in rodovitne čase, jim dajal hrano in jim srca napolnjeval z veseljem,’ kakor je apostol Pavel oznanjal meščanom v Listri v Mali Aziji (Apd 14,17).

Bratje in sestre. Naj nas spomin na očeta Franca navdihuje in spodbuja, da bomo tudi mi vedno bolj zvesto in pogumno hodili za Gospodom. Amen.

Danes že tretjo od petih poletnih nedelj pri maši poslušamo o Jezusovi pomnožitvi kruha in njegov govor o sebi, kruhu življenja. Evharistija je največji zaklad Cerkve, zato ni nenavadno, da ji Cerkev posveča veliko pozornosti in jo obdaja z vso častjo. Zato o njej, poleg velikega četrtka in praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, razmišljamo še v tem poletnem času. Na tržnicah in plažah je te dni polno ljudi. Ob oltarju, kjer se nam Jezus daje zastonj, po navadi ni gneče. Celo vedno manj nas je tukaj. Križ in evharistija nista privlačna in sta celo kamen spotike. Ko poslušamo in premišljujemo Jezusove besede in jih v molitvi skušamo doumeti, vstopamo v samoto nesmisla: Trda je ta beseda, kdo jo more razumeti?   Vera je Božji dar, a tudi dejanje naše volje: hočem slišati, hočem se poučiti, hočem prestopiti iz naravnega v nadnaravno in v sveto: podobno je kretnji objema, ko človek prestopi iz kroga lastne varnosti in gotovosti v okolje drugega, ki mu zaupa in se mu prepusti.

Pet let po prvi svetovni vojni so Koritčani postavili nov kamniti križ. Svet se je pobiral iz težkih socialnih in gospodarskih razmer, ljudje so žalovali za padlimi in čakali, ali se bo še kdo vrnil iz vojnega ujetništva.  Nič ni napisanega, zakaj so križ postavili. Lahko samo ugibamo in morda se bo našla kakšna pametna razlaga.  V župnijski Kroniki je g. Kalan zapisal:  »V nedeljo po sveti Marjeti je med tem časom trnovski dekan dr. Kržišnik blagoslovil v Koritnicah slovesno nov vaški križ, ki je postavljen zunaj vasi ob cesti v Knežak na svetu podarjenemu od Jerneja Sedmak iz Koritnic 51. Križ je ves kamnit, iz nabrežinskega marmorja ga je izklesal kamnosek Ivan Piani v Gorici po načrtih iz »Christliche Kunst«. Stal je 3.500 lir, ki jih je dala cerkev, vaščani in princ Schöburg – Waldenburg. Ta zadnji tristo lir. Ker je bil corpus (Kristus) mazaško delo, ga je čez dve leti preklesal umetnik Franc Gorše in dobil za to iz cerkvene blagajne 1000 lir. Cementne stopnice so naredili vaščani sami.«