Avtor: Administrator

Kakšen vtis nam pusti današnji evangelij? Ozdravljeni kot kakšen otrok dopoveduje učenjakom, da mora biti tisti, ki ga je ozdravil, Bogu blizu, sicer tega ne bi mogel storiti. Farizeji mogoče v nas zbujajo grozo zakrknjenosti. Kljub čudovitemu čudežu ostajajo pri svoji odločitvi. Ta, ki ozdravlja, je vreden samo še obsodbe. Nobena stvar jih ne bo premaknila. Starši združujejo oba pola – komična ugotovitev, da je to res njihov otrok, ki pa bi moral biti slep. Kako to, da vidi, tega pa ne vedo in se v to raje ne poglabljajo, ker bi jim lahko škodilo. Jezus pa izstopa iz te zmede. Prišel je, da prinese na svet sodbo, da vznemirja vse. Tako tiste, ki se zdi, da vidijo, kot tiste, ki ne vidijo. Nikogar, prav nikogar ne pusti pri miru. Pravi, da je prišel, da spregledajo tisti, ki ne vidijo, in oslepijo tisti, ki vidijo. Ne pusti nas pri miru. Hoče, da živimo. Hoče, da spregledamo. (E. Mozetič)

Nismo bili na gori, da bi s svojimi očmi videli Jezusovo obličje, ki se je svetilo kot sonce. Pa kljub temu je bila tudi nam izročena Beseda zveličanja, je bila podarjena vera in smo tudi v različnih oblikah okušali veselje srečanja z Jezusom. Zato nam Jezus pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Na tem svetu, zaznamovanim s sebičnostjo in pohlepnostjo, Božjo luč zatemnjujejo vsakodnevne zaskrbljenosti. Pogosto pravimo: nimam časa za molitev, nisem sposoben opravljati kakšnega služenja v župniji, odgovoriti na prošnje drugih … Toda ne smemo pozabiti, da nas je krst, ki smo ga prejeli, napravil za pričevalce, in sicer ne iz naših sposobnosti, ampak iz daru Svetega Duha. V tem postnem času naj nam Devica Marija izprosi tisto poslušnost Svetemu Duhu, ki je potrebna, da se odločno odpravimo na pot spreobrnjenja.

Papež Frančišek

POTREBUJEMO BLIŽINO

Dragi bratje in sestre! Iz vere nas mnogo  misli  usmerja k Bogu: to so misli upanja. Vsiljuje pa se tudi nadležna misel: konec je z nami, kristjani izginjamo. Kot  da nam vse polzi iz rok – manj rojstev, krstov, cerkvenih porok, manj ljudi pri maši, župnije umirajo. Kaj zdaj? Kje je rešitev? Iskreno povem, da tudi sam iščem. A vem, da še vedno gremo proti obljubljeni deželi. Izgubili smo že veliko nepotrebne prtljage. Čas odnaša tradicijo in varnost, množičnost in vplivnost. Plujemo proti novim deželam negotovosti in presenečenj. Ni odločilno, v kakšno prihodnost si želimo priti, odločilno je, kako se bomo notranje spremenili. To je preobrazba. Potujemo, da bi se rešili. Ne moremo ostati na istem mestu. V stalnosti in ustaljenosti ni razvoja. – Izbiramo med življenjem in smrtjo, pravi danes modri Sirah. Zvestoba je krepost, ki izvira iz odločitve. Vedno se znajdemo pred ognjem in vodo, pred življenjem in smrtjo. Če si želimo živeti, bomo storili vse, da bomo živeli. Če si tega ne želimo, bomo pač izbrali konec. Gospod vse to vidi. Vsa dejanja pozna že, ko so spočeta v naših mislih. Ne tolerira greha in ne dovoljuje brezbožnosti. – Člani župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov so zelo dragoceni in pomembni. Z duhovniki so nosilci ohranjanja vere. Njihova osebna vera, pričevanje v svetu in pastoralna dejavnost še zmeraj držijo Cerkev v Sloveniji pri življenju. Napori so veliki. Mnogi izkazujete izjemen pogum in herojstvo. Zaradi vas nam je Gospod še naklonjen s svojo milostjo. Prav tako nam je naklonjen zaradi vere in zvestobe članov župnijskih občestev, ki so odšli od nas v večnost. Oni dajali utrip naši Cerkvi. Njihova imena so zapisana v Božjem srcu. Čeprav se s težkim srcem poslavljamo od njih, ostajata hvaležnost in molitev, naj jim bo Gospod velikodušen s svojimi blagodejnimi darovi. – Dragi župljani, pri izbiri novih članov obeh župnijskih svetov, upoštevajte, da mora biti njihova pomembna lastnost bližina z Jezusom. To je nujno. Jezus je s svojo bližino in delovanjem korenito spremenil miselnost učencev. Oni so sprva imeli posvetne poglede in so razmišljali po človeško, ne po Božje. Jezus jih je na to nenehno opozarjal. Poseči je moral Sveti Duh. Po Jezusovem vstajenju in po binkoštih se je njihova miselnost korenito spremenila. Sprejeli so miselnost križa, ki je dotlej niso mogli. Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom opozarja, da ne oznanjamo »modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi. Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje«. – Zadnji referendumi in volitve nakazujejo nujnost korenite spremembe miselnosti na vseh ravneh družbenega življenja in zato tudi spreobrnjenja. Kristjani se radi podredimo komandi in zagovarjamo tudi tisto, česar zaradi svoje vere nikakor ne bi smeli. Volimo osebe, ki nas sramotijo. Molčimo, ko bi se morali oglasiti in braniti svojo versko svobodo in vrednote. Jezus ne mara sklonjenih hrbtov. Kdor spreminja postavo, ne more upati na vstop v nebeško kraljestvo. Tudi glede ubijanja ne ostaja samo pri peti Božji zapovedi. Beseda »tepec« ali »norec« je dovolj za peklensko pogubo. Podobno je s prešuštvovanjem, saj že poželjiv pogled po ženski ali moškem pomeni izvršeno zlohotno dejanje. S prisego svoji resnici se pred Božjim prestolom ne bomo mogli rešiti. Na koncu velja samo »da« dobremu in »ne« zlu. Spreobrniti se med potovanjem pomeni odkriti, kdo v resnici sem. Mojzes je potreboval štirideset let, Jezusovi učenci tri leta, mi pa … Če ne odkrijemo, kdo v resnici smo, se ne bomo nikoli spremenili. Ostali bomo enaki. Če bomo ostali enaki, bo cilj za zmeraj oddaljen in mi bomo propadli. Postni čas vsakomur daje priložnost za zapuščanja starega človeka v sebi, da bi našel novega.

Pri izboru članov in članic pastoralnih in gospodarskih svetov ne glejmo samo na izobrazbo in poklic, ampak bodimo pozorni tudi, kako kandidati živijo svojo vero. Potrebujemo ljudi, ki znajo tudi ob nasprotovanjih in neuspehih ohraniti notranji mir in dostojanstvo. S tem nam pomagajo, da tudi nam neuspehi in pretresi ne ukradejo notranjega miru in bližine z Jezusom. Potrebujemo ljudi, ki prinašajo upanje, izvirajoče iz vere v Boga in iz tesne osebne bližine z njim, saj brez bližine ne bomo obstali. Pridi, Gospod Jezus, in potuj z nami!

+ Peter Štumpf, koprski škof

Nikoli nisem videl, da bi se za kakim pogrebnim spre-vodom peljal selitveni kamion. Nihče torej ničesar ne nese s seboj. Vse bogastvo ostane tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Tistim, ki imajo kraljestva tega sveta, pripadajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč. V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, česar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč poniž-nosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč poniž-nosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga mo-ramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svo-bodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.

E. Mozetič

Marijine besede, ki so v današnjem evangeljskem odlomku namenjene služabnikom, ovenčajo poročni okvir v Kani: ‘Kar koli vam reče, storite.’ To so njene zadnje besede, ki jih navajajo evangelisti, so dediščina, ki jo Marija izroča vsem nam. Služabniki v Kani ubogajo. ‘Jezus jim je rekel: ‘Napolnite vrče z vodo!’ In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: ‘Zajemite zdaj in nesite starešini!’ In nesli so mu.’  Na tej svatbi je bila zares sklenjena nova zaveza in Gospodovim služabnikom, to pomeni vsej Cerkvi, je bilo zaupano novo poslanstvo: ‘Karkoli vam reče, storite.’ Služiti Gospodu pomeni poslušati in udejanjati njegovo besedo. To je preprosto, a bistveno priporočilo Jezusove Matere; in je kristjanov življenjski program. Zajemati iz vrča za vsakega med nami pomeni zaupati Božji besedi, da bi doživeli njeno učinkovitost v svojem življenju.  Po: E. Moozetič

»Modrost hvali sama sebe, v Bogu najde svoj ponos, v občestvu
njegovega ljudstva se ponaša.« (Sir 24,1)
Božja modrost ni oddaljena resnica, skrita le v nebesih.
Sveto pismo jo opisuje kot živo navzočnost, ki prihaja med
ljudi, kot dih Stvarnika, ki vdihuje smisel v vse stvarstvo.
Sirah nas vabi, da te modrosti ne iščemo le v knjigah ali v
pametnih besedah, ampak v samem življenju – tam, kjer
Bog razodeva svojo navzočnost: v naravi, v tihih molitvah,
v preprostih dejanjih ljubezni. Ko modrost prebiva med
ljudmi, postane svet kraj srečanja z Bogom. V njej nas Bog
uči videti globlje: da prepoznamo njegovo roko v preizkušnjah,
njegovo nežnost v trpljenju in njegov namen v
vsakem trenutku. Modrost ni le znanje, ampak Božji način
gledanja na svet – s srcem, ki ljubi,
in z duhom, ki zaupa. Gospod nas
danes vabi, da odpremo srce tej modrosti.
Ne tisti, ki se ponaša z razumnostjo
sveta, ampak tisti, ki posluša
Božji glas v ponižnosti, bo
napolnjen z mirom in svetlobo.AI

Na spletni povezavi ( https://www.youtube.com/watch?v=bLQzRiVkq2c ) je
dostopna božična poslanica slovenskih škofov, ki ga je v imenu
Slovenske škofovske konference izrekel mariborski nadškof metropolit
msgr. Alojzij Cvikl.

»Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1).  Kako lepo bi bilo, ko bi bil tudi naš božič takšen, kot ga je doživel Jožef. Kako mirno je sprejel spremembo svojih načrtov. Vse gre drugače, a zanj gre še vedno vse prav. Kako je to mogoče? V teh dneh nas pogosto vznemirijo malenkosti: jaslice niso takšne, kot bi si želeli, jedilnik za božično večerjo ni najboljši, otroci so popolnoma razigrani in jih nikakor ni možno umiriti … Vsaka malenkost je že razlog za slabo voljo. K temu nasproti postavimo Jožefovo situacijo: ugotovi, da je njegova žena noseča, pa ne z njim. In on mirno razmišlja! Si lahko to predstavljamo? Kako je to zmogel? Preprosto: dobro se je pripravljal na Gospodov prihod. Zaupal je v Božji načrt in v pot, ki mu jo je pripravil. Umirimo se – zaupajmo in božič bo tudi za nas lep!

 AK

V današnjem evangeliju  evangelist Matej zapiše: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mt 3,3). Janez Krstnik nastopa v puščavi kot prerok, ki kliče k spreobrnjenju. Njegov glas je močan, neposreden in zahteven: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Janez nas uči, da priprava na Gospodov prihod ni samo zunanja, ampak predvsem notranja. Ne gre za obrede zaradi navade, ampak za resnično spremembo srca. Spreobrnjenje pomeni, da priznamo, kje smo zašli, in dovolimo Bogu, da nas preoblikuje. Obenem Janez opozarja, da zunanje pripadnosti same po sebi niso dovolj: »Ne mislite, da si morete sami pri sebi reči: Abrahama imamo za očeta.« (Mt 3,9). Bogu niso všeč prazne besede, ampak sadovi spreobrnjenja – konkretna dejanja ljubezni, pravičnosti in poštenosti. Advent je torej priložnost, da resno premislimo: Katere »grbine« moram v svojem življenju zravnati? Katero »temo« moram odvreči, da bo Gospod našel odprto pot do mojega srca? Če bomo pripravili pot Gospodu v svojem življenju, bo njegovo rojstvo med nami res praznik miru, upanja in novega začetka.

Grozljiv prizor: Jezus v strašnem trpljenju na križu, v smrtnem boju, zraven pa ljudstvo, ki si ga ogleduje in se iz njega norčuje. Posmeh! Pod križem se zabavajo tudi narodni voditelji, kot bi sedeli v gostilni, popivali in se norčevali iz vsega lepega. Bog visi na križu, oni pa se mu posmehujejo, ker so končno dokazali, da ni Božji Sin, da ni Maziljenec. Popolnoma zapuščen in sam celo na križu. Le desni razbojnik pokaže vero vanj in ga prosi za življenje.  Kakorkoli že bi radi obrnili ta trenutek ali nanj preprosto pozabimo, dejstvo je, da je največji poraz začetek novega življenja, dopolnitev vsega, za kar si je Jezus prizadeval. Prav ta trenutek je temeljni kamen za vsakega kristjana. Je bistvo kraljestva, ki ni od tega sveta. Kajti veličina njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt, grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil vsako živo bitje.

E. Mozetič