Avtor: Administrator

Beseda verouk počasi izginja in govorimo raje o katehezi. Kajti učimo se jezike in matematiko, zgodovino Cerkve in o Svetem pismu. Vere se človek ne nauči! Vera je Božji dar in sad človekovega iskanja, življenjskih izkušenj in molitve, pa tudi občutka greha in sreče odpuščanja. Vsega tega se ne naučimo iz učbenika in delovnega zvezka, tudi ne s pomočjo listkov za liturgični zvezek. Čemu torej verouk oz. kateheza v župniji? – Hoditi se navadimo tako, da hodimo že od malega: v začetku nebogljeno, s pogostimi padci in tudi kakšno buško; potem je korak vedno bolj krepak in še v tek se bo spustil. – Nekoliko podobna je naša rast v veri: če jo izkušamo že od rojstva, bo postala sčasoma samoumevna, močna in prečiščena. Pravo okolje je družina in dom, potem verno občestvo v župniji in s pomočjo kateheze. Verouk oz. kateheza pride nazadnje, potem ko so v družini pognale korenine vere, starši in sorejenci, stari starši in drugi sorodniki pa so bili v pomoč in spodbudo. Kaj bo zraslo, če pride otrok v katehezo brez verske izkušnje v izvorni družini, če nikoli prej ni bil v cerkvi in ni nikoli videl moliti svojih  staršev in ni bil nikoli z njimi v cerkvi? Čudeži so  redki. /župnik/

Bratje in sestre. Dragi Knežani, dragi člani Radia in Založbe Ognjišče. Pismo Hebrejcem nam naroča: ‘Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo, glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri! Jezus Kristus včeraj in danes isti tudi na veke!’ (Heb 13,7-8). To naročilo smo želeli izpolniti vsi, ki smo kneškemu rojaku očetu Francu v njegovi rojstni župniji postavili spomenik in ga bomo danes blagoslovili in ga izročili svojemu namenu.

Prvo berilo. ‘Potem je Jozue napisal te besede v knjigo Božje postave in vzel velik kamen ter ga postavil tam pod hrastom, ki je bil v Gospodovem svetišču. ‘In Jozue je rekel vsemu ljudstvu: Glejte, ta kamen naj bo priča zoper nas, kajti slišal je vse Gospodove besede, ki jih je govoril z nami! Zato naj bo priča proti vam, da ne zatajite svojega Boga!’ (Joz 24,26-27). Z istim namenom kakor Jozue velik kamen smo tudi mi postavili spomenik očetu Francu, naj nas kliče k vedno večji zvestobi do Gospoda in do njegove Cerkve. Tudi on je ob koncu svojega življenja namreč lahko rekel kakor kralj David: ‘Vem, moj Bog, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost. Z iskrenim srcem sem ti rade volje daroval vse to (gradivo za tempelj) in zdaj z veseljem gledam, kako ti tu pričujoče ljudstvo rade volje daruje’ (1 Krn 29,17).

Drugo berilo. ‘Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu! … Možje, ljubite svoje žene, kakor Kristus ljubi Cerkev!’ Kaj je lažje: Ubogati ali ljubiti? Nobenega dvoma ni, da je lažje biti pokoren, kakor ljubiti! Tako je v družini, tako je v Cerkvi! Tudi oče Franc je o marsikom lahko rekel, kakor piše apostol Pavel Korinčanom: ‘Kajti ko bi imeli tudi na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov; zakaj v Kristusu Jezusu sem vas po evangeliju jaz rodil’ (1 Kor 4,15). In tudi o očetu Francu lahko rečemo, da je ljubil svoje ljudstvo in Cerkev, kakor piše apostol Pavel spet Korinčanom: ‘Niso namreč otroci dolžni nabirati zaklade za starše, temveč starši za otroke. In jaz bom prav rad vse žrtvoval, tudi sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, četudi bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim!’ (2 Kor 12,14-15).

Evangelij. ‘Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga!’ To so besede in to je odgovor apostola Petra, besede in odgovor apostola, ki mu je Gospod pozneje zaupal svojo čredo, potem ko mu je apostol trikrat izpovedal in potrdil svojo ljubezen (Jn 21,15-19). Tudi oče Franc je ponovno in ponovno odgovarjal Gospodu: ‘Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim!’ (Jn 21,17). Tudi oče Franc je zaslišal Gospodovo naročilo apostolom: ‘Dajte jim vi jesti!’ (Mt 14,16). In Gospod ga je kot razumnega in zvestega oskrbnika postavil nad svojo družino, da jim je ob svojem času odmeril živež’ (Mt 24,45; Lk 12,35). Bil je orodje v rokah Gospoda, ki je ‘ljudstvu izkazoval dobrote, dajal dež z neba in rodovitne čase, jim dajal hrano in jim srca napolnjeval z veseljem,’ kakor je apostol Pavel oznanjal meščanom v Listri v Mali Aziji (Apd 14,17).

Bratje in sestre. Naj nas spomin na očeta Franca navdihuje in spodbuja, da bomo tudi mi vedno bolj zvesto in pogumno hodili za Gospodom. Amen.

Danes že tretjo od petih poletnih nedelj pri maši poslušamo o Jezusovi pomnožitvi kruha in njegov govor o sebi, kruhu življenja. Evharistija je največji zaklad Cerkve, zato ni nenavadno, da ji Cerkev posveča veliko pozornosti in jo obdaja z vso častjo. Zato o njej, poleg velikega četrtka in praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, razmišljamo še v tem poletnem času. Na tržnicah in plažah je te dni polno ljudi. Ob oltarju, kjer se nam Jezus daje zastonj, po navadi ni gneče. Celo vedno manj nas je tukaj. Križ in evharistija nista privlačna in sta celo kamen spotike. Ko poslušamo in premišljujemo Jezusove besede in jih v molitvi skušamo doumeti, vstopamo v samoto nesmisla: Trda je ta beseda, kdo jo more razumeti?   Vera je Božji dar, a tudi dejanje naše volje: hočem slišati, hočem se poučiti, hočem prestopiti iz naravnega v nadnaravno in v sveto: podobno je kretnji objema, ko človek prestopi iz kroga lastne varnosti in gotovosti v okolje drugega, ki mu zaupa in se mu prepusti.

Pet let po prvi svetovni vojni so Koritčani postavili nov kamniti križ. Svet se je pobiral iz težkih socialnih in gospodarskih razmer, ljudje so žalovali za padlimi in čakali, ali se bo še kdo vrnil iz vojnega ujetništva.  Nič ni napisanega, zakaj so križ postavili. Lahko samo ugibamo in morda se bo našla kakšna pametna razlaga.  V župnijski Kroniki je g. Kalan zapisal:  »V nedeljo po sveti Marjeti je med tem časom trnovski dekan dr. Kržišnik blagoslovil v Koritnicah slovesno nov vaški križ, ki je postavljen zunaj vasi ob cesti v Knežak na svetu podarjenemu od Jerneja Sedmak iz Koritnic 51. Križ je ves kamnit, iz nabrežinskega marmorja ga je izklesal kamnosek Ivan Piani v Gorici po načrtih iz »Christliche Kunst«. Stal je 3.500 lir, ki jih je dala cerkev, vaščani in princ Schöburg – Waldenburg. Ta zadnji tristo lir. Ker je bil corpus (Kristus) mazaško delo, ga je čez dve leti preklesal umetnik Franc Gorše in dobil za to iz cerkvene blagajne 1000 lir. Cementne stopnice so naredili vaščani sami.«

Te dni proslavljamo dve obletnici: v Knežaku 120 letnico ustanovtve in delovanja krajevnega gasilstva, v  Kopru, kjer je sedež naše koprske škofije, pa 1500 let prihoda škofa Nazarija in ustanovitve Kopra, mesta na Kozjem otoku (Capris/koza – Capo d’Istria/ središče Istre – Koper). Škof Jurij je ob tem za Družino povedal, da je sam vse bolj prepričan v koristnost in pomembnost  obletnic. Zdi se, da nam vsem primanjkuje zavesti o lastnih koreninah. Obletnice nas potegnejo nazaj v zgodovino in obenem porinejo v prihodnost. Če hoče drevo narediti košato krošnjo, rabi globoke korenine. Zgodovina človeka umirja. Je učiteljica življenja. Ko imamo za seboj nekaj življenja, dosti bolj vemo, kako bo šlo naprej, kot ko smo bii na začetku. Izkušnje, ki jih ima Cerkev kot Cerkev, ima tudi vsako društvo. Čas pa je priložnost, da nekaj naredimo. – Obe skupnosti – gasilstvo in Cerkev – naj še naprej krepko združujeta srčne in korajžne ljudi!

Danes zremo Sveto Trojico takšno, kakršno nam je dal spoznati Jezus, ki nam je namreč razodel, da je Bog ljubezen ‘ne eden v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene Božje narave’ (hvalospev): da je Stvarnik in usmiljeni Oče; da je Edinorojeni Sin, večna učlovečena Modrost, ki je za nas umrl in vstal; in končno, da je Sveti Duh, ki vodi vesolje in zgodovino k dokončnemu osredinjenju. Tri osebe so en Bog, ker je Oče ljubezen, Sin je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. Bog je ves in samo ljubezen, najčistejša, neskončna in večna ljubezen. Ne živi v neki neizmerni osamljenosti, temveč je neusahljivi vir življenja, ki se brez prestanka podarja in posreduje. – V vsem tem, kar obstaja, je v nekem smislu vtisnjeno ‘ime’ Svete Trojice, saj je vse, kar je, vse do zadnjega delčka, v odnosu in s tem odseva Boga, ki je odnos in s tem odseva stvariteljsko Ljubezen. Vse izhaja iz ljubezni, teži k ljubezni in se giblje zaradi ljubezni. – In največji dokaz, da smo ustvarjeni po podobi Svete Trojice, je ta, da nas samo ljubezen osrečuje, saj smo v odnosu zato, da ljubimo, in živimo zato, da smo ljubljeni.                                     

Benedikt XVI.

Praznujte veliko noč, slavite Vstalega, kajti križ ni več ključ, ki vse zapira.

Bog ga je obrnil,  da bi našli odprta vrata.

Praznujte veliko noč, slavite Živega, kajti smrt ni več

strah pred ničem.

Bog ji je odvzel želo,

da bi našli polno življenje.

Praznujte veliko noč,

slavite Poveličanega,

kajti rane niso več

znamenje nemoči.

Bog jih je napravil

za okras Zmagovalca,

da bi lahko praznovali.

Praznujte veliko noč,

slavite Zmagovalca,

kajti grob ni več

zadnje bivališče človeka.

Bog ga je odprl,

da bi našli dom v nebesih.

1. Albrecht

Poglej okoli sebe, zazri se v ljudi, s katerimi moraš preživljati dneve.

S temi ljudmi moraš shajati, živeti z njimi v miru in ob tem graditi svoj srečo.

Teh ljudi si nisi sam ustvaril, morda niso vsi po tvojem okusu.

Ne moreš razumeti, da so takšni, kot pač so – popolnoma drugačni, kot si ti.

Ko z njimi živiš iz dneva v dan, vedno težje sprejemaš, koliko slabosti in napak imajo.

Sčasoma ne vidiš nič drugega in si misliš: Če bi se poročil kako drugače, bi bilo veliko bolje.

Ali pa si misliš: Če bi imel druge starše, če bi bili otroci drugačni …, bi lahko bil veliko srečnejši.

Mnogi ljudje so nesrečni vse življenje, ker se nikoli ne morejo ali nočejo prilagoditi. V osnovi to ni drugega kot zakrknjena sebičnost.

Ne misli toliko in samo na svoj lastni Jaz, zaživi v ljubezni s svojimi soljudmi. Rad jih imej takšne, kot so.

To je najboljša pot k tvoji sreči.

Po: P. Bosmans, Živi vsak dan

V vesoljnih prostranstvih nas je komaj za prah; cesarstva, maliki in človeški izdelki se vrtinčijo v zgodovinski prah. Prah je na pohištvu in med oblačili, v zraku in za avtomobili, nabira se na dobrih sklepih in na neizpolnjenih obljubah, na spominu in papirju, na prijateljstvu in ljubezni; kajti iz prahu smo in v prah se vračamo! Preganjamo ga s tehniko in čistili, cilji, gibanji in orožjem. Bežimo pred njim v zelene oaze, v sterilnost in goljufijo, v omamne svetove in tiranijo, med lažne obljube in prazne upe, a ne moremo pozabiti: iz prahu smo in v prah se vračamo! Tudi Ti si hodil po prahu svoje domovine, s prahom v očeh, občutil si ga na koži in med zobmi, imel si ga v laseh in dlaneh. Umil si ga z nog svojih prijateljev, padal si vanj pod udarci biča, prašnega so te zavili v mrtvaški prt in položili v grob. Premagal si smrt prahu, zato brez strahu: v prah se vračamo, iz prahu nas boš obudil v prenovljeni svet!       B. Vrbovšek, Gospod, povsod vidim Tebe