Kategorija: Uncategorized

V soboto, 1. februarja, je vodenje koprske škofije od škofa Jurija  prevzel škof Peter Štumpf, dosedanji murskosoboški ordinarij. Slovesnega bogoslužja v koprski stolnici se je udeležilo zelo veliko vernikov, duhovnikov in škofov. Na koru, ob velikih orglah in priložnostnem orkestru, so ubrano prepevali domači pevci. Tako se je končalo sorazmerno dolgo iskanje novega škofa. Treba bo začeti na novo, se spoznavati in usklajevati, kot je to potrebno vedno, ko se zamenjajo ljudje v hiši, družini, podjetju ali na šoli. Vedno je potrebno kaj obnoviti ali zboljšati. Poznamo pregovor o novi metli, ki boljše pometa kot stara. Nekdo je dodal: Pa tudi stara metla ni bila slaba. Saj  zgodovine ne ustvarja en sam človek, ampak jo oblikujemo vsi s svojimi, ki danes živimo. Tako se tudi časi spreminjajo zato, ker se spreminjamo mi z njimi. In v Cerkvi in naši škofiji, pa tudi v naši župniji, bo zavel nov veter potem, ko mu bomo dovolili in omogočili pihati vsi mi, ki smo zdaj tukaj. Kristjani ob vseh dobrih željah in načrtih z molitvijo izročamo v Božje roke škofa Petra in našo škofijo, nas vse in našo domovino: molímo za zdravo pamet!  (Župnik)

Kadar se razpravlja o Svetem pismu, se navadno govori vedno le o njegovi kulturni vrednosti: da je to ena najstarejših knjig na svetu, da je Sveto pismo prva tiskana knjiga, da smo Slovenci  Sveto pismo dobili v našem jeziku že zelo zgodaj, kmalu po Guttenbergovi nemški izdaji, da je Sveto pismo prevedel naš protestant Jurij Dalmatin, da je že nekaj let prej Primož Trubar izdal tiskane Psalme in Evangelije. Vse našteto je izrednega pomena za naše vedenje o tej sveti knjigi. Poznati Sveto pismo je za vse nas, ki smo pri krstu postali člani Cerkve, nujno, a manjka nam razumevanje, da je v njem nam ljudem sporočena vesela vest odrešenja, da nas Bog neskončno ljubi. V Svetem pismu vsakdo, ki veruje, najde Pot, Resnico in Življenje. In bolj ko v  veri človek napreduje, bolj razumeva področje duhovnega, svetega in nadnaravnega, vse, kar je kot razodetje Boga ohranjeno in zapisano v Svetem pismu. »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede nikakor ne bodo prešle.«

Knjigo vseh knjig imejmo na častnem  mestu, potem ko jo po vsakdanjem branju in razmisleku o življenju, odnosu do bližnjega in do Boga, spet položimo nazaj na polico.

In ne pozabite: Sveto pismo je Očetovo ljubezensko pismo. Bog želi s svojo toplo, ljubeznivo besedo človeku vselej pomagati, ga reševati, razveseljevati. In to danes.

Povzeto po: https://portal.pridi.com/

Krst nas vcepi v telo Cerkve, v sveto Božje ljudstvo. In v tem telesu, v tem ljudstvu na poti, se vera prenaša iz roda v rod, saj je vera Cerkve. Vera Marije, naše Matere, vera sv. Jožefa, sv. Petra in drugih svetih, katerih imena nosimo, je po krstu prišla vse do nas. Je veriga posredovanja vere. Ni mogoče biti kristjan zunaj Cerkve. Ne moremo hoditi za Jezusom Kristusom brez Cerkve. Cerkev je namreč mati, ki nam omogoča rasti v ljubezni Jezusa Kristusa.  Torej, dragi starši, botri in botre, če hočete, da bodo vaši otroci postali pravi kristjani, jim pomagajte, da rastejo ‘potopljeni’ v Svetega Duha, torej v toplino Božje ljubezni, v svetlobo njegove Besede. Molimo k Bogu Očetu, k Sinu, kaj pa  k Svetemu Duhu? Običajno molimo k Jezusu. Ko molimo Očenaš, molimo k Očetu. K Svetemu Duhu pa ne molimo tako pogosto. Pomembno je moliti k  Svetemu  Duhu, ker nas uči, kako iti naprej z družino, kako iti naprej z otroki, da bodo ti rasli v ozračju Svete Trojice. Po Duhu gredo naprej.  Zato ne pozabite pogosto klicati Svetega  Duha, vse dni. To lahko na primer storite s to preprosto molitvijo:

‘Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.’ 

  Po: Docat – Kaj storiti?

V Svetem pismu pogosto srečamo življenje v družini: v Stari zavezi so starši poklicani otrokom prenesti doživetja ljubezni in zvestobe Boga ter jim posredovati prve in najpomembnejše modrosti življenja. Nova zaveza nam poroča, da se je tudi Jezus rodil v konkretni družini. Njegovi starši so mu nudili naklonjenost in ljubezen ter ga vzgajali. Bog si je izbral povsem »normalno« družino, da se je v njej rodil kot človek in v njej dozorel; s tem je naredil družino za poseben Božji prostor in ji namenil prav enkratno vrednost. Cerkev razmišlja o družini kot prvi in najpomembnejši naravni skupnosti. Družina ima posebne pravice in stoji v središču vsakega družbenega življenja. Je prostor, v katerem človeško življenje nastane, in prostor, kjer nastajajo prvi medčloveški odnosi. Družina tvori temelj družbe, iz nje izhajajo vse družbene ureditve. Zaradi tega velikega pomena vidi Cerkev družino kot Božjo ustanovo.

Po: Docat – Kaj storiti?

BOŽIČNICA ZA OTROKE IN S PETJEM OTROŠKEGA ZBORA bo OB 19.00 (in ne ob 18.00) na sveti večer pred božičem, to je v torek, 24. decembra 2024.

Ali res čutimo gotovost in zaupanje v Božjo bližino in ali nas zares prevzema gotovost in zaupanje vanjo? Veselje je nalezljivo in se razliva naokoli. Ali so naše družine, naše delovno okolje in cerkev resnično polne slavljenja in prijaznosti, tako da se lahko vsak čuti dobrodošlega in sprejetega pri nas in se počuti dobro med nami? Ne bežimo pred veseljem in ne iščimo nemogočih izgovorov! Veselje je največji dokaz ljubezni do življenja in Boga, ki nam daje življenje, ga omogoča in ga konča. Naj bo veselje vedno bistvo našega življenja in naj se veselje v našem življenju vedno znova živahno izraža! Kajti brez veselja je vsako še tako dobro mišljeno in prizadevno uresničevanje naših življenjskih smernic (»Kaj naj storimo?«) zgolj prazno in žalostno sledenje navodilom. 

Povzeto po: https://www.virc.at/

Gospod prihaja v tvoje srce, v moje srce, v naše srce, da se prenovimo, ker moramo obnavljati svojo ljubezen, svoje prepričanje, svojo vero in naše upanje. In danes tudi pomislimo na dobroto, ker, ko verujemo v Boga, moramo tudi verjeti v sočloveka. In Karitas nas to nedeljo vabi, da sodelujemo, da tudi nekaj od svojega damo prostovoljno, z veseljem, z ljubeznijo za tiste, ki nimajo nič in ki živijo tako skromno, da se sploh sprašujemo, ali človek lahko živi s tako malo stvarmi. Torej, bratje in sestre, v tem adventnem času te Bog pričakuje. Jezus prihaja k tebi, trka na tvoja vrata, na moja vrata, odprimo mu naša vrata in pomagajmo vsakemu človeku, ki je v stiski, ki je v skrajni revščini.

 Pedro Opeka

Živimo v času, ko so potrebe ubogih potisnjene v ozadje. Pritisk k sprejemanju lagodnega načina življenja je vse večji, medtem pa so glasovi ubogih preslišani. Nagibamo se k temu, da zavračamo vse, kar odstopa od modela življenja, namenjenega predvsem mlajšim generacijam. Te pa so še posebej dovzetne za kulturne spremembe. Zatiskamo si oči pred vsem, kar je neprijetno ali povzroča trpljenje, povzdigujemo pa telesne lastnosti, kot bi bile glavni smisel našega življenja. Navidezna resničnost postaja pomembnejša od resničnega življenja, ta dva svetova pa se vse bolj združujeta v enega. Ubogi postajajo zgolj posnetek z zaslonov, ki nas za trenutek prizadene, ko pa jih srečamo na ulici, nam je nelagodno in pogledamo stran. Naglica, vsakodnevna spremljevalka našega življenja, nam preprečuje, da bi se ustavili in pomagali drugim. Dobrodelnost je najlažje preložiti na druge. A ne pozabimo: poklicanost vsakega kristjana je, da se sam dejavno vključi vanjo.

ZAHVALNA NEDELJA nas vabi, da se zahvalimo Bogu in drug drugemu za vse dobro, ki ga prejemamo  in podarjamo. Današnji dar pri maši je namenjen za vzdrževanje Škofijske gimnazije v Vipavi. Hvala tudi v škofovem imenu! Sam se pa zahvalim vsem, ki  prihajate k sveti maši in na različne načine in vsak po svojih močeh sodelujete, skrbite za cerkve, da so vzdrževane, čiste, okrašene. Hvala za denar za večja dela in sprotne stroške,  za tisti, ki je namenjen za Karitas, za misijone in za papeške projekte, in kar daste meni osebno pri vaši mizi, za pober, za svete maše. Bog vam povrni!  – Ob spominu  na  rajne je primerno namesto sveč in rož dati za svete maše. Škof Jurij letos prosi, naj vam to zadevo priporočimo, ker je vse več duhovnikov, ki nimajo dovolj mašnih namenov. Priporočam! V cerkvi ob kropilniku je nabiralnik z napisom »za sv. maše«. Tja lahko daste. Še enkrat: lepa hvala in Bog povrni!    Vaš župnik Lojze.

Ne le misijonska nedelja, temveč cel mesec oktober je nekakšen praznik misijonov, praznik oznanjevanja in pričevanja. Vsak od nas je poklican, da v svojem okolju z življenjem pričuje za evangelij. Slovenija in tako imenovani razviti svet v marsičem ni nič manj misijonski kot države tako imenovanega drugega, tretjega in kateregakoli drugega dela sveta. V Evropi sta sicer zgodovina in način življenja nakopičila materialno bogastvo, a danes tu ni nič več vere kot pa v revnih državah, kjer ljudje veliko bolje poznajo smisel življenja. Misijonsko poslanstvo je najprej oznanjevanje evangelija z besedo in življenjem, šele nato gre tudi za krščansko dobrodelnost, ki spoštuje vsakega človeka in mu želi pomagati tam, kjer se nahaja. – Misijonska nedelja nas na svojevrsten način spominja, da mora vera v vsakem od nas vžgati ogenj gorečnosti in pričevanja, v konkretnih korakih približevanja bližnjim. Ali kot je rekel bl. Anton Martin Slomšek: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti.« – Dragi prijatelji, naj misijonski mesec in Misijonska nedelja v nas poživita upanje in oznanjevalni zagon, da bomo žareli od neustavljive želje oznaniti Kristusa našim sodobnikom. Hvala pa tudi za vso vašo zvesto in iskreno podporo slovenskim in drugim misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu. Vaše molitve in darovi so gorivo, ki ohranja živ njihov ogenj pričevanja. Bog vam povrni za vso podporo. Po: M. Križnar, Misijonsko središče Slovenije