SVETA TROJICA, EN SAM BOG

Na praznik Svete Trojice se spominjamo skrivnosti troedinega Boga, ki je Oče, Sin in sveti Duh. Tak se je Bog razodel, nas ljubi in posvečuje v zakramentu svetega krsta. Bog je Ljubezen, Svetost, Življenje,  on je vsemogočen, večen, skrivnosten. Vsaka skrivnost je sama v sebi nedoumljiva in za vsaj približno umevanje si pomagamo z izkušnjo, ki sloni na podobnosti. Sveto Trojico nekako zaslutimo iz podobnosti in iz izkušnje odnosov v človeški družini. V njej se iz ljubezni poraja življenje; v trikotniku očeta, matere in otrok je odnos ljubezni, ki se gradi skozi bližino; je impulzivni stik med njimi, ki je za druge skrivnost; pomembna je beseda in pogovor, biti skupaj pri mizi, biti skupaj, se čutiti, si izkazovati pozornost, pomoč, se medsebojno spodbujati in tolažiti, obujati spomine. Nekaj teh izkustev in še druga podobna nosimo v sebi vsi in, ko zremo (častimo, molimo) Sveto Trojico), preverjamo, popravljamo in utrjujemo te naše izvorne odnose in izkustva, ki so velikokrat nelogična, nerazložljiva in nerazumljiva. »Če vidiš ljubezen, vidiš presveto Trojico«, je rekel sv. Avguštin.  – Praznik obhajamo v nedeljo po binkoštih; sledi čas med letom, ki traja do adventa; barva mašnega plašča bo odslej zelena (le pri mašah Marije in svetnikov bela, rdeča za mučence in vijolična pri mašah za rajne).

Dodaj odgovor