TEŽKA VPRAŠANJA

Težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Nastavljajo nam ogledalo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tako zelo pomembna. Ker so vedno postav­ljena v trenutku, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. Vendar so odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato radi izberemo alternativno, nadvse priljubljeno pot. Ker je vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim odgovorom opredeli­mo, opredeliti pa se nočemo. Zajame nas neke vrste strah ob tem, strah pred dokončnostjo odločitve, zato smo ljudje razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo«, kakor da se ni nič zgodilo. Tako se laže živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti. Ne kar bi bilo bolj koristno, ampak kar bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred samim seboj. In takšno življenje imamo radi, da le imamo čim več stvari, ki nas zamotijo pred grdo resničnostjo, slušalke, turško nadaljevanko, pivo na plaži. Laže se živi brez teh vprašanj, veliko laže brez prilike o usmiljenem tujcu. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja.                   (Družina 28, Rijavec M., Mimohodci)

 

Leave a comment