Desetletja se je zdelo, da so številne vojne in neuspehi svet izučili in da se spet začenjajo različne oblike povezovanja. Sanjali smo o združeni Evropi skupnih korenin in se veselili različnosti v njej. Ustanovni očetje Evropske zveze so si želeli prihodnosti, utemeljene na sposobnosti skupnega delovanja za preseganje delitev, pospeševanje miru in za skupnost med vsemi narodi celine. Podobno je bilo prizade-vanje za latinskoameriško povezovanje. Drugje smo bili priče pomiritvam in zbliževanjem, ki so obrodili ali obetali sadove. A danes zgleda, da se vračamo v preteklost: vznikajo zastareli spori, zopet se prebujajo nezaupljivi, nadležni, užaljeni in napadalni nacionalizmi. Ponekod se – ob ideji o ljudski in narodni enotnosti, ki jo spodbujajo različne ideologije, – rojevajo nove oblike samoljubja in izginja socialni čut zaradi domnevne obrambe narodnih koristi. Kajti vsaka generacija mora v sebi ponotranjiti boje in zmage prejšnjih rodov, da spet stremi k višjim ciljem in se zanje stalno bori. Nič ni doseženo enkrat za vselej in dokler je še kje krivica in trpljenje, se ne smemo slepiti, da je svet v redu in srečen. (papež Frančišek, Vsi smo bratje 10-11)
SANJE SE RAZBLINJAJO
