Rožni venec je preprosta in že več stoletij stara molitev, ki se je ohranila vse do danes. Odrasle ponavljanje enih in istih besed pomirja in omogoča poglobljen odnos z Bogom in Marijo, medtem ko otroci pri tej molitvi pogosto zehajo in se dolgočasijo. A če želimo, da bi ga tudi otroci radi molili, je pomembno, da ga prilagodimo njihovi starosti in razumevanju. Lepo je, če aktivno sodelujejo pri pripravi oltarčka za  Marijo, opazujejo plamen sveče, prižgan ob molitvi, ter v roke vzamejo rožni venec iz »jagod«, ki so jih sami za to priložnost nanizali na vrvico. Če jim vnaprej predstavimo posamezni del s skrivnostmi, ki jih bodo srečali v molitvi, lahko slednje tudi vnaprej ilustrirajo in svojo upodobitev položijo predse, da bo premišljevanje med molitvijo bolj nagovarjajoče.          Povzeto po: Družina slavi Boga

V Apostolskem Pismu Rožni venec Device Marije je sveti papež Janez Pavel II. govoril o velikem pomenu molitve Rožnega venca: 

“Rožni venec Device Marije, ki se je postopoma razvil v drugem tisočletju ob navdihovanju Božjega Duha, je priljubljena molitev mnogih svetnikov in jo je priporočalo cerkveno učiteljstvo. Dejansko je rožni venec, čeprav ga zaznamuje marijanskost, kar najgloblje kristološka molitev. V treznosti svojih prvin zedinja v sebi globino celotnega evangeljskega oznanila in je hkrati njegov povzetek. V njem odmeva Marijina molitev, njen nenehni magnifikat za odrešenjsko učlovečenje, ki se je začelo v njenem deviškem naročju. Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvo globine njegove ljubezni.

V premišljevanju skrivnosti rožnega venca verujoči zajema polnost milosti, ki jih prejema tako rekoč iz rok Odrešenikove Matere”.

Razne ankete odkrivajo, da je celo med verniki porazno visoko število takih, ki ne verujejo v posmrtno življenje, čeprav z usti izpovedujejo resnico o vstajenju in večnem življenju vsakokrat, ko molijo apostolsko vero. Ta resnica ni zapisana samo v molitveni obrazec, temveč tudi globoko v človekovo srce, v njegovo zahtevo po resnični pravičnosti. Dobro vemo, da je na tem svetu ni, torej mora biti nekje drugje – v svetu, kamor vstopimo, ko se izteče naše bivanje na zemlji. Svojo nevero v to usodno pomembno resnico ljudje opravičujejo kot bogatin iz današnjega evangelija, ki  si je mislil, da je smisel življenja v dragocenih oblekah in sijajnih gostijah.  Kristjani verujemo v vstajenje in večno življenje, ker je Kristus že vstal od mrtvih, in nam zagotavlja, da enaka veličastna usoda čaka vse, ki hodimo za njim. Božja beseda nas spodbuja, da življenje presojamo pod vidikom večnosti.        Po: E. Mozetič

V ljubezni in dajanju se kaže odločilno in dokončno dejanje, ki izraža način, s katerim se je Bog v svoji ljubezni približal človeku vse do popolnega darovanja. S tem je prestopil prag naše osamljenosti, se spustil v prepad naše skrajne zapuščenosti ter šel skozi vrata smrti. Naslovnik te božanske ljubezni je svet, torej človeštvo. Iz ljubezni nam je podaril svojega Sina, da bi sam postal Bog blizu in bi mi mogli čutiti njegovo navzočnost. Prišel nam je naproti ter nam prinesel svojo ljubezen, da bi le-ta poživljala vse naše življenje. Bog se ne vede oblastno, temveč neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja, temveč preko usmiljenja in odpuščanja. Razumeti vse to pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga. Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja svet.    Po: E. Mozetič

V Kristusu se molitev izpolni, v Njem najde svojo polno resnico. Brez Jezusa bi naše molitve bile v nevarnosti, da postanejo človeški napori, največkrat usojeni na neuspeh. On pa je vzel nase vsak krik, vsako ječanje, vsako veselje, vsako prošnjo … Vsako človeško molitev. Ne pozabimo na Svetega Duha, ki moli v nas. On je ta, ki nas vodi v molitev, vodi nas k Jezusu. Je dar, ki sta nam ga dala Oče in Sin, da bi napredovali v srečanje z Bogom. Ko mi molimo, Sveti Duh moli v naših srcih. Kristus je vse za nas, tudi v našem molitvenem življenju. To je dejal sveti Avguštin z razsvetljenim izrazom, ki ga najdemo tudi v Katekizmu: Jezus »prosi za nas kot naš duhovnik; prosi v nas kot naša glava; mi ga prosimo kot svojega Boga. Prepoznajmo torej v Njem svoj glas in v nas njegov glas«.                                            

E. Mozetič

Klikni za ogled objave na RKC 

Že od nekdaj obhaja Cerkev v Rimu apostola Petra in Pavla z enim samim praznikom 29. junija. Po veri v Jezusa Kristusa sta postala brata in po mučeništvu sta postala eno. Sveti Peter in sveti Pavel, tako različna po človeški plati, sta bila osebno izbrana od Gospoda Jezusa in sta odgovorila na klic z darovanjem vsega njunega življenja. V obema je Gospodova milost naredila velike reči, ju je preoblikovala. In še kako ju je preoblikovala! Simon je Jezusa v dramatičnem trenutku trpljenja zatajil, Savel pa je z vso močjo preganjal kristjane. Oba sta sprejela Božjo ljubezen in sta se pustila preoblikovati njegovi milosti. Tako sta postala Kristusova prijatelja in apostola. Zaradi tega še naprej nagovarjata Cerkev in še danes kažeta pot zveličanja. Tudi nas, če bi morda padli v najtežje grehe in v najtemnejšo noč, Bog lahko preoblikuje, kakor je preoblikoval Petra in Pavla. Sposoben nam je preoblikovati srce in odpustiti nam vse ter tako preoblikovati našo temo greha v zarjo luči.

Papež Frančišek

Praznik Svete Trojice razumem kot povabilo, da se močneje zavemo delovanja vseh treh Božjih oseb v našem življenju. Vabi nas, da odkrivamo Očeta, Sina in Svetega Duha ter se jih oklenemo, da bi lahko živeli polno in iskali zaklade, ki jih ne razjedata ne molj ne rja. Ob današnjem prazniku se mnogi trudijo, da bi s svojim razumom razvozlali skrivnost Svete Trojice. To jim ne bo uspelo. Bolj nas mora prevzeti dejstvo, da je Bog usmiljen, blagohoten in pravičen. Bodimo zato veseli, da nas ta neskončni Bog hoče imeti za svoje otroke in svoje prijatelje. Ko molimo, nikoli ne pozabimo na lep zaključek molitve, ki se glasi: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj.

Amen.« Po: E. Mozetič

Sporočanje pogosto ne rojeva upanja, ampak strah in obup, predsodke in zamere, fanatizem in celo sovraštvo. Prevečkrat poenostavlja resničnost, da bi vzbudilo nagonske odzive; besedo uporablja kot rezilo; poseže celo po lažnih ali namenoma popačenih informacijah za pošiljanje sporočil, katerih namen je razdražiti ljudi, provocirati, raniti. Krčenje resničnosti na slogane nikoli ne rodi dobrih sadov. Ob televizijskih pogovornih in besednih vojnah na družbenih omrežjih vidimo, da prevladajo vzorci tekmovalnosti, nasprotovanja, želje po prevladi in posesti, po manipulaciji z javnim mnenjem. Skrb vzbuja tudi pojav, ki bi ga lahko opredelili kot »programirano razpršenost pozornosti« preko digitalnih sistemov, ki nas oblikujejo po logiki trga in s tem spreminjajo naše dojemanje resničnosti. Zato smo pogosto nemočne priče nekakšne atomizacije interesov, kar se konča s spodkopavanjem temeljev naše skupnosti, sposobnosti sodelovanja za skupno dobro, vzajemnega poslušanja, razumevanja razlogov drugega. Zdi se torej, da je določitev »sovražnika«, proti kateremu bi se z besedo zagnali, nujno potrebna za uveljavitev samega sebe. Ko pa drugi postane »sovražnik«, ko očrnimo njegov obraz in njegovo dostojanstvo, da bi se mu posmehovali, ga smešili, zmanjka tudi možnosti za ustvarjanje upanja. Upanje je skrita, vztrajna in potrpežljiva krepost. V Prvem Petrovem pismu najdemo čudovit povzetek, v katerem je upanje povezano s pričevanjem in s krščanskim sporočanjem: »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem.« To je tisto, kar bi moralo danes nagovarjati vsakogar, ki opravlja delo v sredstvih družbenega obveščanja.

(papež Frančišek za nedeljo družbenega obveščanja)