Avtor: Administrator

»Modrost hvali sama sebe, v Bogu najde svoj ponos, v občestvu
njegovega ljudstva se ponaša.« (Sir 24,1)
Božja modrost ni oddaljena resnica, skrita le v nebesih.
Sveto pismo jo opisuje kot živo navzočnost, ki prihaja med
ljudi, kot dih Stvarnika, ki vdihuje smisel v vse stvarstvo.
Sirah nas vabi, da te modrosti ne iščemo le v knjigah ali v
pametnih besedah, ampak v samem življenju – tam, kjer
Bog razodeva svojo navzočnost: v naravi, v tihih molitvah,
v preprostih dejanjih ljubezni. Ko modrost prebiva med
ljudmi, postane svet kraj srečanja z Bogom. V njej nas Bog
uči videti globlje: da prepoznamo njegovo roko v preizkušnjah,
njegovo nežnost v trpljenju in njegov namen v
vsakem trenutku. Modrost ni le znanje, ampak Božji način
gledanja na svet – s srcem, ki ljubi,
in z duhom, ki zaupa. Gospod nas
danes vabi, da odpremo srce tej modrosti.
Ne tisti, ki se ponaša z razumnostjo
sveta, ampak tisti, ki posluša
Božji glas v ponižnosti, bo
napolnjen z mirom in svetlobo.AI

Na spletni povezavi ( https://www.youtube.com/watch?v=bLQzRiVkq2c ) je
dostopna božična poslanica slovenskih škofov, ki ga je v imenu
Slovenske škofovske konference izrekel mariborski nadškof metropolit
msgr. Alojzij Cvikl.

»Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1).  Kako lepo bi bilo, ko bi bil tudi naš božič takšen, kot ga je doživel Jožef. Kako mirno je sprejel spremembo svojih načrtov. Vse gre drugače, a zanj gre še vedno vse prav. Kako je to mogoče? V teh dneh nas pogosto vznemirijo malenkosti: jaslice niso takšne, kot bi si želeli, jedilnik za božično večerjo ni najboljši, otroci so popolnoma razigrani in jih nikakor ni možno umiriti … Vsaka malenkost je že razlog za slabo voljo. K temu nasproti postavimo Jožefovo situacijo: ugotovi, da je njegova žena noseča, pa ne z njim. In on mirno razmišlja! Si lahko to predstavljamo? Kako je to zmogel? Preprosto: dobro se je pripravljal na Gospodov prihod. Zaupal je v Božji načrt in v pot, ki mu jo je pripravil. Umirimo se – zaupajmo in božič bo tudi za nas lep!

 AK

V današnjem evangeliju  evangelist Matej zapiše: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mt 3,3). Janez Krstnik nastopa v puščavi kot prerok, ki kliče k spreobrnjenju. Njegov glas je močan, neposreden in zahteven: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Janez nas uči, da priprava na Gospodov prihod ni samo zunanja, ampak predvsem notranja. Ne gre za obrede zaradi navade, ampak za resnično spremembo srca. Spreobrnjenje pomeni, da priznamo, kje smo zašli, in dovolimo Bogu, da nas preoblikuje. Obenem Janez opozarja, da zunanje pripadnosti same po sebi niso dovolj: »Ne mislite, da si morete sami pri sebi reči: Abrahama imamo za očeta.« (Mt 3,9). Bogu niso všeč prazne besede, ampak sadovi spreobrnjenja – konkretna dejanja ljubezni, pravičnosti in poštenosti. Advent je torej priložnost, da resno premislimo: Katere »grbine« moram v svojem življenju zravnati? Katero »temo« moram odvreči, da bo Gospod našel odprto pot do mojega srca? Če bomo pripravili pot Gospodu v svojem življenju, bo njegovo rojstvo med nami res praznik miru, upanja in novega začetka.

Grozljiv prizor: Jezus v strašnem trpljenju na križu, v smrtnem boju, zraven pa ljudstvo, ki si ga ogleduje in se iz njega norčuje. Posmeh! Pod križem se zabavajo tudi narodni voditelji, kot bi sedeli v gostilni, popivali in se norčevali iz vsega lepega. Bog visi na križu, oni pa se mu posmehujejo, ker so končno dokazali, da ni Božji Sin, da ni Maziljenec. Popolnoma zapuščen in sam celo na križu. Le desni razbojnik pokaže vero vanj in ga prosi za življenje.  Kakorkoli že bi radi obrnili ta trenutek ali nanj preprosto pozabimo, dejstvo je, da je največji poraz začetek novega življenja, dopolnitev vsega, za kar si je Jezus prizadeval. Prav ta trenutek je temeljni kamen za vsakega kristjana. Je bistvo kraljestva, ki ni od tega sveta. Kajti veličina njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt, grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil vsako živo bitje.

E. Mozetič

Gospod, zahvaljujemo se ti za kruh na mizi,
ki nam ga daješ vsak dan,
za hrano in pijačo, za obleko in stanovanje.
Zahvaljujemo se ti za luč naših oči,
za zrak, ki ga dihamo, za glas, s katerim govorimo,
za sonce in dež ob svojem času.
Zahvaljujemo se ti za simpatijo in naklonjenost
ljudi okoli nas, za zvestobo naših prijateljev, za
velikodušnost tistih,
ki nam odpuščajo.
Zahvaljujemo se ti za smeh otrok, za
razumevanje starejših,
za zadovoljstvo
pri našem
delu, za tvojo
bližino vse
naše dni.

Po: H. Oosterhuis

Danes, ko spet gledamo cestninarja, ponovno odkrijemo veliko resnico, da vsi potrebujemo zveličanje. Ta ugotovitev je lahko prvi korak na poti za Kristusom. Korenina vsake duhovne napake pa, kakor so učili starodavni menihi, je ta, da se imamo za pravične. Imeti se za pravične pomeni pustiti Boga, ki je edini pravični, pred hišo. Zelo je pomembna ta začetna drža, ki nam jo Jezus kaže s protislovno primerjavo, ko v priliko vključi najbolj pobožno in vdano osebo tistega časa, farizeja, in največjega javnega grešnika, cestninarja. In sodba se obrne: tisti, ki je dober, a domišljav, je poražen; tistega, ki je slab, vendar ponižen, pa Bog poviša. Prosimo za milost, da bi se čutili potrebni usmiljenja, da bi znali biti notranje ubogi, a hkrati v bogastvu Božje ljubezni.

Rožni venec je preprosta in že več stoletij stara molitev, ki se je ohranila vse do danes. Odrasle ponavljanje enih in istih besed pomirja in omogoča poglobljen odnos z Bogom in Marijo, medtem ko otroci pri tej molitvi pogosto zehajo in se dolgočasijo. A če želimo, da bi ga tudi otroci radi molili, je pomembno, da ga prilagodimo njihovi starosti in razumevanju. Lepo je, če aktivno sodelujejo pri pripravi oltarčka za  Marijo, opazujejo plamen sveče, prižgan ob molitvi, ter v roke vzamejo rožni venec iz »jagod«, ki so jih sami za to priložnost nanizali na vrvico. Če jim vnaprej predstavimo posamezni del s skrivnostmi, ki jih bodo srečali v molitvi, lahko slednje tudi vnaprej ilustrirajo in svojo upodobitev položijo predse, da bo premišljevanje med molitvijo bolj nagovarjajoče.          Povzeto po: Družina slavi Boga

V Apostolskem Pismu Rožni venec Device Marije je sveti papež Janez Pavel II. govoril o velikem pomenu molitve Rožnega venca: 

“Rožni venec Device Marije, ki se je postopoma razvil v drugem tisočletju ob navdihovanju Božjega Duha, je priljubljena molitev mnogih svetnikov in jo je priporočalo cerkveno učiteljstvo. Dejansko je rožni venec, čeprav ga zaznamuje marijanskost, kar najgloblje kristološka molitev. V treznosti svojih prvin zedinja v sebi globino celotnega evangeljskega oznanila in je hkrati njegov povzetek. V njem odmeva Marijina molitev, njen nenehni magnifikat za odrešenjsko učlovečenje, ki se je začelo v njenem deviškem naročju. Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvo globine njegove ljubezni.

V premišljevanju skrivnosti rožnega venca verujoči zajema polnost milosti, ki jih prejema tako rekoč iz rok Odrešenikove Matere”.

Razne ankete odkrivajo, da je celo med verniki porazno visoko število takih, ki ne verujejo v posmrtno življenje, čeprav z usti izpovedujejo resnico o vstajenju in večnem življenju vsakokrat, ko molijo apostolsko vero. Ta resnica ni zapisana samo v molitveni obrazec, temveč tudi globoko v človekovo srce, v njegovo zahtevo po resnični pravičnosti. Dobro vemo, da je na tem svetu ni, torej mora biti nekje drugje – v svetu, kamor vstopimo, ko se izteče naše bivanje na zemlji. Svojo nevero v to usodno pomembno resnico ljudje opravičujejo kot bogatin iz današnjega evangelija, ki  si je mislil, da je smisel življenja v dragocenih oblekah in sijajnih gostijah.  Kristjani verujemo v vstajenje in večno življenje, ker je Kristus že vstal od mrtvih, in nam zagotavlja, da enaka veličastna usoda čaka vse, ki hodimo za njim. Božja beseda nas spodbuja, da življenje presojamo pod vidikom večnosti.        Po: E. Mozetič

V ljubezni in dajanju se kaže odločilno in dokončno dejanje, ki izraža način, s katerim se je Bog v svoji ljubezni približal človeku vse do popolnega darovanja. S tem je prestopil prag naše osamljenosti, se spustil v prepad naše skrajne zapuščenosti ter šel skozi vrata smrti. Naslovnik te božanske ljubezni je svet, torej človeštvo. Iz ljubezni nam je podaril svojega Sina, da bi sam postal Bog blizu in bi mi mogli čutiti njegovo navzočnost. Prišel nam je naproti ter nam prinesel svojo ljubezen, da bi le-ta poživljala vse naše življenje. Bog se ne vede oblastno, temveč neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja, temveč preko usmiljenja in odpuščanja. Razumeti vse to pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga. Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja svet.    Po: E. Mozetič