Avtor: Administrator

V Svetem pismu pogosto srečamo življenje v družini: v Stari zavezi so starši poklicani otrokom prenesti doživetja ljubezni in zvestobe Boga ter jim posredovati prve in najpomembnejše modrosti življenja. Nova zaveza nam poroča, da se je tudi Jezus rodil v konkretni družini. Njegovi starši so mu nudili naklonjenost in ljubezen ter ga vzgajali. Bog si je izbral povsem »normalno« družino, da se je v njej rodil kot človek in v njej dozorel; s tem je naredil družino za poseben Božji prostor in ji namenil prav enkratno vrednost. Cerkev razmišlja o družini kot prvi in najpomembnejši naravni skupnosti. Družina ima posebne pravice in stoji v središču vsakega družbenega življenja. Je prostor, v katerem človeško življenje nastane, in prostor, kjer nastajajo prvi medčloveški odnosi. Družina tvori temelj družbe, iz nje izhajajo vse družbene ureditve. Zaradi tega velikega pomena vidi Cerkev družino kot Božjo ustanovo.

Po: Docat – Kaj storiti?

BOŽIČNICA ZA OTROKE IN S PETJEM OTROŠKEGA ZBORA bo OB 19.00 (in ne ob 18.00) na sveti večer pred božičem, to je v torek, 24. decembra 2024.

Ali res čutimo gotovost in zaupanje v Božjo bližino in ali nas zares prevzema gotovost in zaupanje vanjo? Veselje je nalezljivo in se razliva naokoli. Ali so naše družine, naše delovno okolje in cerkev resnično polne slavljenja in prijaznosti, tako da se lahko vsak čuti dobrodošlega in sprejetega pri nas in se počuti dobro med nami? Ne bežimo pred veseljem in ne iščimo nemogočih izgovorov! Veselje je največji dokaz ljubezni do življenja in Boga, ki nam daje življenje, ga omogoča in ga konča. Naj bo veselje vedno bistvo našega življenja in naj se veselje v našem življenju vedno znova živahno izraža! Kajti brez veselja je vsako še tako dobro mišljeno in prizadevno uresničevanje naših življenjskih smernic (»Kaj naj storimo?«) zgolj prazno in žalostno sledenje navodilom. 

Povzeto po: https://www.virc.at/

Gospod prihaja v tvoje srce, v moje srce, v naše srce, da se prenovimo, ker moramo obnavljati svojo ljubezen, svoje prepričanje, svojo vero in naše upanje. In danes tudi pomislimo na dobroto, ker, ko verujemo v Boga, moramo tudi verjeti v sočloveka. In Karitas nas to nedeljo vabi, da sodelujemo, da tudi nekaj od svojega damo prostovoljno, z veseljem, z ljubeznijo za tiste, ki nimajo nič in ki živijo tako skromno, da se sploh sprašujemo, ali človek lahko živi s tako malo stvarmi. Torej, bratje in sestre, v tem adventnem času te Bog pričakuje. Jezus prihaja k tebi, trka na tvoja vrata, na moja vrata, odprimo mu naša vrata in pomagajmo vsakemu človeku, ki je v stiski, ki je v skrajni revščini.

 Pedro Opeka

Živimo v času, ko so potrebe ubogih potisnjene v ozadje. Pritisk k sprejemanju lagodnega načina življenja je vse večji, medtem pa so glasovi ubogih preslišani. Nagibamo se k temu, da zavračamo vse, kar odstopa od modela življenja, namenjenega predvsem mlajšim generacijam. Te pa so še posebej dovzetne za kulturne spremembe. Zatiskamo si oči pred vsem, kar je neprijetno ali povzroča trpljenje, povzdigujemo pa telesne lastnosti, kot bi bile glavni smisel našega življenja. Navidezna resničnost postaja pomembnejša od resničnega življenja, ta dva svetova pa se vse bolj združujeta v enega. Ubogi postajajo zgolj posnetek z zaslonov, ki nas za trenutek prizadene, ko pa jih srečamo na ulici, nam je nelagodno in pogledamo stran. Naglica, vsakodnevna spremljevalka našega življenja, nam preprečuje, da bi se ustavili in pomagali drugim. Dobrodelnost je najlažje preložiti na druge. A ne pozabimo: poklicanost vsakega kristjana je, da se sam dejavno vključi vanjo.

ZAHVALNA NEDELJA nas vabi, da se zahvalimo Bogu in drug drugemu za vse dobro, ki ga prejemamo  in podarjamo. Današnji dar pri maši je namenjen za vzdrževanje Škofijske gimnazije v Vipavi. Hvala tudi v škofovem imenu! Sam se pa zahvalim vsem, ki  prihajate k sveti maši in na različne načine in vsak po svojih močeh sodelujete, skrbite za cerkve, da so vzdrževane, čiste, okrašene. Hvala za denar za večja dela in sprotne stroške,  za tisti, ki je namenjen za Karitas, za misijone in za papeške projekte, in kar daste meni osebno pri vaši mizi, za pober, za svete maše. Bog vam povrni!  – Ob spominu  na  rajne je primerno namesto sveč in rož dati za svete maše. Škof Jurij letos prosi, naj vam to zadevo priporočimo, ker je vse več duhovnikov, ki nimajo dovolj mašnih namenov. Priporočam! V cerkvi ob kropilniku je nabiralnik z napisom »za sv. maše«. Tja lahko daste. Še enkrat: lepa hvala in Bog povrni!    Vaš župnik Lojze.

Ne le misijonska nedelja, temveč cel mesec oktober je nekakšen praznik misijonov, praznik oznanjevanja in pričevanja. Vsak od nas je poklican, da v svojem okolju z življenjem pričuje za evangelij. Slovenija in tako imenovani razviti svet v marsičem ni nič manj misijonski kot države tako imenovanega drugega, tretjega in kateregakoli drugega dela sveta. V Evropi sta sicer zgodovina in način življenja nakopičila materialno bogastvo, a danes tu ni nič več vere kot pa v revnih državah, kjer ljudje veliko bolje poznajo smisel življenja. Misijonsko poslanstvo je najprej oznanjevanje evangelija z besedo in življenjem, šele nato gre tudi za krščansko dobrodelnost, ki spoštuje vsakega človeka in mu želi pomagati tam, kjer se nahaja. – Misijonska nedelja nas na svojevrsten način spominja, da mora vera v vsakem od nas vžgati ogenj gorečnosti in pričevanja, v konkretnih korakih približevanja bližnjim. Ali kot je rekel bl. Anton Martin Slomšek: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti.« – Dragi prijatelji, naj misijonski mesec in Misijonska nedelja v nas poživita upanje in oznanjevalni zagon, da bomo žareli od neustavljive želje oznaniti Kristusa našim sodobnikom. Hvala pa tudi za vso vašo zvesto in iskreno podporo slovenskim in drugim misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu. Vaše molitve in darovi so gorivo, ki ohranja živ njihov ogenj pričevanja. Bog vam povrni za vso podporo. Po: M. Križnar, Misijonsko središče Slovenije

Molitev rožnega venca je preprosta molitev, ki jo lahko moli vsak sam ali pa skupaj, doma, na poti, v cerkvi – povsod. Ni treba veliko besed, treba je vzeti rožni venec v roke in začeti moliti. Rožni venec obsega Jezusovo celotno življenje. Molimo ga skupaj z Marijo in Marija nam posreduje milosti, ki jih odkrivajo posamezne skrivnosti. Zares so skrivnosti, ker imajo neizčrpno globino, vedno svet izvir žive vode. Y zdravamariji ponavljamo angelov pozdrav ob oznanjenju in Elizabeti-

no blagrovanje, ki nam pokaže Marijino veličino, v drugem delu pa se izročamo Marijini priprošnji za sedanje življenje in smrtno uro. Z Marijo prosimo za dar Svetega Duha, za vero, upanje in ljubezen, za mir, odpuščanje, spravo, spreobrnjenje src, vrnitev k Bogu … koliko namenov, od povsem osebnih do stisk naših bližnjih in potreb Cerkve in sveta! Zato se trudimo moliti z vero, ponižno, z velikim zaupanjem, vztrajno. – Ta molitev prebudi topel spomin na dom in skupno večerno molitev. Bila je močna popotnica v življenje, podprta z vero preteklih vernih rodov. Poznamo pričevanja mnogih, ko so po molitvi rožnega venca, ki so ga začeli redno moliti, prišli do osebne vere. Do močne vere. In do svetosti, saj so redki svetniki, ki niso radi molili rožnega venca, povezani z vsemi v molitvi. 

Sestre karmeličanke, Mirna Peč

Slomšek je svojo vero, svoj odnos z Bogom živel z veseljem, z velikim zaupanjem in s ponosom. Rečemo lahko, da se je svetost v vsej resničnosti in iskrenosti na zgovoren način razkrivala skozi vsa obdobja njegovega zemeljskega življenja. Tako lahko pri njem svetost odkrivamo že v otroški in v mladeniški dobi. Z njegovim odraščanjem postaja luč svetosti le še svetlejša in vedno bolj prepoznavna in jasna. Tako nam Slomšek s svojim svetniškim življenjem prepričljivo sveti kot otrok, kot dijak, bogoslovec, še bolj zgovorno in jasno pa kot duhovnik in kot škof. Po njegovi priprošnji in po njegovem zgledu lahko tudi mi izžarevamo Božjo dobroto, Božjo ljubezen, svetost, pa naj smo mladi ali že starejši. – Zgledujmo se po bl. Antonu Martinu Slomšku in se mu radi priporočajmo, posebej še, če nas zadenejo težave in preizkušnje. Na ta način bomo pokazali svoje zaupanje v njegovo priprošnjo in s tem odločilno pripomogli, da bi mogli Slomška kmalu častiti kot svetnika in priprošnjika pred celotno vesoljno Cerkvijo.   Po: A. Cvikl, nadškof

Beseda verouk počasi izginja in govorimo raje o katehezi. Kajti učimo se jezike in matematiko, zgodovino Cerkve in o Svetem pismu. Vere se človek ne nauči! Vera je Božji dar in sad človekovega iskanja, življenjskih izkušenj in molitve, pa tudi občutka greha in sreče odpuščanja. Vsega tega se ne naučimo iz učbenika in delovnega zvezka, tudi ne s pomočjo listkov za liturgični zvezek. Čemu torej verouk oz. kateheza v župniji? – Hoditi se navadimo tako, da hodimo že od malega: v začetku nebogljeno, s pogostimi padci in tudi kakšno buško; potem je korak vedno bolj krepak in še v tek se bo spustil. – Nekoliko podobna je naša rast v veri: če jo izkušamo že od rojstva, bo postala sčasoma samoumevna, močna in prečiščena. Pravo okolje je družina in dom, potem verno občestvo v župniji in s pomočjo kateheze. Verouk oz. kateheza pride nazadnje, potem ko so v družini pognale korenine vere, starši in sorejenci, stari starši in drugi sorodniki pa so bili v pomoč in spodbudo. Kaj bo zraslo, če pride otrok v katehezo brez verske izkušnje v izvorni družini, če nikoli prej ni bil v cerkvi in ni nikoli videl moliti svojih  staršev in ni bil nikoli z njimi v cerkvi? Čudeži so  redki. /župnik/