Preskoči na vsebino


Utrinki iz preteklosti

  • GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1971. Cerkveno. V župnijskem življenju so se tudi v tem letu vršila bogoslužna slavja in pobožnosti: maše ob delavnikih, nedeljah in za praznike - v sredo, 21. julija ob 9h maša za tukajšnjega župnika in dekana Janeza Kalana; spoved pred prvimi petki v adventu in pred veliko nočjo, porok je bilo 15,  krstov 21, pogrebov 33; molitvene ure v nedeljah popoldne; verouk in srečanja za srednješolce in starše veroučencev; pevske vaje za mešani cerkveni zbor. Za vso dekanijo je bil v Knežaku tečaj priprave mladih na zakon. - Na pustni torek je bila zvečer zadostilna pobožnost. Ker je bilo to leto po vsem svetu posvečeno Mariji, so v naši dekaniji v Trnovem 27. junija  v postojnski dekaniji pa v Postojni 4. julija cerkveni pevski zbori sodelovali na dveh velikih koncertih. V Knežaku je bila  v nedeljo, 22. avgusta,  ob 5h popoldne velika slovesnost za postojnsko in bistriško dekanijo. Verniki so šli  v procesiji z Marijinim kipom iz cerkve k Sv. Barbari, kjer je bila maša na  prostem. Pridigal je misijonar p. Radko Rudež iz Zambije. Župnik je prosil vse, posebej domače fante in pevce za sodelovanje. Osrednji dogodek marijanskega leta je bil 15. junija velik svetovni kongres v Mariji Bistrici na Hrvaškem. Škofijsko romanje je bilo pri nas na Sveto Goro 8. avgusta in v Strunjan 19. septembra.  Za soboto, 21. avgusta je bilo napovedano vseslovensko romanje bolnikov in invalidov na Brezje s priporočilom, naj domači svojcem s prevozom omogočijo udeležbo. Župnijsko romanje je bilo v nedeljo, 19. septembra, z avtobusom v Novo Štifto pri Ribnici, nato preko Kočevja, Delnic in Reke domov. Župnik je bil odsoten ves julij do srede avgusta; nadomeščal ga je nedeljski kaplan Lojze Kobal, ki je bil to leto dodeljen župniji. – Konec leta je bil v župnijski cerkvi preurejen prezbiterij. Odstranjena je bila obhajilna miza, podaljšan in dvignjen tlak in nanj postavljen nov kamnit oltar in ambon. Blagoslov obnovljenega prostora in posvetitev oltarja je bila prvo nedeljo v letu 1972. – Iz škofijskega  lista: 1. januarja  je stopil v veljavo republiški zakon o zdravstvenem zavarovanju, tudi duhovnikov, ki doslej tega niso imeli (okrožnica 11/71).  Zadnji dan julija je umrl vipavski župnik in dekan Slavko Podobnik, zaslužen za vso škofijo kot ljudski misijonar in goreč dušni pastir ter rektor malega semenišča v Vipavi. - 2. novembra je umrl v Trstu 93 letni msgr. dr. Jakob Ukmar, ...

  • GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. Naši kraji. Poletje je bilo zelo sušno. Poleti je bil obnovljen že dotrajan vodovod v Knežaku, zanj so prispevali vaščani in ostalo je primaknila občina. Šele v novembru je prenehala z obilnim deževjem večmesečna suša, ki je prizadela ne samo kmete ampak je zmanjkovalo vode v vodovodih in vodnjakih po Krasu in Notranjski. V postojnskem hotelu so menda z radensko pomivali kozarce, po vaseh pa so ljudem vodo dovažali gasilci s cisternami. Prvega septembra se je začelo novo šolsko leto, v katerem so se za petdnevni pouk odločile mnoge šole, tudi v Knežaku – odslej v sobotah ni več pouka. Sredi novembra je bil v kneški šoli planinski večer pionirjev planincev, ki že eno leto organizirano obiskujejo bližnje in daljne vrhove, v načrtu pa imajo še veliko poti. – V Primorskih novicah sta bili jeseni  objavljeni fotografiji; 16. oktobra iz  Šembij z naslednjim pripisom:  »Na robu Zgornje Pivke, kjer se začne domala prepadno spuščati v široko dolino Reke, stoji skrita med zelenjem vasica Šembije. Plitva kraška prst daje prebivalcem kaj malo možnosti za preživljanje, zato se jih večina vozi na delo v Ilirsko Bistrico ali na Bač, kjer ima Javor svoj obrat. Sadje tod kaj slabo uspeva, kajti vas je izpostavljena mrzli burji. Kot večina drugih vasi, je tudi Šembije zajela žalostna usoda izseljevanja. Mnogo ljudi je namreč odšlo s trebuhom za kruhom v mesta ali v tujino.« Druga je fotografija bačkih nabornikov: »Širom po Primorski je te dni moč videti razigrane mladeniče, ki na slavnostno okrašenih »lojtrnikih« prešerno vriskajo in razderejo marsikatero norčijo. To so njihovi dnevi, dnevi ko jim vojaške naborne komisije končno dokončno potrdijo njihovo zrelost in sposobnost nositi vojaško suknjo. Prastar običaj veleva, da je na naborni dan vse čimbolj slavnostno, fantje sosednjih vasi pa se kosajo, kdo bo imel bolj »okrancljan« voz in kateri par konj bo bolj ponosno vlekel pisano opravo. Še živijo nekateri običaji – tako bi lahko zapisali pod to fotografijo, ki prikazuje bodoče vojake iz Bača pri Knežaku. (foto: P. Nikolić).« GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. Naši kraji. Poletje je bilo zelo sušno. Poleti je bil obnovljen že dotrajan vodovod v Knežaku, zanj so prispevali vaščani in ostalo je primaknila občina. Šele v novembru je prenehala z obilnim deževjem večmesečna suša, ki je prizadela ne samo kmete ampak je zmanjkovalo vode v vodovodih in vodnjakih po Krasu in Notranjski. V postojnskem hotelu so menda z radensko pomivali kozarce, po vaseh pa so ljudem vodo dovažali gasilci s cisternami. Prvega septembra se je začelo novo šolsko leto, v katerem so se za petdnevni pouk odločile mnoge šole, tudi v Knežaku – odslej v sobotah ni več pouka. Sredi novembra je bil v kneški šoli planinski večer pionirjev planincev, ki že eno leto organizirano obiskujejo bližnje in daljne vrhove, v načrtu pa imajo še veliko poti. – V Primorskih novicah sta bili jeseni  objavljeni fotografiji; 16. oktobra iz  Šembij z naslednjim pripisom:  »Na robu Zgornje Pivke, kjer se začne domala prepadno spuščati v široko dolino Reke, stoji skrita med zelenjem vasica Šembije. Plitva kraška prst daje prebivalcem kaj malo možnosti za preživljanje, zato se jih večina vozi na delo v Ilirsko Bistrico ali na Bač, kjer ima Javor svoj obrat. Sadje tod kaj slabo uspeva, kajti vas je izpostavljena mrzli burji. Kot večina drugih vasi, je tudi Šembije zajela žalostna usoda izseljevanja. Mnogo ljudi je namreč odšlo s trebuhom za kruhom v mesta ali v tujino.« Druga je fotografija bačkih nabornikov: »Širom po Primorski je te dni moč videti razigrane mladeniče, ki na slavnostno okrašenih »lojtrnikih« prešerno vriskajo in razderejo marsikatero norčijo. To so njihovi dnevi, dnevi ko jim vojaške naborne komisije končno dokončno potrdijo njihovo zrelost in sposobnost nositi vojaško suknjo. Prastar običaj veleva, da je na naborni dan vse čimbolj slavnostno, fantje sosednjih vasi pa se kosajo, kdo bo imel bolj »okrancljan« voz in kateri par konj bo bolj ponosno vlekel pisano opravo. Še živijo nekateri običaji – tako bi lahko zapisali pod to fotografijo, ki prikazuje bodoče vojake iz Bača pri Knežaku. (foto: P. Nikolić).« GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. Naši kraji. Poletje je bilo zelo sušno. Poleti je bil obnovljen že dotrajan vodovod v Knežaku, zanj so prispevali vaščani in ostalo je primaknila občina. Šele v novembru je prenehala z obilnim deževjem večmesečna suša, ki je prizadela ne samo kmete ampak je zmanjkovalo vode v vodovodih in vodnjakih po Krasu in Notranjski. V postojnskem hotelu so menda z radensko pomivali kozarce, po vaseh pa so ljudem vodo dovažali gasilci s cisternami. Prvega septembra se je začelo novo šolsko leto, v katerem so se za petdnevni pouk odločile mnoge šole, tudi v Knežaku – odslej v sobotah ni več pouka. Sredi novembra je bil v kneški šoli planinski večer pionirjev planincev, ki že eno leto organizirano obiskujejo bližnje in daljne vrhove, v načrtu pa imajo še veliko poti. – V Primorskih novicah sta bili jeseni  objavljeni fotografiji; 16. oktobra iz  Šembij z naslednjim pripisom:  »Na robu Zgornje Pivke, kjer se začne domala prepadno spuščati v široko dolino Reke, stoji skrita med zelenjem vasica Šembije. Plitva kraška prst daje prebivalcem kaj malo možnosti za preživljanje, zato se jih večina vozi na delo v Ilirsko Bistrico ali na Bač, kjer ima Javor svoj obrat. Sadje tod kaj slabo uspeva, kajti vas je izpostavljena mrzli burji. Kot večina drugih vasi, je tudi Šembije zajela žalostna usoda izseljevanja. Mnogo ljudi je namreč odšlo s trebuhom za kruhom v mesta ali v tujino.« Druga je fotografija bačkih nabornikov: »Širom po Primorski je te dni moč videti razigrane mladeniče, ki na slavnostno okrašenih »lojtrnikih« prešerno vriskajo in razderejo marsikatero norčijo. To so njihovi dnevi, dnevi ko jim vojaške naborne komisije končno dokončno potrdijo njihovo zrelost in sposobnost nositi vojaško suknjo. Prastar običaj veleva, da je na naborni dan vse čimbolj slavnostno, fantje sosednjih vasi pa se kosajo, kdo bo imel bolj »okrancljan« voz in kateri par konj bo bolj ponosno vlekel pisano opravo. Še živijo nekateri običaji – tako bi lahko zapisali pod to fotografijo, ki prikazuje bodoče vojake iz Bača pri Knežaku. (foto: P. Nikolić).«
  • GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. Po svetu. ... kar je slabo vplivalo na pravočasno setev in ves pridelek pšenice. Pri nas je bil najbolj deževen dan 16. julija, hudo neurje s točo je bilo na Gorenjskem,  jesen je bila razmeroma suha, december hladan in suh.  Povodnji so bile poleti  v Avstriji in zaradi  neurja so se prožili zemeljski plazovi. Zaradi suše so divjali gozdni požari v Maroku in na francoski rivieri. Marca je bilo  v Ljubljani svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju, v maju pa svetovno prvenstvo v košarki, na katerem je Jugoslavija dosegla prvo mesto.  Junija so v steni Mojstrovke umrli  trije domači  alpinisti.  Maja se je začela gradnja štiripasovne ceste Vrhnika – Postojna. Poleti je v Škofji Loki trčil ekspresni vlak v tovornega in bilo je 6 mrtvih, na postaji Preserje pri Ljubljani sta bila pri  iztirjenju vlaka  2 mrtva. 17. septembra je umrl  osemdesetletni pisatelj France Bevk, pokopan je bil v Solkanu. Jeseni so praznovali stoletnico taborov  v Bistrici pri Pliberku, v Kubedu in v Vipavi. Najbolj spektakularen dogodek, ki so ga spremljali po vsem svetu, je bil sredi marca ponesrečen polet Apolla 13 s tremi člani posadke, ki pa se je kljub odpovedi nekaterih naprav in ob pomanjkanju kisika v plovilu vseeno srečno končal. 27. julija je umrl portugalski diktator Antonio Salazar, 9. novembra pa nekdanji francoski predsednik general De Gaule. - Naši kraji. Primorske novice so poročale o dolgi zimi in snegu: Kazalo je, da bo zima krotka in da jo bo kmalu pregnala pomlad. Šele v marcu je pokazala svoj pravi obraz. Ljudje že vrsto let ne pomnijo toliko snega kot letos. Ponovno je začelo snežiti v nedeljo ponoči (prav na Dan žena), sneg se je krepko usipal še skoraj cel dan v ponedeljek. Ponovila se je stara slika. Zmeda in kolone na cestah ter prizadevanje cestnih ekip, da bi cesto čim prej usposobili za normalen promet. Na srečo zameti niso bili tako hudi. Lovci se boje, da bo visok snega močno prizadejal divjad. Zato nosijo seno, posebno za srnjad, in pomagajo premrzlim in podhranjenim živalim na čistine. – Sneg je prizadel tudi marsikatero poslopje in ponekod so popustile strehe. Stanje se je v zadnjih dnevih zelo izboljšalo. Ceste so za silo splužene, avtobusi so začeli voziti. V nekaterih šolah je bil prekinjen pouk, vendar sedaj že povsod normalno teče. Ljudje se bojijo le prehitre odjuge in taljenja snega. Čez slab mesec, v nedeljo 5. aprila, je spet padlo pol metra snega in še v ponedeljek so bili zastoji v prometu, da niso ves dopoldan pustili na ceste vozil s prikolicami. – Poletje je bilo zelo sušno in zmanjkovalo je vode, da so jo ljudem dovažali v cisternah.
  • GRADIVO ZA KRONIKO – l. 1970. Cerkveni dogodki. Julija je Vatikan napovedal  dvig diplomatskih misij Jugoslavije in Vatikana na raven veleposlaništev in za prvega jugoslovanskega  veleposlanik v Vatikanu je bil  imenovan Vjekoslav Cvrlja in msgr. Mario Cagna za veleposlanika Svetega sedeža v Beogradu; kmalu nato je  vatikanski državni tajnik Agostino Casaroli obiskal Beograd, pravoslavnega patriarha Germana in  maršala Tita. Ob tej priložnosti je prišel tudi v Ljubljano, kjer je bil sprejet z najvišjimi državniškimi častmi. Papež Pavel VI. Je razglasil za cerkveni učiteljici špansko karmeličanko Terezijo Avilsko (1515-1582)  in italijansko domeni-kansko tretjerednico Katarino Siensko (1347-1380). Ti dve ženski sta prvi, ki sta dosegli to čast. 1. novembra je bil objavljen dekret za novo ureditev molitvenega bogoslužja ali brevirja po načelih 2. Vat. koncila. V naši župniji je bila za potrebe prenovljenega mašnega obreda v slovenščini na voljo knjižica za odgovore pri maši. Uvedla se je maša za otroke in verouk za predšolske. Prvo obhajilo je bilo šele 26. julija. Kaplan je pomagal pri petju in vabil mešani zbor po glasovih na pevske vaje v nedeljo popoldne (1. februar). Vokalno-instrumentalni ansambel za duhovno glasbo Klicarji, ki so ga ustanovili  bogoslovci iz Ljubljane, je imel tukaj koncert 3. maja popoldne. V naši dekaniji ima podgrajska župnija letos novomašnika (Anton Ličan). Posvečenje je bilo na Sveti Gori, kamor je peljal tudi od nas poseben avtobus. Nova maša je bila v Podgrajah v nedeljo, 5. julija. Izvedeno je bilo ogrevanje cerkve z naftno pečjo na vpihovanje toplega zraka, za kar je bila nabavljena v Italiji (Udine) rabljena peč. Pod temeljem cerkve je bil zgrajen jašek za izmenjavo zraka. Zaradi nove odprtine za vpihovanje toplega zraka v cerkev so odstranili prižnico, v zakristiji pa spremenili stopnišče nad zakristijo. Cerkev je bila ogrevana že pred božičem.  V oznanilih tega leta je zapisano o najdenih oz. izgubljenih stvareh: špegli na pokopališču, plet pri peku, maja pri novi šoli, ključi za avto, mala denarnica, bunda. Po svetu. V začetku leta je zaradi razsajanja gripe umrlo veliko ljudi v Avstriji, Britaniji in skandinavskih državah. To leto je so bili snežni viharji po vsej Evropi in tudi pri nas v začetku marca, zlasti hudo je bilo na Poljskem;  v  Franciji v Val d' Iseru je snežni plaz zasul hotel in umrlo je 39 mladih umrlo, sredi marca pa je 56 otrok in 23 odraslih zasul plaz.  Aprila je močno snežilo po vsej Sloveniji. Konec pomladi so bile hude poplave v porečju Donave, ...
  • GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1969. – Naši kraji - ... Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. 13. septembra so prinesle Primorske novice tri daljše zapise z opisom vseh treh dogodkov (nova šola, spomenik, tabor). V nedeljo, 7. 9.,  je pihalna godba z budnico začela prazno-vanje. Ob novi šoli, kjer so se dopoldne zbrali številni domačini in gostje (Vida Tomšič, Ciril Kosmač, general Jože Ožbolt, dr. Anton Slodnjak, prvi povojni ravnatelj kneške šole Bogomil Lilija in drugi), so s pesmijo, recitacijami in plesom razveselili najprej nastopajoči otroci in odrasli, nato pa je zbrane  pozdravil in nagovoril takratni predsednik ilirskobistriške občine  Vitomir Dekleva, ki je opisal šolo v Knežaku: 212 šolarjev se je doslej stiskalo v 110 let stari šoli (štiri učilnice in kabinet, ki je služil tudi za zbornico, knjižnica) ali pa obiskovalo podružnični šoli v Koritnicah in v Šembijah, delno v kombiniranem pouku; odslej bo pouk za vse v moderni stavbi s osmimi učilnicami, dvema kabinetoma, telovadnico in drugim pomožnimi prostori, skupaj s stanovanjem za hišnika. Velika šola bo izkoriščena v bodoče, ko bo z boljšo cestno povezavo Knežak skupaj z zaledjem gospodarsko rasel. Župan se je zahvalil ljudem za samoprispevek in državi za denarno pomoč pri gradnji, vsem izvajalcem  in rojakom, zlasti iz ZDA, ki so dali pobudo in tudi svoj denar za izgradnjo spomenika ob šoli. Predlagal je, naj se šola poimenuje po domačinu in heroju Tonetu Tom-šiču, »kar so udeleženci proslave pozdravili z velikim aplavzom.« Po odprtju in ogledu nove šole se je slovesnost nadaljevala ob bližnjem spomeniku, delu arh. Žive Baraga, kiparja Zdenka Kalina, kamnoseka Petra Velenika in SGP Primorja; vklesane verze je sestavil književnik Ciril Kosmač (za M. Vilharja: Sinovi smo slovenskih tal, / kot suha kraška zemlja vode /svobode bili smo od nekdaj žejni; za A. Valenčiča: Branili smo svobode kal / zvesto do smrti se borili / v deželi naši majhni mejni; za T. Tomšiča: Življenje dali smo, da vsi / svobode čisti z vso pravico / za vse ljudi bi bil povsod brezmejni). Godba je zaigrala internacionalo in občinski partijski tajnik Rudi Dujmovič je po svojem pozdravu in opisu nastanka spomenika predal besedo republiškemu tajniku (sekretarju) Zveze komunistov Slovenije tovarišu Andreju Marincu. V daljšem govoru se je zadržal ob podobi T. Tomšiča, ki je pod italijanskimi streli  umrl za revolucijo in narod; nadaljeval je v takratnem  priljubljenem stilu partijskih govor-nikov o vlogi komunistov pri graditvi zvezne države Jugoslavije, vodenju delavnega ljudstva in izgradnji novih časov. S častno salvo je sodelovala četa vojakov JLA.
  • GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1969. Po svetu - ... odlično oceno najboljše odprave nepalske jeseni tega leta. V Libiji je 1. septembra po odstavitvi kralja Idrisa prišel na oblast polkovnik Omar Moamer el Gadafi. V Zahodni Nemčiji pa je bil oktobra za zveznega kanclerja izvoljen Willy Brandt. Nekaj dni kasneje so na univerzi Kalifornija poslali prvo sporočilo prek arpaneta, prve oblike današnjega interneta. 27. oktobra je Banjaluko, bosansko mesto na Vrbasu, prizadel hud potres, ki je zahteval 15 mrtvih in preko tisoč ranjenih, uničil mesto in povzročil veliko gmotno škodo. –Primorske novice so poročale o naših krajih  in  najpomembnejšem dogodku tega leta, to je odprtju nove šole in praznovanju 100 obletnice tabora na Kalcu. Janko Šabec (1928-2014), občinski tajnik je zapisal: Na gradu Kalcu pri Knežaku je bil 9. maja 1869 ljudski tabor. Pobudnik in organizator te ljudske, politično-kulturne manifes-tacije je bil pesnik, glasbenik in narodni buditelj Miroslav Vilhar, ki je tedaj živel na gradu Kalc. Takrat se je tabora udeležilo okrog 8000 ljudi iz Slovenije, Hrvatske in celo Češke. Za Notranjsko je bil ta tabor edinstven dogodek. Največ so razpravljali o enakopravnosti vseh narodov. Govorili so tudi o pogozdovanju Krasa. Tedanje oblasti tej ljudski manifestaciji niso bile naklonjene, temveč so se trudile, da do tabora sploh ne bi prišlo. Kljub temu sta bila Kalc in okolica 9. maja 1869 v slovenskih zastavah in društvenih praporih. Političnemu delu zborovanja je potem sledil še kulturni in športni program. Proslava obletnice te kulturno-politične manifestacije bo letos 7. septembra na istem mestu kot pred sto leti. Pokrovitelj proslave bo Ciril Kosmač, pisatelj in poslanec zvezne skupščine. Občini Ilirska Bistrica in Postojna, kakor tudi prosvetna in druga društva so sklenili, da se tabor dostojno proslavi in obudi politična in narodnostna stremljenja naših prednikov. Ustanovili so pripravljalni odbor. Za to svečanost bodo obnovili stolp nekdanjega gradu Kalc, v njem pa bo razstava del Miroslava Vilharja. Obnovili bodo tudi Vilharjevo grobnico na pokopališču v Knežaku. Na stolpu nekdanjega gradu Kalc bodo odkrili spominsko ploščo, posvečeno taboru pred sto leti in Miroslavu Vilharju. Tega dne bodo odprli tudi novo šolo. V njeni bližini bodo postavili spomenik T. Tomšiču, M. Vilharju in A. Valenčiču: kipe bo naredil prof. Zdenko Kalin, napise pa pisatelj Ciril Kosmač. Pripravljen je tudi bogat kulturni in športni program. Nastopili bodo pevci, godba, recitatorji. Slovensko gledališče iz Trsta bo uprizorilo ...
  • GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1969. ... na vse svete zjutraj, s petjem in deklamacijami pa so popestrili tudi mašo na božič. - Sv. birmo je 6. julija podelil škof Janez Jenko 54 dečkom in 54 deklicam iz višjih razredov osemletke. Pred praznikom je župnik povabil k spovedi tudi botre in domače pa tudi šolarje in študente, ki so se po končanem šolskem letu vrnili na počitnice. Župnik je v oznanilih pojasnil  potek praznovanja, opozoril pred vsiljivimi tujimi fotografi in priporočil domače. Dekleta so spletla vence za okrasitev cerkve. - Po pripravi, ki je bila zadnji mesec po 3x na teden, so bili otroci pri prvem obhajilu v nedeljo, 27. julija pri jutranji maši (ob 7. uri). Župnijsko romanje je bilo v nedeljo 3. avgusta, odhod avtobusov je bil ob 4h zjutraj. Na praznovanje Vnebovzete so se pripravljali s tridnevnico. Blagoslov novega križa v Podtabru je bil v nedeljo 14. septembra ob 16h. - Za Vse svete je župnik opozoril pri odmetavanju starih rož na snago na pokopališču, že prej pa v zvezi z urejanjem grobov na ohranjanje prostora za lažje prehode. - Za spoved v adventu je župnik napovedal, da odslej ne bo spovednikov od drugod, ker sta vedno na razpolago oba domača duhovnika. - Na prvo adventno nedeljo, 30. novembra, se je po vsej katoliški cerkvi začelo bogoslužje v narodnem jeziku in v spremenjenem obredu. Spremenil se je tudi obhajilni red, tako da so verniki lahko prejeli sv. obhajilo pri polnočnici in še enkrat pri maši na božič. - V oznanilih so bila sproti obvestila o novih številkah Družine, Ognjišča, napovedane so bile nove mohorjevke in za kupit je bila na voljo gramofonska plošča s 16 velikonočnimi pesmimi za 4000 din in Sveto pismo v slikah, primerno za mladino. Našlo se je 2 dežnika. Po svetu - Ljudi je 16. januarja pretresla novica o samozažigu Jana Palacha v Pragi iz protesta proti sovjetski zasedbi Čehoslovaške; čez tri dni je umrl. - 20. januarja je Rihard Nixon postal novi predsednik ZDA. - Aprila je odstopil zaradi neuspelega ustavnega referenduma francoski predsednik De Gaulle. V juniju ga je nasledil Georges Pompidou. - 20. julija sta na Luni kot prva človeka pristala ameriška astronavta Neil Armstrong in Edwin Aldrin. Njune korake na Luni si je neposredno preko televizije ogledalo okoli 500 milijonov gledalcev po vsem svetu. Vesoljska ladja Apollo 11 je vzletela proti Luni 16. julija in se varno vrnila na Zemljo 24. julija. - 10. avgusta je v starosti 69 let umrl pesnik, pisatelj, učitelj in novinar Tone Seliškar. - 10 članska odprava slovenskih alpinistov, ki jo je vodil A. Kunaver, je dosegla vrh Anapurne  in si s tem prislužila ...
  • GRADIVO ZA KRONIKO – L. 1968. Prošnje procesije pred praznikom Gospodovega vnebohoda  so bile v ponedeljek v Koritnice, v torek na Bač, v sredo k sv. Barbari in nazaj.  Po prazniku Sv. Rešnjega telesa je bila procesija v nedeljo 8. junija; župnik se je v nedeljo potem zahvalil za red. Povabil je k šmarnicam v maju in opozoril na zaključek. Celodnevno češčenje je bilo preneseno na nedeljo, to je želja tudi g. škofa, da bo več ljudi. Prišel je misijonar (leta 1954 je imel tukaj misijon) in ima govor posebej za fante in dekleta. Obhajali so zaobljubljen dan 12. maja.  V Zagorju je bila birma v četrtek 15. maja. V nedeljo, 18. maja, so se domačini in okoličani zbrali k blagoslovu  novih orgel v Knežaku, ki ga je opravil popoldne g.  škof Jenko, zbralo se je tudi 20 duhovnikov in cerkev je bila nabito polna. Dekan Viktor Berce je med igranjem postojnskega dekana Vladimirja Piriha razlagal orgle, potem so bile pete litanije in zahvalna pesem. Domači pevski zbor je dobro pel ob novih orglah, na katere je igrala profesorica iz Ljubljane.  Ofer je bil za kritje stroškov, ljudje pa so dobilo spominsko podobico.  Orgle je izdelal ljubljanski mojster Jenko. Od starih orgel je uporabil vse piščali; imajo 21 registrov, poleg starih še trobenta in oboa še manjkata. - Spoved je bila v župnijski cerkvi za otroke in študente  v začetku šolskega leta, redno za fante in može pred moško nedeljo; za vse pred veliko nočjo in v adventu, pred prvimi petki in večjimi prazniki tudi po vaseh:  v Šembijah v ponedeljek ob 16h kar dva  spovednika. Na tiho nedeljo so bili na razpolago za spoved mož in fantov kar 4 spovedniki. Pred božičem je šel župnik obhajat na dom bolnike. To leto so bili posvečeni na praznik apostolov Petra in Pavla tile novomašniki: Berce Bogdan iz Dornberka, Bratina Pavel iz Kamenj, Šavelj Adolf iz Idrije, Premrl Vid iz Hrenovic, Raspor Franc iz Vrhpolja, Stegu Vili s Prema in Hrast Slavko iz Sedla; on je prišel za kaplana v Knežak (med tem je še delal šesti letnik teologije; tak sistem t. im. »nedeljskih kaplanov« se je obdržal do sprememb študijskega reda na Teološki Fakulteti v Ljubljani konec 80 let). Prišel je v soboto 26. julija in odslej sta bili oznanjeni zaradi somaševanja po dve maši. Kot dober pevec je kaplan pripravil otroke, da so peli že na začetku šolskega leta, v nedeljo  14. septembra, ...
  • LETO 1968 Po svetu (razni viri):   ... prvo slovensko spevoigro »Jamsko Ivanko«, romantično zgodovinsko zgodbo iz 12. stoletja, ker je dejanje postavil v naše gradove Kalec, Mali grad nad Planino in Predjamo in ji dal poseben narodni poudarek. Igrali in peli so jo na odrih Čitalnic najmanj tisočkrat. Leta 1851 je izdal »Slovenski koledar« s svojim pesmimi. Sodeloval je tudi pri Janežičevi »Bčeli« ter pozneje pri Slovenskem Glasniku. V jeseni 1858 je prišel na Kalec Fran Levstik, ki ni postal le učitelj njegovih otrok, tem več tudi učitelj in literarni vodnik gospodarja samega. Leta, ki jih je preživel Levstik na Kalcu, pomenijo za Vilharja – pesnika in tudi Vilharja – glasbenika najvišji vrh, ki ga kasneje ni več dosegel. Pod njegovim strogim vplivom je nastal zbirka »Pesmi Miroslava Vilharja« (1860), ki je njegovo najboljše delo. Obsega pesmi, balade in basni. Mnoge od teh pesmi so ponarodele. Ko je bil l. 1861 izvoljen za poslanca, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je l. 1863 začel izdajati prvi slovenski politično časopis »Naprej«. Izdajal ga je na svoje stroške, dejanski urednik in poglavitni sotrudnik pa je bil F. Levstik. Ker pa je prinesel »Naprej« več člankov, v katerih je bila poudarjena odločna zahteva po veljavi slovenščine, se je Vilhar zapletel v sodni proces in je moral odsedeti šest tednov zapora na Žabjaku. Spomin na ta čas so pesmi Žabjanke. Kmalu po prestani kazni se je z družino preselil nazaj na Kalec, kjer njegova dejavnost ni prenehala. Že ko je bil bolan, je leta 1869 sklical tabor notranjskega ljudstva na Kalec, ki je bil obenem njegov zadnji javni nastop. Umrl je 1871 leta na Kalcu, pokopali pa so ga na pokopališču v Knežaku. – 1969 – Cerkveni dogodki (po oznanilih in drugih virih): V vaseh župnije živi 2030 ljudi, ki so vsi katoličani. To leto je bilo 17 porok  tukaj in 3 drugod, krstov je bilo 30 (leta 1869 pa 61),  pogrebov 33; velikonočno spoved opravi 80% vernikov, nedeljnikov je 650; za prve petke je do 150 obhajil, na prve sobote pa do 50. - V nedeljah popoldne in na večje praznike so dekleta, otroci (deklice) in bratovščina rožnega venca opravljali molitvene ure za zedinjenje, za mir, za duhovniške poklice pred Najsvetejšim; molile so se litanije in končalo z blagoslovom; včasih je bil z molitvenim popoldnevom povezan križev pot, v postu so ga vsak petek po avemariji molila dekleta. 25-letnica bombardiranja Koritnic je bila v nedeljo, 23. februarja z mašo ob 17h. Pred praznikom sv. Jožefa je bila devetdnevnica.   Procesije so bile na veliko noč zjutraj,  na sv. Marka je bila procesija na Bač in tam sv. maša s pridigo.
  • LETO 1968 Po svetu (razni viri):   ... je s podpisom  m. u. naslednji zapis:  Miroslav Vilhar, slovenski pesnik, skladatelj in narodni buditelj, se je rodil 7. septembra 1818 v planini pri Postojni. Njegova življenjska pot je sicer zašla močno v pozabo in z njo tudi njegovo ustvarjalno delo, vendar zato, ker se je naše ljudstvo njegovih pesmi tako oklenilo, da so ponarodele. Pesmi, ki jih precej tudi sam uglasbil, so že za  njegovega življenja prepevali pevski zbori po vsej Sloveniji. Vilharjeve pesmi žive med našim ljudstvom še danes; nekatere med njimi so si utrle pot tudi med Hrvate, Srbe in celo Čehe. Naj omenim nekaj najbolj znanih: Po jezeru, Zagorski zvonovi, Lipa zelenela je, Ko ptičica sem pevala, Rožic ne bom trgala itd. Med Vilharjevimi pesmimi se je ljudstvu gotovo najbolj prikupila pesem »Po jezeru bliz' Triglava«. Sklepna narodnobudniška verza te pesmi Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo! so vklesali v Vilharjev spomenik, ki so ga hvaležni Notranjci odkrili 12. avgusta 1906. leta v Postojni na sedanjem Trgu padlih borcev pred poslopjem osnovne šole, kjer je zdaj gimnazija. Osnutek Vilharjevega kipa iz brona je napravil kipar A. Repič iz Vrhpolja pri Vipavi. Vilharjevega spomenika v Postojni že dolgo ni več. Kmalu po prvi svetovni vojni so Italijani obtolkli vklesana sklepna verza. L. 1926 so ga fašisti prenesli v kot za cerkvijo, ob napadu Italije na Jugoslavijo aprila 1941 so ga končno razbili. Danes se imenuje po Vilharju skromna ulica v Postojni; pravkar pa v mestu odpirajo moderno osnovnošolsko poslopje, ki vpada prav v čas 150. letnice rojstva Miroslava Vilharja. Vilhar, ki je  s svojimi preprostimi pesmimi prerasel svoj čas in je z njimi med ljudstvom še vedno živo prisoten, pa je tudi vso ostalo dejavnost vgradil marsikateri kamen v našo kulturno stavbo. Bil je sin uglednega pravnika pošte in župana v Planini, ki je bil hkrati lastnik gradu na Kalcu. Po  končani osnovni šoli v Postojni, je obiskoval gimnazijo v Št. Pavlu na Koroškem, pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu. K sreči ga je oče sredi študija poklical domov. Oskrbel mu je premožno nevesto Pepco Dejakovo, hčer grajskega oskrbnika v Senožečah, in poveril upravo gradu Kalca. Šele tu med svojimi Notranjci se je Vilhar prav zavedel slovenske narodnosti in svojega kulturnega poslanstva. Družabno življenje v gradu je bilo izrazito slovensko. L. 1845 se je  Vilhar prvič oglasil kot slovenski pesnik v tedanjem časopisu Novice s pesmijo »Predčutki«. Odtlej je bil zvest sotrudnik Novic. Leto 1850 je eno najpomembnejših v Vilhar-jevem umetnostnem delovanju: Izdal je v tem stoletju ...
  • LETO 1968 Po svetu (razni viri):   ... ZDA so pri bombardiranju Severnega Vietnama izgubile 915 letal, 752 mož je umrlo, 500 se jih je porazgubilo; samo bomb in izstrelkov so porabili za tri tisoč milijard. - 6. novembra je postal novi predsednik ZDA Richard Nixon, 55-letni kandidat republikanske stranke. Od njega pričakuje svet rešitev težkih problemov, ki jih je podedoval po Johnsonovi administraciji: konec vietnamske vojne in časten mir; delikatno ekonomsko konjunkturo, ki grozi z inflacijo; nemir 22 milijonov črncev, ki se borijo za enakopravnost; konec navala zločinov v notranjosti in miroljubno, čeprav trdno zunanjo politiko. - V  Primorskih novicah 1968 () so o dogodkih iz naših krajev zapisali: V Tovarna stolov na Baču načrtujejo 30% povečanje proizvodnje stolov (s 225.000 na 300.000 kosov) za izvoz v zahodne države. Krajevna skupnost Knežak se ukvarja z oskrbo z vodo, popravilom poti, popravilom kinodvorane. V načrtu je vzpostavitev reda in ureditev pokopališča. Napravili bodo posnetek sedanjega stanja, kartoteko grobov in  prosta mesta. Gradnja osnovne šole, ki se je začela lani v juliju, napreduje kljub zimi v začetku leta in vidna je že zunanja podoba zgradbe s streho vred. Po načrtu se iz samoprispevka steka denar – celotna investicija bo 2 milijona 698 tisoč din. Izvajalec Primorje iz Ajdovščine načrtuje dokončanje v juliju. Rojaki v Ameriki so dali pobudo in tudi začeli zbirati denar za  spomenik Tonetu Tomšiču, Miroslavu Vilharju in Alojzu Valenčiču. Prvotna zamisel o obnovi gradu in postavitev spomenika na Kalcu je tako ob novogradnji našla primernejše mesto. Nova šola na bi se  poimenovala po rojaku T. Tomšiču. -  Mladinci v Knežaku so s pomočjo občine in z lastnimi rokami uredili zapuščeno kinodvorano, da je spet uporabna za kinopredstave in ples tudi za mlade iz drugih vasi. Mladi na Baču radi keglajo in se vadijo v streljanju. – Bližnja pomlad ne ustavi mnogih smučarjev s cele Pivke, ki radi obiščejo zasnežene gozdove okoli Mašuna, kjer je ob nedeljah prav živahno tako na snegu kakor tudi v gostilni. Še več ljudi bo gotovo pritegnilo urejeno smučišče z vlečnico, kar je napovedano za prihodnje leto. Cesta iz Pivke v Ilirsko Bistrico preko Knežaka je zaradi dotrajanosti, preobremenje-nosti in slabega stanja vozišča, ki je posuto z gramozom, ob vsakem večjem deževju prava mora za domačine in tujce. V kratkem ni videti zboljšanja, čeprav je slišati v zvezi z načrtovanjem novih cest, da bo prav ta trasa dobila pomembno vlogo. – Z naslovom Ob 150-letnici rojstva Miroslava Vilharja ...
  • LETO 1968 Po svetu (razni viri):   ... pogazili suverenost češke države in kršili osnovni princip mednarodnega prava. 25. septembra je Pravda postavila teorijo, da imajo Rusi pravico intervenirati in okupirati vsako socialistično državo, kjer bi bil »pravi« komunizem v nevarnosti.  Papež Pavel VI. je bil 22. - 24. avgusta v Kolumbiji na medna-rodnem evharističnem kongresu v glavnem mestu Bogota. Glavni namen papeževega potovanja je bilo srečanje z duhovščino in ljudstvom južnoameriške republike, ki je postala v zadnjih letih pravcat barometer socialnega stanja v Južni Ameriki. Gverilci po gorah stalno netijo upor in pripravljajo revo-lucijo, ki bi se gotovo razpasla po vseh sosednih državah in razrušila sedanji nečloveški družabni ustroj. Pavel VI. je hotel sam razumeti položaj, videti od blizu kraje, kjer se po mnenju mnogih pripravlja velika bodočnost ali pa nepopravljiv padec krščanstva.  - Pred 100 let se je v kraju Porbandar v takrat britanski Indiji, 2. oktobra rodil Mohandas Gandhi, veliki borec indijskega nacionalističnega gibanja in simbol nenasilnega gibanja. Leta 1918 je stopil na čelo indijskega nacional-nega gibanja in vpeljal nove oblike borbe za osvoboditev izpod britanske nadvlade. Na podlagi globokega verskega prepričanja je smatral drugega človeka ne za sovražnika, ampak za nasprotnika, ki ga je treba prepričati z ljubeznijo in resnico; tako se je rodila metoda pasivnega odpora. Z asketskim življenjem, z gladovnimi stavkami, z optimističnim prijateljstvom do vseh in vsega pridobil ugled pri vseh Indijcih. Kot predsednik indijskega nacionalnega kongresa je imel ogromen vpliv na politično življenje vse do konca druge svetovne vojne, ko si je Indija priborila svobodo. Tedaj je versko sovraštvo med hinduisti in muslimani ogrožalo pred kratkim doseženo edinost in svobodo. Pričel je novo borbo za bratstvo in ljubezen v novi državi, dokler ga ni sfanatiziran hinduist ustrelil leta 1948. V smrtnem boju je še mogel z roko odpustiti morilcu; in nekdo je ponovil njegove besede: »Žrtev enega samega človeka lahko reši naš svet.« - 2. oktobra je v Münchnu umrl je Romano Guardini, eden največjih modernih katoliških filozofov in teologov, čigar močan vpliv je viden v naukih 2. Vatikanskega koncila. Rodil se je v Veroni pred 83 leti, živel pa je vedno v Nemčiji tako, kakor je mislil in učil. - 1. novembra je ameriški predsed-nik Johnson po dolgem pričakovanju naznanil prenehanje bombardiranja na ozemlju Sever-nega Vietnama. Zdi se, da so se Amerikanci zavedeli ne samo nepopularnosti, ampak tudi finančnih in političnih težav, ki jih je neumna vojna prinesla s seboj.
  • LETO 1968 Po svetu (razni viri):  Krvave demonstracije so bile tudi na Irskem. 2. junija izbruhnejo v Beogradu množične študentske demonstracije, ki se kasneje razširijo tudi na druga mesta po Jugoslaviji, v Ljubljani v obliki mirnih zborovanj, zaradi katerih je oblast nekaterim zahtevam ugodila (predstavništvo študentov, zboljšanje bivalnih pogojev za študente, ustanovitev študentskega radija). - V Los Angelesu je 5. junija jordanski atentator  Sirhan ustrelil ameriškega kandidata za predsedniško mesto Roberta Kennedyja, ko je ravno praznoval zmago na delnih volitvah v Kaliforniji in Dakoti. Z lahkoto povežemo ta umor z umorom Johna Kennedyja novembra 1963 in z vrsto drugih zločinov, ki so v zadnjih letih pretresli ZDA. Vse padle združuje boj za iste ideje: rešitev črnskega problema, boj proti revščini,  novo razmerje z Latinsko Ameriko,  miroljubna zunanja politika.  - 29. julija je papež Pavel VI. je objavil encikliko  o urejevanju rojstev in o morali zakonskega življenja z naslovom Humane vitae (O človeškem življenju).  Papeški nauk  je polariziral javno mnenje in naletel na zadržano odobravanje in glasno kritiko. - V noči med 20. in 21. avgustom je 750 tisoč mož motoriziranih enot varšavskega pakta zasedlo Prago in preplavilo ostalo ozemlje češke republike. Tako so sovjetske oblasti udušile »praško pomlad«,  poizkus notranje preureditve države, ki se je začela 1967 z odhodom z oblasti  stalinista Novotnyja, ki mu je nasledil Aleksander Dubček, ki prične z demokratizacijo. Pri aktivni izgradnji nove politike so sodelovali predvsem študenti. Nov ekonomski in politični program, v katerega so se vključili tudi delavci, se je vse bolj obračal k zahodnim demokratičnim tradicijam.  Proti taki politiki so nastopile oblasti ostalih komunističnih držav, predvsem Rusi in Vzhodni Nemci; samo Jugoslavija in Romunija sta odkrito podpirali Dubčkovo linijo. Rusi so se bali predvsem ekonomske reforme, ker bi ta osamosvojila Češko gospodarske sužnosti od sovjetske industrije. Da bi preprečili vse težjo krizo se Čehi srečajo z Rusi in pozneje z delegati Poljske, Bolgarije in Vzh. Nemčije v Čierni in v Bratislavi (3. avgusta); zdi se, da se je Dubčku posrečilo prepričati Ruse o potrebi demokratizacije. 20. avgusta pa je kratko premirje pretrgano : ruski, nemški, poljski, bolgarski in madžarski vojaki zasedejo Češko in z orožjem prisilijo Dubčkovo skupino, da preneha z reformami. Ne da bi se ozirali na principe Organizacije Združenih Narodov in izjave mednarodnega delavskega gibanja so Rusi ...
  • LETO 1968 po Oznanilni knjigi: ... od 13.30 do 14.30 za zedinjenje kristjanov, za mir v svetu, na nedeljo dobrega pastirja pa za duhovne poklice.  Sodelujejo pogosto dekleta, deklice in člani tretjega reda. Molitev je bila tudi na velike praznike, npr. na praznik sv. Jožefa. Križev pot se je molilo poleg postnih petko v in nedelje tudi v adventu. Slovesno je bilo za sveto tridnevje pred veliko nočjo. Pred farnim praznikom velikim šmarnom je bila devetdnevnica, na sam praznik tri svete maše in popoldne blagoslov s petimi litanijami. Maše so bile večinoma za pokojne, konec poletja in jeseni, ko so se vračali izseljenci z dopustov v tujino tudi za srečno pot, po namenu članov 3. Reda. Na pusta zvečer je bila zadostilna pobožnost.  Pred vsemi svetimi je župnik opozoril na primerno obnašanje na pokopališču. Povabil je k šmarnični pobožnosti v maju in oktobrski molitvi rožnega venca. Blagoslov nove cerkve v Zabičah je bil 29.septembra. Župnik je pri mašah obvestil ljudi o izgubljenih in najdenih stvareh: orodje, dežnik, denarnica,  veriga med Bačem in Knežakom,  denarnica in dokumenti na Mašunu, vajeti za konje – cugli,  rokavice in urica. V cerkvi so naročniki dobili Družino in Ognjišče, mohorjeve in druge knjige ter stenski koledar. To leto je bilo podeljeno skoraj 18.000 obhajil, od tega 15.000 v Knežaku, 640 na Baču, 750 v Koritnicah, 360 v Šembijah in 1050 na Jurščah; krstov je bilo 29, porok 16 in cerkvenih pogrebov 31. – Po svetu (razni viri):  V mestu Memphis (ZDA), je 4. aprila na velikem zborovanju za pravice črncev in za mir v atentatu rasističnega morilca umrl Martin Luther King, voditelj črnskega nenasilnega gibanja in borec za pravice črncev. Osemnajstkrat je bil aretiran, neštetokrat so ga rasisti pretepli, izgnali so ga iz mnogih mest na ameriškem jugu. On pa ni odnehal; Gandhijev nauk o nenasilju je še poglobil v luči evangeljskega zakona ljubezni. Tako se ni ustavil samo pri boju za črnske pravice; šel je mnogo dalje: »Ne samo črnci, tudi belci so žrtve — žrtve svojega sistema. In z ljubeznijo ne bomo zmagali nad belci, ampak skupno z belci dosegli bolj pravično življenje.«  - Študentski in delavski upori, ki so maja in junija  potekali v Parizu in drugih francoskih mestih, so zamajali tradicionalne družbene vrednote in režim Charlesa de Gaulla. Razširili so se tudi drugod po svetu. Nekaj tednov pred začetkom olimpijskih iger  so velike študentovske demonstracije vznemirile mehiško republiko. Na tisoče študentov je okupiralo univerzo, blokiralo glavne ceste in pričelo hude spopade s policijo, ki je nasilno skušala razpršiti množico. 
  • LETO 1968 po Oznanilni knjigi: Na novo leto je bil  blagoslov vseh vozil in dan miru po želji svetega očeta.  Celodnevno češčenje je bilo v ponedeljek, 13. maja. za tiste, ki gredo potem na delo ali imajo doma opravka pri živini, se že ob 6. Uri zjutraj se izpostavi Najsvetejše, sledijo  litanije, pridiga in sv. maša, ob 8h druga sveta maša, obhajilo vsake pol ure, ob 10h slovesna sveta maša s pridigo, 12. -1h molitvena ura za otroke, ob 3h šmarnice in pete litanije MB z blagoslovom, ob pol 6.  večerna sv. maša in zahvalna pesem. Spoved je bila v župnijski cerkvi pred prazniki – v adventu in postu tudi po vaseh, posebej za otroke, može in fante; spovedniki so prihajali tudi od drugod. Prvo obhajilo je bilo 21. Julija pri jutranji maši ob 7h (zgodnja ura verjetno zaradi evharističnega posta, ki je bil prej sicer od pol noči, tedaj pa tri ure pred obhajilom). Že v soboto je prišel duhovnik od drugod za spoved  odraslih.  Prvoobhajancev je bilo ... in so v nedeljo popoldne ob ¾ na tri v prišli v župnišču. Župnik jih je povabil, naj pridejo med tednom vsak dan k sv. obhajilu. Posvetitev primorskih novomašnikov je bila v  Kopru, v nedeljo 23. junija: Pavel Čibej iz Ajdovščine, Silvo Leban iz Tolmina, Ivan Maslo iz Trnovega (Koseze), Renato Podberšič iz Vrtojbe in Izidor Vončina iz Gor. Trebuše; z njimi je bil posvečen Rudi Štavar iz Zagorja, redovnik  lazarist. V Trnovem je bila nova maša 31. Junija. Novomašnik Maslo je tukaj maševal po namenu 3. reda v sredo 10. julija ob pol 7h.: Štavar Rudolf je imel novo mašo v Zagorju 7. julija. Na god sv. Ane je maševal Zagorja na Baču, posebno za tiste, ki niso mogli na novo mašo. Zaobljubljen dan naše župnije na ponedeljek pred vnebohodom je bil 20. Maja s procesijo v Koritnice, tam pridiga, sv. maša v čast sv. Antonu, popoldne od pol 5 do pol 6 molitvena ura 3. reda, pol 6 šmarnice in večerna sv. maša; v torek procesija na Bač ob 7h in tam sv maša, v sredo ob 7h procesija do sv. Barbare in nazaj, sv. maša. Na vnebohod ali križev četrtek je bila sv. maša ob 7h in ob 10h, ob pol 5 do pol 6 molitvena ura 3. reda, ob pol 6 šmarnice in sv. maša. Romanje je bilo to leto v Marijino svetišče na otoku Barbana pri Gradežu, v soboto 10. avgusta. Za skupinski potni list je bila dovolj osebna izkaznica – nobene dodatne slike, cena okrog 6000 din. Odhod ob 4h zjutraj. Ob nedeljah  je bila molitvena ura ...
  • LETO 1967 po Primorskih novicah (nadaljevanje): Ko bo stavba dograjena, jo bodo obiskovali otroci iz Knežaka, Bača, Koritnic, Šembij in Zagorja. Zaradi slabih in nedovoljnih prostorov imajo sedaj pouk na štirih krajih. – Jeseni se je občina Ilirska Bistrica s spomeniškim varstvom iz Nove Gorice dogovorila za strokovni pristop evidence in varstva kulturnih spomenikov na svojem področju (omenjen je tudi grad Kalec), kar doslej ni bilo urejeno. Vse spomenike so fotografirali in posneli film, ki bo na vpogled vaščanom in trajni dokument stanja. - Novembrske Novice poročajo o pretepu, ki se je zgodil na zadnji dan državnega praznika  v Zagorju. Bilo je kot v kakšnem kavbojskem filmu, vendar s to razliko, da so filmski pretepači za svojo igro dobro plačani, možakarji iz Zagorja, Kuteževega in Knežaka pa bodo morali za svoj nastop stroške plačati sami. Nekateri so za nagrado odnesli še podplutbe in odrgnine. Povrhu se bodo morali še zagovarjati pred sodnikom za prekrške. - Velika letina jabolk na Bistriškem, v Brkinih in Vremski dolini je kot že prejšnja leta tudi letos povzročila skrbi: jih ni kam prodati. - Časnikar Miran Ogrin je ob koncu leta zapisal: dve vojni divjata in se širita – Vietnam in izraelsko-arabski konflikt. Zgleda, kot da je usoda sveta v rokah predsednikov: ameriškega Johnsona, kitajskega Mao Tse Tunga in francoskega De Gaulla; dejansko imajo največji vpliv razmerja med najbolj in najmanj razvitimi državami, ne več toliko vzhod in zahod kot jug in sever. Azija nosi v sebi nacionalizem in verske razlike, ki lahko povzročijo eksplozijo. Evropa je to nevarnost že prerasla. Devalvacija angleškega funta je za seboj potegnila denarne pretrese skoraj po vsem vetu. Državni udar (do tedaj že 20 v stoletju) je povzročil novo krizo v Grčiji; od antične slavne države, je ostala sama razvalina: najbolj nestabilna evropska država. – Še en dogodek: V nedeljo 3. septembra je na polju za Obrobo zasilno in srečno pristalo jadralno letalo; pilot je izgubilo višino in se spustil na polje ob Čički poti pri Golovičici. Takrat je edini avtomobil in telefon imel samo župnik v Knežaku. Zaradi dogodka je prekinil mašo (ne mašo ampak večernice, ki so bil v času dogodka – ob 15. uri – op. L. M.). Obvestili so postojnsko letališče in jadralno letalo je dvignil v zrak motorni enokrilec. Dogodek so spremljali ljudje iz okolice, posebno je bilo zanimivo za otroke z Bača in Koritnic, ki so se prepirali, na čigavem ozemlju se je spustilo letalo  (z internetne stani Akademskega Letalskega Društva in iz pripovedi očividcev).
  • LETO 1967 po Primorskih novicah: Požar na Milanji je 24. februarja uničil 100 ha mladega borovega nasada in zgorelo je 200 ha pašnika. Škodo na borovcih cenijo na 10 milijonov starih dinarjev. Po razmeroma hitri intervenciji in požrtvovalnosti vojakov, milice in gasilcev, gozdarjev in drugih ljudi, ki so prihiteli in gasili, je uspelo škodo omejiti. Če bi bližnji ljudje odšli takoj na kraj požara, bi z lahkoto preprečili, da ne bi požar zajel borovce. Resno so se odzvali šele na drugi poziv, toda takrat je bilo že prepozno. Požar je tedaj zajel že tako velik obseg, da je bila potrebna intervencija večjega števila ljudi. V okolici Ilirske Bistrice, zlasti na severnem delu, je iz prejšnjih pašnikov in goličav nastalo več sto ha mladega borovega gozda. Precej teh površin je bilo pogozdenih, več hektarov pašnikov in košenic pa se je samo zaraslo, ker niso kmetje kosili trave. Nepokošenih površin je vsako leto več, zato pa je nevarnost za požare toliko večja. Dosedanje ugotovitve kažejo, da nastane večina požarov zaradi malomarnosti in premajhne pozornosti ljudi, ki so v tem času na delu. Požar na Milanji se je razširil v gozd s pašnika. Storilec bo za dejanje odgovarjal, toda vprašanje je, ali bo lahko škodo tudi povrnil. Da ne bi več prišlo do požarov, morajo kmetovalci zlasti posvetiti vso pozornost sežiganju trave, ko čistijo travnike. – Nadaljuje se gradnja lovskega doma nad Koritnicami, ki se je začela že leta 1965. Dom je bil poleti dograjen in odprt. – Modernizacija telefonije z uvajanjem avtomatskih central bo tudi pri nas omogočila uporabnikom telefona prehod iz ročnega preklapljanja na poštah k avtomatskemu izbiranju naročniških številk kar od doma. - V Kilovčah so na občinski praznik, 4. junija, odkrili spomenik žrtvam fašističnega nasilja  in požiga vasi na Bistriškem leta 1942. - 4. julija pa je bila na Jurščah ob dnevu borca velika proslava. Na novem pokopališču pred vasjo so odkrili spomenik padlim borcem. - Planinsko društvo Ilirska Bistrica je na občnem zboru sredi julija ob svoji 60-letnici sklenilo postaviti na Sviščakih 300 metrov dolgo smučarsko vlečnico. – Konec leta se je pričela priprava za novo šolo v Knežaku po tipskem načrtu, po katerem je bilo zgrajenih že več šol v Sloveniji. Izbrana je bila lokacija zahodno od ceste iz Knežaka proti Baču in začel se je postopek odkupa zasebnih zemljišč. Če bo občina sredstva zagotovila (tudi v obliki kredita), se bo gradnja začela že spomladi. V stavbi bo 8 učilnic, 2 risalnici, učilnica za tehnični pouk, kuhinja, jedilnica, 3 kabineti, konferenčna soba in drugi prostori, ki sodijo v tak objekt. V novo šoli bodo hodili otroci iz bližnjih vasi.
  • LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  …ker so se mu med vračanjem na zemljo po izskočitvi iz plovila in pred pristankom zapletle vrvi na padalu. Konec maja je v požaru v bruseljski veleblagovnici zgorelo 357 ljudi. Zaradi napetosti v zvezi s plovbo po Akabskem zalivu so junija Izraelci napadli Egipčane in jih hitro premagali ter tako razširili svoje meje (šestdnevna vojna). Sueški prekop je zaradi vojnega razdejanja ostal več let zaprt. Jugoslavija je arabskim državam pomagala s humanitarnimi pošiljkami blaga. 14. julija je v Ljubljani umrl pesnik Alojz Gradnik. V ZDA je prišlo do rasnih nemirov med belim in črnim prebivalstvom, v spopadih je več ljudi umrlo. Konec avgusta je v Ljubljano prispel ameriški zdravnik, slavni srčni kirurg dr. DeBakey, ki je z domačimi kolegi opravil nekaj srčnih operacij. V Zahodni Nemčiji je začela delovati barvna televizija, poskusno pa tudi v Parizu in Moskvi. V bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani je umrl 12. septembra pisatelj Vladimir Bartolj. V valovih razburkanega Indijskega oceana je požar zajel jugoslovansko ladjo Trebinje, 40 mornarjev se je rešilo v čolnih na neko drugo ladjo. Konec septembra pa je v trčenju avtobusa v avtodvigalo pri Zagrebu umrlo 15 angleških študentov. 9. oktobra je v spopadih z bolivijskimi vladnimi silami umrl znani kubanski revolucionar Che Guevara.  Pravoslavni patriarh Atenagora je obiskal v Vatikanu papeža  Pavla VI. V novembru so v Moskvi praznovali  50-letnico oktobrske revolucije; sovjetski predsednik Leonid Brežnjev je ob tej priložnosti dejal, da socializem ne zmaguje s silo, ampak je plod notranjega razvoja. Vojaška kriza na Cipru: merjenje moči med Grčijo in Turčijo je minilo brez spopadov. 15. oktobra je v koprsko pristanišče pripeljal prvi vlak po novi progi od Prešnice do Kopra – tako je Slovenija tudi po železnici povezana z morjem; z vlakom se je decembra v Koper peljal predsednik Tito; v Zidani Most pa je pripeljal prvi električni vlak iz Ljubljane. Skupina južnoafriških kirurgov je opravila prvo operacijo presaditve srca nekemu 54-letniku, ki pa je kmalu umrl; z drugim posegom pa so ledvici nekega ponesrečenca presadili v dva pacienta. Vreme: prvi sneg je pobelil  gorenjske gore 11. septembra. V začetku decembra je močno zasnežilo ceste po vsej Sloveniji.

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  Slovensko romanje v Rim je bilo v aprilu 1967, v maju pa h Gospe Sveti. Na obe se je odzvalo veliko romarjev. V slovesni avdienci jih je sprejel papež Pavel VI. Namen obeh romanj je bil trojen: pred 1900 leti sta v Rimu dala življenje za Kristusa prvaka apostolov Peter in Pavel. V Rimu so naši romarji počastili njun grob in se zahvalili za dar vere, ki smo jo prejeli po oznanjevanju apostolov. Drugi pomembni jubilej je bila proslava 1200 letnice, odkar je prva slovenska kneževina Slovencev sprejela krst; in še tretji jubilej v hvaležen spomin, kako so prebivalci Rima pred 1100 leti prve v Rimu posvečene duhovnike iz vrst Metodovih učencev počastili v staroslovenskem jeziku. - Papež Pavel VI. je ob 50-letnici Marijinih prikazovanj poromal 13. maja v Fatimo na Portugalskem. Namen je  molitev in pokora za mir v Cerkvi in na svetu. Portugalsko kritizirajo tudi mnogi znotraj Cerkve zaradi njenega odnosa do kolonij.  Druga papeževa pot je bila v Istanbul, Carigrad. Po 710 letih se je papež srečal s tamkajšnjim pravoslavnim patriar-hom Atenagorom. »Potrebno je sejati misli ljubezni in miru, v upanju, da bodo nekoč obrodile sad«, je rekel papež. - Grozljiva vojna v Vietnamu se tudi letos nadaljuje. Januarja je v prometni nesreči pri Sremski Mitrovici umrl podpredsednik jugoslovanske vlade Boris Kraigher.  Zaradi previsoke hitrosti se je zaletel v topol ob avtocesti, v avtu je bil skupaj s sinovoma Janezom in Markom, le mlajši sin Marko je nesrečo preživel.  V začetku leta je za nekaj časa velik sneg zaustavil ves promet v državi in nekatere kraje odrezal od sveta. Drugod po Evropi je zaradi mraza umrlo kar nekaj ljudi. Koncem januarja se je v Ljubljani začelo svetovno prvenstvo v umetnem drsanju. Svet učenjakov na Inštitutu Jožef Stefan je začel proučevati možnost graditve jedrske elektrarne v Sloveniji. Sredi marca so v Zagrebu visokošolski učitelji zahtevali večjo prisotnost hrvaškega jezika v javnosti, kar je povzročilo proti njim politično gonjo po vsej Jugoslaviji. Konec marca je na Angleškem izredno močna oseka odkrila blizu obale prazgodovinske grobove, saj se je voda ponekod od obale odmaknila do 10 km. 19.4. letos je umrl odvetnik in politik, zahodnonemški kancler med letoma 1949 in 1963, Konrad Adenauer, pomemben utemeljitelj nove Evrope. V Grčiji so z državnim udarom prišli na oblast generali, v državi so začeli preganjati in zapirati levičarske nasprotnike. Konec aprila je ob zaključku vesoljskega poleta tragično preminil sovjetski vesoljec Vladimir Komarov…

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  … libera in pokrop grobov; ob desetih v Šembijah – molitve in pokrop grobov na pokopališču. Spoved pred prvim petkom. – 8. december, Brezmadežna:  zvečer prej spoved za otroke in druge ob petih in pol, nič posta; na praznik maša ob sedmih in desetih, popoldne ob treh pete litanije Matere Božje, nato nauk za žene in dekleta skupaj, pol šestih večerna sv. maša;  praznično še v soboto 9. decembra, maše ob pol sedmih, devetih in petih, spovedovanje za starejše, kdor želi tudi na domu, po maši ob petih govor za može in fante in spoved. 10. December, 2. adventna nedelja: zorna maša ob sedmih in potem ob desetih, popoldne ob treh sv. maša, sklepna pridiga, papežev blagoslov, zahvalna pesem, film. Božič je v ponedeljek: zvečer prej spovedovanje do sedmih, ob enajstih molitve, opolnoči peta sveta maša, tudi ob desetih; od pol dveh do pol treh molitvena ura deklet, pete litanije z blagoslovom, ob petih večerna maša. Na sv. Štefana zjutraj nič, ob desetih maša, od pol dveh do pol treh  molitvena ura tretjega red in nauk za tretji red, vesoljna odveza in litanije z blagoslovom, večerna maša ob petih. – Prva nedelja v mesecu za može in fante (spoved zanje in sveto obhajilo); odpade pa v poletnih mesecih, je pa posebej zanje spoved v adventu in postu, pred prazniki, prvimi petki in kvatrami. Občasno je v nedeljah popoldne nauk za vse. Redno prihaja tednik Družina in knjige mohorjevke. V tem letu je bila 11. junija zlata maša v Zagorju (praznoval je tamkajšnji župnik g. Morel). V oznanilih za 9. julij  je župnik opozoril, da se je  izgubila železna štanga. Ob koncu leta pa je  objavil prosta mesta v klopeh  in sicer 13 na ženski strani in 9 na moški; opozorilo za kor in orgle (verjetno napoved obnove), za romanje in za miloščino. - V letu 1967 je bilo krščenih 29 otrok (leta 1867 pa 84), umrlih 27 (najstarejši 93, povprečna  starost umrlih 71), porok je bilo 13; obhajil je bilo v Knežaku 15.111, na Baču 507, v Koritnicah 541, v Šembijah 435, na Jurščah 1111 - skupaj 17.705. – Po svetu: Na veliko noč 26. 3. je papež Pavel VI. izdal okrožnico »O delu za razvoj narodov«, ki je našla silen odmev v svetu. Večinoma so jo »vsi ljudje dobre volje«, katerim je namenjena, sprejeli z odobra-vanjem, pa naj gre za »levo« ali bolj »desno« usmerjene, kar zadeva njihovo svetovnonazorsko , politično ali gospodarsko orientacijo. Poleg odobravanja in dobronamernih pripomb ni manjkalo zlonamerne kritike in povsem odklonilnih stališč, kar je dokaz, da sloni okrožnica na trdnih temeljih in pogledih.

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  … ob pol šestih  spoved, ob šestih se izpostavi Najsvetejše, litanije Srca Jezusovega, pridiga, sveta maša, vsake po ure sv. obhajilo, ob desetih slovesna sv. maša, od poldne do enih pri češčenju otroci, ob treh pete litanije Matere Božje, šmarnice, ob pol štirih pridiga, sv. maša, zahvalna pesem, blagoslov. Praznik Svetega Rešnjega Telesa v četrtek 25. maja: procesija v nedeljo kot po navadi - štiri postaje in nazadnje blagoslov v cerkvi. Prosim red! Bolniki naj na binkošti darujejo svoje trpljenje za svete namene; ofer ta dan za cerkvene potrebe. Prvo obhajilo v nedeljo 9. julija: zvečer prej bo za spoved duhovnik od drugod; otroci ob 6.30 zjutraj  kmalu v župnišču, ob sedmih maša za župnijo, skupno obhajilo otrok, mož in fantov; popoldne od dveh do treh molitvena ura, prvoobhajanci naj bodo ob ¾ na tri v župnišču; prav je, da vsi prvoobhajanci pridejo celi teden k sv. maši in od nedelje dalje 6 nedelj v čast sv. Alojziju. V torek, 15. avgusta, zapovedan praznik Matere Božje Vnebovzete (Veliki Šmaren) patrone naše fare;  maše ob sedmih, ob desetih peta, od dveh do treh molitev za dekleta, ob treh pete litanije Matere Božje, blagoslov; ob po sedmih zvečer maša. V nedeljo po prazniku ofer za cerkvene pevce. - Župnik odsoten od 20. avgusta celi teden; dežuren gospod iz Bistrice. - Romanje h Gospe Sveti (verjetno) v soboto 2. septembra. - Mali Šmaren: maše ob sedmih in desetih, molitvena ura tretjega reda popoldne  od dveh do treh, nato pete litanije Matere Božje in blagoslov: - Ponedeljek, 30. oktobra, sv. Jeronim: tukaj ob pol sedmih sv. obhajilo, tam maša ob devetih; v nedeljo tukaj maša ob sedmih, tam ob desetih v čast sv. Jeromnu. - Objavljen je urnik verouka: v torek prvi, četrti in sedmi razred, v sredo drugi, tretji, peti in osmi razred; šesti v četrtek in na Jurščah, v petek v Koritnicah in v soboto v Šembijah. - 22. oktober: misijonska nedelja. - Vsi sveti: maša ob sedmih in desetih; popoldne ob dveh litanije vseh svetnikov, blagoslov, pridiga, libera (pete molitve za rajne po prvih besedah psalma »Libera me…«), procesija na pokopališče. Red! Libera v cerkvi in pri križu – pokropitev grobov – mimohod. Kdor želi še posebej, naj počaka;  miloščine se odda pred cerkvijo; v klonici ne prižigajte sveč; po Zdravi Mariji v cerkvi vsi trije deli rožnega venca, spovedovanje; popoln odpustek samo 1x. – V četrtek Vseh vernih  duš dan: pol sedmih sv. maša, obhajilo vsake pol ure, ob osmih pri sv. Barbari vilje (daljša molitev za rajne, vzeta iz brevirja t.j. molitvenega bogoslužja) in sv. maša za vse, ki tam počivajo…

LETO 1967 po Oznanilni knjigi in drugih virih:  V postnem času je bil križev pot v nedeljah popoldne, običajno po molitveni uri, h kateri so bili povabljeni izmenično otroci, dekleta ali tretji red; v petkih v mesecu marcu maša pri Jeromnu ob devetih dopoldne, obhajilo pa v Knežaku ob sedmih. Na isti dan  Cvetna nedelja in praznik sv. Jožefa. Za obhajanje svetega tridnevja je župnik dal natančna navodila:  »V četrtek spomin ustanovitve sv. Rešnjega Telesa; sveta maša ob sedmih, ob štirih spovedovanje, tešče eno uro prej za skupno obhajilo med mašo; izven maše obhajilo ta dan samo nevarno bolnim; med glorijo zazvonijo zvonovi, ki utihnejo do sobote zvečer; po končani maši se prenese Sv. Rešnje Telo v božji grob; ura molitve za Bač, nato Knežak. Veliki petek: strogi post, celodnevno češčenje razen med obredi: ob devetih rožni venec in litanije, izpostavi se Najsvetejše; od poldne do enih otroci; ob treh branje pasijona in odkrivanje križa; sv. obhajilo duhovnika in vernikov; ob sedmih zvečer križev pot, pridiga in litanije Srca Jezusovega. V soboto ob pol sedmih blagoslov ognja; priporočen je post;  blagoslov jedil ob dveh v Šembijah, ob treh v Koritnicah, ob štirih v Knežaku. Ob sedmih  zvečer blagoslov ognja, velikonočne sveče, krstne vode, obnova krstne obljube, sveta maša;  med glorijo zazvone zvonovi cele fare, okrog osme ure. Velikonočni praznik: ob pol šestih  molitve, ob šestih procesija vstajenja po Knežaku, sveta maša za župnijo; možje, dekleta! Ob desetih peta maša; popoldne od pol dveh do pol treh molitvena ura deklet, ob pol treh pete litanije Matere Božje z dvema blagoslovoma. Velikonočni ponedeljek je nezapovedan praznik, maša ob sedmih in ob desetih. 1. maja je tudi praznik sv. Jožefa delavca, delavski praznik, zaobljubljen dan in začetek šmarnic: ob pol sedmih sv. maša,  ob osmih slovesna zaobljubljena procesija v Koritnice, tam pridiga in sv. maša; popoldne od štirih do petih  molitvena ura tretjega reda, ob petih začetek majniške pobožnosti in pete litanije Matere Božje in blagoslov. V torek ob sedmih sv. obhajilo za tiste, ki ne gredo k procesiji; procesija na Bač in tam sv. maša; v sredo ob sedmih procesija do sv. Barbare in nazaj, nato sv. maša. V četrtek zap. praznik Vnebohod – križev četrtek, maša ob sedmih in desetih, od dveh do treh  molitvena ura tretjega reda, ob treh šmarnice in pete lita Matere Božje in blagoslov, ob sedmih večerna sv. maša, po večernicah spoved pred prvim petkom, šmarnice ob pol osmih;  prvi petek in prva sobota v mesecu; god sv. Pija V.; v soboto 1. sobota v mesecu:  ob pol 7 rožni venec.  Celodnevno češčenje Svetega Rešnjega Telesa  v soboto, 13. maja:

IZ ŽUPNIJSKEGA ARHIVA, zvezek Marijin vrtec , rokopis - nadaljevanje: G. Fran Urbančič – Mate je daroval ograjo za jaslice, mizar Černetič je zastonj ograjo pritrdil in daroval ves les, kar ga je bilo še treba za jaslice. Tako so za tristoletnico prvih jaslic »Otroci Marijinega vrtca ljubemu Jezusu« pripravili novo veselje s svojim darom. Če je to kaj pomagalo k ublaženju src. Kar se je nabralo v škrabico pred jaslicami, se je porabilo v odkup 2 zamorčkov. Jožef, Marija (cfr. podobico). Na božični praznik so imeli otroci nekoliko bolj slovesen shod pred jaslicami. Otrokom se je veselje kar bralo iz obraza. Zapeli so tudi par pesmi pred Jezusom. Ne prej, ne pozneje kdaj jim ni šla pesem tako od srca in tudi prav čedno so zapeli navzlic temu, da so peli vsi otroci. Je pač srce govorilo. Te praznike so kar v gručah hodili ljudje gledat jaslice. Očetje so nosili svoje male v cerkev in jim kazali jaslice. Nekemu takemu otroku  se je Jezus smilil, ker je »streha tako slaba«. Pa tudi pri odraslih niso ostale jaslice brez vpliva. Prišla je med drugimi tudi neka Bačanka in prinesla 20 lir, da bi tudi ona imela nekaj deleža pri jaslicah. – Dne 23.8.23 so se otroci na paši igrali z granatami, ki so jih nerazstreljene popustili ital. vojaki. Pri tej priliki se je razletela granata in raztrgala Franca Fatur iz Bača 22, ki je bil sprejet 8.9. v Marijin vrtec. – 1924 – 28. aprila je bil na Juršičah blagoslov novih oltarjev, kora in križa sredi vasi. Vrtec se je udeležil te slovesnosti s svetinjami. Popoldne pa je bil na Juršičah slovesen sprejem v Marijin vrtec. Sprejetih je bilo –dečkov in 16 deklic. Zaradi prevelike daljave imajo ti otroci svoje shode doma. S kneškim vrtcem se družijo le, kadar je kaka večja slovesnost n. pr. Na praznik sv. R. T. in ob drugih podobnih prilikah. Dne 8. Sept. je bil drugi sprejem. Sprejetih je bilo 13 dečkov in 12 deklic. Kar se tiče obiska pri shodih, so otroci redni, zlasti iz Knežaka in Bača. Ob slabem vremenu in mrazu udeležba ni dosti manjša, le paša jih nekatere ovira. Otroci Mar. vrtca so vzeli v svoje roke tudi petje pri blagoslovu ob sobota zvečer. Za majnik so v Koritnicah začeli otroci Mar vrtca s šmarnicami. To je privabilo tudi odrasle, tako da so zlasti ob nedeljah prišli v cerkev tudi tisti, ki sicer nimajo te navade. Za naprej imajo vsako nedeljo popoldne večernico doma, ker v Knežak itak nihče ne pride k večernicam.  7.7.1924 je umrl kandidat M. vrtca Mihael Tomšič – Zajcev iz Knežaka 138. Otroci so se udeležili pogreba in par dni kasneje so prinesli otroci – iz lastnega nagiba – za eno sv. mašo za rajnega Mihca. (konec zapiskov. Priloge: seznama sprejema v vrtec in udeležbe dečkov in deklic  na shodih za leti 1923 in 1924; podobica s Pravili Marijinega vrtca in zgoraj omenjena podobica o odkupu 2 zamorčkov).

IZ ŽUPNIJSKEGA ARHIVA, zvezek Marijin vrtec v Knežaku, rokopis /nadaljevanje/: Nekoliko sem počakal, potem smo pa molili češčenasimarije. Nato sem jih opozoril na sledeče: 1. Kako naj pozdravljajo na cesti; 2. Vedenje okoli cerkve in v cerkvi, poklekovanje, molitve na glas; 3. Opomin na pogosto spoved in sv. obhajilo; 4. Jim naznanil skupno sv. spoved in obhajilo za mali šmaren; 5. Obenem sem jim obljubil dobrih knjig, ki na bi jih brali in zglede posnemali. Shod se je zaklenil z očenašem in češčenomarijo. Otroci so radi poslušali, toda vladala je nekoliko zmeda, ker niso prišle vse o pravem času. Spoznal sem tudi, da se je treba prej dobro pripraviti, imeti primerne časopise in knjige zase in otroke za sposojanje. Zato sem pisal takoj g. špiritualu Stroju, da nasvetuje potrebne. 3.9.16. Bil je shod dečkov. Izmed 32 jih je prišlo samo 10. Paša je gotovo eden vzrokov, pa morajo biti še drugi za tako pičlo udeležbo. Spored je bil isti kot pri shodu deklic, le da sem tu prebral najprej tudi imena. Skupno sv. obhajilo se je preložilo na nedeljo po malem šmarnu, ker ima Mar. družba ta dan svoje skupno obhajilo. Opozoril sem dečke tudi na to, da morajo imeti ob skupnih nastopih svetinje! 24. sept. 1916. Shod deklic: 1. Skupna molitev vere, upanja, ljubezni; 2. Obnašanje v cerkvi (ne sedeti z hrbtom proti oltarju); 3. Mala Lenčica (o posnemanju: prenašanje trpljenja in prejetje sv. obhajila; 4. Branje imen, za kontrolo. – Vrtec od l 1923 naprej. Starejši otroci so se še z veseljem spominjali na Mar. vrtec in so pripovedovali piscu naslednjih vrstic, kako lepo je bilo takrat pri shodih, kaj so delali, kako peli etc. Dne 23. aprila (1923) pa kar prideta v župnišče dva dečka iz Bača, da se želita vpisati v »vrtec«. To je bil nov začetek. Začeli so se priglašati še drugi in po nekaterih uvodnih govorih je bil prvi sprejem na Mali Šmaren 8.9.1923. Pri slovesnem shodu (med večernico) je g. župnik sprejel 31 dečkov (Knežak 17, Bač 11, Koritnice 3) in 73 deklic (Knežak 32, Bač 35, koritnice 6). Med shodom in pri slovesnih litanijah so peli otroci sami. Slovesno razpoloženje pri otrocih sta še povečala univerzitetni profesor g. Snoj in trnovski kaplan g. Gorše, ki sta prišla v Knežak. – Kmalu nato so začeli otroci zbirati za božično darilce Jezusu – za jaslice. Pri zbiranju so bili mnogi res požrtvovalni. Nekateri zlasti tisti, ki so več nabrali, so nabirali res iz svojega. Kadar so dobili v nedeljo kak »sold« za sadje etc., so ga prinesli v župnišče za jaslice. Ker je li 600 za otroke malodane nedosegljiva vsota, je bilo treba najti še druge vire, če nismo hoteli odraslih prositi pomoči. Vsako tujo pomoč je namreč »Vrtec« odklonil. Zanimiv je bil ta slučaj: Neka petletna deklica je prinesla 20 stotink za jaslice. Bilo je pa takrat par vrtčarjev navzočih. »Gospod, ta nima nič pravice dajati, še ni v Mar. vrtcu,« so rekli. Vire smo kmalu našli. Otroci so se lotili snaženja v cerkvah. V župni cerkvi so osnažili »koko« (lestenec) in uro v Koritnicah in tako je kapalo ter se počasi nabralo toliko, da je o Božiču le še malo manjkalo, do cele vsote. Jaslice so dospele v decembru. Član vrtca Stanko Urbančič – Matetov, jih je šel s konjem iskat v St. Peter.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): O občinskih volitvah leta 1905: … ugleda pred njo stoječega J. Š. ter ga začne psovati z najljutejšimi psovkami ter preklinjati Boga in krst njegov. J. Š. pristopi k njemu ter ga pozove, naj ne kolne Boga in krsta, če je krščanski mož. J. Č. zamahne proti njemu, a Š. ga sune od sebe in zbeži v hišo. Nato prileti vsa druhal nazaj, na čelu ji trgovec in posestnik U., ter navali na hišo s klicem: »Ura!«. Župan stopi na prag in pomirjuje. Oni kriče: »Doli z njim, ubite ga!« Župana potegnejo  s praga, trgajo ga, tolčejo po njem. F. U. vdre v hišo, tolče okrog sebe, rani ženo A. Š., sune županovega sina v neki sod, zgrabi Š. za vrat in ga tira ven med razlučeno drhal, da ga ubijejo. Š. rešijo drugi, potegnejo še župana v hišo in zapahnejo vrata. Bolna županova žena prihiti doli in se onesvesti. Otroci jočejo, možje letajo prestrašeni in zmešani po hiši. Kamenje se vsuje skozi okna, zadene več ljudi. Drhal razbija po vratih s pestmi, kolmi, skalami. Vrata se šibijo, hiša se stresa; rjovenje, kletvina… prednik Marijine družbe udari po oknu s kamnom, udari drugič, tretjič, prereže si ob ubiti šipi žile na roki, kri se mu ulije in s krvavo roko bije še dalje po oknih in vratih. (Peljali so ga nato k zdravniku in potem v bolnišnico v Ljubljano). Na skrivaj uide županov hlapec iz hiše in hiti po orožnike v Zagorje. Ti prihite, razpode tolovaje in rešijo uboge stanovalce gotove smrti. – Pero seveda ni vstanu opisati vsega dogodka tako, kakor se je vršil. Le toliko lahko rečemo, da je bil položaj tako grozen, da znabiti niti v turških bojih ni bilo groznejšega. Fanatizovane ženske so hrabrile svoje može in rjovele: »Ven s prasci in ubijte jih!« itd. Gorje, ako bi se posrečilo razbojnikom podreti vrata in dreti v hišo. Popolnoma smo bili prepričani, da bo vse mrtvo, možje žene in nedolžni otroci. /konec/ IZ ŽUPNIJSKEGA ARHIVA, zvezek Marijin vrtec v Knežaku, rokopis: Uvod. Marijin vrtec v Knežaku je ustanovil 12. aprila 1912 g. kaplan M.  Perčič. Imena njegovega sicer nisem dobil nikjer podpisanega, vendar se razvidi iz gornjega datuma. Kako je prišlo do ustanovitve, ni obširneje nikjer nič omenjenega. Tudi ni bilo nič slovesnega sprejema. V cerkvi je imel g. ustanovnik nagovor za otroke, jim razdelil podobice in svetinjice M. B. Kako so se vršili shodi, ni bilo nikjer nobenega zapisnika. Vršili so se pač pri sv. Barbari (kapelica na pokopališču), pa ne vem še v kakem gotovem redu. G. ustanovnik je naučil otroke moliti drugo uro češčenja J. Kr. v presvetem R. T. in to molitveno uro so imeli prvikrat 23. junija in sklenilo se je, da se bo molila vsak mesec. Zapisnik, ki sem ga dobil v roke, je imel še pripis g. Jan. Dežmana, naslednika kaplana, da so se shodi  1914 vršili do meseca avgusta redno. Razen tega je bilo sestavljenih tudi več imenikov dečkov in deklic, članov Mar. vrtca. Toliko je obsegal ves zapisnik dolgih 4 let, dokler nisem prišle jaz sem. Ravno radi popolnega pomanjkljivega zapisnika sem ga začel pisati znova, da ne bo mojim naslednikom tako mučno, kot je bilo meni, ko nisem vedel ne kod ne kam. Avgusta 1916, Karl Žužek. Zapis: 20.8.1916. Pri maši sem oznanil shod dekliškega Mar. vrtca pri sv. Barbari ob 2h. Ko sem bil točno ob uri tam, je bilo zbranih še zelo malo otrok.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): O občinskih volitvah leta 1905: … Ni bil priljubljen, ljudstvo ni verovalo v njegovo zmožnost in sposobnost. Farji so torej začeli na drug način. Agitirati so začeli z g. J. Č., ki je bil vedno trden steber naše stranke in spoštovan daleč naokoli. To je naše ljudstvo nekoliko zbegalo. Popje so si zadovoljno mencali roke. Agitacija se je podvojila. Začeli so pri ženah, pri dekletih. Žene so jokale okrog mož, matere so jim pomagale. S povzdignjenimi rokami so rotile može, sinove, naj ne zapišejo hudiču svojih duš. V družinah so se pojavili razpori, burni prizori. Marijine hčere, tretjerednice so prirejale devetdnev-nice za srečno zmago presvete katoliške cerkve. Po ulicah se je slišalo psovanje »brezverskih liberalcev«. Nekateri možje so začeli omagovati, uklanjati se. Agitacija čimdalje ljutejša. Od hiše do hiše, od vrat do vrat sta hodila farja; če se ju je  vrglo pri vratih ven, zlezla sta skozi okno noter. Nista odjenjala, po dve tri, štiri ure sta obdelovala posamezne trdovratne volilce. Možje so bežali iz hiš, ko so videli prihajati farja. Niso se jih mogli odkrižati. Lazila sta za njimi, klatila se po cele noči po vaseh okoli, ustavljala  ljudi po potih, na cestah – povsod. Za bolnike, ki so željno pričakovali poslednjega tolažila, ju ni bilo doma, nista imela časa. Iskali so jih po vaseh okoli. Tudi cerkovnika ni bilo dobiti doma. Lovil je duše za volitve, njegovo službo pa je opravljala hči. – Ob tej strahoviti gonji so postajali ljudje nervozni. Slišati je bilo že grožnje, kletvine. V nekaterih gostilnah je bila stalna pijača, kamor so omahljive volilce vlačili po sili, jih napajali, pregovarjali, grozili, lagali… In vendar navzlic vsemu temu je ostala velika večina mož trdnih, niso se dali premotiti, omajati. Vedeli so, da ne gre za vero, nego za bero; da namerava farška stranka vzeti kmetu našo občino ter jo zasužnjiti sebi ter jo izkoriščati v svoje sebične namene… Dne 2. t. m. je bila napovedana volitev enega odbornika za podobčino Knežak. C. kr. Okrajno glavarstvo pa je volitev sistiralo zaradi formalne napake in vsled pritožbe župnikove, ter je dotični odlok došel istega dne popoldne. Kaplan, župnik, cerkovnik in organist ter drugi pomagači pa so letali po vasi, bobnali ljudi skupaj ter jih tirali zlepa in zgrda v gostilno, kjer je bilo zbirališče in pijača. Nato so primarširali z župnikom na čelu in kaplanom odzadaj pred županovo hišo. Ta jim naznani, da je volitev prepovedana in jim razloži vzroke. Župnik, kaplan in trgovec U. strastno ugovarjajo. Končno se vzdigne cela armada in odkoraka z župnikom in kaplanom vred nazaj v gostilno, grozeč z besedami: »Na svidenje!«. V gostilni se je potem pilo na smrt, kolikor je kdo hotel. Kaj se je tam govorilo in skovalo, bo gotovo pokazala preiskava. – ob 4. uri popoldne se zasliši naenkrat po cesti doli grozovito vpitje in živalsko rjovenje. Kakih 40 mož prikolovrati doli po cesti, divjih grozečih pogledov. Grozeče dvigajo pesti, iz splošnega rjovenja pa je bilo razločiti le klice: »Liberalce ubit!«, »Cigani!« »Prasci!« »Lumpje!« itd. Ta tolpa je šla dalje mimo županove hiše s pestmi grozeč in preklinjajoč, da je bilo groza. Za njimi prirjove J. Č., prišedši do županove hiše, …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): O občinskih volitvah leta 1905: … s katero zaradi vsake malenkosti postopa proti svobodomiselnim dijakom. 2. Tolovajstvo v Knežaku. Priobčili smo natančno in do pičice popolnoma resnično poročilo o nečuvenem klerikalnem tolovajstvu v Knežaku in zdaj ve vsa slovenska javnost, kakih razbojniških sredstev se poslužuje duhovniška stranka, kadar ne more s poštenimi sredstvi zmagati. Volitev v Knežaku je bila vsled župnikove pritožbe sistirana. Napredna stranka je že zmagala v nekaterih podobčinah. A da ne bi zmagala tudi v Knežaku, zato je župnik najprej izposloval sistiranje volitve, potem pa je klerikalna armada vprizorila tolovajski naskok na županovo hišo, misle, da si s takim terorizmom zagotovi vsaj v Knežaku zmago. Duhovska stranka je najprej nastopila po razbojniško,  zdaj, ko je delo storjeno, ko je dosegla zaželjeno razburjenje vseh  strasti, sedaj pa seveda poskuša ogniti se kazenskim posledicam. »Slovenec« taji in prevrača dejstva tako, da morajo njegovi backi misliti, da zasluži pravzaprav župan vešala. Vse, kar je »Slovenec pisal, je najpredrznejše, uprav satansko hudobno zavijanje resnice. Ne dvomimo, da če bo treba, se dobi nekaj prijateljev in prijateljic prečastite duhovščine, ki bodo v največji potrebi celo po krivem prisegle. Saj smo doživeli že slučaje, da so duhovniki naučili ljudi, kako naj po krivem pričajo. A resnica pride vendar na dan! In tedaj bomo govorili dalje in tedaj se izkaže v celi svoji nagoti banditstvo kranjske duhovske stranke. 3. - Tolovajstvo v Knežaku. Iz Knežaka, 5. marca. Česar si človek ne bi mislil nikdar, to se je zgodilo. Naše drugače tako dobro in mirno ljudstvo se je dalo zavesti od brezvestnih sleparjev do ekscesov, ki jih moramo odločno obsojati, a tudi obžalovati. V Knežaku nismo dozdaj skoraj poznali pri volitvah »liberalcev« in »klerikalcev«. Šele od kar je bil sem poslan kaplan Andrej Magajna, je ustvaril to razliko, da je mogel uspešno »delovati« za sveto preganjano vero. Dotlej še precej tolerantni župnik Pehani se je prelevil pod vplivom tega človeka v bojevitega petelina, ter dela vso čast tvrdki Šušteršič & Bonaventura. Najprej se je ustanovila »Marijina družba«, v kateri se mladina hujska zoper vse, kar ni farškega. Nato so napravili posojilnico, v katero se lovijo kmetje v mreže, ki si jih, žal, sami nastavljajo. Ko so se v teh dveh pozicijah nekoliko utrdili, začeli so širiti »Domoljuba« in posojati »Slovenca«, prijavljali so v teh cunjah iz trte izvite sramotilne dopise o županu gospodu Č. in njegovi družini s krščansko željo, da ga pri ljudstvu pripravijo ob oni vpliv in spoštovanje, ki ga je vedno užival in ki je bil tudi glavna zapreka njihovemu nadaljnjemu prodiranju. Bližale so se občinske volitve in pričela se je strahovita gonja. Kakor psa sta letela oba popa po vaseh okoli, nagovarjala, grozila, hujskala. Naletela sta na odpor; nista tega pričakovala. Ljudstvo ni moglo in ni hotelo na njih povelje obsoditi mož, ki so jim bili dotlej vedno pomočniki in dobri svetovalci v vsaki sili, v vsakem slučaju. Ponujanega novega kandidata za županski stol, ki ga je postavil kaplan, ljudstvo ni maralo.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge): –Odrezek iz  časopisa (verjetno iz Ameriškega Slovenca 1938): Prošnja na rojake. Strabane, Pa. Prošnja. V Knežaku pri Ilirski Bistrici (sedaj v Italiji) obhajajo letos stoletnico, odkar je tam bila ustanovljena samostojna župnija. V teku sto let se je število družin podvojilo, cerkev pa je ostala enaka že dve stoletji. Zato so sklenili za stoletnico cerkev povečati in zvišati. Domačini so zbrali že nad polovico potrebnega denarja, prosijo pa tem potom posebno svoje rojake in tudi druge za čast Božjo vnete Slovence, za kak velikodušen, čeprav majhen prispevek, ki naj se pošlje g. Antonu Tomšiču iz Strabane, Pa. Box 94. Za vsak dar že naprej: Bog plačaj! Cerkveni odbor v Knežaku, dne 14. svečana 1938. Jan. Kalan, župnik; Fran. Urbančič, odbornik; Fran. Smrdelj, odbornik. - Podpisani sem prejel zgoraj navedeno prošnjo za objavo v ta list. V imenu cerkvenega odbora apeliram na vse cenjene rojake in rojakinje po širnih Združenih državah, ki ste pred odhodom v tujino spadali v faro Knežak in ste bili krščeni v cerkvi Matere božje, katera nas sedaj ob 100 letnici prosi pomoči za povečanje. Stroški so preračunani na 100,000 lir. Kakor ste razbrali, je iz prošnje razvidno, je tam vedno več ljudi, cerkev je pa stara in je postala premajhna. Torej je nekako naša dolžnost, zlasti nas, ki smo iz kneške fare, da tudi mi po svojih močeh nekoliko žrtvujemo in tako pomagamo našim rojakom za njih tako plemenito delo. Vsak najmanjši dar bo tam s hvaležnostjo sprejet in vsa imena darovalcev bodo objavljena v listu. Vsi darovi naj se blagovole poslati na podpisanega. Vse prejete darove, kakor tudi imena darovalcev in darovalk bom poslal na pristojno mesto. V nadi, da se boste cenjeni rojaki in rojakinje odzvali gornji prošnji, vas najlepše pozdravljam. Anton Tomšič, Box 94, Strabane, Pa.  -

O občinskih volitvah leta 1905 je v kroniki zapis, objavljen v Oznanilu št. 24. Priloženi so odrezki iz časopisov (verjetno iz glasila liberalne stranke Slovenski narod), ki opisujejo volitve še z drugega zornega kota: 1. Št. Peter na Krasu. 4. marca. V Knežaku je naskočila nahujskana klerikalna druhal hišo župana Česnika s krikom: »Ubijmo liberalce.« Župan, hoteč druhal pomiriti, je bil dejansko napaden in je jedva rešil življenje. Skozi okno je druhal metala debelo kamnje. Hiša se je stresala vsled silnih udarcev ob vrata. Panika je bila nepopisna. Orožniki so prihiteli na pomoč in razpodili klerikalne tolovaje. Preiskava se je začela. Več pismeno. 2. Tolovajstvo v Knežaku. V Knežaku na Notranjskem se je zgodilo tako hudodelstvo, da kriči glas po zadoščenju. O tem hudodelstvu poroča naš današnji uvodni članek. Opozarjamo na ta slučaj vsa pristojna oblastva, za sedaj pred vsem državno pravdništvo. Naj bo državno pravdništvo prepričano, da bomo njega postopanju v tem slučaju posvečevali največjo pozornost. Nikakor nismo pri volji trpeti, da bi se v tem slučaju tudi tako postopalo, kakor se skoro navadno postopa, kadar so v kako hudodelstvo zapleteni duhovniki. Pričakujemo, da bodo vsa oblastva storila svojo dolžnost, zlasti pa da bo državno pravdništvo vsaj s tisto vnemo …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge) … da razpadejo v razvaline, ako ne pride o pravem času popravilo. Leta 1890 so cerkvico nekoliko prenovil. Leseni oltarček so nadomestili s kamenitim, ob strani cerkvice pa so prizidali žitnico za shrambo raznih darov, ki so jih ljudje prinašali v dobre namene. Take darove so potem spravili v denar, ki se je rabil za razna cerkvena popravila in dobrodelne namene. Oltarček je bil naročen iz Ljubljane, zraven pa tudi marmornata plošča, ki je imela biti vzidana v oltar. Ker pa je bilo na njej neko ime odveč, je tedanji župnik Ant. Ponikvar to ploščo zavrgel. Ostala je v hiši mojega očeta in je mogoče še danes tam, namreč v zgornji sobi pod skrinjo. Kot deček v šolskih letih sem jo večkrat izvlekel in ogledoval, ker so mi ugajale črke. V zadnji vrstici se je bralo »meseca maja 1890, Alojzij Vodnik, kamnosek, Ljubljana.« Ko smo bili še taki mali poredneži, smo se večkrat domenili in hodili ob nedeljah popoldne zvonit in klenkat na hrib k sv. Jeronimu. Pri neki taki priliki smo imeli smolo. Medtem ko našega klenkanja ni bilo ne konca ne kraja, se nam neopazno pojavi za hrbtom vaški mežnar Anton Dovgan. Kdor je mogel, je zbežal, ali katerega je dobil v roke, mu je pošteno nategnil ušesa. - Ko so pred 60 leti in več ljudje iz teh krajev začeli odhajati v daljno obljubljeno deželo in se jim je tam dobro godilo in so dobro zaslužili, je začelo od njih prihajati toliko naročil za sv. maše pri sv. Jeronimu, da jih domači župnik ni mogel sproti opraviti, temveč jih je oddajal v sosednjo faro Zagorje, da je zagorski g. župnik hodil maševat k sv. Jeronimu za srečne Amerikance. - Godovni dan sv. Jeronima se obhaja 30. septembra, prvo nedeljo v oktobru je pas v. maša na hribu pri sv. Jeronimu. Ta dan pridejo ljudje iz vseh okoliških vasi. V mojem času so prihajali tudi taki fantje, ki so imeli za klobukom pisane trakove, da so jim segali do tal, na prsih pa so nosili od svojih ljubljenk pripet šopek dehtečih cvetlic, kakor poje pesem: »Daj mi, dekle, cvetko zalo, da si jo na prsi pripnem, za spomin cvetlico zalo, predno v tuje kraje grem.« Ti fantje so s tem pokazali, da v par dnevih odrinejo k vojakom v Ljubljano, Gorico, Celovec ali Trst, in med takimi je bil nekdaj tudi podpisani. – Leta 1904 so pa cerkvico dva metra podaljšali, prejšnji stolp podrli in sezidali zvonik, ob strani pa prizidali zakristijo, tako da je bil prav lep pogled od blizu in daleč na to belo romarsko cerkvico in njen zvonik. »Cerkvica vrh gore, cerkvica bela,vsak dan pozdravlja te duša vesela!« Ker so pa začeli moji sovrstniki odhajati v daljno obljubljeno deželo, sem se tudi podpisani odpravil za njimi. Da ap ohranimo vsaj enega najljubših spominov na svoj rojstni kraj, smo naše društvo krstili na ime sv. Jeronima po ravnokar opisani cerkvici. Anton Tomšič.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge) Žup. uprav. Jožko Kovačič je zapisal: … iz Knežaka 149. Delo je hitro in lepo napredovalo brez kakšnih koli neprilik in nesreč. Šal in veselja med delom in posebno pri mizi ni manjkalo. Ko je pa delo že proti koncu, se je zgodila velika nesreča. Pri zlatomašni slovesnosti v Trnju, katero je obhajal g. Kovačič Franc, je gospoda župnika med pridigo, ki jo je imel sam, zadela do smrti možganska kap. Upraviteljstvo župnije je začasno prevzel tedanji kneški kaplan. Po slovesnem pogrebu, ki se je izvršil v torek dne 23. 7. 1963 in na katerem je bilo prisotnih 65 duhovnikov, se je delo na zvoniku nadaljevalo in končalo 31. 7. 1963. Srednja dnevnica za enega delavca je znašala okrog tisoč din. Kilogram belega kruha je stal din 100, črnega pa 80. Liter vina je bil 300 (tristo), liter piva 280. Kilogram mesa din 6000. Ena mesečna intencija din 400. Verodostojnost gornjih podatkov potrjuje Jožko Kovačič, žup. upravitelj.   - Odrezek iz Ameriškega Slovenca z dne 26. februarja 1947: Naš poročevalec sobrat Anton Tomsic nam je z današnjim svoji dopisom poslal tudi sličico svoje rojstne vasi Koritnice. Iz tega kraja je prišlo največ ustanoviteljev društva sv. Jeronima št. KSKJ  Strabane, Pa. Na desno se vije cesta po hribu do cerkvice sv. Jeronima, ki je komaj vidna na vrh zadaj, malo desno od sredine. Po tej cerkvici je to odlično društvo dobilo svoje ime. Od kod je društvo sv. Jeronima št. 153 KSKJ dobilo ime. Strabane, Pa. – Pri naši K. S. K. J. je naše društvo edino, ki si je izbralo ime sv. Jeronima. Pravilno se to ime glasi Hieronim, pa med Slovenci je prišla že v navado oblika Jeronim. Ko smo tukaj meseca aprila 1914 ustanavljali društvo, nas je bilo največ iz vasi Koritnice, kjer smo imeli nad vasjo na hribu malo pa lično romarsko cerkvico sv. Jeronima. – Vas Koritnice, kjer je podružna cerkev sv. Antona Puščavnika, ki spada v veliko in lepo faro Knežak, je oddaljena 11 kilometrov južno vzhodno od železniške postaje Št. Peter na Notranjskem. Tam sem preživel vsa svoja mladeniška brezskrbna leta in mi je vse ostalo v nepozabnem spominu. -  Cerkvica sv. Jeronim je stara okrog 450 let. Tako so mi pravili oče, ki so bili 28 let starejšina ali ključar; tako so pravili drugi. Tam kjer stoji cerkvica, je pred kakimi 450 leti neki pastir našel svetinjo sv. Jeronima. Na tistem mestu so tedaj vaščani sezidali malo cerkvico, spredaj klonico z malim stolpom, ki so mu rekli »lajbelc« in kjer sta bila dva prav majhna zvonova, v cerkvici pa je bil lesen oltarček. V vežnih vratih so napravil malo okence brez šipe, 4 palce dolgo in 2 palca visoko. Nekateri so vedeli povedati, da skozi to okence ob 11 uri zvečer pridejo ponoči duhovi v cerkev, ob 1 po polnoči gredo pa ven. Seveda je bila to samo bajka. Okence v vratih je imelo le ta namen, da je kak posamezen romar ali popotnik, ki je prišel med tednom, lahko pred vrati pomolil par očenašev in svoj milodar oddal skozi to okence. Kolikor je meni znano, je pri vsem tem ostalo do leta 1890. Seveda je bilo tudi prej potrebno večkrat kakšno manjše popravilo , ker zob časa polagoma tudi najtrše temelje spodje in uniči, …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE (priloge) … saj je vsak dan po eno uro premolil v cerkvi. Ob odprtem grobu se je v imenu domače duhovščine poslovil g. Franc Kovačič in s toplimi besedami orisal pokojnikov značaj, delo za župnijo in izredno prijateljski odnos do sobratov – duhovnikov. Ljubljanski kanonik  in profesor Jakob Šolar je pa osvetlil pokojnikovo življenjsko  zasidranost v Bogu, iz katerega je črpal globoko vero in moč, hkrati pa tudi izredno vedrost in ljubeznivost, s katero je osvajal srca. – Rajni mons. Janez Kalan se je rodil pred 70 leti v Suhi pri Škofji Loki. Kot duhovnik je služboval vsa leta na Primorskem: nekaj let je bil kaplan v Postojni in Trnovem pri Ilirski Bistrici, nato pa 42 let župnik v Knežaku. Bil je eden od najodličnejših duhovnikov na Slovenskem, duhovnik po Jezusovem srcu. V svojem značaju je združeval možatost z milino in modrostjo. Imel je za vse odprto srce, polno razumevanja za vse probleme, vedno pripravljen pomagati. Njegova gorečnost za župnijo je vedno rastla. O tem priča veličastna župnijska cerkev v Knežaku, ki jo je na novo postavil pred 25 leti in jo vsa naslednja leta dopolnjeval in krasil; enako podružnice. Sad njegovih duhovnih prizadevanj je pa vzorno urejena župnija, katero je versko obnovil in utrdil. V vernih srcih si je postavil najlepši spomenik. Njegova delavnost je prestopila meje njegove župnije. Po vseh pivških župnijah je pomagal kot spovednik, pridigar, misijonar in svetovalec. Silno je ljubil slovenski narod in naš jezik ter ga branil vsa dolga leta italijanske zasedbe in v zadnji vojni – proti vsem sovražnikom. Bil je zelo izobražen, široko razgledan in dovzeten za vse dobro in lepo, zlasti za cerkveno umetnost. Preromal je celo Evropo in bogate izkušnje doma porabil. – Njegovi župljani so svojo ljubezen do rajnega izrazili v molitvah, pevci v globoko občutenih žalostinkah, premnogi s cvetjem in solzami, vsi pa v hvaležnem spoštovanju. Vendar vse to ni dovolj, kot je omenil zadnji govornik ob grobu. V kratkem so že štirje duhovniki odšli s Pivke v večnost po zasluženo plačilo, novih pa ni. Iz naših družin naj izidejo novi duhovniški poklici, ki bodo nadaljevali, kjer so rajni duhovniki prenehali! – Žup. uprav. Jožko Kovačič je zapisal naslednjo Spomenico: Dne 8. VII 1963 se je začelo delo pri obnovi zvonika farne cerkve v Knežaku. Župnik kneške fare je bil tedaj g. Janez Kalan, ki je bil tudi dekan trnovske dekanije in častni kanonik reške škofije. Narediti je bilo treba najprej ogrodje. To delo je izvršil mojster Pečar Narde iz Klane, ki pa pri delu ni mnogo sodeloval zaradi svojega velikega trebuha. Delo sta po večini izvršila dva njegova sinova Lučo in Karlo ter Poklar Franjo. Glavni cimperman je bil Anton Kastelic iz Matulj, ki pa je po rodu iz Dobrepolj pri Il. Bistrici, sovaščan g. kaplana Jožka Kovačiča. Dne 17. 7. 1963 so prišli na delo tudi kleparji, po domače špenglarji, ki so bili Kastavci. Imena teh so sledeča: Zuzzi Anton iz Jušič, Kinkela Milan iz Jordani, Matičič Ivan iz Zameta, Ivanič Romani iz Jordanič in njegov sin Stanko, dvajsetletni fant s pravo kapucinsko brado. – Križ in ostalo železje na vrhu križa oziroma zvonika je popravil ali novo naredil kovač Novak Anton iz …    

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE – nadaljevanje  v gotici napisanega besedila, ki ga je iz nemščine prevedla Mateja Maslo z Bača in dovolila objavo:  O župnišču. Po povzdignjenju okraja Knežak v samostojno župnijo s kaplanom, je bila potreba po gradnji novega župnišča očitna. S pomočjo posebnega delovanja prvega gospoda župnika Ignaca Mallyja,  rojenega v Radohovi vasi, je bil že 30. marca 1841 razpisan nabor pri gradnji novega župnišča potrebnih mojstrskih del. Ta dela so bila ocenjena na sledeč način:  zidarska dela (795 goldinarjev in 38 ½ krajcarjev, tesarska dela (64 in 17 ½), mizar (249 in        34), ključavničar (243 in 10), kovač (129 in 38), lončar (0 in 75), steklar (112 in 24), pleskanje (119 in 24); skupaj 2080 goldinarjev in    16  krajcarjev. To vsoto so morali župljani zbrati, z izjemo 300f, ki so jih po ocenitvi lahko vzeli iz cerkvenega premoženja cerkva v Knežaku in na Baču. Delitev prispevkov se je zgodila tako: vsaka hišna številka je morala brez izjeme, v vaseh Knežak, Bač, Koritnice in Jurišče, plačati 12 guldnov /:dvanajst guldnov:/ v denarju. Poleg tega so morali lastniki goveda nuditi vlečno delo, tisti, ki pa goveda niso imeli v lasti, pa so morali ročno pomagati. Staro kaplanijo so 3. maja 1841 porušili, položili so tudi temeljni kamen za novo župnišče. Poleg prostora, na katerem je stala stara kaplanija, je bil za novo stavbo vzet tudi postranski del pokopališča, kjer je sedaj klet. Pri tem so veliko kosti umrlih izkopali in premestili. V času gradnje je duhovščina živela pri sosedu Sivcu,  gradnja pa je tako hitro napredovala, da so 15. avgusta 1841 na praznik v spodnjem delu stavbe že lahko kuhali in obedovali. Stanovanje je bilo vseljivo šele oktobra 1841, v naslednjem letu pa so odpravili vse morebitne napake.

--------------------------------------------------

V knjigo kronike so dodani časopisni izrezki in pisemske pole z naslednjimi zapisi:  Družina 17 (1963), nekrolog s  fotografijo: »+MSGR. JANEZ KALAN« Prišla je nedelja, 212. Julija, ko  smo hiteli na zlato mašo g. Kovačiča Franca v Trnju na Pivki. Verniki so v prazničnem razpoloženju napolnili prostorno in okusno okrašeno cerkev presv. Trojice. Med številnimi duhovniki je zlatomašnika spremil v cerkev tudi mons. Janez kalan, kanonik, dekan in župnik v Knežaku. Po pozdravni pesmi je gospod Janez stopil na prižnico in s tehtno besedo in globokimi mislimi začel zlatomašni govor o pomenu in vlogi duhovnika v današnjem svetu. Čez kakih 10 minut je prenehal, segel z roko preko čela in se nenadoma zgrudil na prižnici. Množica je zakričala in zajokala. Sobratje so gospodu Janezu zaman skušali pomagati, po prejemu sv. maziljenja, je do zadnje minute zvesti božji služabnik, izdihnil. Težko je v nekaj vrsticah oceniti delo in osebnost tega duhovnika. Na veličastnem pogrebu se je v nemi žalosti zgrnila vsa kneška župnija, 70 duhovnikov ter množica drugih prijateljev in sorodnikov od vseh strani; žalostni pesmi zvonov se je pridružil tudi z odrom obdani zvonik, kot bi žaloval za svojim gospodarjem, ki ni utegnil dokončati popravil. Trije govorniki so nakazali značilnosti rajnega gospoda Janeza. Gospod apost. administrator je poudaril njegovo izredno pobožnost; …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 – … zasuli s pepelom. Prestrašeni ljudje, ki imajo svoje tam, so se pomirili šele v enem mesecu, ko so pisma prišla od tam. Dne 26. aprila je umrla na Baču žena tovarnarja Urbančiča; na pokopališču je nato družina zgradila novo grobnico, ki je bila blagoslovljena dne 25. oktobra. Dne 13. julija je pogorela na Baču hiša in poslopje št. 30 (Branko). Dne 3. avgusta je padel v Lenkotovo štirno (Knežak 21) dve leti star otrok Alojzij Umek iz Knežaka 19 in utonil. Vodo so nato vso izpumpali; dne 5. decembra se je pa na skalah, ko je listje nosil in mu je zdrsnilo, ubil dvajsetletni Franc Jenko iz Šembij 27. Za advent je župnik zamenjal z g. Goršetom iz Štivana; v Koritnicah je bilo obhajanih v času adventa 56 oseb, na Juršičah 173, v Šembijah 162. Spomladi je bilo hudo deževno do srede julija; nato suša do srede septembra. Kljub temu je bil krompir dosti lep, popolnoma je pa bila uničena pšenica in fižol. Niti semena niso dobili in kar je bilo, same pleve, porabno edino za seme. Prvi sneg je padel 9. decembra in držal 5 dni. -

- Naslednje v gotici napisano besedilo je iz nemščine prevedla Mateja Maslo z Bača in dovolila objavo: V skladu z visokim odlokom deželne vlade z dne 5. maja /:1838:/ Tisoč osemsto osemintrideset, številka 9446, je njegovo visočanstvo avstrijski cesar z najvišjo odločitvijo dne 10. aprila 1838  blagovolilo odobritev povzdignjenja okraja Knežak v samostojno župnijo  s kaplanom, in v skladu s knežje-škofovskim odlokom z dne 17. aprila 1839, številka 463, je bila g. Ignazu Mallyju iz okraja Nussdorf, po visokem odloku deželne vlade z dne 11. aprila 1839, številka 6649, s strani kanonata in kranjskega verskega sklada podeljena na novo ustanovljena župnija Knežak, službo je nastopil 1. maja 1839. Kaplani so bili: I. Lukas Stanonik iz Škofje Loke, prišel 5. julija 1839, odšel v mesecu juliju 1840 kot kaplan v Hrašče. II. Franciscus Dollinar iz Škofje Loke, prišel v juliju 1840, odšel v mesecu oktobru 1841 kot kaplan v Črni Vrh nad Idrijo. III. Mathias Miksch iz Udmata pri Ljubljani, prišel 15. oktobra 1841, odšel 24. aprila 1843 kot kaplan v Kolovrat. IV. Joanes Tomsche iz Čateža ob Savi, prišel 15. septembra 1843, odšel 3. februarja 1846 kot kaplan v Žiri. V. Mihael Goldmaier iz Breznika, prišel 8. februarja 1846, odšel 25. aprila 1847 kot kaplan v  Mošnje. VI. Josephus Podlipnik z Bleda, prišel 29. aprila 1847, odšel 25. novembra 1850 v pokoj v domači kraj. VII. Thomas Schlibar z Brda, prišel 11. novembra 1850, odšel 5. maja 1852 kot kaplan v Oblak. VII. Anton Lavter, rojen v Stari Loki, prišel 6.5.1852. VIII. Lipe Cvek, rojen v Idriji, prišel 9.8.1855. X. Jože Zalokar, rojen v Lescah, prišel 10.10.1855. XI. Jože Meglič iz Krke, prišel 26.10.1858. XII. Mich. Skubic iz Toplic, prišel 27.5.1859. XIII. Anton Hočevar iz Hrušice pri Ljubljani, prišel 5.10. 1860. XIV. Blas Sušnik iz Gojzda, prišel 21.10.1862, v Knežaku umrl 3.4.1866 star 32 let. XV. Jacob Vindišer iz Sv. Martina pri Kranju, prišel 6.10.1864. XVI. Joann. Čadež iz Poljan nad Loko, prišel 22.8. 1866, odšel za kaplana v Senožeče dne 30.9.1868. –

- Od tu naprej v Oznanilu št. 3; prepis župnijske kronike je končan.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 – … v zahvalo je g. novomašnik imel dne 24. Julija v Knežaku obojno opravilo in podelil novomašniški blagoslov. Župnik je tudi spisal 7 pridig za tisk v Gorici. Dne 20. aprila je imel na konferenci v Senožečah referat o liturgičnem gibanju in predlagal, naj se molitve pri evangeliju, darovanju in povzdigovanju na glas molijo od ljudstva. Za poskušnjo se ta avgusta meseca vpeljala v Knežaku in Zagorju. Ljudje so poprijeli – seveda otroci s pomočjo učiteljice Angele Stegù so začeli in največ drže. Dne 13. junija za god sv. Antona Padovanskega je imel župnik sv. mašo v Lepem dolu pri Leskovi dolini pod hojo s slovenskim in italijanskim nagovorom. Asistiral mu je vikar šempetrski g. Janko Kramarič. Dne 17. julija  in naslednje dni se je župnik udeležil birme v Jelšanah, Trnovem, Klani in Brgudu. Birmoval je tržaški škof dr. Alojz Fogar. V začetku septembra je naredil pa 22 letih nove inventarje; pomagal jih je delati (in cerkvene račune) v Trnovem, Zagorju in na Premu. Na Juršičah letos ni bilo za shod sv. maše. B. Politika. Dne 7. februarja je župnik blagoslovil vpričo vseh it. oblastnikov na šolskem vrtu drevo v spomin +brata Benita Mussolinija z imenom  Arnaldo Mussolini. Koncem marca je bilo vendar enkrat tudi pri nas dovoljeno imeti radio. Župnik si ga je nabavil v sredi aprila. Avgusta so bile spet vojaške vaje; v župnišču sta stanovala dva višja oficirja (en kolonelo). Letos so bili znižani davki na živino, zato pa vpeljan nov »družinski davek«, ta pa zelo visok in krivičen. Je to občinski davek. Dvakrat so ga razglasili. Prvič so ljudje toliko kleli in grozili, da so ga umaknili. Drugič je bil ravno tako pristranski. Župnik ga je dobil 313 lir, nekateri hišniki do 75 lir, drugi nič; zato so baške ženske naredile punt: dne 15. septembra jih je prišlo na županstvo krog 70, kričale so po cesti in v hiši, da se je župan Bettoli ustrašil in telefonično odpovedal ta davek. Dne 28. oktobra je ta podestà skupno z župnikom še poslušal na shodu v šoli poslanico »Duce«ja, 4. novembra pa je bil odstavljen in prestavljen v Jablanico, od koder je prišel novi podestà Ciro Giuliani, Napolitanec, dober človek, ki je tudi na priprošnjo župnikovo znižal ta davek na polovico, a seveda vseh krivic ni odpravil. Dne 21. decembra so ženske iz vseh vasi spet prišle kričat pred županstvo, a so jih karabinjerji razpršili in voditeljico Bačank Karolino Bergoč iz Bača 47 za par dni zaprli.  V šolo je prišel iz Tolminskega Slovenec g. Že prve dni so ga tovarišice talijanske tožile, da je slovensko govoril z otroci in, dasi skrivaj, tudi z učiteljico Stegù. – Radi komunistične zastave nad Podtabrom so v Šembijah zaprli dva fanta. Dne 4. decembra je bila v šoli kratka proslava »Balille«, h kateri je bil tudi župnik povabljen in se odzval. C. Novosti. Dne 15. aprila je po fari, ki nima nič slovenskih časopisov, naredila veliko strahu in joka novica, da so izbruhnili v Argentini ognjeniki, ki so vse...

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1944 – … na mestu gospodinjo, hudo ranile mlada gospodarja Šalina (št 3) in Lojza (št 60); tema obema so morali odrezati desni roki v ramenih; ženske in otroci so bežali skozi »žleb«, tam je bila smrtno zadeta s strojnico skozi pljuča žena Neža Hribar iz št. 7 in žena Marija Keš iz št. 32, ki ji je odbila nogo pod kolenom in  med prevozom v Postojno umrla. Zažigalne bombe so pa zažgale hiše št. 60, 9, 22, 32 in hleve št. 16, 26, 24, 20, 23, pa drvarnico št. 29. Bili so veliki zameti, in partizanski terenci so jih prepovedali prekidat, da ne bi mogli Nemci priti v naše vasi: govorilo se je, da so celo pisno pisali Nemcem, naj pridejo, če morejo(ni gotovo, a bili so tako zagovedni, da je tudi to verjetno);pa so prišli, a rešilni avti niso mogli priti po ranjence do 15. ure. Zdravnik, župnik in gasilci so hiteli v Koritnice; župnik je vsem dal sv. maziljenje; ko se je mudil v slamo kriti hiši št. 2 pri Mariju Keš, so vnovič prihiteli trije aeroplani in znova zmetali zažigalne bombe in mitraljirali. To pot v Koritnicah ni bil nihče ranjen, a zažgali so prav Klemenovo hišo št. 2. Da ni župnik in vsi, ki so bili notri (15. Ljudi)zgoreli, se imajo zahvaliti obokom v kuhinji in sobah. Krog eno uro so krožili aeroplani in hiša gorela. To pot (ob 11h) so bombardirali Juršiče. Ubit je bil en fant, ko je bežal: Zadel Jeronim iz št. 72; ranjena pa njegova mati, ki je pozneje ozdravela, in Uršula Zadel, žena bivajoča na št. 42, ki je pozneje umrla v bolnici v Postojni. Cerkvi so popokale vse šipe, razbita so bila vrata pod zvonikom in ubit veliki zvon. Zgorele so hiše št. 47, 40, 38, 42, 15, 81, deloma 75, 72, 68; Še tretjič so tisti trije aeroplani prileteli ob pol štirih. To pot so mitraljirali po strehah v Knežaku in Baču. Na Baču so leteli prav nizko in zažgali hišo št 82 (Puškin) in gospodarsko poslopje št 19 (Miklačev). Precej so vedeli za hiše najhujših terencev. Posebno na Baču so začeli najbolj trdovratni moški  molit sv. rožni venec. Iz maščevalnosti so drugi dan 24/2 partizani zažgali (seveda v lastno škodo) tovarno v Koritnicah. Dne 15. marca so Nemci obkolili Knežak, segnali vse ljudi z župnikom vred na Cehevsov travnik pod sv. Barbaro. (Kaplana so imeli zaprtega na št 68), preiskali hiše; dobili v skednju na št. 162 komunistične letake in ga zažgali; več hiš so okradli (v župnišču vino), krog 15 fantov odpelji, večina poslali v zloglasno taborišče Dachau, kjer jih je par umrlo (Kne 7, Kne 189), izropali št.  68; odpeljali Antonijo in Tereziko, dekleti, ki so jih na veliki petek v Bistrici ustrelili   (naprej v Oznanilu št. 71 za leto 1944). - C. (izpuščeno iz l. 1932) Župnik je dne 14. Februarja blagoslovil v farni cerkvi v Trnovem sliko sv. Terezike Det. Jezusa in imel slavnostni govor; od dne 20 do 23 februarja je imel ponavljanje misijona v Orehku. Dne 22. maja je imel v Trnovem novomašniku Viktorju Perkanu pridigo o duhovniku kot namestniku troedinega Boga; …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1944 – … ko sta delala v slovenščini izpit za konkurz trnovska begunska kaplana Melhijor Golob in Babnik Karol. Dne 4. 5. je dal župnik svoji materi sveto maziljenje. Umrla je pa dne 8. 5., ko je bil župnik odsoten na petdesetletnici g. Janeza Vadnjala v Šmihelu in so Nemci iz župnišča odpeljali v zapor kalana Božiča v Bistrico, od koder se je vrnil 11/5; pokopal je mater dekan Jamnik v spremstvu gg. Goloba (Trnovo), Kovačiča iz Košane, Morela iz Zagorja, Hostnika iz Trnja, Goršeta iz Slavine, Vadnjala iz Šmihela, Babnika in Horvata iz Trnovega. Zaobljubljena procesija dne 15/5 se je vršila, a v Koritnicah so župnika in kaplana Nemci obkolili z drugimi moškimi pred Jernejevo hišo (št. 51)  in šele čez par ur izpustili. Dne 22. 5. so bile od vojakov vdrta in polomljena vrata pri sv. Jeronimu (od zakristije in cerkve). Dne 28. 5. je imel ostro pridigo proti komunistom g. kaplan; partizani so grozili, da ga bodo odpeljali, a so ga pustili, jeza je ostala na župniku, češ da ga šunta. To ni bilo res, ker je bil opozorjen, naj bo previden. Za 8. junija, ko je bila procesija Sv. R. Telesa je grozil dež, zato je šla procesija mesto krog sv. Barbare kar mimo župnišča in šole k prvi kapelici; a padalo ni, tako da se je naprej v redu vršila. Dne 7. julija je prišel za nekaj tednov iz Ljubljane župnikov stric prelat Janez Kalan Evangelist. V Knežaku so njegove pridige proti partizanom še prenesli, a v Slavini so ga 5. avgusta hoteli kar zapreti. Župnik je dne 26. julija imel govor pri blagoslovitvi prenovljene cerkve sv. Ane v Dolenjah pri Jelšanah, dne 24. avgusta pa blagoslovitvi nove kapelice sv. Družine v Novokračinah. V lepem vremenu so zavezniški aeroplani skoraj vsak dan brenčali proti Nemčiji in Madžarski; večkrat so se čule detonacije iz Trsta, Reke in bogve od kod v velik strah ljudi. Dne 2. Januarja so partizani izropali peka Mihelja Knežak 206. Dne 11. Januarja je odstopil župan dr. Franc Škrlj, njegov naslednik je postal zidar Tomšič Matija iz Bača, ker je znal nemško. Dne 10. Januarja sta bila ubita od Rusov v nemški službi v Šempetru dva mlada moža: Jože Tomšič iz Knežaka 50 in Franc Urbančič iz Bača 159. Dne 24. januarja so Nemci obkolili Knežak in Bač vzeli več raioaparatov in odvedli nekaj deklet, dne 25/1 so peljali 10 Zagorcev proč. Dne 29/1 so odpeljali prisilno partizani v gozd 13 fantov. Dne 15/ sta se vrnila iz taborišča Mathausen dva: mož iz Bača 27 in fant iz Knežaka 187; oba tako sestradana, da bila ar tednov v smrtni nevarnosti; župnik jih je rešil, ker je na prošnjah poudarjal, da nista komunista, ampak od Italijanov odpeljana le zato, ker sta bila Slovenca. Na pepelnično sredo dne 23. februarja po maši ob 8 ¾ so se čule v Knežaku hude detonacije: nemški aeroplani so bombardirali Koritnice. Prve bombe so padle pred novo Pustovo hišo (št. 68) in ubile…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1937 – … pridigal , da treba za 100 letnico fare v letu 1938 cerkev povečat. Dne 30/11 je župnik poklical. Zid. Mojstra Matija Tomšič iz Bača naj naredi proračun za 70.000 lir. 5/12 je bila v župnišču seja zastopnikov vseh vasi s Šembijci vred. 8 in 9 decembra so župnik, ključarji in vaški načelnik (Marjetač – Knežak 4a) pobrali po hišah obljube – koliko bo kdo dal. 13. In 17 decembra po Baču, 14/12 po Juršičah, 15/12 po Koritnicah. Ljudje so zraven voženj obljubili do 40.000 lir. Surovo sprejeti smo bili samo na Juršičah (ena hiša …) in na Baču (tri hiše …). Drugod povsod vljudno, še z veseljem. Zato smo na seji 21/12 sklenili zidat po načrtu inž. Tomažič Franca in 28/12 vložili prošnjo za zidavo na škofijo.

Prepis iz Kronike od leta 1938 naprej je bil že objavljen (Oznanila št. 49 in naprej). Nekaj besedila je bilo pomotoma izpuščenega; posamezni sklopi bodo  označeni z velikimi črkami):

 

A - med št. 54 in 55 za leto 1939: … svetinje sv. Bonifacija muč (14. 5. god) in sv. Justina muč (26. 9. god) so bile izpostavljene češčenju v uti na farovškem vrtu, kjer so celo noč ljudje molili in peli; v zvoniku je visokošolec Franc Škrlj iz Knežaka 185 napravil velik križ iz električnih žarnic, ki je po celi Pivki svetil celo noč. Na dan posvečenja so bile 3 sv. maše pri sv. Barbari, škof jo je imel na vrtu pred svetinjami, ob 8h se je začelo posvečenje; ljudstva ni bilo še nikdar

toliko v Knežaku, vmes se je krog 10h usul dež; svetinje so nosili g. Kovačič, župnik iz Košane, g. Lesar, župnik iz Prema, g. Morel žup. upravitelj iz Zagorja in g. Gorše, župnik iz Slavine, ki je tudi med sv. opravilom orglal. Posvečen je bil novi oltar sv. Trojice, nato je bral škof pridigo v italijanščini in slovenščini (prvikrat, zato bolj slabo). Prvo sveto mašo na novoposvečenem oltarju in cerkvi je imel g. kanonik reški msgr. Mihael Hušo, takoj za njim g. Zidar. Krog glavnega oltarja je bil tačas ofer. Končno je bilo še 188 otrok birmanih. Konec slovesnosti ob 13 ½ . Razen že omenjenih gospodov so bili še navzoči: ceremonjer škofov, nek profesor semenišča v Reki; g. Koruza, župnik iz Klane, g. Janež, župnik iz Studenega pri Postojni; g. Simončič, žup. uprav. iz Podgraj; g. Viktor Perkan, dekan iz Jelšan; g. Kramarič, vikar iz Šempetra; g. Vadnjal, vikar iz Šmihela, g. Barbiš, vikar iz Suhorja; g. Jamnik, dekan iz Trnovega; g. Horvat, samostanski duhovnik v Trnovem; g. Grlj, kurat iz Harij; g. Požar Tone, vikar iz Štivana, ki je vodil petje iz prižnice. Za spomin so dobili vsi, ki šli k ofru podobice z napisom: »Spomin na posvečenje nove cerkve v Knežaku 11. junija 1939.«

v Oznanilu št. 71 za leto 1944:

B – Dne 1.1. je umrl v Reki slovenski kanonik Alojzij Krašovec, prej dekan v Hrušici. Pokopan je bil 4.1. v trnovem; pogrebni govor v cerkvi je imel kneški župnik. Dne 28. 2. je bil klican za examinatorja v Reko.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1937 – … a brez blagoslova. Dne 24.1. so kazali po Knežaku v gozdu ustreljenega volka. Na svoj god je od kapi zadet umrl v gostilni na Baču fant, doma iz Knežaka, 4/2 je umrla njegova dekle, tudi nenadoma, komaj maziljena. Veliko čenč! 19/7 je umrla v Koritnica  božjastna Š. J.: božjast jo je vrgla v ogenj na ognjišču. 13/7 so se splašili voli v koriškem gozdu in je voz šel čez posestnika iz Koritnic, umrl je kmalu na to nepreviden. V bolnico so pa morali peljati povoženo S. iz Koritinic  ob isti nesreči, ki je šele čez par mesecev ozdravela. 19/4 je dekan iz Voloske Adr. Brumen vizitiral učitelje v šoli za kršč. nauk. 25/4 je na Juriščah prvič veliki javen ples pod novim križem – nič sv. maše. 13/5 je kanonik M. Hušo sprejel 14 deklet v Mar. Družbo. Isti dan smo vsi slovenski dušni pastirji podpisali pritožbo na papeža zoper škofa radi jezikovnih odredb, 11/9 smo dobili zavrnjeno pritožbo »obediendum episcopo« (škofa morate ubogati)! Dne 6/6 je bil škofijski evhar. kongres v Lovranu. Udeležil se ga je župnik in 166 vernikov iz naše fare, ki so se tja peljali s kamijoni. 2/8 je poromalo z župnikom 66 faranov na sv. Višarje. 8/9 se je udeležilo skupnega shoda Mar. Družb v Vremah 27 deklet. Župnik je 14/5 (binkošti) pridigal v Podstenjah novomašniku p. Bonifaciju Valenčič, trapistu iz Rajhenburga, doma iz Mereč, na novi maši. Župnik se je edini iz Italije udeležil kongresa Kristusa Kralja 24/6 v Poznanju na Poljskem in pri tej priliki obiskal tudi Gdinje, Gdansk in Varšavo ter Čenstohovo. 2/7-8/7 je pa potoval po Dolomitih, Innsbruck in Zell am See. Od 6/9 - 28/9 je bival v župnišču na obisku novomašnik frančiškan p. Atanazij Kocjančič (iz Hrastovelj). 16/10 je bila uradna šolska maša za začetek šole. Apostolstvo mož in fantov se je držalo celo leto. Bilo jih je: jan 103, febr 123, marec – velikonočna, april 90, maj 96, junij 90, julij 64, avgust ? sept 94, okt 89, nov 105, dec 140. Julija je naredil organist Alojz Šircelj pri sv. Barbari na župnikove osebne stroške novo prižnico z oltarčkom za Mar. družbo. 19/11 je stavil zidar N.N. iz Knežaka  nov tlak v farovški veži iz cementnih ploščic. Delo je slabo; še prej je naredil nove cementne podboje za vrata na dvorišče. 12/11 je naredil orglarski mojster Valiček iz Gorice nove tipke na igralniku pri orglah za 600 lir. Na Baču smo sekali cerkveni gozd. 18/10 smo s ključarji zglihali, da bomo iz dela izkupička naredili nov zid med hišami 119 in 62; polovico stroškov nosi cerkev, polovico vas. Ostanek denarja je ključar izročil župniku. Zato ga je na nedeljo po vseh svetih (zahvalna) tako hudo napadel v gostilni stari N.N.  da mu je drugi dan nesel isto vsoto denarja, kot je zahteval za vas, (cerkveni gozd je vaški!), ki ga pa zviti n.n. ni hotel sprejeti. Ta nastop je župnika vzpodbodel, čakajte, boste pa več denarja za cerkev dali! In precej prihodnjo nedeljo  14/11 je župnik …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1937 – Dne 26. 2. so dobili posestniki nov davek:  5% oddaja premoženja. Hud udarec – veliko kletvine. Radi več načinov pobiranja se je malo umirilo. Kak način naj ljudje izberejo, nihče ni vedel svetovati. Imenovali so to posojilo. In res, kdor je vse plačal, je dobil državni bon, ki ga je po enem letu lahko vsak unovčil za 90% nominalne vrednosti, kar so skoraj vsi storili. Na pobudo občinskega »sindikata« so mladi hlapčiči, ki niso bili vpisani v sindikat in ki so jih gospodarji imeli bolj iz usmiljenja, vložil tožbe. Prvi V. Š.  proti bivšemu županu Francu Urbančiču iz Knežaka 112, ki je bil obsojen. Eden: A. S. je tako tožbo vložil proti trnovskemu dekanu Jamniku, ki je bil tudi obsojen, a je mati na župnikov pritisk denar vrnila. Takih tožb je bilo več in so Knežane spravile ob dober glas. Podestatova žena je organiziral ženski fašjo – le kneške žene so bile vpisane prisiljene, a vse doma iz drugih vasi, četudi bivajoče v Knežaku, so pljuvale na svoj rod in se vdinjale – najhujše so bile … 2. maja jih je romalo 140 v Reko, večidel brez sv. maše, nazaj grede ples v Dopolavoro, 24. 5. so imele telovadni nastop na Baču v Babnem dolu, 25. 5. je bil odpovedan celo evharistični kongres v Lovranu radi prihoda Staraceja v Reko, kjer ga je sprejelo  tudi od naših krog 300, ki so jih vse zastonj v Reko peljali. 8. 6.  jih je peljala 25 v Rim, celo v slovenskih narodnih nošah, poklonit Duceju – Mussoliniju. 18. 7. je prišel sam prefekt v Knežak -  tudi župnik je bil pri sprejemu, a vse to ni pomagalo zapravljivemu podestatu, da bi se utrdil. 30. 8. je bil odstavljen Ciro Giuliani. Z intrigami se je držal tu do 24. 10., ko je župnik v Dopolavoru moral še blagoslovit prapor »massaj« in je nastopil dobri komisar Romeo Bertotti; v novembru smo dobili izvrstnega vernega tajnika Marka Moretti; oba ta dva sta začela sanirati zavoženo gospodarstvo občine in sta pri zidanju cerkve šla v vsem na roko. 31. 10. in 4. 11. smo imeli uradne sv. maše. Vojaki so imeli spet svoje vaje od 14/7 - 14/8 smo imeli v župnišču ves čas dva častnika; 8. 8. so imeli na »Matetovi mlaki« parado 12. polka »Casale« s sveto mašo vojnega kurata. Navzoči so bili 3 generali in tudi župnik. - Letina je bila precej dobra. Za veliko noč 28/3 ni bilo procesije, ker je padel svež sneg, ki je pokvaril tudi 29/3 v Slavini novo mašo č. g. Franca Svet. Jeseni je prvič cel dan snežilo 11. novembra. Dne 3. decembra je udarila strela v zvonik v Šembijah; radi slabega strelovoda je odskočila in čez cerkev udarila v električni drog in razbila po cerkvi vse šipe na drobno, pri mežnarju vrgla na tla gospodinjo, v šoli obžgala lase več otrokom in omamila pri Rickoti št. 28 7 letno deklico. Velik strah in zmešnjava! Poleti je začela zidati v Koritnicah tvrdka Feltrinelli iz Milana tovarno - žago za les. Blagoslovil jo je župnik vpričo prefekta 31/10. Isti dan je bila otvorjena za nadstropje povi-šana in prenovljena občinska hiša…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1936 – … na glas slovensko. Pozneje je škof suspenzijo eo ipso raztegnil tudi na to, da se mora peti Tantum ergo. Po razlagi dr. Odarja zato ni bil upravičen (škof) in smo vsaj v Knežaku, Zagorju in Trnovem samo recitirali Tantum ergo pri navadnih blagoslovih, v nedeljah pri večernici peli latinsko. Ta odlok je veljal do 31.12.1938. Ta čas je bil škof Santin premeščen v Trst v naše veliko veselje, ker tak odlok je vzel duhovnikom veliko veselja za delo. Ko nas je svetna oblast pri miru pustila, nas je začela preganjati zaradi slovenščine cerkvena, kar je dosti hujše. Nekaj ljudi ni hotelo več zato v cerkev, dasi sem pred ljudmi skrival ta dekret; pač pa so s tem odpravili pete maše, ker je morala biti vsaj Gloria in Credo latinsko, pa so možje rekli župniku, naj raje ne bo nič. Le parkrat na leto je zato še bila peta maša. Dne 24. 11. je na župnikovo povabilo prišel g. inženir Franc Tomažič pregledat cerkev in napravil načrt za prezidavo, ki se je leta 1938 izvršila. Dne 19. 6. je bila huda nevihta s točo. Julija je pogorelo na Juršičah na št. 14 in 24 vse. Dne 29. 9. je že zapadel prvi sneg, ki je povzročil velik strah, ker nihče še ni imel drv. Dne 18. 10. je nek avtomobilist, ki se je prav tisti dan poročil v Opatiji z neko Koričanko …, podrl in takoj usmrtil z avtom staro ženo Ivano Tomšič iz Knežaka 38, ko se je vračala iz Koritnic domov na kraju, kjer se za Obrobo odcepi bližnjica v Koritnice. Dne 29. 11. je občni zbor naše »Ljudske posojilnice« sklenil likvidacijo, ker ne more več izhajati. Davki strahotni, oblast jo smatra za banko in ljudje dolžniki nočejo več plačevati obresti. Likvidator je bil zaenkrat njen predsednik in ustanovitelj Franc Urbančič iz Knežaka 112, leta 1938 februarja je vlada iz Rima imenovala nekega laškega uradnika iz Reke za likvidatorja. Ustanovljena je bila l. 1903, škoda! (Pozneje je izplačala vse vloge, a obresti nič do 1956). Podesta, ki je v začetku dobro kazal, je s svojo ženo začel hudo pritiskati na ljudi. Dne 24. 1. so prišli karabinjerji in zaprli izvrstno ženo »Lukačico« iz Kortinci 10, mater 7 malih otrok, ker se prejšnji dan ni hotela vpisati v ženski »fašjo«. Spustili so jo res že popoldne, a s tem ostrašili ljudi, da so se ženske zelo vpisale in se udinjale podestatovki. Dne 5. 5. je moralo ob 18.30  zvoniti, ob 10h je vse drlo v dopolavoro na zborovanje, ko je na radiju Mussolini proglasil aneksijo Abesenije; prav podobno 9. 5., ko je razglasil rimski Imperij; 17. 5. smo po 10. maši na ukaz škofije imeli zato Te Deum. 24. 5. so imeli otroci igro, ki je trajala do 23. ure. Dne 2. 6. je napuhnjeni podesta prepovedal napajati živino na potoku, češ da smrdi, ko po potu živina cesto gnoji… Bile so kazni, a vendar ni uspel popolnoma, dokler ni dal narediti na prostem pred Bradli novega napajalnika. Dne 6. 10. je bila za 1/3 razvrednotena lira. Dne 18. 11. so na županstvu slovesno odkrili ploščo s protestom zoper sankcije in to na ukaz po vsej Italiji. – 1937 -

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1935 – 23/10 je bila okradena trgovka Regina Valenčič na Baču za 18.000 lir. 4/1 je bil prvi sneg, 20/1 in 8/2 huda burja. Poleti suša, a so kljub temu nekateri ob nedeljah še kosili. Za mlačvo 1934 je kupil stroj mlatilni g. Franc Urbančič Knežak 112 in skoraj celi fari omlatil na Mlaki. Hvala Bogu, da je to storil pošten domačin – ključar, da ob nedeljah ne dela. 22/11 sneg, snežilo je do 24/12 nato dež. Letina srednje dobra, le fižola nič. V Dopolavoro so uredili kino; parkrat igrali in nehali – ni bilo plačavcev. K procesiji sv. R. Telesa ni bilo nič uradništva, ker niso bili posebej povabljeni. Bradl iz Knežaka 50 je začel na »borjaču« kopati vodnjak. Kake sitnosti so mu delali, dokler ni plačal komisiji za dovoljenje! Dne 2/10 je bil fašistovski »alarm«. Dvakrat je zvonilo, vsi so morali v Dopolavoro poslušat Mussolinijev govor, ko je začela vojska v Abesiniji, a 1 minuto pred začetkom so neznanci vrgli žlezen drat čez električno napeljavo in ni bilo nič slišati; - dobro, da ni bilo nesreče: ob 20h tema, otroci iz Šembij, Bača so začeli jokati, vse je drlo ven. Drugi dan so 5 fantov zaprli. V Reki so fašisti organizirali kazensko ekspedicijo in hoteli Knežak zažgati (privatna in formacija od Rečanov) in višji funkcionarji so z ozirom na Jugoslavijo to prepovedali. Hvala Bogu! Nekaj fantov je odšlo čez mejo (iz Bača) po moko, od drugod več. Kakih 15 je bilo  v vojni v Abesiniji, a padel ni nobeden iz fare. 28/10 je bil nokturn in liber za padle fašiste, 28/11 črna sv. maša za v vojski padle. 18/11 so začeli skoro vsi narodi bojkotirati Italijo radi napadalne vojne v Abesiniji. Za odgovor so 18/12 povsod, tudi pri nas, oddali zlate poročne prstane v cerkvi za vojno in smo morali po maši blagoslovit železne, ki so jih v cerkvi potem natikali. Dali so jih pri nas le primorani »licencarji« in … Dne 9/11 sta dobila dva fanta Kn 97 in Kn 28 za plačat á 500 lir, ker sta se branila k fašistovskim predvojaškim vajam. – 1936 – Moške nedelje os se držale čez celo leto. Za nekaj mesecev si nisem zapomnil števila za te-le pa: januar 107, april 118, maj 97, junij 124, september 81, oktober 112, december 131. Ob velikonočni spovedi 10/3 smo oddali 860 rdečih listkov. Dne 26. aprila je župnik blagoslovil na Juršičah nov lestenec, za katerega so zbrale denar 600 lir dekleta. Dne 14. maja je nadzoroval učitelje, kako poučujejo krščanski nauk v šoli (laško seveda) g. dekan Brumen iz Voloske. Župnik ga je spremljal. Uspehi slabi, seveda. Dne 23. novembra smo dobili iz škofije v Reki od našega za vse laško zavzetega škofa dekret, da je vsak duhovnik eo ipso facto suspendiran a divinis, če pri zakramentih rabi kaj slovenščine; istotako če pri blagoslovu s sv. R. telesom ne poje latinsko Tantum ergo in Genitori. Na pojasnilo iz Ljubljane smo Tantum ergo recitirali; Gospod nisem vreden pred obhajilom pa smo duhovniki molili latinsko, ljudje pa …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1935 – se je držalo takole: jan 119, febr 139, marec 133, maj 116, junij 122, julij 82, avgust 77, sept 116, okt 104, nov 125. Velikonočne spovedi so bile od 7 – 9. Aprila; 6 gospodov, zastalo jih okoli 120. Dne 13. maja je imel glavni govor in sprejem v mar. družbo č. g. Vilhar Janez iz Senožeč. Dne 16. junija sta dva fanta (Škrlj F. in Smerdel S.) štela ljudi pri mašah in večernici. Bilo jih je zjutraj moških 93 (med temi 26 otrok), žensk 432 (med temi 32 otrok); ob 10h moških 360 (med temi 75 otrok), žensk 279 (med temi 92 otrok), pri večernici moških 122 (med temi 42 otrok), žensk 317 (med temi 73 otrok). Dne 29. 6. Je bilo pri 1. Sv. obhajilu 74 otrok. Dne 14.7. je bila spet prisiljena birma, ki se je župnik branil, ker je prepogosto, a je škof hotel spoznati vse župnije. Birmanih je bilo 75 dečkov in 72 deklic. Škof se je pripeljal z avtom ob 6.30 in obhajal ljudi med svojo z jutranjo mašo. Njegov kaplan je imel mašo ob 10h. pri birmi je pomagal le g. Morel iz Zagorja, pri kosilu pa ni hotel ostati. Popoldne je škof z avtom obiskal vse podružnice. Z njim kaplan in župnik v koretlih. Na Juršiče čez Trnje in Palčje; tam edino je prišla cela vas in fašisti. Peljal se je tudi čez Koren na Javornik obiskat gozdarjevo družino. V kuhinji smo bili v koretlih pri kavi. Nenadno zvečer se je škof odpeljal nazaj v Reko. Dne 4/8 je župnik obakrat pridigal o zlati maši prejšnjega župnika A. Pehanija. Dne 15/8 je bilo od papeža priporočeno otroško obhajilo v spomin 25 letnice obhajilnega dekreta za otroke. Se jih je veliko udeležilo. Za letošnje pastoralne konference je škof ukazal vsem duhovnikom narediti spisane referate v italijanščini ali latinščini ali nemščini. To smo imenovali začetkom julija na konferenci v Trnovem – nesramna žalitev našega jezika. Zapisnikar je bil zagorski g. Morel. Ko je zapisnik poslal na škofijo, je dobil 17/8 za lon dekret, da je 5 dni suspendiran od maše! Umljivo razburjenje! Dne 3/9 je škof sklical konferenco vseh slovenskih duhovnikov v Jelšane, kjer nas je imenoval 'protestante'; jih je pa tudi slišal, posebno od g. Krašovca, da je orodje prefekture, tako da je ta dekret pozneje prenaredil.  Dne 15/9 je poromalo z župnikom 69 oseb na Sveto Goro. Dne 6/10 je bil shod pri sv. Jeronimu, a je udaril tak hud dež, da ni bilo ljudi niti za polovico cerkvice. Dne 15/12 smo oznanili na škofovo željo, naj vsi naznanijo naslove službujočih deklet, da jih škof priporoči katoliškim akcijam. Ljudje so se bali kakega novega davka in veliko niso prijavili. Večja dela so se naredila pri sv. Jeronimu: strop  iz betona, novo ogredje na strehi. V župnišču v dveh sobah nove peči in na vseh oknih novi zastori so sad sekanja farovškega gozda. Dne 4. februarja je g. Janez Cibei otvoril v Cuckovi hiši (št. 37) novo lekarno. 27/4 je zgorela Gučeva hiša št. 162 v Knežaku. 10/5 je kap zadela v gozdu pos. Česnika Bač 32. 23/10 je bila okradena trgovka …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1934 – Iz vaj se vračajoč so lahkomišljeno streljali in dne 15/8 ob 13h ustrelili v glavo Ragacovno iz Bača 165, 55 let staro ženo Marijo Fatur, da je bila takoj mrtva. Plačali so pogreb, par častnikov je bilo pri pogrebni maši in nekaj dni prej kot so nameravali so odšli radi sramote. - Nekaj so naši delavci zaslužili tudi pri regulaciji Pivke pri Zagorju, ki so jo letos začeli regulirati. Splošno žalost je izzvala smrt jugoslovanskega kralja Aleksandra I., ki je bil 9. oktobra ubit v Marseille-u, in čudno, vsi ljudje so radi tega pričakovali odrešenja. A ni bilo nič. - Splošno žalost je povzročilo, ker letos niso pri mohorskih knjigah pustili koledarja. Pritisk vedno strašnejši: Bogoljuba so pustili čez mejo le 3. številko, Glasnik Srca Jezusovega pa le prvo in zadnjo številko. Ljudje nimajo več kaj brati. III. Razno.  Dne 10. februarja so nameravali tatovi ukrasti, in če treba tudi ubiti, Ambrožiča Ivana, po domače Poklarja iz Bača 85. Nek Postojnčan pa jih je ovadil in so jih zaprli. Vodja … je dobil 3 leta zapora, pomagača … pa po eno leto… Dne 11. februarja na pustno nedeljo zjutraj ob 6h se je ena najboljših žena v fari, ki  je že nad eno leto kazala znake zmešanosti, obesila... Celo faro je ta smrt grozno pretresla, vse je sočustvovalo. Imela je prekrasen pogreb, zraven župnika so pokopavali še g. Morel iz Zagorja, gospoda Tabacky in Horvat iz Trnovega. Pri osmini so šli prav vsi člani družine med mašo k sv. obhajilu v lep zgled celi fari. – Šembijski regruti so bili posebno rogovilasti. Na velikonočni ponedeljek so prišli po maši s harmoniko na prostor pred župniščem, nagajali so v gostilni Kršarjevi dne 4/4 celo med previdevanjem gostilničarke kljub svarilu župnika. Kazen jih je doletela dne 16/4 v Šempetru, ko so »einrückali«. V gostilni so nabili policijskega komisarja, ki jih je dal zapreti. Ne norčuj se iz svetih reči! – Gorela je junija v Koritnicah št. 12 hiša; 26. junija v Koritnicah 21 je zgorelo vse, tudi ena krava; na Baču 159 hiša; dne 27. novembra ob 7h zvečer pa v Knežaku 74 hlev. Dne 27. avgusta ob 7h zjutraj je odnesel hud viharni vrtinec streho v Knežaku … Za streho je dobila žena podporo 700 lir od Mussolinija. Urbančič Franc ključar si je nabavil moderno mlatilnico na električni pogon in mlatil sam na »Mlaki«, kamor so od zdaj prihajali tujci. – Letošnje leto je bilo silno mokro, vendar je pa voda udarila čez cesto na Baču šele 12. decembra za osem dni in toliko je mokrota vendar odnehala, do so vse pridelke lahko spravili in je bila letina dobra, za krompir prav dobra. Slabo so se izkazala dekleta v Knežaku, pridelale so to leto 7 nezakonskih otrok – 15%. Zima je izredno mila. Snega skoro nič. – 1935 – Dne 15/2 došel v Trnovo za župnega upravitelja iz Slivja g. Karol Jamnik, župnikov sošolec, ki je bil kmalu nato imenovan za dekana. Apostolstvo mož in fantov …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1934 – Svetoletne pobožnosti, ki jih je papež Pij XI. razpisal po celem svetu v spomin 1900 letnice odrešenja, smo opravili v naši fari skupno ob nedeljah 4. novembra in 18. novembra. Obakrat smo opravili po tri procesije okrog farne cerkve. Cerkev je bila obakrat polna. Prvič sta spovedovala g. Morel in g. Kramarič dne 3/11 cel popoldan skup z župnikom. - II. Politika. Zoper zidanje nove palače, ki bi stala krog tristo tisoč lir so se pritožili – brezuspešno – Zagorci. Na županstvu so se skušali maščevati nad zagorskim župnim upraviteljem Raf. Morelom, ki so ga dolžili, da je on ljudi naščuval zoper podestata (kar pa ni bilo res). Vzdignilo jih je zapravljanje v tako velikem pomanjkanju in  so ga tožili na prefekturi, da je v spovednici šuntal zoper Italijane. Za pričo so navedli … dekle … Župnik kneški je bil od škofa pooblaščen za preiskavo. Izkazalo se je, da je dekle lažnivo in propalo - z nekim karabinerjem je imela nezakonskega otroka in še potem se je vlačila. Nato je obtožba padla v vodo, a nova palača pri potoku se je zidala v veliko jezo vseh občanov. Opremljena je bila celo s centralno kurjavo. Dne 28. oktobra je bila, dasi še neizgotovljena, palača otvorjena po prefektu iz Reke in eno šumo (cel gozd) oblasti. Dne 18. novembra pa je župnik blagoslovil vpričo raznih zastopnikov prostore za otroški vrtec »asilo infantile«. Šele koncem decembra so se vselile privatne stranke. Izdelal jo je inženir Ugo Zar iz Trsta. Za 25/3 so bile razpisane volitve za državni zbor v Rimu. Bila je sicer ena sama - Mussolinijeva - lista brez slovenskih kandidatov. Ker je šlo fašistom zato, da bi šli vsi volit zanjo, so delili 22/3 vreče moke po 25 kg pred farovžem, pri tem ubili eno okno. Tisti, ki moke niso dobili, so grozili, da ne bodo šli volit, zato je naknadno županstvo še tem dalo, tako da so razen 5 najbolj bogatih, vsi dobili. Dne 24/3 je imel še Ognibene iz Podgraj shod pri Matetu; drugi dan je šlo vse volit; stare so še celo iz Juršič pripeljali z avtom, tako da so volili vsi, še eden več kot je bilo vpisanih. Tak strah je med ljudmi! - 21. aprila so inavgurirali na Baču sportni prostor »Campo sportivo« od Dopolavora, ki ga dirigira podestà, z nogometom med Rečani in domačimi fanti. Zmagali so seveda Rečani. Ta campo je na cerkveni parceli »Babni dol«, najemnino plačuje županstvo. Do jeseni so skoro vsako nedeljo žogo brcali, malo manj baške mladine je hodilo k večernici, ker so to gledali; nato je zanimanje pojenjalo. Junija se je začelo »romanje« v »zono«, to je v prosto reško cono, kjer so dobivali poceni moko in olje in kotrabant kavo. Nekaterim so financi vzeli vse, nekaterim so pustili. Ker se je vseeno bolj splačalo, jih je bilo vedno polno tam. Dne 20. junija je imelo par sto fašistov vaje v Knežaku; njihov kaplan je stanoval v župnišču; v avgustu jih je pa prišlo kar par tisoč, pa brez kaplana.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1933 – … prejel, zato ga škof dne 6. Julija citira v Reko z grožnjo, da mu ne da celebreta, če ne obljubi, a celebret vseeno dobil. Avgusta meseca je škof isto ukazal Hrvatom, posebej naročujoč, da naj do 1. januarja 1935 odpravijo »slavet«, to je petje tistih delov pri sv. maši v hrvaščini. Vsi slovanski duhovniki škofije (kateri je bil letos priključen tudi dekanat Hrušica) smo poslali koncem novembra prizivno peticijo v Rim na papeža. Kljub temu je januarja 1935 škof še eno okrožnico poslal z grozilom in opozarjanjem na smrtni greh. Z vsem tem je škof zgubil precej na kreditu. Ko je še vpeljal proti volji župnega upravitelja Nemca g. Jožefa Tabacky v Trnovem laško pridigo v Bistrici, mu dal oktobra laškega kaplana in bil kriv, da so g. Tabackyja  dne 11. decembra izgnali, je tudi v naši fari, ne samo v trnovski, zavladalo velikansko ogorčenje ne samo zoper škofa ampak tudi zoper papeža. Teškó je bilo pogovarjati ljudi; pomirilo se je, ko je bil imenovan januarja za župnega upravitelja g. Karol Jamnik – Slovenec. Dne 29. junija je bilo 67 otrok iz cele fare pri 1. sv. obhajilu popoldne. Tako so prvič menda pri sv. Barbari fotografirali. Dne 19. avgusta je poromalo 60 deklet iz Mar. Družbe na Sv. Goro pri Gorici k skupnemu pivškemu shodu. Dne 9. septembra pa 98 drugih v spremstvu župnika, obakrat z vlakom. Posebej so se peljali z vozovi 8/9 Jurščani, mnogo fantov pa s kolesi. Prebeljena je bila avgusta cerkev na Baču; narejena je bila na severni steni vdolbina in v njo postavljen kip Lurške Mater Božje, delo kiparja Franca Goršè, iz enega kosa lesa. Kip stane 830 lir. Tisoč lir je darovala zanj Lenčka Bajnažova, to je Tomšič Helena, rojena na Baču 24; kot stara dekle si je naredila letos spomladi hišico na Baču 178. Lir 170 se je porabilo za cerkev na Baču, ki bi se sicer ne bila še pobelila. Po pravici povedano pa darovalki kip ni bil prav nič všeč in je župnika zato prav hudo v roke prijela, posebno ker je kip blagoslovil dne 22. avgusta brez vsake slovesnosti. Dne 28. junija je bila šolska maša, pri kateri so mlade pevke pele slovensko in so zato učiteljstvo iz Bača posebno ena: Blau, poročena Movich, kar kraval delale po cerkvi in demonstrativno odšle, učitelj – Slovenec – pa je pri darovanju hitel na kor in prosil, naj ne pojejo več. Zato si je jeseni župnik hotel pomagati iz zadrege s tem, da je imel dne 6. oktobra peto črno mašo za šolarje, pa je naredila gospa Mohovich še večji »exodus«, vzburila županstvo, šla tožit župnika škofu, ki se je podvizal, da je že 7/10 poslal župniku ukor. Z novo šolsko mašo dne 11/10 je bil incident končan – to pot še niso laško molili. Dne 15. oktobra je izvršil dekan Hušo vizitacijo brez zunanjih slovesnosti. Precej ob začetku pokropa grobov 1. novembra je udarila grozovita ploha in segnala ljudi in župnika od grobov v cerkvico in domov.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1933 – Večina hiš na tako zgodnjo zimo nepripravljena, ostala brez drv. Sekanje po polju. Beda grozi. Huda burja je začela 13/12 – 18/12 tako , da so iz vseh vasi šli gozdarjem na pomoč, da se ne bi zgubili. Božični prazniki pa lepi v snegu. V Šembijah 13/12 obhajanih 148, na Juršičah 23/12 pa 136. - 1934 – Apostolstvo mož se je dobro držalo celo leto, vsako prvo soboto je prišel pomagat spovedovat g. Rafael Morel, župni upravitelj zagorski. 7. januarja je bilo obhajanih 165, 4. februarja 110, marca je bilo skup s ponavljanjem misijona, 8. aprila 107, 6. maja 115, 3. junija 101, 8. julija 90, 5. avgusta 104, 9. septembra 139, 7. oktobra 110, 4. novembra 270, 9. decembra 182. Dne 2. februarja je moral radi hude burje opraviti ofer za sveče, i je bil prenesen na 19/3. Od 4 – 6. marca se je vršilo ponavljanje misijona, pridigali so: 4/3 g. Kovačič možem o večnosti, 5/3 isti o stanovitnosti, g. Kramarič o možu kot soprogu, očetu in gospodarju, g. Gorše o vztrajnosti, 6/3 isti o vrednem in pogostem sv. obhajilu, g. piščanec pa za sklep: »Kaj pravite o Kristusu, kdo je?«. Udeležba je bila še precej dobra. Natančne kontrole pa ni bilo. – V svetovni vojni padli niso imeli nobenega spomenika. Za dvajseto obletnico začetka vojne je župnik začel nabirati denar in 24/2 je že lahko naročil pri kamnoseku Avsecu na Kalu spominsko ploščo z imeni vseh padlih za tisoč lir. Dne 14. aprila jo je vzidal v klonico pri sv. Barbari, dne 16/4 jo je župnik blagoslovil ni imel slovesno opravilo za vse padle pri sv. Barbari. Udeležba precejšnja, a nobeni uradniki niso bili vabljeni, ker je plošča slovenska. – Dne 1. aprila so nebo nosili pri velikonočni procesiji fantje iz Juršič – kneški so se umikali. Dne 20. aprila so bili posajeni borovci za cerkvijo sv. Jeronima. Svet so koriški upravičeno odstopili. Vse delo in naprava je stala lir 750. Dne 9. maja je mlad klepar Benigar iz Trnovega stavil nov strelovod v Knežaku. Stoječega na jabolku so vsi občudovali. Ker se križ maje, ni mogel odstraniti starega dela strelovoda na križu in ga je zato »uštukal« pod križem. – Dne 10. maja se je menda prvič obhajala poroka po namestniku: ženin iz Juršič 38 biva v Argentini, nevesta je odšla jeseni k njemu. To leto se je potem vršila še druga taka poroka tudi z Argentincem (Bač 69). – Dne 13. maja je sprejemal v Mar. Družbo g. prodekan Mihael Hušo iz Jelšan. Procesija sv. Rešnjega Telesa se je vršila v redu, vse slovensko. Koncem maja je pa škof na pritisk prefekture v Reki poslal odlok, da moramo odpraviti vse razvade glede jezika v liturgiji, da mora biti vnaprej vse latinsko. Zahteval je povrh tega – prvič odkar sem duhovnik, do zdaj nikdar – da moramo vsi pismeno potrditi, da bomo to izvršili. Slovenski duhovniki smo smatrali ta odlok kot krivičen, pri nas ni razvad, so le stare navade, zato nismo odgovorili. Škof je nato urgiral, naj odgovorimo dne 24/6. Župnik odgovori, da je odlok…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 - … Stegu, ki je bila kljub prošnji Knežanov in celo posredovanju tržaškega škofa dr. Fogarja premeščena v Pieve di Coriano pri Mantovi. Bila je kot drugi kaplan, vedno v cerkvi pri otrocih, tudi pri kršč. nauku nam je pomagala spraševat. Zelo škoda jo je. Bog jo poplačaj! Odšla je koncem avgusta. Prvo sv. obhajilo je bilo 16. Julija – 91 otrok; prvič so morali tudi Jurški otroci v Knežak k. sv. obhajilu. Dne 22. julija ob 18h je bil sprejem škofa tržaškega dr. Alojzija Fogar, ki se je pripeljal z avtomobilom iz Trnovega v spremstvu prodekana Hušo. Pol ure pred prihodom je prišel podestà prepovedat slovenski pozdrav. Palčanova Dragica (Kn 58) zato ni mogla povedat svoje pesmice. Slovensko je v par besedah pozdravil župnik in prednica Mar. Družbe, laško pa le podestà. Dne 23. 7. Je imel škof laško in slovensko pridigo, nato je birmal 274 otrok. Prišel je tudi administrator reške škofije dr. Mecchia, 8 duhovnikov, 5 bogoslovcev (in župnik z Dante de Lor.). Po večernicah smo se v 2 avtomobilih odpeljali v Zagorje, zvečer pa prišli spet počivat v Knežak škof dr. Fogar in Hušo. Dne 24/7 so se odpeljali na Prem. Dne 30. 7. je imel vojaški kurat ob 9h sv. mašo za vojake na prostem pod zadnjo hišo proti Trnovem na Petrovi ogradi, asistiral mu je župnik. Dne 5. avgusta je pa župnik pridigal v Slavini za 70 letnico dh. svetniku Luka Smolnikarju. Dne 12. avgusta je bil blagoslovljen nov križ na Baču pri Bergoču, ki ga je daroval trgovec Ambrožič (Poklar) za spomin na prerano umrlega sina Albina. Dne 15/8 je bil ples nad Špilarjevo gostilno (bufet). Dne 17/8 je župniku vsled prevelikega napora prišlo med obhajanjem slabo in potem še večkrat – nevrastenija, zato je to leto moral malo manj delat. Dne 28. avgusta so trije Knežani romali v Rim s tržaškim romanjem za sveto leto: Marija Urbančič Kn 68, Lada Urbančič Bač 53 in čevljar Vincenc Volk iz Knežaka 13. Dne 18.9. je bila šolska maša. Mesto Angele Stegu je prišla učiteljica Repinc, doma iz Prema, na Blacu, ki ostane na Baču. – Kako se vlada: Dne 23. 9. je pohodil vol podestatovo gosko, zato je izdal prepoved, da ne smejo živine pasti in goniti in varovati otroci do 16 leta. Se razume, da ljudje ne morejo ubogati, zato več kazni (kontravencjon). Ob nevihti je pa tekla gnojnica po cestah. Spet kazen. Laških podestatov – reši nas, o Gospod! – Dne 12. novembra je bil inštaliran v Reki novi škof Anton Santin, doma iz Rovinja, kanonik v Puli. Dne 23. 11. se mu je šel župnik poklonit v deputaciji 2 Hrvata in 2 Slovenca in zahteval slovenske pravice. Novi škof ni videti naklonjen našim zahtevam. V reško semenišče smo jeseni poslali dva gojenca… Letina je bila radi suše poleti zelo slaba. Fižola nič, krompir droban, le na nekaterih parcelah dober; žito ima malo zrnja; davki pa povečani. Zima je nastopila zgodaj, 15. novembra že je zapadel sneg in ostal.    

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 - … vsako nedeljo po prvem petku k svetemu obhajilu. Vpisalo se jih je presenetljivo veliko, če se pomisli, da sta do sedaj prejemala pogosteje sv. obhajilo le 2 do 3 moški. Nekatere so vpisale žene in matere in niso poprijeli. Drugi pa drže izvrstno. Mežnar (in učitelj Stegu) je štel vedno, koliko jih je, in ugotovil, da se jih je udeležilo 7. maja, ko je bilo prvič, 133, 4. junija 135, 9. julija 100, 6. avgusta 112, 3. septembra 126, 8. oktobra 110, 5. novembra 109, 3. decembra 111. V soboto po večernicah so se odstranile vse ženske iz cerkve in je redno prihajal pomagat spovedovat g. Morel iz Zagorja; v nedeljo zjutraj do sv. maše je spovedovanje samo za moške (prve mesece so bili že ob 4h zjutraj) in med mašo je sv. obhajilo le za moške, na moški strani v klopeh ni nobene ženske. Vsi so dvomili o uspehu, pa moški so se sijajno vztrajne izkazali; prve mesece so ljudem od ginjenja pri obhajilu stopile solze v oči. V ta namen se je veliko molilo doma in v samostanih Trnovo in Selo. - Že v torek po misijonu so Zagorci zmešali Juršičane. Juršičani si lastijo gozd na Jerusih in ne puste Zagorcem sekat, teče tožba, Zagorci so mislili: Sedaj so se Juršičani spreobrnili, pojmo nad bore! Juršičani pa v zrak; kreg je bil tak, da so dve ženski karabinerji zaprli. Jurščičani so to leto pravdo izgubili. Nagnjenje k tožarjenju že itak žene ljudi v še hujšo bedo. Ne plačujejo ne dolgov, ne obresti, stradajo in ubogajo fašiste, pijejo in plešejo kar naprej. V Knežaku je podestà Ciro Giuliano začel zidati palačo za vrtec in dopolavoro za 250.000 lir. Ljudje so pobirali podpise zoper to zapravljivost, a nič ni pomagalo. Od cerkve na Baču je vzel v najem travnik »Babni dol« za tri leta in tam napravil »campo sportivo«, kjer bijejo fantje žogo – nogomet. Začel je jeseni. Je sicer dober, a do ljudi surov in zapravljiv, ne vidi nič pomanjkanja in bede, zagrizen Lah in brezverec – a »cattolicissimo«. Za Božič ni prišel v cerkev. Dne 5. junija je došel brat poštarice novomašnik Dante de Lorenzo iz Riveretta v Furlaniji iskat zdravja. Ima jetiko. Bival je do avgusta v župnišču in imel ob nedeljah prvo mašo in rad pomagal, dokler je mogel, a njegovo stanje se je poslabšalo. Župnik ga je 9. oktobra spremljal domov v Riveretto. - Letos je veliko strupenih kač, tudi župnik je 6/6 ubil na poti z Juršič na Rožancu enega modrasa. Za procesijo sv. Rešnjega Telesa, ki se je vršila v redu, so laške učiteljice zmešale otroke, ker so se hotele z njimi postavit oblečene v balilla, belo oblečene pri sebi obdržale; najbolj sitna je bila baška učiteljica Blau, Rečanka, …, pohujšuje otroke z obleko in vedenjem in jih divje pretepa; Bačani mesto jo tožit, ji pa nosijo jajca, krompir, kokoši itd. 27/6 je prosila za šolsko mašo na Baču in pri maši z otroci laško molila in pela. Ni odnehala, dokler ni s podestatovo podporo odstranila kneške slovenske učiteljice Angele …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 - ..večkrat nabito polna. Trikrat (19, 25 in 26) je bila tudi slovesna sv. maša z leviti. Na prošnjo Italijanov smo poskrbeli v sredo 22/3 še za italijansko pridigo ob 1/2 7 zvečer. Prišli so skoro vsi Italijani tudi miličniki, a godrnjali, ker so pevci slovensko peli (mesto da bi bili veseli, da se tudi zanje zanimajo) za uvod; pri blagoslovu so peli latinsko. Slabo figuro je dal podestà, ki je govoril, da so misijoni le za farje, da žro. K spovedi so Italijani malo prišli. Sosednji gospodje so vsi prav vneto pomagali pri obilnem spovedovanju. Začeli smo ženske, nato dekleta, potem može, nazadnje fante, ki jim je imel g. Klančnik stanovski govor pri sv. Barbari v petek 24/3 ob 10h. Fantov je bilo 280. Spovedovali so sledeči gospodje: g. Horvat Franc, samostanski duhovnik v Trnovem, g. Kovačič Franc, župnik iz Košane, g. Morel Rafael, žup. uprav. iz Zagorja (ta največ!), g Koruza Ivan, župnik iz Klane, g. Hušo Mihael, župnik – prodekan iz Jelšan, g. Piščanec Anton, kurat na Suhorju, g. Gorše Martin, kurat v Štivanu (sošolec žunika), g. Tabacky Jožef, župni upravitelj v Trnovem, g. Kramarič, vikar v ŠtPetru (sošolec župnikov), g. Krhne Franc, dekan v Postojni, g. Lesar Alojzij župnik na Premu (sošolec župnika). Pri silno lepi sklepni procesiji dne 26/3 ob 16h, ki je šla mimo šole, Rusca (54), Mateta (112), Frajta (116) – zadnji so šli iz cerkve, prvi že nazaj, več slavolokov,  - je nosil sv. Rešnje Telo g. prodekan Hušo, navzoči so bili razen misijonarjev in župnika še gg. Vadnjal iz Šmihela, Kovačič, Tabacky, Lesar, Horvat, Morel, Kramarič, Stadler iz Brguda (+7/4 35), Maren iz Trnja (7/4 odšel v Tomišelj), Smolnikar iz Slavine. Dne 27. 3. je bila še procesija na pokopališče, spet dolga in lepa, g. Lesar je še spovedoval, ljudje se kar niso mogli navadit na čas brez pobožnosti. S korjero se je odpeljal ob 9h ob slovesnem zvonenju zadnji misijonar. Uspeh misijona je bil prav izvrsten. Listke je pobiral župnik po hišah in ugotovil: Knežak odraslih se udeležilo 594, otrok 112, ne 2 …, v apostol. mož se je vpisalo 76; Bač udeležilo odraslih 479, otrok 74, ne 2 …, v apostolstvo mož 43; Koritnice udeležilo odraslih 188, otrok 28, ne 2 …, v apostolstvo mož 15; Juršiče udeležilo odraslih 245, otrok 64, ne 12 …, apostolstvo mož 20; Cela fara 1506, otrok 278, ne 18, apostolstvo mož 154; Šembije udeležilo 213, otrok 31, ne 7 …, apostolstvom mož 7; Podtabor 28, nič otrok, ne 1 …, apostolstvo mož 1; skupno pod župnikovo upravo odraslih 1747, otrok 309, ne 27, apostolstvo mož 162. Iz gozdnih vasi in od Italijanov ni bila mogoča kontrola. Uspeh torej izvanredno dober; na Juršičah se izgovarjajo z obleko, boleznijo in gozdom, trdovratnih je na Juršičah 6 – kot v celi drugi fari – gozd. Prav lepa udeležba moških je nagnila župnika, da je ustanovil Apostolstvo mož in fantov, kjer se zavežejo s častno besedo, da bodo hodili …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1932 - … 21 fantov. Velikonočna spoved je bila brez pridig, na Juršiče je šel 1. marca spovedovat postojnski dekan g. Fr. Kerhne. Opravilo jih ni v fari krog 80.

- 1933 – V gostilni … se zbirajo »barabce« in so dne 14. januarja v njej izvolili novega mežnarja, češ da je »Milč« predrag pri zvonjenju mrličem; novi Albin Logar sin bivšega mežnarja iz Knežaka 137, da bo polovico bolj po ceni. Nabirali so podpise po vasi posebno, ko je župnik odklonil njih vmešavanje in jih dobili ob drugi volitvi malo manj kot polovico – čez 90. Ker je bil tudi po mnenju ključarja mežnar res predrag, ga je župnik prisilil, da je je nekoliko znižal takso (od 32 na 26 lir pri velikih pogrebih), ki jo mežnar sam izterjava. Gostilničarju, ki je zasovražil mežnarja, ker ga je ozmerjal, da fante še po policijski uri zapira v gostilni med drugimi tudi njegovega sina, je pa na pustni torek dne 28. februarja umrla žena - pa ples je bil napovedan za zvečer!! – druga žena doma iz Slavine, je pa moža ukrotila, ker tudi drugod mežnarja nastavlja župnik, ne ljudje. – Dne 4. februarja se je vrnil organist Alojzij Šircelj od vojakov in je najprej sam za silo popravil orgle, prve dni marca pa mladi Valiček iz Gorice temeljito (prav tako harmonij za vaje v župnišču) in se je spet na veliko veselje ljudi vršila služba božja z orglami. Navadil je peti deklice iz 4., 5. in 6. razreda, ki so prvič same na koru pele dne 21. maja in potem redno pri jutranji sveti maši. Baške deklice so pa postale prevzetne, od skušenj grede nagajale po Knežaku in Baču ljudem, trkale po oknih, tako da jim je župnik moral oktobra meseca prepovedat petje in so ostale samo kneške (tudi dosti nevoščljivosti je bilo). Februarja meseca je umrl en otrok v Knežaku in eden v Podtaboru za davico. Radi ostrih zdravniških  ukrepov (v Podtaboru je bil še kondukt prepovedan) se nalezljiva bolezen ni razširila. Dne 3. marca je na Baču umrl dolgoletni (25) cerkveni  ključar Anton Tomšič, p. d. Ohan iz št. 75, odločen katoliški mož, ki se ni ustrašil držati z župnikom, ko je cel Bač vanj lajal in bil tudi občinski odbornik in odbornik hranilnice, je zaslužil, da mu je kljub hudemu nalivu župnik izpregovoril na grobu par besed v slovo. Na prošnjo pokojnega so baški možje in župnik potrdili za ključarja na Baču njegovega 19 letnega sina Antona. Za misijone v Bengaliji je Mr. Družba darovala 116 oblek, ki so bile na razstavi v samostanu ubogih šolskih sester v Trnovem in njih število ni presegel dar nobene druge M. D. Od 18 – 26. marca se je vršil v župniji sv. misijon, ki so ga vodili patri lazaristi iz Mirna pri Gorici in sicer gg. Klančnik, Zdravljič in Škvarča. Župnik je seveda s pridigami pripravljal ljudi nanj, povrh tega pa v svrho kontrole sam raznesel vse listke (tudi otrokom!) po vseh hišah cele fare. Bog je tudi dal lepo vreme, zato je ta misijon izvrstno uspel. Cerkev je bila pri vseh treh pridigah vsak dan polna, večkrat …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1931 - Imel je na razpolago 2000 lir, ki jih je Franc Leban iz Gorice dal za star žametast plašč rudeče - zelen barve (torej ne več liturgičen) in nekaj od šembijskega ključarja Kastelica iz Šembij 51 in Barbiša (mežnarja) iz Šembij 56 prihranjenega denarja. Župnik je pri spraševanju dobil zagotovilo, da bo les od Šembijcev darovan in dne 2. maja so se možje vpričo župnika zedinili, koliko bo kdo daroval, tudi pesek je zastonj preskrbel Barbiš iz št. 50. Župnik je poiskal krovca za zvonik Rezijana Viktorja di Leonardo, ki je s svojim sinom 16 let starim in s pomočjo domačina Karnevčiča (Dovgan iz Šembij št 9), ki se je največ trudil za dobro delo s pločevino pokrit v mesecu maju in juniju za £ 1950. Pločevina je stala 780 lir, les žeblji in druge malenkosti 400 lir, tako da je ves zvonik stal £ 3130. Župnik sam je daroval v ta namen 100 lir, imel 3. julija (nedelja) deseto mašo z ofrom v Šembijah. Ofra je bilo 202 lire. Vaščani s Podtabrom vred so zložili po hišah £ 928 in £ 124 dekleta. Ker je ostal les od armadure in še nekaj denarja, je v oktobru mesecu župnik po dolgem glihanju tudi poskrbel za novo ogredje cerkvene strehe. Prevzela sta delo domačina »Kmet« (Jenko iz Šembij 54) in Vrh (»Beno«) iz Podtabra za 900 lir. Druga priprava je stala še  £ 455. V ta namen so pri biri župnika zložili še 260 lir. Kljub hudi gospodarski krizi so prispevali ljudje radi, tako da do konca leta samo dve hiši (…) nista dali ničesar. Župnik je tudi letos imel za verne duše ob 11h v Šembijah sv. mašo (dosedaj vedno gospod iz Zagorja) in jeseni prevzel spet pouk kršč. nauka v cerkvi. 2. Versko. Dne 28. januarja je umrl naš škof - prvi reški - Izidor Sain. Ker je bil bolj italijanski kot katoliški, ni bil med nami priljubljen, dasi je bil osebno nad vse blag in dober (še preveč). Župnik se je dne 1. febr. udeležil pogreba v Reki. Zanimivo je, da je vsem udeležencem – duhovnikom – preskrbel stolni kapitelj kosilo v Hotel Bonavia in še povrh poslal pismeno zahvalo. Pogreb je vršil tržaški škof Fogar. Parada velikanska. Za apostolskega administratorja je bil imenovan tržaški kanonik dr. Karel Mecchia, ki je prišel tudi »jahat« kánone (vse po predpisih!), česar do sedaj nismo bili vajeni. Dekretov in cirkularijev kar dežuje. Trnovski  dekaniji je postavil v maju za prodekana jelšanskega dekana g. Miahela Huša. - Začetkom februarja sta si v svoji pravdi radi bire izbrala za zagovornika trnovski g. Tabacky in harijski g. Grbec župnika za razsodnika. Župnik je to zelo nehvaležno nalogo prevzel in rešil s pomočjo sosednih gospodov v veliko nevoljo g. Grbca. - Zanimivo je, koliko ljudi se je letos udeležilo velikonočnega spraševanja. Dne 13. februarja na Baču 28 moških, 70 žena, 28 deklet, 31 fantov; 15. februarja v Šembijah 35 moških, 40 žena, 12 deklet, 23 fantov; 16. februarja v Kne-žaku 9 moških, 85 žena, 37 deklet…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1931 … novo škarpo naredili pri Kaluževi hiši (Knežak 180), dočim so cesto od bufeta do Fabca z mostom čez Kneški potok naredili že leta 1928. Jeseni pa so začeli delati novo cesto iz Knežaka v Koritnice, ki je vsa nova, dasi narejena na podlagi stare. Posebej so jo dvignili od Knežaka do lokve, izravnali pa od lokve do križa pri Obrobi in trakt pred Koritnicami. Končana je bila koncem junija 1932. Celo poletje 1932 do oktobra so pa delali novo cesto skozi Šembije in odvzeli vse klance skozi vas. Ta čas so vozovi in avtomobili morali vozit v Šembijah mimo cerkve. - Pogorela je na Baču štev. 20 dne 28. septembra; kneški gasilci pa so celo noč gasili tudi pri velikem požarju v Selcah dne 15. marca. - Letina je bila letos še dosti dobra, zlasti veliko je bilo krompirja, ki je tudi spomladi 1932 zrastel v ceni na lir 60 za kvintal (jeseni 1931 je bil po 30 - 35 lir), kar je rešilo gospodarstvo naše fare. Dne 24. septembra je bila zelo huda slana, dne 29. novembra pa je padel prvi sneg, ki se ni držal. – 1932 – Cerkveno:  novo delo. Dne 24. januarja so bili oddani sedeži na koru na javni dražbi. Ker so dozdaj nekateri reveži, še več pa posestnikov, nekak »jus« v njih imeli, dasi niso nikdar nič plačevali, je bilo veliko zabavljanja zoper dražbo, a so se kmalu umirili. Hujše ropotanje je bilo v začetku oktobra posebno med ženskami hišaricami, ker je župnik oznanil, da bo za cerkev pobiral po eno liro od hiše za stroške petja, ker ni bilo celo leto organista, ki je pobiral po vojski po tri lire od hiše. Orgle so se radi nerabe zelo pokvarile in vsaj pot je bilo treba plačati, ki je za veliko noč in za Božič pevce hodil učit in za božič opolnoči tudi na cerkveni harmonij spremljal pevce. Harmonij so pevci sami potegnili na kor, potem ko so  sedeže odstranili. Kakih 30 hiš se je uprlo tej liri, toda po pridigi, da je to sama lakomnost, so nekateri izmed najhujših prinesli to liro.  – Dne 17. novembra je pripeljal pasar Franc Leban iz Gorice nov meden svečnik za velikonočno svečo v baročnem slogu. Več kosov je dobil iz Nemčije. Krasno delo z vsem materialom stane 1500 £. Farno cerkev je znotraj razen stropa in zunaj razen zvonika prebelil sobni slikar Jože Šabec za 500 lir, cerkev sv. Jeronima pa nek zidar iz Vipave za 400 £.  Klešče za hostije peči so se pokvarile, popravil jih je temeljito Franc Leban iz Gorice za 54 lir; isti je naredil novo medeno mošnjo za pobirat miloščino po cerkvi za 150 lir. – Največjo letošnje delo v fari je bilo sestavljanje novega ogredja na cerkvi na Baču. Dne 1. marca je bilo na dražbi oddano to delo zidarju Matiju Tomšič iz Bača (bivajoč na št. 108) za 1750 lir. Delo je izvršil v 14 dnevih v začetkom julija. Opek je bilo porabljenih novih nekaj čez 500 à 19 stotink. – Župnik je na prošnjo trnovskega upravitelja Jož. Tabacky prevzel tudi skrb za popravo cerkve v Šembijah, kjer je bil zvonik v nevarnosti, da se uniči.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1931 Maša je bila za nekoga iz Bača 9, za nekega Valenčič z Juršič pa je bila za nedeljo oznanjena. Župnik je moral narediti za obe družini družinske liste in je bil s tem opran hudodelstva. Dne 20. januarja je pa bila smešna svinčena afera. Župnik se je mudil doma v Jugoslaviji; med tem časom je pa strežnica po korijeri poslala bivšemu kaplanu Božiču v Podgraje v kovčku nekaj kil svinca, ki ga je gospod kot tukajšnji kaplan zbiral za muho pri cerkveni uri; sedaj pa ga je rabil. V Bistrici se je pa gostilničarju, kjer je korijera svinec izložila, zdel kovček sumljiv, naznanil je karabinjerjem, vsi so vohali v kovčku bombe, klicali komisarja iz Reke, zasliševali kuharico itd. Slednjič je komisar z avtom peljal kovčeg v Pograje, kjer se mu je za kovčeg g. Božič zahvalil z »Grazie!«, ker je mislil, da ga je kneški župnik poslal in afere je bilo konec. Dne 29. maja je bila župniku poslan iz občine cela pridiga, da se srbskih imen, kot je Branka, ne sme rabiti. Na to ime je bila krščena neka deklica iz Šembij… Dne 2. septembra je utonil v Krki pri Novem mestu Ferdinand Fabec, begunec, doma iz Knežaka. Ker mu je zvonilo, je bila preiskava, zakaj takemu zvoni. Zaslišan je bil mežnar in gdč. ... Dne 20. septembra je bil župnik naprošen, naj oznani na prižnici, da so predvojaške vaje (corsi premilitari) za 18-20 letne fante obligatne. Kdor se jih ne udeleži, bo kaznovan z 50-500 lirami. Dne 2. oktobra so fašisti nenadoma zaprli cerkvenega pevca, fanta Lorenca Tomšič iz Knežaka 18 (Blažinov) brez vsakega povoda, za strah. Spuščen je bil iz zaporov že 7. oktobra. Zaslišan ni bil nič. Dne 6. februarja je bilo zjutraj še mirno vreme. Kakih 20 Knežanov je šlo v gozd. Čez dan je vstala huda burja s snežnim metežem in je vračajoče Knežane popolnoma zmedla pod »Plečem« že izven gozda. Vsi so bili v nevarnosti, da zmrznejo. Eden je le prišel do Koritnic, tam je zvonilo plat zvona, vsa čast Koričanom, ker v najhujšem metežu so šli na pomoč in do noči vse rešili. Dne 8. marca je zadela faro (in celo Pivko) huda gospodarska nesreča. Vsled zmrzajočega dežja se je nabral na drevju velik žled, tako težak, da je polomil polovico sadnega drevja po celi fari, tudi na župnijskem vrtu. Hudo so trpeli borovci nad Knežakom in na Zagorskem je bila popolnoma na tleh polovica, ob stezi v Šembije nad Knežakom čez ¾. Vrgli so pa malo, ker je bilo toliko te robe, zato so bolj gospodarski posestniki - ravno leta 1930 so borovce razdelili med opravičence (jusarje) – naredili veliko apnenco nad Klobasarjem, sedaj Vidijanovo hišo (Knežak 182), ki pa tudi ni vrgla kaj prida dobička, ker se je začela tudi pri nas čutiti huda svetovna gospodarska kriza. V omilitev  krize je vlada in vojaštvo popravljala stare ceste in zidala nove. Spomladi 1931 so sezidali novo cesto iz Zagorja mimo Kalca nad Bačem do baške »šrange«. Zelo veliko ovinkov so popravili na cesti v Šembije…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1931 … romanjem na sv. Višarje čez Videm. Vrnil se je dne 28. julija zvečer. Dne 20. avgusta je župnik obiskal Koren, Jurejvo dolino in Stare ogence. Dne 1. septembra je bil v Šembijah pogreb gostilničarja J. Faturja (Kršarja), iz Šembij 20. Hči poročena v ŠtPetru je pripeljala s seboj tudi g. Kramariča iz ŠtPetra in g. Murna iz Trnja, tako da je bil pogreb s tremi gospodi, česar v Šembijah še ne pomnijo. Dne 17. septembra je bila v Knežaku seja cerkvenega sodišča v tožbi za razveljavitev zakona »ratum non consumatum« Suligoj – Ambrožič ... Župnik je  imenovan za »defensor vinculi«. Druga dva člana sta g. dekan jelšanski Huša in g. Morel iz Zagorja. Dne 21. septembra je bilo na Juršičah pri prvem sv. obhajilu 17 otrok. K zajtrku na št. 6. sta prišli tudi obe učiteljici – Italijanki iz Apulije. Letos so dali z novim šolskim letom dve na Juršiče. Ena se je maja 1932 opekla, ker se je užgal bencin, ko je snažila rokavice; in je z letom 1932/3 ostala spet samo ena. V Koritnicah in na Juršičah so se v šolo nastanili fašisti, ki imajo svojega komandanta »kapitane« Miravallo Conrada z enim »puršem« v Knežaku ... Ta je bil 6. dec. za botra faš. tenenta sinu iz Koritnic. Dal se je z otrokom v naročju in župnikom ob strani pred cerkvijo fotografirati; župnik pa slike ni videl. Z oktobrom je župnik zahteval, da tisti, ki drv ne pripeljejo, jih z letom 1931 morajo plačati. Pripeljajo jih Bačani prav malo in prav neradi. Dne 2. oktobra je odšel k vojakom v Neapelj organist Alojzij Šircelj; do njegove vrnitve ni bilo orglanja razen za božič 1931 pri polnočnici, ko je orglal g. resign. župnik iz Štivana Martin Gorše, ki je večkrat prišel pevce učit pet za »božji lon«. Orgle so se pa vsled nerabe pokvarile. Dne 3. decembra se je župnik udeležil pogreba bivšega goriškega nadškofa dr. Fr. Borg. Sedeja, ki moral odstopiti pred koncem oktobra in dne 28. nov. umrl. Bil je velik dobrotnik župnikov, ki se k njemu zatekal v vseh težavah. Dne 3. decembra je umrl v Knežaku … Anton Keš … , pastir, ki je zapustil cerkvi Matere Božje £ 2000.- češ sorodnikom ne dam nič, ker me preje niso hoteli poznati. Dne 8. decembra je župnik imel slovesen sprejem v Marijino družbo z govorom v samostanu v Trnovem. Sprejetih je bilo 13 deklet. Dne 24. decembra je bilo na Juršičah obhajanih 190, 13. decembra pa v Šembijah 155, 8. decembra pa v Koritnicah 50. 6 deklet je šlo 26. decembra k duhovnim vajam v Trnovski samostan. Avgusta so vrgli iz semenišča v Benetkah petošolca F. Š. iz Knežaka ... Naredil je skušnjo za 4. razred gimn. V gimnaziji v Reki, kamor je nato zahajal v šolo. – Politično življenje je bilo še dosti mirno; par incidentov je pa le bilo. Dne 7. marca je bil župnik klican na občino pred komisarja iz Reke, češ da je imel prvi petek mašo za ustreljenega Valenčiča Al., zato da je bilo toliko ljudi pri maši. No pa so se zmotili.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1930 … in se v šoli jokaje poslovil zmerni podestá Visintin, ki je odšel v Jelšane, od tam je prišel novi, varčni podestá Ezio Bettoli, ki je res malo uredil občinske finance. Dne 19. novembra je bil zatrt zadnji slovenski časopis »Novi list«. Dne 3. februarja je imel župnik pred občinskim sodiščem (Valenčič in Valetta) razpravo v tožbi zoper P.  K., ki ga je župnik tožil, ker ni hotel že 5 let bire dati in je še druge šuntal. Bil je seveda obsojen in je kmalu prinesel plačat vse zaostanke in tudi drva. Dne 11. februarja je bila inauguracija nove (pa nepotrebne) šole na Baču v prostorih »Hotela« Bač 133. Blagoslovil jo je g. Vadnjal mesto župnika. Po veliki noči je mesar Potočnik na št. 204 v Knežaku naredil stalni plesni oder z licenco za plese vsakih 14 dni. Čez dva meseca je moral oder razdreti. »Kšeft« je bil samo dvakrat. Dne 30. aprila je odšel bolehni gospod Vadnjal, ki se je v našem zdravem zraku lepo popravil,  na novo službo za vikarja v Šmihel (Nadanje selo). Dne 17. oktobra je pogorel prostor nad hišo v Knežaku 39. Novembra je bil prestavljen v Materijo občinski tajnik Andrej Valetta, zagrizen, a tih sovražnik župnikov. Istega meseca so si zgradili cigani Hudorovič barako ob potoku pod Šikcem, ker bi se morali stalno naseliti v rojstni občini. Zdržali so poldrugo leto, nato odšli, baraka jim je pa zgorela. Dne 16. novembra so odprli spet dve pipi za vodo na vasi pred št. 18 in pred št 42. Dne 6. septembra smo pa dobili telefonsko zvezo z Bistrico. Javen telefon je na pošti v županski hiši (št. 71). – 1931 – Kipar Franc Gorše, bivajoč v Gorici, je preden se je preselil v Jugoslavijo, izvršil za farno cerkev dva kipa iz lipovine, deloma jih je končaval v župnišču. Oba kipa sta bila fotografirana in leta 1932 v »Bogoljubu« priobčene njune slike. Kip Vnebovzete M. B. za glavni oltar je bil potreben, ker je stari kip črv toliko uničil, da so roke odpadle. Na župnikovo prošnjo je kip v znesku £ 1150 plačala družina Fr. Urbančič iz Knežaka 112 (Matetova), ključarja in bivšega župana. Za kip je bilo treba prenoviti tron, kar je naredil mizar Černetič za 190 £.  Drugi kip sv. Terezike Deteta Jezusa je iz obljube plačala s 1000 £ ga. Terezija Urbančič iz Knežaka 68 (Andrejeva). Zanj je zidar Valenčič iz Šembij pri krstnem kamnu izklesal vdolbino za £ 45, mizar Černetič pa naredil klečalnik iz hrastovega lesa s puščico za £ 210. Oba kipa je slovesno blagoslovil na belo nedeljo g. dekan iz Postojne Franc Krhne po lepem govoru. Iz farovža so v procesiji nesli kip fantje pevci (Knežak 18, 143, 6), udeležili so se slovesnosti še g. Morel iz Zagorja, g. Gorše, brat kiparja – iz Štivana in g. bogoslovec Perkan. V Knežaku je zagorela prvič električna luč dne 9. avgusta, napeljana iz Soče in Šturij; v župnišče in v cerkev jo je napeljal ing. Berlam iz Postojne oz. njegov delavec Šibenik; stala je za župnišče 1100 lir, za cerkev pa v svinčenih ceveh…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1930 … otrokovih staršev, deloma radi Vrtca. Dne 7. avgusta je udaril 10 letni pastir Rudolf Tomšič iz Koritnic (Ohanov) po granati, ki je ostala po strelnih vajah in drobec mu je po eksploziji šel ravno skozi srce. Bil je na mestu mrtev. Oče je dobil krog 2000 lir odškodnine. Dne 6. septembra je bil ustreljen po prekem sodu v Bazovici Valenčič Alojzij, … , ker je vozil v Trst bombo, s katero je bil ubit en urednik »Popolo di Triste«. Dne 10. oktobra je ob nenadni nevihti s snegom zmrznil »Pod Rosci« 21letni fant Lipec Alojzij iz Bača 67 (Šklavinov). – Slikar Šabec Franc je za 160 lir popravil oltarno sliko Matere Božje. Nabavila sta se dva nova ljubljanska cerkvena molitvenika. Pod zvonikom je napravil mizar Čuk iz št. 150 v Knežaku za 1700 lir trojna nova vrata, da je zavarovan mežnar pri zvonenju in cerkev zavarovana pred mrazom. …  Prebeljena je bila znotraj in zunaj cerkev v Koritnicah in pri sv. Jeronimu. Pri zadnji je bil z velikimi stroški z razstreljevanjem izdolben za altarjem globok jašek, ker je vedno  teklo v cerkev. Dne 13. novembra je bilo pri sv. obhajilu v Šembijah 139 oseb. K duhovnim vajam v Trnovo je šlo 14 deklet dne 26. decembra. Dne 27. februarja je župnik po skoro 2 letih dobil dovoljenje iti v Jugoslavijo in nazaj. Dne 18. aprila so oblasti zaprle na kolodvoru v ŠtPetru kandidata za podestata kneškega in za komisarja naši posojilnici Alojzija Valenčiča, soudeleženega pri Urbančičevi tovarni na Baču. Fant je bil dobrega srca, zastonj je zdravil ljudi (znal je iz vojske), a brez vere  ..., češ da je vozil bombe v Trst za napade. Dolgo je tajil in smo ga imeli za nedolžnega, a v zaporih v Rimu je priznal, bil v velikem procesu od 1. do 5. septembra v Trstu obsojen na smrt in dne 6. septembra ob 5.43 v Bazovici ustreljen v hrbet, pokopan pri sv. Ani v Trstu. Ob času procesa je bilo mnogo ogleduhov v naši fari. Župniku je pisal enkrat iz zaporov v Rimu, v Trstu se je dal prevideti španskemu redovniku Catinu in se tik pred smrtjo priporočil v molitev, kakor je sporočil župniku ... duhovnik, ki ga je spremljal na morišče. Na dan začetka procesa 1. septembra je župnik z dvema fantoma šel na božjo pot na Sv. Višarje. Kneški italijani so zagnali hrup, da ima tam sestanek z Orjunaši; preiskava od kvesture  v Reki je po zaslišanju enega fanta hitro končala. Radi suma sokrivde so zaprli oba Alojzija Urbančič  očeta in sina dne 18. avgusta; … Kljub vsem naporom so ostali v ječi najprej v Kopru, potem v Rimu do 20. decembra … Dne 7. maja pa smo bili prisiljeni (okrog 40 ljudi) na županstvo iti in tam poslušati govore poslanca Bacicha iz Reke in Benussija. Ploskal ni nihče. Dne 15. oktobra je klical podestá župnika in g. Morela iz Zagorja in »svetoval«, naj vpeljeva tudi italijanske pridige, dvojezične napise v cerkvi in izobešava ital. zastave.  Tiho sta poslušala in odšla. Dne 18. oktobra je bil odstavljen…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1929: Marijini družbi iz Zagorja in Slavine sta prihiteli z zastavo. Dne 22. septembra se je fotografirala Mar. Družba pred zakristijo. Dne 16. septembra se je z novim šolskim letom oglasila spet slovenska učiteljica gdč. Stegù Angela, pobožna, pridna, ki je šla v cerkvi med otroke in jih ukrotila, ker so se res že obnašali kot divjaki.. Pomagala je pri vseh slovesnostih in pobožnostih, pa tudi pri posojilnici, le da je imela prepovedano slovensko govoriti z otroci; leta 1932 jeseni jo je nekaj zagrizena Rečanka, učiteljica denuncirala radi slovenskega  govorjenja, morala je veliko prestati in se paziti. Dne 29. septembra ni bilo pridig; župnik in polno faranov je šlo na novo mašo č. g. Milana Grlj v Trnovo. Svetoletne procesije in pobožnosti smo naredili dvakrat: v nedeljah dne 27. oktobra in 3. novembra. Šla je od sv. Barbare čez farno cerkev na Bač. Ljudje so se zelo udeležili; le malo moških z Bača. Spovedovati so pomagali gospodje Morel, Muren, Lesar, Kramarič. Dne 30. Oktobra je bil župnik sprejet pri škofu Fogarju v Trstu radi pritožbe proti reškemu škofu, podpisani so zastopniki vse duhovščine reške škofije in pri nadškofu Sedeju v Gorici, kjer je prosil za duhovnika za Trnovo, a je bila prošnja odbita, ker nadškofu tudi manjka duhovnikov. Še 17. in 18. decembra je bil župnik pri obeh škofih in še 19. dec. pri reškem radi odpustitve gojenca Franca Škrlj iz Malega semenišča. Opravil ni nič. Prvi sneg je zapadel 14. novembra. Slaba je bila letina za krompir, posebno na polju proti Koritnicam. V mesecu oktobru je posekal posestnik Kalister iz Juršič št 9 v Olovki 4 hoje; zato da ne bi več kradli je bilo oddano sekanje vseh hoj v tej parceli. Pravda za odškodnino pa je tekla do leta 1932. k duhovnim vajam v Trnovem je to leto šlo od 26. do 30. decembra 18 deklet. Proti koncu leta je bilo veliko dela s popisovanjem cerkvenega premo-ženja po konkordatnih določilih. V tabernakelj je bila dana nova svila; delo je za božji lon napravila Marija Smrdelj iz Knežaka 16. Pri stranskih oltarjih so bili narejeni novi podi, da mašnika na kamnu ne zebe preveč. Na Baču je poprava cerkvene strehe stala 1100 £. V Koritnicah je bilo treba popraviti križ vrh zvonika, ker se je nagnil. To delo je napravil Komadina iz Bistrice za 300 £.  – Leto 1930 – Dne 6. julija ob 10h zvečer je umrl bivši organist Anton Jenko. Službo organista je vršil od leta 1885 do 1927, torej 42 let. Bil je tudi vnet agitator Slov. Ljudske stranke in do smrti nadzornik naše Posojilnice. Cerkev mu je poskrbela lep pogreb s tremi duhovniki. Župnik se mu je na grobu z govorom oddolžil. Dne 21. junija je zašla 5 letna Ema Zadel iz Bača 77 po nesreči pod konje Rudolfa Tomšič iz Bača 80, ko se je vračala iz azila. Umrla je čez par ur. Pogreba so se udeležili otroci Vrtca; a Bačani so vendar nehali pošiljati otroke v Vrtec. A Rudolf Tomšič je bil pol leta zaprt, deloma zaradi sitnosti …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1929: … Začetkom maja je prišel v Knežak v začasni pokoj g. Janez Vadnjal, žup. upra. na Slapu pri Vipavi radi jetike. Pomagal je z mašo in spovedoval. Dne 3. junija je župnik pobiral vel. listke po hišah po Juršičah in gledal, kako se Juršičani in Zagorci pravdajo za Jeruse: borovce, ki so parkrat na Juršičah naredili pravi »revolucjon! Ženske so dvakrat Zagorce zapodile, ko so prišli z vozmi po borovce. Juršičani so (zdi se, da po krivici) pravdo leta 1932 dobili, ker je zagorski advokat, brezvestni dr. Mikuletič iz Bistrice, prišel v Jugoslavijo in ga ni bilo na razpravi. Dne 19. junija je padel iz Mehacove lipe 10 letni Palčanov fantič (Šorc, Knež 58) krog 10 m visoko; par dni je ležal, drugih posledic ni bilo. Dne 24. junija je udarila strela k sv. Jeronimu in odletela od strelovoda ter šarila po cerkvi, pobila več šip. »Fondiaria« je plačala 200 £ zavarovalnine.  Dne 1. julija opolnoči je župnik moral na Juršiče 23 previdet. Po končanih obredih se je ustavil v kuhinji, pa se je začel Mecov fant (Juršiče 29) nespodobno obnašati do deklet; na župnikovo svarilo je rekel: »Fantje, ki hodijo k maši, hodijo samo punce gledat«. Nato mu je župnik dal pošteno cvrko po ustih. Kljub grožnji in kljub temu, da je bil prej fašist, ni mogel ničesar narediti zoper župnika. Dne 22. julija je pogorela hiša in gospodarsko poslopje na Baču 82 (Puškin). Dne 15. avgusta radi plesa ni bilo večernic. Dne 17. avgusta je šla v samostan hčerka bivšega župana ključarja Franca Urbančič – Terezija, izvrstno dekle. Isti dan je bila prva poroka po novih konkordatnih določilih, da ni treba več hodit se poročat na občino; sklenila sta jo delavca pri tovarni Urbančičevi na Baču Miklavec z Lucijo Debevec iz Bača 59. Dne 18. avgusta je bil župnik s skoro vso Mar. Družbo na slovesnem shodu Mar. Družbe v Trnju. Govornik Cigoj (Gorica). Dne 16. avgusta je pogorelo na Juršičah vse posestnikovo št. 17, 11, 39. Dne 19. avgusta je treščilo na št. 26, kjer je zgorelo vse in zraven št 52. Le na št 26 niso bili zavarovani. Vse zavarovalnice se zdaj Juršič branijo, češ da  sami požigajo. To Juršičani župniku sami potrjujejo. Dne 24. avgusta je župnik imel 1. Sv. obhajilo v Šembijah 11 dečkov in 10 deklic. Zajtrk je bil pred cerkovnikovo hišo. Od 1/9 do 7/9 je župnik romal v Rim s ŠtPetrčani za sveto leto. Z njim Antonija Tomšič dekle iz Knežaka 18.  Dne 15. septembra je obhajala Marijina Družba 25 letnico obstoja. Dekleta so cerkev okrasila tako, da je bila podobna lepemu vrtu. Vsi so pohvalili, da kneška cerkev še nikdar ni bila tako lepo okrašena. Pri jutranji sv. maši sta stregla župniku v koretlih trnovska bogoslovca Barbiš in Perkan. Ob 10h je imel slavnostni govor g. Martin Gorše iz Štivana, pri sv. maši je bilo 6 gospodov, popoldne pa 11 pri večernici in sprejemu v Mar. Družbo. Slavnostni govor je imel g. Luka Smolnikar, župnik iz Slavine.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1929: … voljeno vseh 400 poslancev na enkrat skupaj za celo Italijo, je bil hud pritisk, še celo škofijski list smo dobili, naj gredo vsi volit, ker se gre za potrditev konkordata (seveda laž!). Dne 19. marca je bil shod pred župniščem na cesti, župnik je odšel spovedovat v Št Peter, zato zastopnik kneškega fašja dne 21. marca pri župniku, naj prebere na prižnici škofov list (povedal je na dan volitve le vsebino). Na dan volitev je pred cerkvijo spet po maši bil shod, kjer je govoril za udeležbo veliki »narodnjak« S. T. Zasebno je župnika on sam prašal za svet. Izmed 610 volivcev jih je šlo na volišče 518, le osem od teh je bilo protifašističnih. Govorilo se je pa, da so goljufali drugod, tudi če kdo ni šel volit, so kar njegov glas zapisali za fašiste. Za dokaz terorja še to: kljub ponovnim prošnjam župnik ni dobil potnega lista, da bi šel tolažit mater;  dne 2. aprila je bila odslovljena zadnja slovenska učiteljica Babek. Dne 8. maja je župan=podestà Pian klical na občino že 70 letnega čevljarja Samsa iz Knežaka 43, češ da ga ni pozdravil, isto tako vdovo Zadel iz Juršič 82 (70 letno). Oba hudo ozmerjal. Dne 19. julija je v veliko veselje Italijanov dobil župnik zavrnjen rekurz zoper pritožbo radi opcije. Vsi so pričakovali, da bo župnik moral oditi, toda zlasti Marij. Družba je začela moliti k sv. Tereziki in šel je – podestà. Vzrok: zafurano gospo-darstvo. Udarili so se Italijani med seboj, pa je sfrčal. En mesec je vladal občini komisar. Dne 4. avgusta pa se je predstavil v šoli novi podestà Jurij Visintin, prestavljen iz Klane. V šoli je čakal pol ure na župnika, ki že ni hotel iti, boječ se, da bo novi ravno tak do njega kot stari. Takoj po shodu je naredil obisk v župnišču in prosil, da sta popoldne skupno obiskala g. žup. upr. Morela v Zagorju. Prosil je za stanovanje  v župnišču, ga dobil, in stanoval notri do 5. novembra. Ta podestà je župnika branil pred oblastmi, ga malo opral, da so ga še pustili v župniji, bil pa je premehak, vsakemu je hotel ustreči, zato ni mogel občine iz dolgov potegniti in se je moral čez eno leto umakniti. Župnik je naredil navadno prošnjo za državljanstvo, ki je pa bila tudi odbita. Ljudje so bili zadovoljni, da je podestà z župnikom v miru. Pač pa je moral to leto oditi in sicer 2. septembra dekan trnovski Dolenc Janko. Slovo je vzel od vse duhovščine na koncu duhovnih vaj v trnovskem samostanu dne 30. avgusta. Do odhoda sta ga stalno stražila dva detektiva. Velikonočno spovedovanje od 10. do 12. marca je bilo spet s stanovskimi pridigami. G. Morel iz Zagorja fantom, g. Smolnikar iz Slavine možem, g. Muren iz Trnja ženam, g. Kramarič iz Št Petra dekletom, g. Gorše iz Štivana vsem. Župnik je vračal v drugih farah. Od 15. do 18. aprila je imel župnik v trnovskem samostanu duhovne vaje za gojenke, od 25. do 28. maja pa na Suhorju za dekleta; suhorski g. Piščanec se je za ta čas preselil v Knežak.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1929: … do sedaj še noben kneški duhovnik – hišno preiskavo od kvesture, to je višje policijske oblasti v Reki. Dne 2. januarja se je odpravljal v Reko k škofu, pa se je pri Zagorju korjera prevrnila. Krog 4h popoldne so ustavili župnika na vasi, ko je šel k nekemu bolniku policijski agenti (trije) in ga spremili v župnišče na dve urno zasliševanje in preiskovanje. Od začetka so bili zelo surovi, ko pa po poldrugi uri niso ničesar našli, so postali prijaznejši in druge sobe bolj površno pregledali, natančno pa župnikovo stanovanje. Zaplenili so v prvi vrsti prav ta dan došlo, že v Reki na pošti prej pregledano knjigo »Slovenci v desetletju 1918 -1928«, 41 izvodov »Bogoljuba«, 2 Sadjarstvo, 5 Zamorček, 3 Klaverjeve koledarje, 29 Odmev iz Afrike, 2 Cvetje, 1 koledar Mar.  družbe iz Prevalj, 1 izvod Čas-a. Vse to v veliko žalost uradnikov na županstvu, ki so zagotovo pričakovali, da bodo župnika z ne vem kakšnimi prepovedanimi prevratnimi časopisi vklenjenega odpeljali. Vseh teh reči kljub dvakratni prošnji župnik ni dobil nazaj. Leonova družba v Ljubljani mu je potem podarila izvod Slovenci v desetletju. Da ni dobro duhovnikov preganjati so policijski uradniki skusili še tisti večer. Avtomobil jim je 10 m za zadnjo kneško hišo proti Šembijam ostal v snežnem zametu in ponižno so morali moledovati za prenočišče v Knežaku. To jim je vročo kri precej pohladilo. Dne 6. januarja ponoči pa je bilo vlomljeno v otroški vrtec v »bufetu«, laške zastavice so bile zrezane, vse razmetano. Krivdo so zvalili spet na župnika in fantovsko Marijino Družbo. Dne 8. januarja so naredili preiskavo pri Knafelcu (št. 8), dne 9. januarja pri učitelju Makaroviču na št. 131, obenem župnika klicali na občino, češ da je kriv; dne 11. januarja je bil spet klican na občino pred kvestorja, ki ga je posebno zanimalo, kam hodim v Knežaku (odgovor: k bolnikom) in kdo je fantovski Marijini Družbi (odgovor: nihče, sem jo razpustil). Ker je bilo tako hudo, je nevarnost, da župnika spodijo v Jugoslavijo, je šel po navodila k škofu Fogarju v Trst (16. januarja) in na kvesturo v Reki. Posledica: Preiskava pri bivšem županu in ključarju Fr. Urbančiču, ko se je župnik tam mudil. Še pepel so prebrskali, zaplenili pa pod streho eno izpraznjeno avst. granato in eno staro slovansko zastavo. Za plačilo preganjanja je moral župnik dne 20. januarja od shoda v Koritnicah hiteti v vrtec blagoslovit otroke. Isti dan je vzel slovo preganjani učitelj Makarovič, ki je bil prestavljen v močvirni Comacchio (v ustju reke Pad  - Po). Žrtev iz časov najhujše persekucije. Podestà Pian je dal javno razglasiti, da bodo vsi starši v Knežaku kaznovani, če ne pošiljajo otrok v »Vrtec«. Veliko se jih je prestrašilo. Za nagrado je ukazal, da je vsaka hiša v občini morala kupiti novo pločevinasto hišno številko za £ 5. Za državnozborske volitve, kjer je bilo …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1928: … Dne 5. avgusta ni bilo nič pridig, ker je župnik odšel z Marijino družbo na shod Mar. Družb v Slavini (Cigoj tam). Dne 23. septembra je šlo 10 deklet iz Mar. Dr. v Košano, kjer so obhajali 25 letnico Mar. Družbe. Dne 24. septembra je padel prvi sneg, ki je na hribih ostal, v dolini pa seveda kmalu skopnel. V Knežaku je bila navada pri pogrebih s tuljenjem in glasnim jokajočim govorjenjem. Po dolgoletnem pregovarjanju, ki ni nič zaleglo, je župnik zagrozil, če ne bodo tiho jokali, da se bo on odstranil, in to se je posrečilo proti koncu tega leta. Zdaj znajo mirno žalovati vsaj pri sprevodih (doma še ne), najbolj so se seveda drli tisi, ki so za življenja grdo ravnali z domačimi Dne 12. oktobra je županstvo začelo z javno razsvetljavo – na petrolejko, zdaj ko čakamo na električno luč. Ljubi procentki, ki jih zasluži podestá pri nabavi! Gorele so luči malokdaj, so bile nepripravne. Dne 6. avgusta se je pri strelnih vajah v Koritnicah ponesrečil 20 letni vojak Cavallaro. Dne 7. avgusta je bil pokopan s konduktom iz Koritnic. Dne 22. oktobra pa je v bolnici v Postojni izdihnil posestnik Janez Urbančič iz Bača 121 vsled poškodb, ki jih je dobil v Trstu od lastnih konj, ki so ga po glavi pohodili. Truplo so prepeljali v Knežak. - Dne 25. oktobra sem vložil prošnjo na princa Schönburg-Waldenburg v Bistrici, naj daje župniku biro. Dovolil je letnih 250 lir, a neobvezno. Dne 23. decembra – zadnjo nedeljo adventa - sva zamenjala s č. g. Kramaričem iz Št.Petra zaradi adventnih spovedi. Udeležilo se jih je precej fantov in mož, nato sva zamenjala vsako leto, le 1932 z g. Goršetom iz Štivana. – 1929 – Precej z novim letom se je pričela jako huda zima. Pomrznilo je zelo veliko drevja, zlasti orehov, tudi farovški lepi oreh, ki ga je moril mraz za 1/3. Več hiš je zametlo, da niso mogli ljudje dva dni ven. Začeli so se klatiti tudi volkovi, da je princ Schönburg svojim logarjem za vsakega ustreljenega volka obljubil 200 lir nagrade. Kakih 7 so jih ustrelili. Najstarejši ljudje niso pomnili tako hude zime. Sredi januarja je sila zime malo pojenjala, začela pa je z vso silo na svečnico (2/2) med deseto mašo, tako da so koriški otroci in dekleta komaj, komaj prišli domov. Zlasti hudo je razsajala od pustnega torka 12. februarja do sobote 16. februarja. Na pustni torek je umrl v Koritnicah 8 ključar koriške cerkve J. Valenčič, ki ni nikdar nič računal za svoje delo pri cerkvi. Pokopati ga ni bilo mogoče do sobote, prav tako ne Šembijcev dveh, ki sta ta dan umrla; grobove so morali kopati s sekiro. Pri spraševanju v Koritnicah dne 22. februarja je bil v sporazumu z možmi imenovan novi ključar – Jože Tomšič iz št 11 p. d. Ohan. Za dne 11. februarja sklenjeni  konkordat smo zvedeli šele 17.  februarja, ker tudi pošta ni mogla priti, zato zahvalna služba božja šele 24. febr. Silna burja je bila tudi od 28. febr. do 1. marca. Za Novo leto je dobil župnik tako grdo darilo, kot …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1928: … Naj ga plača.« Vseh nerodnosti v Koritnicah je bil kriv … - Velikonočno spoved smo naredili letos po stanovih, kar se je dobro obneslo.  11. marca je govoril fantom g. Gorše iz Štivana, 12. marca g. Morel možem, g. Murka iz Trnja dekletom, 13. marca g. Smolnikar iz Slavine ženam. – Dne 23. marca je župnik peljaje se iz Trnovega 1 km zunaj Knežaka čul stokanje in vzel s seboj na voz napol zmrzlega Gregorja ... V pijanosti je omagal. Žena, ki ni bila prav nič vesela, ko ga je župnik domov pripeljal,  je rekla: »Pustili bi ga bili, da bi zmrznil«. Maja meseca so … dve sestre iz Knežaka ušle možem (za več let) domov. Dne 18. maja je hotel župnik obiskat v Trnovem že od 15. maja zaprtega kaplana, radi šmarnic veleizdajalskih, a ga niso v ječo pustili. Dne 22. maja je bil pred farovžem  kino in radio o Nobile-jevi ekspediciji na Severni tečaj, kar na cesti. Platno je bilo razpeto med župniščem in Sivcevo hišo. Koncem maja je bila otvorjena brzojavna postaja v Knežaku. Med prvimi brzojavi je dobil 31. maja župnik brzojav, da mu je nenadoma zjutraj ob 5 uri umrl za kapjo oče. Za pogreb je dobil župnik dovoljenje 3 dni biti onstran meje. Nadomestoval ga je postojnski kaplan Božidar Goljevšček. Procesija na sv. R. Telesa dne 7. junija je bila prekinjena od dežja po prvem evangeliju. Trije so se morali opraviti v cerkvi. Dne 1. julija je bila vizitacija in birma. Birmanih je bilo 114 otrok – 64 dečkov in 70 deklic. Razen dveh s škofom došlih duhovnikov je bil navzoč č. g. Gerbec iz Harij, ker je birma bila vsiljena. Prejšnji dan je škof po sprejemu prej šel na županstvo na vermut kot v farovž. Popoldne ga je Urbančičev avto odpeljal v Zagorje. Dne 15. julija je bilo na Juršičah 25 prvoobhajancev.  Isti dan shod v Koritnicah, a javen ples … , zato nič pridige in maša sv. Marjete odpovedana za naprej. Dne 20. julija je spremil župnik pevke in g. dekana iz Jelšan na vrh Snežnika. Nazaj grede jih je v župnišču pogostil. Dne 22. julija je utonil v Reki pri Bitnjah 15 letni fant Viktor Šajn iz Knežaka 133 (tam je služil); ker je njegova mati pometala na občini, ga je podestá dal na občinske stroške pripeljati  v Knežak k zadnjemu počitku; pred pogrebom je župnik spodil od pogreba nedostojno oblečeno »svatovico« … ; odslej so bila dekleta pri pogrebih dostojno oblečena. Škofijstvo v Reki in Gorici je odredilo naj bodo ženske v cerkvi pokrite; na kmečkih farah smo to tudi z avgustom vpeljali. Le par se jih je upiralo; najbolj Šembijke; pri pregledovanju pri vseh sv. mašah dne 12. avgusta je župnik dve dekleti peljal iz cerkve in odslej je bil pri nedeljski službi božji v tem oziru red. Dne 5. avgusta so peljali skozi Knežak »tanke«. Velika radovednost. Dne 27. avgusta  je župnik obiskal Koren, Jurjevo dolino in Stare ogence. Dne 23. septembra je šlo 10 deklet iz Mar.  Dr. v Košano, kjer so obhajali 25 letnico Marijine Družbe.  

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1928: … Valetta  pred občino »pri Juretu« na št. 7 govoril, da treba  vsa slovenska pisma s pošte proč pometat in podobno klobasanje – hudobije. Dne 8. novembra je klical podestà na občino ženske in grozil, da bodo kaznovane z globo, če ne bodo pošiljale otrok v Vrtec, in nekaterim res poslal glasoviti »kontravencijon« tako Perusu (št 30) za 20 £. Zaradi zapravljivosti – samo tiskovin je občina naročila to leto za 80.000 lir (reci osemdeset tisoč lir) - se je začel podestatu stolček majati; bil je odstavljen in dne 25. novembra je polno ljudi z župnikom povabil v šolo na slovo. Z veseljem smo šli poslušat, kaj vse je naredil z našim denarjem – davki so bili že neizprosni: za psa čuvaja 52 lir, za kravo 42 lir, za vola 60 lir, za konja 66  lir, za kozo 20 lir. Na koncu so začeli pobirati Italijani podpise »samo za album«, župnik se je odstranil, drugi so podpisovali, podestà je podpise predložil kot zaupnico in  - ostal. Taki so ti tiči! Slavc Trošt mi je dne 16. decembra zaupal, da se za 50 lir na občini dobi kazenski list, četudi je bil že kdo kaznovan. Krona vseh teh kolobocij pa je bila škodoželjno prinešena zavrnitev opcije župniku dne 18. decembra; župnik je seveda vložil rekurz prav zadnji dan leta 31. decembra. Ker smo že pri občini, še eno kozlarijo tega podestata: ukinitev pokopališča v Šembijah. Dne 6. novembra 1927 je umrl v Šembijah 25 fant Novak Alojzij vsled poškodb, ki jih je dobil na klancu v Hrastju, kjer se je s kolesom zaletel v avtomobil. Pokopan je bil 9. novembra v Šembijah, toda čez teden dni vpričo podestata odkopan za raztelesitev. Pri tej priliki je podestà videl, kako so blizu pokopališča hiše in ni miroval, dokler ni dosegel, da se prepove pokopavat v Šembijah, češ da se voda ne okuži v vodnjakih blizu pokopališča. Kljub ugovorom, da v več ko tristo letih, kar obstoji pokopališče,  ni bilo kaj takega čuti, je obveljala podestatova. Ta fant je bil zadnji pokopan v Šembijah pri cerkvi. Nato so pokopavali Šembijce v Knežaku: prvega dne 7. marca 1928. Zadnjega  2. septembra 1930. Vseh skupaj počiva iz tega časa  v Knežaku 26  Šembijcev (izmed teh sta dva iz Podtabra).  Naredili so v Šembijah  nato novo pokopališče, zunaj vasi na hudi burji. - Od kar so Koričani imeli mežnarja, je bil vedno križ z njegovo plačo, ker mu njegovi osebni sovražniki niso hoteli dajati. S škofovim dovoljenjem je za take plačevala cerkev. Toda letos se je uprlo toliko ljudi, da je župnik dne 4. februarja mežnarja odslovil. Pri spraševanju dne 7. marca je župnik skušal pogovoriti ljudi, a lakomnost in sovraštvo sta onemogočila sporazum. Le ker bi ne bilo procesije za zaobljubljen dan, če ne bi bilo mežnarja, jih je prignalo do tega, da so ga po župnikovem dovoljenju sami izvolili in sicer Skamovca Kor 46, …, pa dobrega moža, ki ga je župnik potrdil. Prej so govorili: »Far ga je gor dal …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1928 … oder je bil narejen ob Novcovi hiši št 16. Došli so faš. častniki iz Reke in Trsta. Za plačilo je dobil župnik pol kozarčka vermuta. – Na novi državni praznik 21. julija spet ljudje niso smeli delati. Na državni praznik dne 24. maja je podestà vabil k sv. maši ob 9h, a župnika nič obvestil; župnik je imel oznanjene šmarnice ob 6h in se je po njih odpeljal v Opatijo; podestà je nato organiziral neko »procesijo« patenfarjev k sv. Barbari in tožil župnika, da je nalašč ušel. To je bilo pisarij na županstvu! 10. junija je bila v šoli zadnjič slovenska igra. Ker je župnik opravljal posle tajnika v posojilnici, so začeli Italijani ruvati proti njej in hoteli nastaviti komisarja v upanju, da bo en Lah dobil tam mastno službo. Klican je bil župnik v tej zadevi dne 16. junija na občino in je pojasnil, da dela zastonj, pa seveda niso verjeli. Šele avgusta, ko je župnik pojasnil … komisarju Al. Valenčiču (pozneje ustreljenemu) revščino in dolg posojilnice, je zadeva v vodo padla. Pač pa je bila posojilnica dne 24. junija prisiljena, da je odpovedala članstvo pri »Zadružni zvezi« v Gorici in se vpisala v Zadr. zvezo v Reki, kamor je morala vplačati delež £ 4000, a ne dobila od nje nobenega posojila in nobene podpore. Dne 8. 9. je bila ustanovljena Edinost, slovenski dnevnik. Kakšni so naši liberalci se je pokazalo 17. septembra. Umrl je otrok … iz Koritnic. Ker (oče) ni plačeval mežnarja, mu niso dovolili zvonit. Tekel je na občino, kjer se je mudil tudi njegov prijatelj, lovec Benussi, nadzornik občin od prefekture v Reki in kričal: »Poženite tega Jugoslovana proč«. Dne 2. oktobra so otvorili v »bufetu« laški otroški vrtec. Ker niso starši hoteli vpisati svojih otrok, so naši Italijani delali zato krivega le župnika, ko je nekako dne 11. oktobra namazal poslopje vrteca s kravjekom, so rekli na občini. Župnik je kriv tega. V vrtec je začela prva pošiljati otroke … iz Knežaka. Obljubljali so ji, da bo v tem slučaju dobila poplačane vse dolgove, ki jih je zapustil nje mož … Koliko je uboga vdova znosila tajnikom kokoši, jajc itd. – dobila pa ni prav nič – še judeževega plačila ne. Precej dne 15. oktobra sem bil pozvan k škofu v Reko, ki mimogrede povedano hudo z Italijani drži, na odgovor, češ da sem proti fašistom. – Z novim šolskim letom so nam z veliko naslado prepovedali v šoli poučevati krščanski nauk. Začeli smo učiti v cerkvi, najprej na Juršičah dne 22. oktobra, nato v Knežaku 29. oktobra. Pozneje so nas silili, naj gremo učit v šolo, toda v »laščini«. Pri nas ni šel nihče. Poučevali smo pozimi v farovžu, v Koritnicah in v Šembijah, kamor je letos prvič hodil župnik iz Knežaka (prej zagorski!) pri cerkovniku v hiši, na Juršičah pri »Žužku« št. 6. Na obletnico fašistične revolucije 28. oktobra so v šoli oblekli 13 deklic (največ z Bača) za »Piccole Italiane«; dečke so tudi hoteli, a so tako jokali, da niso nobenega. Ob 10h je bila sv. maša za »padle«, nato je tajnik …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1927 … pri vratih na ženski strani. Cerkev sv. Barbare je bila od zunaj prebeljena, vsi banderni križi so bili presrebreni. – 1928 – To leto je napravil v Knežaku org. mojster A. Dernič iz Radovljice nov principal pri orglah za 2000 £. G. Rozeč Fr. Bivši kaplan je prenovil že »jetično« cerkveno uro. V namen poprave je župnik šel za en teden ga zamenjat v Podgraje. Pomagal je strojnik parne žage na Baču Anton Oblak. Stalo je to popravilo krog 1200 £. Zaradi vlage je bil zid ob klopeh v cerkvi vedno vlažen in grd, zidarji iz Krasa so ga letos nadomestili z morskim peskom – držal je bolje. Vsa okna cerkvena so bila sveže prebarvana,  na Juršičah so bila pod zvonikom narejena nova velika vrata, ker je burja vedno pozimi pod klonico nanesla toliko snega, da ni bilo mogoče iti v cerkev. Naredil jih je mizar Černetič iz Knežaka za 500 £. Nova vrata je naredil tudi iz kora v zvonik, na koru pa klečalnik. V cerkev je bil dan nov križev pot, ki ga je s škofovim dovoljenjem blagoslovil župnik, pomagati pa je prišel k slovesnosti g. župni upravitelj zagorski  Morel Rafael. Blagoslov je bil 1929. Kupljen je bil v Trstu pri Toffoletti za £ 400. Na Baču so bila  napravljena nova okna, sv. Jeronim je prebeljen. Italijani so hoteli hitro poitalijančiti ljudstvo. Ker ni šlo, so dolžili župnika, da on ovira njih delo. No, je bilo že res, toda tudi brez župnika ne bi nič dosegli. Bodlo jih je, ker je župnik naročal časopise: Mali list, Gor. Straža in nabožne Bogoljub (krog 120), Glasnik Srca Jezusovega (Čez 120) itd. Tožili so ga najprej škofu, od škofa je dobil župnik skupno z gospodom iz Zagorja  - obe občini Knežak in Zagorje so v začetku leta združili - dne 4. marca ukor, češ da dela nacijonalno propagando. Opravičilo župnikovo pri škofu ni dosti zaleglo. Ker je g. Morel iz Zagorja itak ital. državljan, mu niso upali dosti nagajat. Zato so se bolj spravili na kneškega »Jugoslovana«.  Nastavili so občinskega zdravnika – Italijana, doma iz Kalabrije. Prišel se je predstavit dne 28. marca in rekel: Znam že latinsko, kajne, da se bom lahko kmalu naučil slovensko? Ker je bil videti poštenjak, sem ga poučil v razliki jezikov, nakar je ušel iz Knežaka. Ker za razpisano mesto ni prosil noben drug kot Hrvat dr. Adolf Kinkela, Istran, so nastavili njega. Prišel je prve dni julija, predstavil se je 8. julija in ostal. Na občini je bil nastavljen Milanež Andrej Valetta za tajnika; ta je bil župniku najbolj gorak, samo skrit, v ogenj je pošiljal podestata. Dne 2. aprila je bil župnik povabljen blagoslovit fašistom zastavo v Koritnice. Župnik pride tja, tam šele povedo: slovesnost je preložena. Nagajanje. Vršila se je 29. aprila, ko je župnik imel mašo na Juršičah (sv. Jurja nedelja). Zahtevali so ob 11h. Kljub župnikovi dvakratni zahtevi, da ne more. Slednje so odnehali za poldan, a župnik je moral tešč priteči iz Jušič. Zbobnali so skoraj vse Koričane skup …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1927: … na počitnice v Knežak (colonia montagne). Nastanjeni so bili na travniku med Fabcem (/) in bufetom (Knežak 69), kakor so imenovali bivšo kovačijo z ravno streho, ker je tam mladi Špilar (Knežak 82) stvoril 'bufet' v veliko pohujšanje  fantom, ker je bil večkrat tam ples in priložnost za pijančevanje, ker je bilo zunaj vasi. Ob nedeljah je hodil maševat nek upokojeni župnik, ki je bival na Reki. Dne 17. julija je hotel imeti v cerkvi, kamor so prišli tudi ti reški otroci, italijansko pridigo. Dovolil sem jo po maši, ljudje so skoro vsi ostali med njo v cerkvi, župnik je imel slovensko pred mašo. Dne 17. avgusta jih je obiskal škof reški Izidor Sain, njegov tajnik, kanonik Podboj, in dekan jelšanski Huše. Oglasili so se vsi tudi v župnišču in na občini. Dne 31. julija je bil na Baču običajni shod, ker podestà ni dovolil plesa. Župniku je kar sam od sebe obljubil, da tudi za 15. avgust ne bo dovolil plesa in prosil, naj župnik to oznani na prižnici, kar je župnik tudi storil. Takoj na to pa je začel fante siliti, naj prosijo za dovoljenje za ples. Ker fantje niso hoteli že zaradi župnikovega oznanila, jih je par prisilil, da so prosili za dovoljenje, ki so ga tudi takoj dobili in ples se je vršil. Politika je bila: župniku vzeti ugled. Dne 30. julija si je dovolil podestà špas, da je klical župnika na županstvo samo za vprašanje, s kom je noseča mlada dekle … (govorilo se je, da se je pečala z več fanti) in kako, da kaj takega pustim v fari. Dne 19. avgusta je prišel revidirat en uradnik »Banca d'Italia« iz Reke obe posojilnici. Česnik  je zato svojo liberalno likvidiral in združil z liberalno bistriško (Severjevo), v katero so skoro vsi naši farani naložili denar po škandalu prejšnjega tajnika Cerniča. Prej so zaupali laiku, zdaj ne zaupajo duhovniku! Ta dan je došel na Mašun bistriški rojak monsignor dr. Josip Ličan, profesor bogoslovja v Gorici, da si ukrepi zdravje. Ostal je poldrug mesec in vsak dan maševal v privatni sobici na južnem pomolu graščine. Ob nedeljah so hodili logarji tja k sv. maši. Župnik ga je parkrat obiskal. Dne 13. septembra je župnik s 36 župljankami romal z vlakom na Sveto goro pri Gorici. Prvi sneg je padel 12. novembra. Dne 6. decembra so fašisti na Juršičah ustrelili jugoslovanskega kontrabantarja, po vsej Pivki znanega Paternosta. Pripeljali so ga v Postojno; ponovno je prosil za duhovnika, a ga niso hoteli poklicati; med potjo je umrl. Župnik je zadevo naznanil škofu, ki pa ni ničesar ukrenil. Dne 24. decembra je bilo na Juršičah obhajanih 160 oseb. En fašist je tudi šel k spovedi, a za sv. obhajilo so ga za kazen zaprli. – K duhovnim vajam (tridnevnim) v Trnovem, ki jih je vodil lazarist Zdravljič, je iz naše fare odšlo 8 deklet dne 26. decembra. Vse so bile navdušene prišle nazaj. - Pri farni cerkvi je bil nabavljen to leto nov črn plašč za 500 lir, enega je farna cerkev odstopila na Juršiče za odškodnino 200 lir, kupljena je bila puščica za misijone in vzidana…    

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1927: Dne 13. Februarja je prišel nov podestà Remigio Pian s soprogo, mlad profesor, ki je bil zase dober, a hotel Knežak vladati kot kako mesto in se dal voditi svojemu nadutemu uradništvu, ki jih je nastavil na občini, da je bilo groza: z zdravnikom občinskim vred deset. Spravil je občino v strašne dolgove in bil kriv  hudih persekucij in šikanj do ljudstva in še posebej do župnika. Ljudje so dobivali od fašistov in policaja »kontravencjone« za prazen nič n. pr. če je podnevi gnojnico peljal skozi vas, če so ob državnih praznikih delali, če ob začetku mraka ni imel luči prižgane na vozu, če so čeva ali koščke mesa vrgli na pot, če so ženske vodo zlile na pot ali s sunkom celo na lastni borjač. Ljudje so godrnjali, pa se bali, potuhnili, trpeli, kleli. Župnik se je na zahtevo fašistov moral dati narediti legitimacijo »carta d'indentità« in pritisniti gor prst kot zločinci. Kmalu je moral vsak, ki je šel v gozd, (imeti) legitimacijo – fotografi so služili! Dne 3. aprila je župnik pri »Cucku«, Knežak 37, moral blagosloviti fašistom zastavo. Klicali so ga šele po deseti maši, češ da hitro, potem pa je moral čakati gori tešč do poldneva. Pozneje se je zvedelo, da je bilo od zgoraj tako nasvetovano, ker so se bali, da bi sicer kam odšel; nam duhovnikom je bilo umevno v veliko breme. – Dne 16. februarja je umrla v Knežaku 144 za rakom Jožefa Slavec; ker so se Knežani nekam obotavljali jo dati v krsto, so jo prijeli laški občinski uslužbenci in se zgražali nad slovensko neusmiljenostjo. -  Dne 15. aprila na veliki petek je letos pridgal  g. Morel, isti dan je bila blagoslovljena nova Troštova grobnica in pok. Hermana Trošt vanjo prenesena. Aprila spet začel učiti kršč. nauk IV. raz. v šoli. Ta mesec sem moral laškega ženina – fašista – pripravljati za 1. sv. obhajilo. – Maja meseca sva z zagorskim gospodom Morelom prevzela upravo Jelšan, ker je tamkajšnji dekan Miha Hušo romal v Sveto deželo. Zato so bile včasih šmarnice zjutraj, včasih pa zvečer. – Na dan vednega češčenja 13. maja je bilo 400 obhajanih. Dne 23. maja je bil med procesijo v Koritnicah silen mraz z burjo in dežjem. Malo ljudi! Dne 24. maja je bila od podestà naročena slovesna maša za narodni praznik, ker  so obenem v Trstu izročili v službo »Svetilnik zmage«. Vsi drugi občinski uradniki so bili pri prošnji procesiji. Ljudem je bilo v naši občini prepovedano delati. 3 može so zaprli, ker so šli v gozd, zaprli so tudi bivšega učitelja Česnika Karla, župnik pa je dobil »veselo novico«, da ga Italijani težko gledajo (zanj to ni bila novica). Dne 6. junija je nek falot Knežane potegnil, da dobe delo v Windischgrecovih gozdovih pri Postojni, 70 jih je šlo v Št.Peter na kolodvor, tam je pa zginil v veliko jezo navzočih; odnesel je mlademu Špilarju (Knežak 82) še povrh 2000 lir. Julija meseca so prišli iz Reke šolarji iz fašistovske organizacije »Balilla«…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1964: Postavljen je bil hišni vodovod, narejena kopalnica. Prenarejena je bila kuhinja, postavljen nov štedilnik. Napravljeni sta bili dve stranišči na tekočo vodo. Pisarna je bila premeščena iz prvega nadstropja v pritličje. Čudno, da niso prejšnji župniki že imeli pisarno spodaj, saj se tako prihrani pot po stopnicah, posebno starim ljudem in veliko manj dela gospodinji za čiščenje. Delo v hiši je stalo okrog enega milijona dinarjev. To leto je bila v Knežaku tudi birma. Birmoval je g. administrator Albin Kjuder. Birmancev je bilo 175. Moške nedelje vedno bolj pešajo, pride le do 30 - 35 mož in fantov. V mesecu juliju se je na Baču popravilo streho in narejeni so bili novi žlebovi za odtok vode, ki jih do sedaj ni bilo. Delo je stalo cirka 300.000 din. – 1965 – Jurščani silijo za svoj zvonik. Streha je ravna, hoteli bi imeti koničasto. Odločimo se in tudi naredimo, delo stane 850.000 din, ker je treba les, pločevino in delo. Delajo isti mojstri kakor 1963 v Knežaku. Dež prej nagaja, kakor je nagajal 1963 na Baču. Zanimiva je radodarnost Jurščanov. Skoraj isti dan, ko se delo začne, prinesejo iz več kot polovice družin po 5000 din za stroške.  Knežane in tudi Bačane (delno) je zadela velika nesreča radi velike povodnji, ki je zalila meseca septembra vse njive v zevnikih; pod Obrobo in pod Pesalco ter Zapotokom je bil ves pridelek po vseh njivah uničen. Voda je stala 21 dni. Po nekaterih hišah niso imeli niti enega svojega krompirja ali pa pese in korenja za živino. Sreča, da skoraj iz vsake hiše kdo dela pa prinese kakšen dinar domov. Ko se je voda odtekla, bila je tudi na cesti proti Baču za dobrega pol metra visoko, je hud smrad zaudarjal iz njiv, ker je bilo vse gnilo in se je ta smrad popolnoma izgubil šele v zimi, ko je začelo zmrzovati. – V Šembijah smo to leto naredili tudi nove klopi po isti veličini kot v Knežaku, stale so 350.000 din, tako je bila cerkev kompletirana v notranjosti. – To leto je bil tudi misijon v fari. Vodili so ga frančiškani – p. Klemen, p. Martin in p. Evgen. Računa se 95% udeležba. Spored se lahko vidi v oznanilni knjigi. Pri spovedi je bilo tudi nekaj takih, ki so zašli na stran komunistov in po vojni jih ni bilo več blizu. Uspeh misijona, ki se ga lahko vidi na priloženem poročilu misijonarjev, je bil lep, vendar sklepov se ljudje malo držijo, posebno glede nedeljskega počitka. Poročilo o misijonu v Knežaku od 5. -12.XXII.1965 P.Klemen, P. Martin, P.Evgen. Brezje, dne 21.12.1965. Število vernikov v župniji 2.100; obisk splošnih govorov 400; stanovski govori: otroci 250 – vsi spovedani, žene 350 – vse spovedane, dekleta 160 – vse spovedane, fantje 100 – vsi spovedani, možje 250 – vsi spovedani, matere z otroki 100, stari in bolehni v cerkvi 50 – vsi spovedani, na domu obhajani 60 in vsi spovedani, tudi maziljeni 1; vseh spovedanih 1630, vseh obhajanih 4.500, uspeh misijona 95%. Podpis: p. Klemen Šmid. 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1963: … in vsega skupaj kaplanoval v Knežaku dva meseca manj kot 12 let, je bil vpoklican na orožne vaje dva dni pred novo mašo, nagajal mu je … , čeprav je bilo za novo mašo vse pripravljeno je breme skrbi padlo na župnika Kalana, k je istočasno pripravljal otroke na 1. Sv. obhajilo, izčrpalo župnika in tako prišlo do kapi. Odpeljali smo ga v bolnico v Ljubljano. Zagotovili so zdravniki, da se takemu pacijentu podaljša, če ostane pri življenju kvečjemu 8 let življenja, da je to bil slučaj ali so res uganili, en dan pred 8 letom ga je kap zadela do smrti. Med pridigo zlatomašniku v Trnju na prižnici je bil nekako bled, enkrat se je tudi za nekaj sekund ustavil, nato začel omahovati naprej, potem pa padel nazaj v naročje g. kaplana Kovačič Jožeta, katerega je bledica opozorila na pažnjo. Odnešen v zakristijo, tam je študent medicine iz Petelinj – Pivka ugotovil smrt. Radi panike tega nismo takoj javili ljudem . maša se je tako nadaljevala, razpoloženje pokvarjeno. Kaplan je hitel po zdravnika, ki ga ni bilo, z avtom prve pomoči je prišel samo šofer, ki ni hotel odpeljati pokojnega domov. Kaplan šel v Postojno, dr. Ambrožič dovolil, da se pokojnega odpelje domov. Krsta, ki smo jo vzeli v Postojni, je stala 16.000 dinarjev, je bila odpeljana v Trnje, pokojni je bil oblečen v paramente in tako odpeljan v Knežak, pred cerkvijo je čakal množica ljudi. Pogreb s e je vršil 23. Julija, računalo se je preko 1500 ljudi in 75 duhovnikov, g. administrator Albin Kjuder je izvršil pogrebni obred s pridigo in mašo. Za vse duhovnike je bil pripravljeno kosilo v župnišču, tudi sorodniki skupaj 100 ljudi. -  ravno tiste dni se je začelo delo na obnovi zvonika. Pločevina je bila dotrajana, še bolj pa prestreljena med vojno, križ nagnit in nekaj tramovja gnilega – trhlega. Prve plošče pločevine so bile že postavljene, ko je župnik umrl, delo je bilo prekinjeno samo dva dni. V sredo se je delo nadaljevalo in srečno končalo. Grušt, ki je štel sedem (7) nadstropij, ju bil narejen od lin navzgor, delo je izvršil mojster Pečar Nardo iz Klane, isti, ki je cerkev zidal 1938 let. Cimperman je bil Anton Kastelic, vaščan g. kaplana ali sedanjega žup. upravitelja. Postavljanje grušta je stalo 300.000 din, pleskanje zvonika 300.000 din, pločevina in delo 600.000, ukupno 1.200.000 din. Hrana ni všteta v to številko. Denarja ni bilo, ker se je še vleklo rešenje in izvršitev oporoke. Ker je pločevine ostalo, so se mojstri ponudili obnoviti tudi zvonik na Baču. Ker se je ves denar potrošil za Knežak, so mojstri, katerih glavni je bil Zuzzi Anton iz Jušić 126, pošta Jurdani, obvezal narediti tudi to delo brez enega dinarja. Pomoč ljudi in dobrotnikov pa je pomagala, da se je dolg poravnal do meseca oktobra, čeprav ni bil majhen, ukupno 600.000 šesto tisoč din. - 1964 - Novi župnijski upravitelj se je lotil dela za popravila v župnišču.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1961: … in križev pot dobil pozlatene okvire in 4 svetnike. – Občina je dokončno prevzela pokopališče. S taksami za grobove je popravila zid od mrtvašnice do križa. Drago in slabo delo.  – Največ, da vozijo otroke v šolo, so to leto avtobusne vožnje speljali na Bač in iz Bača v Koritnice. Zato so morali Koričani z udarniškim delom (tudi nekaj nedelj!) popraviti cesto iz Bača v Koritnice. – Letina: Sena dosti, žalibog se je razpaslo nedeljsko delo, tudi košnja. Spomladansko deževje je škodovalo žitu; drugače še dosti dobra letina. Prvi sneg je padel 4. novembra. Hud mraz, a ne dosti snega je bil za Božične praznike. 19. marca popoldne je padlo precej snega. Z dnem 1. avgusta je slovenski del reške škofije prišel pod administracijo g. msgr. Albina Kjudra, župnika v Tomaju (za Koper). – za vedno češčenje 13. maja je letos pomagal p. Vilibald, kapucin iz Škofje Loke. 1. novembra je bil zelo lep dan, zato lepa procesija na pokopališče. Sv. obhajil je bilo 21057, med temi 1016 na Juršičah, 995 v Koritnicah, 987 na Baču in 579 v Šembijah. Za moške nedelje moških jan 34, feb 32, apr. 26, maja 29, jun 22, jul 24, avg 30, spt 25, okt 23, nov  26, dec 46. 3. decembra je župnik asistiral v Trnovem, ko je nov administrator blagoslovil prenovljeno cerkev in slike pred oltarjem. Pri pogrebu dekana v Sežani g. Jos. Glažarja, za dekana prevzel dekanijo 30 sept; 15. okt pokopal s pridigo župnika v Šmihelu g. Janeza Vadnjala. – 1962 -  /kroniški zapis za to leto je ostal prazen, ker ga  g. Kalan ni uspel zapisati; naprej do leta 1969 je kroniko zapisal g. Joško Kovačič/ - 1963 – Leto 1963 je prineslo za ves svet in še posebej za župnijo Knežak veliko žalost. Trije Janezi, trije veliki možje, so odšli v večnost: John Kennedy, sv. oče Janez XXIII. In Janez kalan, župnik v Knežaku od leta 1921. Na pogrebu pokojnega je bil ustno na prižnici imenovan za župnijskega upravitelja Jože Kovačič, rojen dne 31.10.1926 v Dobropolju, župnija Trnovo – Ilirska Bistrica. Pogreb pokojnega je bil velik dokaz velike ljubezni faranov do dvojega župnika; cela župnija je žalovala, čeprav je bil pokojni proti vencem, je bilo na sprevodu preko 50 vencev. Vsi stanovi: fantje, dekleta, možje so hoteli biti udeleženi s svojim prispevkom. Ker je bil pokojni tudi dekan so skoraj vse župnije dekanata prispevale z venci. Med venci je bil tudi eden darovan od delavcev, ki so ravno tiste dni delali na obnovi zvonika, kar bo pozneje tudi omenjeno. Smrt pok. Kalana je bila tragična. Dne 21. Julija je obhajal zlati mašni jubilej zlatomašnik Franc Kovačič, župnik v Trnju pri Pivki. Kalan je bil povabljen za pridigo. Že med tednom pa se je pokojni večkrat prijemal za glavo od zadaj. Pokojnega je zadela možganska kap 22. Julija 1955 po novi maši g. Strle Štefana iz Bača. Sedanji upravitelj Jože Kovačič, ki je bil tedaj kaplan …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1960: Ljudje so se tega leta zelo bali radi neosnovanih novic o razodetju Fatimske Matere Božje – in seveda ni bilo nič. Župnik v Šmihelu, č. g. Janez Vadnjal je 6. januarja komaj odmaševal, potem ni mogel več; v kolenih ni bil trden; naš kaplan je skoro vsako nedeljo šel z avtom ga nadomestovat do konec oktobra. Tudi župnik je dobil 7. marca prehlajenje v grlu, dobil injekcijo penicilina; 29. marca je bil na obeh nogah operiran – neke bule so mu bile izrezane. Maševal je sicer vsak dan; le na veliki petek je funkcijo izvršil kaplan in na Veliko noč je imel procesijo kaplan. Šele 9. junija je imel župnik zadnji pregled v bolnici v Ljubljani. Na praznik sv. Reš. Telesa ni bilo procesije; na prošnjo delavcev je bila prenesena na nedeljo, dokler ne bo spet državno veljaven praznik sv. R. Telesa. 1. marca je bil pustni torek. Učiteljice so vodile našemljene šolarje po vasi (obligatorno vsi!). 1. postno nedeljo so po tovarni na Baču razdelili dve nagradi za najlepše šeme. G. kaplan je dobil zagotovilo, da bo za Mar. ime na razpolago avtobus za romanje na Sveto Goro pri Gorici, a v soboto zvečer so ga odpovedali. – Zima je bila mila v začetku  in koncem leta; le 17. januarja je bila huda burja s snegom. Slaba letina za seno in žito, ker je bil april, maj junij in julij deževen, pa obje zanič. Dne 20. oktobra je bil župnik povabljen v Ljubljano na promocijo škofa Ant. Vovka za častnega doktorja teologije v bivšem Alojzijevišču. Temeljito sta bili popravljeni cerkvi podružnici sv. Barbare na pokopališču in sv. Antona v Koritnicah. Obeh strehe prenovljene. V Šembijah je urejena kanalizacija okrog cerkve. – sv. obhajil je bilo 21.810; izmed teh na Baču 1060, v Koritnicah 800, na Juršičah 1130, v Šembijah 720. Za moške nedelje jan 51, feb 29, aprila 31, maja 22, junija 39, julija 28, avgusta 32, spt 31, okt 30, nov 39, dec 43. – 1961 – Za Veliko noč je odpovedal mežnar službo, ker gre delat v zadrugo. Mežnarijo je prevzel Jakob Urbančič »Šimetov« iz Knežaka 149 (stara štev.). – Meseca aprila, maja in junija je zidar Rude Ružič iz vasi Zaluki (Kastavščina) z enim pomočnikom in z g. kaplanom naredil nov dohod s stopnicami in betonskimi ploščami pod zvonikom. Prenovil je tudi zid od vrta do stopnic. Polovico plošč sta naredila zidarja Vrh in Jenko v Šembijah; nato sta nehala, ker ju je strašila milica iz Bistrice. Stalo je to delo petsto tisoč dinarjev. V Kropi so bili iz kovanega železa po načrtu  arhitekta Maksa Štrenarja (čigar načrt je tudi tlak pod zvonikom) narejene svetilnice pod križevim potom. Stale  so štirinosemdeset tisoč dinarjev. Jeseni je zidar Rude Ružič prebelil cerkvico sv. Jeronima znotraj in zunaj. Stalo je to delo krog petdeset tisoč dinarjev. V Šembijah je klepar Zuzzi iz Jurdanov naredil nove žlebove krog cerkve, znotraj je cerkev dobila električno razsvetljavo pod ometom; bila prebeljena …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1959: Pri prvem svetem obhajilu je bilo 52 otrok. Dne 15. avgusta je ljubljanski škof Anton Vovk birmal 214 otrok po deseti maši; asistence je bilo 9 gospodov; popoldne je bila birma v Zagorju. Sitnosti javno niso delali, pač pa so večinoma na domu grozili, tako da je en otrok moral k birmi celo v Podgrad v Istri. Procesiji za Veliko noč in sv. Rešnje telo (28. maja) prav lepi. Četrti oltar smo prenesli k Bradlovim namesto pred župniščem, da bi moški bolj v cerkev šli, pa niso. Dne 16. februarja je župnik na pobudo Lojze Logar poročene Green (Elova z Bača, bivajoča Denver, Colo v Združenih državah Amerike), naročil v Reki zvonarju Lenartič Branko prelitje od vojne počenega zvona, ki je tehtal 155 kg. Nov prelit tehta 170 kg in je plačala vse Alojzija Logar v znesku 183.000 dinarjev. Leta 1960 je poslal še 50 dolarjev (35.000 din), da je zvon cel njen dar. To je najbolj velikodušni dar v naši fari. Bog ji povrni! Zvon je blagoslovil g. kaplan Joško Kovačič na dan sv. Jurija (24. april), ker je bil župnik na potovanju po Italiji (tri tedne 5-30 april) Dne 1. novembra 1959 je dosegel v Šembijah Franc Šenkinec, po domače Štrukelj, sto let. S škofovim dovoljenjem je bila ta dan zahvalna služba božja v Šembijah. Starček ni mogel v cerkev, ga je župnik doma obhajal. 28. novembra je že umrl, pokopan je bil v hudem nalivu. Župnik je dne 2. avgusta pridigal na zlati maši g. Janka Dolenc na Polici pri Grosupljem; ta zlatomašnik je bil 1926-1928 dekan v Trnovem. Dne 8. februarja je vodil lurško procesijo v Podgradu. Dne 5. avgusta so pripeljali iz Krope na Gorenjskem na kamijonu nov lestenec iz kovanega železa (stal je brez žarnic in prevoza 25.000 dinarjev). Stari lestenec je dobila cerkev na Baču. – Zima je bila mila. Prvi sneg je zapadel 3. januarja; a mraz je trajal do maja; slana je uničila sadje, žito je bilo slabo, seno in krompir pa dobro. December silno deževje; veliko vlage; dne 11. decembra med zornico tik pred povzdigovanjem ob 6.15 je strela udarila v zvonik, skoro gotovo v uro, ker je bil nizek oblak, razdejala uro in električno napravo. Vse luči so ugasnile, ljudje zarjoveli, da je bilo kot sodni dan. Župnik je bil v spovednici, nad njim je žarnico raztreskalo na tisoč koščkov, a naredilo nič, na koru je dvema pevcema osmodilo lase; otroci so lezli pod klopmi; nekateri so ušli iz cerkve; kaplan je nadaljeval mašo;pri povzdigovanju je župnik na glas molil; ljudje so pritegnili in strahu je bilo konec.  Škoda je bila na električnem materialu 7.000 din; za popravilo delavcem 17.000 din; za popravo ure pa 5.500 din. Državni zavarovalni zavod je izplačal 11.000 din zavarovalnine. – Za nedeljo sv. Jurija ni bilo na Juršičah sv. maše, ker so priredili javni ples; za 16. avgusta je prišla pa kazen: naročili so od radija v Ljubljani godce za 60.000 din (kadar imajo otroci denar, imajo kramarji sejem!), pa jim je hud dež vse pokvaril.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1958: … prej kurat v ŠtPetru, 4. aprila – na veliki petek – pa naš mežnar Andrej Šircelj; nov mežnar Jože Škrlj, po domače Ovčarjev, je nastopil 1. maja. Dne 31. avgusta po deseti maši ga je poročil č. g. Štefan Strle s svojo sestro Jožefo; obenem je bila poroka  druge sestre. Dne 5. julija je imel v Postojni novo mašo č. g. Franc Bole, rojen v Koritnicah na Šrangi; zato jo je slovesno ponovil dne 13. julija na god sv. Marjete. Ker so … ta dan priredili javen ples, je župnik pri pridigi bolj ostro govoril ... 15. 8. je gospod novomašnik slovesno mašo imel v Knežaku. Dne 9. oktobra ob 3.50 je umrl papež Pij XII., 28/10 izvoljen Janez 23. Največja slovesnost je bila dekanijska proslava stoletnice Lurške Matere Božje dne 7. septembra v Knežaku. Kip je bil iz Bača, 15 gospodov je bilo; razen farnih bander še trnovske in zagorske. Ob 16h slovesna maša, kjer sta bila oba kneška mašnika za diakona in subdiakona, nato pridiga g. dekana postojnskega Ksaverja Lavrenčiča iz Hrenovic, nato procesija mimo sv. Barbare čez vas (po klančiču); nato še film o Lurdu v zatemnjeni cerkvi (kaplan Vladimir Pirih iz Trnovega). Po vasi je bilo devet lepih slavolokov (enega so ponoči pri Prpilencu podrli komunisti, a so hitro drugega postavili) in še po tleh so iz rožic naredili napise. Kaplan je naredil več fotografij procesije, ljudje pošiljali domačinom. Od 12-15 junija je bila v Šembijah tridnevnica z večerno mašo in 15. procesija iz Šembij v Podstenje; 1. 6. je župnik vodil lurško procesijo v Hrušici. Procesijo sv. Rešnjega Telesa dne 5. junija ni bilo, ker je udaril dež. Tudi v Koritnicah so marca meseca nastavili novega mežnarja iz št. 29. Od 10 - 13 marca je župnik imel tridnevnico pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Dne 27. 2. je bil pogreb medicinke Jožice Slavec iz Kn 97; 80 vseučeliških študentov se je udeležilo iz Ljubljane; pred hišo in na pokopališču so ji zapeli. Dne 3. avgusta je priredila zadruga izlet na Plitvička jezera s kamijonom; seveda niso bili pri maši. Dne 14. septembra so pred šolo v Šembijah odkrili spomenik padlim. - 1959 – S 1. januarjem 1959 sta bili na prošnjo trnovskega župnega upravitelja Viktorja Berceta odcepljeni iz trnovske župnije vasi Šembije in Podtabor in priključeni fari Knežak. Dne 5. decembra 1958 sta šembijska ključarja Franc Barbiš iz Šembij 50 in mežnar Janez Barbiš iz Šembij 56 podpisala tozadevno prošnjo; župnik Kalan je v nedeljo po božiču pri maši v Šembijah razglasil. Veliko žensk (žena in deklet) ni bilo zadovoljnih; so se hodile v Trnovo pritoževat: niso verjeli, da je trnovski župni upr. prosil. S tem je kneška župnija dobila krog 300 duš s 74 hišami v Šembijah in 6 hišami v Podtabru. Sv. obhajil je bilo 23.900 (izmed  teh na Baču 906, v Koritnicah 908, na Juršičah 1288, v Šembijah 654). Moške nedelje: jan 50, feb 28, apr 32, maj 48, jun 46, jul 36, avg 42, sep 41, okt 34, nov 46, dec 50.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1957: Umetnik Emilijan Cevc je prišel 11. aprila, slikar St. Kregar (ki je dokončal slikanje prezbiterija v ŠtPetru na Krasu 17. avgusta) z Bitencem in Lapuhom pa 8. maja ogledat cerkev v Knežaku in Baču. 2. aprila je bil kupljena nova preproga v Postojni za petdeset tisoč din. Za 50 letnico kronanja slike Marije Pomočnice na Brezjah je župnik peljal krog 20 romarjev 17. avgusta, kaplan pa krog sto 25. avgusta. 19. novembra je bil prvi civilni pogreb v Šembijah (z godbo). Dne 1. marca je bilo zaplenjeno vse premoženje ubogim šolskim sestram v Trnovem; priziv je bil odbit 28. maja; a so še ostale notri; 23. oktobra je bil imenovan kneški župnik za njihovega rednega spovednika za eno leto (tri!). 14. aprila je vodil župnik v Trnju procesijo za sklep misijona. 20. aprila je blagoslovil na Premu 6q težek na novo prelit zvon. 11. in 12. maja se je udeležil v vsej paradi slovesne 250 letnice posvetitve stolnice v Ljubljani; 24. novembra pa v domačem kraju Škofji Loki 250 letnice bivanja kapucinov tam; 7. februarja slovesne 50 letnice posvetitve v Trnju; 15. septembra pa zlate maše č. g. Kovača v ŠtVidu pri Vipavi. Cerkev na Juršičah potrebuje novega stropa in nove strehe. Prvi načrt je komisija za projekte v Ljubljani zavrgla. Stal je triindvajset tisoč dinarjev. Drugega za trideset tisoč din so naredili v Postojni in Kopru do decembra. 10. januarja 1958 so v Ljubljano klicali župnika in še šest arhitektov ipd. in zahtevali popravo in nov načrt za strelovod. – 1958 -  Koncem aprila so vendar dali dovoljenje. Delo je prevzel podjetnik iz Skalnice (žup. Jelšane) Peter Simčič za 300.000 (tristo tisoč) dinarjev. Material je stal nadaljnjih tristo tisoč; dovoljenje od državnih oblasti pa osemdeset tisoč; najdražji je bil načrt za strelovod, ki ga je zahtevala gradbena inšpekcija v Ljubljani, naredil pa Koper za petindvajset tisoč. Dne 4. junija je pa podala Verska komisija v Ljubljani sto tisoč podpore.  Ker se ne sme po hišah pobirat, so ljudje pripevali tudi le sto tisoč; Amerikanke pa šestdeset tisoč dinarjev. Delali so v juniju in juliju. 31. julija je bila komisija iz komune v Pivki (Šempetra). (To komuno so 31. 12. 1959 naredili med Ilir. Bistrico in Postojno. Samo naša vas Juršiče je prišla pod Postojno). Dne 3. avgusta je župnik blagoslovil nov strop in novo streho. Ivana Logar doma iz Juršič 30, sedaj v Coloradu (Denver) v Združenih državah Amerike je darovala lesen kip Terezike, ki ga je naredil Anton Kordeš iz Škofje Loke za dvajset tisoč din, blagoslovil pa župnik skupaj s strelovodom dne 19. oktobra. – Apostol. mož: jan 41, maj 52, jun 36, jul 34, sept 84 (radi lurške proslave) okt 42,  nov 35, dec 61; vseh sv. obhajil je bilo 21950. Od 23 - 30 marca je bil misijon v Zagorju (dva lazarista), od 21 – 27 aprila pa na Premu (dva frančiškana iz Ljubljane) Uspeh dober. 24. marca je umrl v Trstu kanonik Janko Kramarič…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1957: Dne 24. oktobra ob 21.10 je bil hud potresni sunek. V marcu je čez 10 deklet in nekaj fantov zbežalo v Italijo ilegalno, vsi čakajo v begunskih taboriščih, največ v Brindisi, Bari in Altamura velo leto, zato pozneje niso več uhajali. G. kaplan je 12. marca na vrtu še vsadil 10 dreves. V začetku septembra pa je dobil avto (Fiat 500) s tremi sedeži (prvi v naših krajih; v Trnovem ga je dobil za njim -upravitelj Berce tudi to leto). Dne 3. februarja je P. Pio da Pietralcina, ki ima stigmata, sprejel v tretji red naše  dekle Pavlo Novak (drugače on ni sprejemal nobene), ki služi v San Giovanni Rotondo pri njegovem blagajniku dr. Carlu Kisvarday, ki je največ pripomogel, da so tam zidali veliko moderno bolnišnico, ki so jo posvetili v začetku maja letos. To izjemo je P Pio naredil, ker ga je ubogala, da ni šla obiskat svoje na smrt bolne matere, češ da ni varno iti v našo državo. Mati (iz Knežaka št. 78) je 26. avgusta umrl, a Pavla tudi na pogreb ni prišla. – Marca je papež Pij XII. Sprejel v privatno avdijenco našo usmiljenko s. Salesio in se z njo fotografiral, doma iz Knežaka št 112,  Terezijo Urbančič, hči lansko leto umrlega ključarja, ki biva v Rimu. Dobila je to čast, ki je še vsak škof ni deležen, ker je tako požrtvovalno stregla pri smrti nekega kardinala. Pri avdijenci je dobila naprošen blagoslov za našo faro in naš narod. -  27. novembra je pa župnik imel v cerkvi sv. Petra v Ljubljani zlato poroko enega izmed najbolj pobožnih parov (po izjavi šentpeterskega župnika) v Ljubljani Mihaela in Ivane Tomšič iz Bača (št. 60 in 86), staršev »narodnega heroja«, komunista Antona Tomšič, ki je bil 19/5 1942 v Ljubljani od Italijanov ustreljen, a previden (oče in mati sta ga izmolila!). Slovesnost je bila velika in ganljiva. Dne 19.5. so mu na Baču v rojstni hiši matere odkrili spomenik, odkrila ga je bivša njegova žena Vida Tomšič, ministrica, ki je pa drugič samo civilno poročena, a še hoče nositi ime Tomšič. Mimogrede bodi omenjeno, da so v Knežaku »na Potoku« dne 4. junija tudi odkrili spomenik žrtvam v drugi svetovni vojski. O kakem blagoslovu teh spomenikov še govora ni (komunist. država!). -  Zlatih porok pri nas slovesno ne obhajajo, letos so pa še eno: na Baču 3. junija Matija Fatur in Frančiška (Visetov) iz Bača 150. Na Juršičah pa biserne poroke Ledmakovc Žužek nista slovesno obhajala. – Apostolstvo mož počasi nazaduje: jan 38, febr 47, mar 49, maj 41, junij 50, julij 31, avg 33, sept 36, okt 31, nov 57, dec 58; sv. obhajil je bilo v celem letu 20846. Za veliko noč 21. aprila ni bilo procesije, ker je udaril hud dež. Druge procesije so se vse vršile.  Za vedno češčenje 13. maja dobra udeležba in tudi večerna sv. maša. 28. julija je bilo 38 otrok pri prvem sv. obhajilu; na Baču radi javnega plesa nič sv. maše za shod. Kaplan se s svojim avtom vozi na Juršiče maševat; dne 23. decembra je prvič peljal župnika čez Parje in Palčje.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1956: 11. septembra smo imeli obvezno flourografirnaje (za pljuča) v Knežaku, po drugih vaseh pa druge dni; silili so tudi 90 letne starke, ki so se nekatere prehladile; g. kaplan je dobil dovoljenje za potovanje v Italijo, je bil tam od 9. do 29.; ker ni bil flourografiran, so ga dali v časopis in klicali ga sodniku za prekrške v Bistrico. 13/9 je šel župni uprav. iz Trnovega mesto kaplana z motorjem na Jurišče, nazaj grede si je blizu Palčja nogo zlomil; do konca leta se je zdravil. Sv. obhajil je bilo 20.770. Moške nedelje: jan 40, feb 22, apr 34, maj 47. Zadnje tri dni velikega tedna je papež Pij XII. ukazal večerno službo božjo; udeležba je bila precejšnja. Za sv. Jurija je bil župnik prvič po bolezni na Juriščah, 23. decembra je pa kaplan imel prvo večerno mašo na Juršičah. Mizar Bavdek iz Grosupljega je avgusta naredil novo ograjo na koru. V septembru pa v župnišču prebarval in prenovil vsa vrata in okna. Dne 16. junija je umrl v 81 letu starosti najboljši ključar kneške fare Franc Urbančič, po domače Mate iz Knežaka 112, ključar je bil čez 50 let, dolgoleten župan; župnik mu je naredil v cerkvi govor; dne 1. avgusta je pa umrl njegov naslednik na županskem stolu advokat dr. Jože Trošt, ki pa je bil samo v sv. olje dan že v nezavesti, dasi ni odklanjal duhovnika; le prevaralo ga je; ni mislil, da bo še umrl, dasi je krog tri leta imel gornje telo v gipsu. – Župnik je s svojimi sošolci obhajal 40 letnico mašništva pri sošolcu Vercetu Francu v Sostrem pri Ljubljani; v Knežaku … pa tiho, nič slovesno; navzoča je bila le njegova sestra Terezija poročena Tiselj iz Planine pri Sevnici z dvema hčerkama. Dne 28. oktobra se je udeležil zlate maše dr. Josipa Srebrniča, škofa na Krku, na izrečno povabilo zlatomašnika, in pri tem zastopal tudi ljubljanskega škofa Antona Vovka; drugi dan je obiskal še Dobrinj na Krku, ker je ondotni župnik  Antun Spicijarić meseca junija nekaj dni prebil na oddihu /iz ječe odpuščen/ v Knežaku. Dne 14. decembra je šel s kaplanom na Prem in prevzel župno upraviteljstvo te fare, ker je stopil sošolec njegov Alojz Lesar v pokoj. Prvi sneg je padel 5. oktobra, 22. decembra pa precej. Vsi so se bali hude zime; pa je bila samo v decembru; tudi žled 31. decembra in 1. januarja. – 1957 - Potem pa zelo milo do marca. Od marca do junija zelo deževno. Uničujoč pa je bil sneg 6. maja zjutraj in 7. maja popoldne; krog 30 cm ga je padlo; nato so bile še slane. Uničeno je bilo vse sadje, tudi v Brkinih, posebno pa orehi. Župnik je moral dobiti sadje iz Štajerskih hribov (Planina pri Sevnici in Zibika). Žito je bilo zelo slabo, posebno pšenice; dober je bil oves. A krompirjeva letina je bila pa izvrstna v vseh vaseh, kakor že dolgo ne. Dne 16. maja je strela ubila na Baču mladega moža Franca Keš, ki je sedel za štedilnikom. Zima pa mila. Dne 1. oktobra je sneg padel na Juršičah in po hribih. Potem se je samo parkrat pokazal.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1955: Ljudstva se je seveda trlo, ga je bilo za dve cerkvi, tudi iz Klane so bili. Pridiga je bila o temi, da je duhovnik namestnik Onega, ki je Pot, Resnica in življenje. Ofer se je končal šele ob pol dveh, pa veliko jih ni prišlo na vrsto, so se naveličali. Posebnost sta bila dva fotografa, poklicni iz Postojne in Amerikanka Kristina Verč iz Clevelanda, Šembijka Batova (Šem 38), a letovala v Koritnicah 45, pri Žlebarju, ki je prinesla novomašniku darila iz Amerike. Novomašno slavje je bilo imenitno, veselo, kar na prostem pred rojstno hišo novomašnikovo; za slučaj dežja je bila plahta razprostrta do sosedne hiše. Drugi dan, ko je maševal na Baču, so ga prišli obiskat še župniki iz Pregarij, Batuj in dekan iz Črnič pri Vipavi. Prvega avgusta je moral novomašnik v ŠtPeter za en mesec na orožne vaje. Koncem oktobra, ko je bil rešen internacije, je šel v Hrušico za kaplana. Dne 22. julija ob 20h je župnika Kalana zadela možganska kap. Vzrok pritisk krvi previsok in še njemu neznana sladkorna bolezen, ki so jo ugotovili v bolnici v Ljubljani, ter prevelik napor: od 14. do 23. maja je imel skupaj s Tomažem Tavčarjem  (salez.) misijon v Povirju, napor ob novi maši; radi poklicev kaplana in novomašnika k vojakom je hitel s poukom za 1. sv. obhajilo. Dr Adolf Kinkela, zdravnik iz ŠtPetra, mu je rešil življenje s prvoobhajanci in celo faro, ki je zanj molila, 24. julija, ko je 21 otrok prejelo prvo sv. obhajilo, so ga prišli obiskat k bolniški postelji, dne 26. julija ga je Amerikanka Tina Verč s svojim lepim avtomobilom v spremstvu zdravnika peljala na nevrološki oddelek bolnice v Ljubljani, kjer je ostal tri tedne, ko se je ves slaboten vrnil domov, ga je še za zahvalo peljala na božjo pot na Sv. Goro pri Gorici. Vse župne posle, krščanski nauk in pridige je prevzel do konca leta g. kaplan Kovačič, le sv. maše je župnik od septembra naprej lahko imel. - Apostolstvo mož počasi nazaduje: stari umirajo, novih ni: januar 51, februar 63, maj 45, junij 50, julij 60, avgust 30, september 44, oktober 38, november 48, december okrog 70. Sv. obhajil je bilo v celem letu 21.720 (vštetih 740 iz Šembij, 1090 iz Juršič, 944 iz Bača, 669 iz Koritnic). Leto je bilo deževno do Vel. Šmarna, zato slabo žito; težko so spravljali seno, druga letina je bila dobra. Do decembra ni snega in še – 1956 – cel januar nič. 31. januarja ob 3.25 je bil hud potres, ki ni terjal človeških žrtev, pač pa naredil veliko škodo na poslopjih, največ v Ilir. Bistrici, v naši fari je najbolj poškodoval hišo Bač 90, nekaj ljudi vrgel iz postelje na tla; največ je povzročil strahu, posebno ker so se 14 dni potresni sunki ponavljali. S potresom se je začela silno huda zima s snegom in burjo. Mraz je trajal do konca junija: do takrat deževno. Koprska oblast nagaja veri. Procesiji  za veliko noč in sv. R. Telo je pustila, a prošnje procesije nobene ne (niti Markove) »radi oviranja prometa«.  

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1954: Zato so upravičeno naredili veliko slovesnost, ki je bila motena po zlobnosti vladajočih.. Kaplana Joška Kovačič so poklicali k vojakom najprej 29/6, potem še prej 26/6, da ni mogel voditi priprave. Dekle Albino Škrlj, ki je vodila krasitev, so v soboto pred novo mašo klicali v Postojno pred sodnika za prekrške – ni hotela iti, je šla šele po novi maši. Mesarju so prepovedali meso prodajat, kot tudi za misijon, a se je pravočasno pritožil in so mu ugodili. Veliko voznikov, kolesarjev in šoferjev so kaznovali na dan nove maše za malenkostne prekrške cestnega reda. Novomašnik je študiral na Reki, med vojsko v Vidmu, je sošolec kaplana in bi moral biti   z njim posvečen že leta 1951, pa je škof želel, naj preje odpravi celotno vojaško dolžnost; ko je oktobra 1952 končal, so ga iz malenkostnih vzrokov obsodili na štiri leta zapora, da bi pustil duhovniški stan; če bi bil obljubil, da ne bo duhovnik, ga bi bili takoj izpustili; mnogi na ta način niso postali duhovniki; a on je vztrajal, odpuščeno mu je bilo 10 mesecev zapora, a bil je interniran v Postojnski okraj. Študiral je doma, ob pomoči domačih duhovnikov; izpite je delal v Reki; posvetil ga je 29. Junija v Ljubljani z drugimi vred naš administrator msgr. Anton Vovk, ki se je izkazal do njega izredno radodarnega: celo brevir in blago za talar mu je podaril. Novo mašo je pel 3. Julija. Petje je učil že od Novega leta dalje ŠentPeterski župni upravitelj dr. Anton Požar (rojak iz petelin): ker je kapela mrzla, smo kupili za pevce peč na žaganje, ki je prav prišla tudi za učenje verouka. Latinska maša deloma Premrlova je bila težka, ali petje je bilo krasno, kakor ga menda več ne bo v Knežaku. Ob 10h se je začel sprevod iz župnišča, arhidiakon je bil župnik iz Košane g. Kovačič franc; diakon g Gregorič, novomašnik iz Dekanov pri Kopru, subdiakon g. Skok, kaplan iz Staroda pri Munah, ki je pripeljal svoje pevke s seboj, župnik je bil v kanoniškem ornatu. Za asistenco so bili še g. dekan iz Hrušice Šircelj, g. župniški upravitelj Morel iz Zagorja, Lesar iz Prema, Viktor Berce iz trnovega, Simonič iz Harij, Grlj iz Podgraj, Vadnjal iz Šmihela, Mršnik iz Klane, Hrvatin iz Trnja, Mirko Berce iz Šturij (najdelj), Božič iz Jelšan, Debevec iz Postojne, Novak iz Sv. Gregorja pri Ribnici (ker imel kneško sorodstvo in ponavljal v Knežaku svojo novo mašo 1927), Gašpar Prelc  iz Kubeda, g. Hrvatin iz samostana v trnovem in pridiga Danilo Perkan, škofijski tajnik iz Reke, ki je bil tudi eno leto po nedolžnem zaprt; trije bogoslovci: Franc Bole iz Postojne ozir. Iz Koritnic, ki je bil reditelj, Cimprič iz Tolmina in Prelc iz Rodika. Mašo sta zamudila gospoda iz Dolenje vasi v Istri in iz Lanišča, bila pa sta na slavju na Baču. Pred župniščem je novomašnika pozdravila njegova najmlajša sestra Marija, pred cerkvijo pa sorodnica, dekle, Marija Krulec iz Koritnic 35.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1954: … ki je odstranil kapelico Žalostne matere Božje pred šolskim vrtom, kjer se ustavljajo pogrebi ubogih z Bača, Koritnic in Juršič, dokler ne pride duhovnik po mrliča. Obljubil je novo kapelico, a seveda besedo snedel. Za Božič je zvonilo samo pet minut, pet minut pred 22h. Nov pritisk na vero je bil v septembru s tem, da za naprej morata podpisati dovoljenje za krščanski nauk oba: oče in mati, ker je večkrat mati podpisala, oče se je pa  radi nevarnosti, da izgubi službo izgovarjal, da je žena storila to brez njegove vednosti. Podpisali niso v Knežaku eden … na Baču 1 … in dva na Juršičah. Sv. obhajil je bilo 24.835 (med temi 661 v Šembijah, 707 na Juršičah, 815 na Baču in 780 v Koritnicah).  – 1955 – Dne 1. septembra 1955 je nehala biti občina Knežak, odneslo je to tudi Gustinčiča. Knežak in Koritnice sta prišla pod »komuno« Ilirska Bistrica, Bač in Juršiče že 1945 pod komuno Pivka. Okraj pa je Koper. Nedavno izbran brez prave zveze. Velike komune so naredili v upanju, če se kaj obrne, da ne bodo zmagali nasprotniki komunizma. Tajnik je vsilil dva civilna pogreba z godbo iz Bistrice in gasilci; zraven so morali biti tudi šolski otroci. … Velik škandal so hoteli komunisti narediti iz smrti starega fanta, drugače dobrega, a alkoholika … (Hišne številke so l. 1954 v vseh vaseh premenili z občimi.) Po zaobljubljeni procesiji v Koritnicah (16. 5.) so ga kneški vinski bratci napojili z žganjem, ki se je v njem vnelo in je ponoči v skednju Bradlove gostilne v deliriju umrl. Kriva je bila surovost, a v časopisje so dali, da je to sad procesij. Po dolgem času sta v začetku marca brata Avsec iz Kala na stranskih oltarjih izklesala napise.  V sredi maja je pa mizar Jože Bavdek postavil 30 novih hrastovih klopi, na vsaki strani 15. Od začetka je bilo precej zabavljanja, ker je vhod preozek, počasi pa so se ljudje navadili in ko smo jih dajali v najem, so jih vse vzeli razen par moških. Stale so s prevozom – prevoz sta napol zastonj poskrbela dva domača šoferja Rihtarjev Tone (K 181) in Gučov Brunoslav (K 162) – štiristo tisoč dinarjev. Junija je mizar Bavdek še prenovil obe spovednici, velika vrata in okvire križevega pota. Stare klopi smo dali na podružnice razen Bača, pač pa tudi v Šembije. Bivši podjetnik nove župne cerkve Lenart Pečar je popravil strehe pri sv. Jeromnu, v Koritnicah in na Baču; znotraj in zunaj prebelil sv. Jeromna in Koritnice, Bač pa samo zunaj za 150.000 dinarjev. Največji dogodek tega leta je pa nova maša, ki jo je pel č.g. Štefan Strle, doma iz Bača št. 135, po domače Komisarjev. Oče je Jožef, mati Antonija rojena Počkaj; rojen je bil 23. 12. 1928; ima enega brata in tri sestre. Zadnji mašnik iz kneške fare, ki je bila takrat še trnovska kaplanija, je bil Andrej Tomšič, sin Matije in Helene rojene Nuncija, rojen na Baču 48, po domače Urhov; novo mašo je moral imeti krog leta 1828, torej že pred 127 leti.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1954: Škof ljubljanski Anton Volk se je pripeljal z avtom v soboto popoldan iz Št.Petra čez Bač, mimo Kalca, kjer si je ogledal cerkev. Njegova pridiga je imela silen odmev, pohvalil je v njej kneško cerkev. Kot »biser med slovenskimi cerkvami«! Birmovanih je bilo 77 dečkov in 69 deklic; duhovnikov je bilo 18. Za birmo sta od zunaj prebelila cerkev kneška zidarja  Butinar in Špetič za osemnajst tisoč dinarjev. Vrata pod zvonikom (trojna) je prenovil in prebarval mizar Čuk za sedemindvajset tisoč dinarjev. Les je namreč silno drag. Za orgle je bil napravljen motor za meh – osemdeset tisoč dinarjev je stalo; bi bilo še več, a je bil motor kupljen pred več leti; postavila tvrdka Jenko iz Št.Vida pri Ljubljani. Apostolstvo mož: januar 75, febr 38, marec 62, maj 70, junij 48, julij 34, avg 40, septemb 42, oktober 33, november 48, decembra misijon. Huda burja je za svečnico odnesla špico zvonika pri sv. Jeronimu in ga vrgla kar čez zid, ne da bi poškodovala streho cerkvice. Nazaj se ni smelo zvonika postavit brez dovoljenja »Projekta« (gradbena inšpekcija) v Postojni, ki je pa prav počasi delala (niso znali načrta narediti). Prošnja narejena 24. februarja je bila rešena šele 19. junija; zato ni bilo mogoče pri sv. Jeronimu dokončati del na zvoniku. Ogled in načrte je izdelal inženir Ukmar Vladimir, ki ni nagajal in je dela pohvalil. Zidarska dela sta prevzela kneška zidarja Ivan Butinar in Peter Špetič, kleparska pa Anton Zuzzi iz Jušić pri Kastvu (je že delal žlebove pri novi kneški cerkvi in kleparsko delo pri sv. Antonu v Koritnicah na zvoniku) za petinsedemdeset tisoč din. Hrastove trame je poskrbel »Lun« pri Ribnici, zastonj jih je pripeljal Jože Sterle iz Koritnic 6 (Filajev). Končano je bilo delo 20. oktobra in je stalo vse skupaj z dovoljenji in kleparskimi deli dvesto pet tisoč dinarjev. Isti dan (2/2) je burja razkopala vse slamnate strehe, posebno zelo Gregorinovo v Knežaku nasproti župnišča in na Baču št 119 (Škalirjevo), kjer je odneslo pol strehe. Drugače je bilo to leto »brez zime«, brez snega, do srede julija silno deževno. Koriški mežnar Franc Sedmak iz št. 30 (Francov) je za pust odstopil; župnik je zahteval, da se pogovore o drugem mežnarju, izrečno pa svaril, da ne sme sklicati »sestanka«. Dasi je to pojasnil načelniku milice Aleks. Zver, je tako vrtal, da je bil nazadnje župnik kaznovan za 1800 din, da je župnik kriv sestanka. Ker so se v Bradlovi gostilni dogovorili, da bo mežnar »Lehčin« Delost Jože iz št. 15. Vrh tega je moral na zasliševanje dne 29. 6. ob 14. uri, da ni mogel v Trnovo, kjer je škof Vovk blagoslovil nov sliko sv. Petra v velikem oltarju, delo umetnika Toneta Kralja.  Ta načelnik je bil novembra 1954 vendar prestavljen v Št.Peter na Krasu, ki je preimenovan v »Pivko«, ker oblastniki ne žele svetih imen. Njega je pa šuntal občinski tajnik Fran Gustinčič iz Orehka pri Slivju…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1953: ... dal zapoved, da se ne sme več kot 5' zvoniti in ne od 22h do 5h zjutraj. Župnik ni pustil plačati, mežnar je bil klican 31/7 v Bistrico k sodniku za prekrške. Nesel je seboj pismo, da sva s kaplanom priče, da ni nobenkrat zvonil več kot 5', a ni nič pomagalo. Načelnik milice A. Z. je po krivem pričal, da je zvonil že ob 4.55 (torej 5' prezgodaj) in da je toliko zvonil, da se lahko reče, da je kar dve uri skup zvonil. Šele 20. Novembra je dobil mežnar razsodbo, da mora plačati 100 din in stroške; a zanaprej le ni nobenkrat več dobil kazni, dasi je zvonil kot na 29. junija. Iz davkarije je neki Zgone spet pestil vse duhovnike za višje davke. Župnik jih je dobil šestnajst tisoč, a drugod so velikanske davke naložili cerkvam, v Knežaku pa ne. 29. maja so odkrili spomenik padlim v Koritnicah, 5. avgusta pa na Baču. Na nobenem ni nobenega verskega znaka. Dne 6. julija je bila obsojena v Postojni iz Juršič 69 dekle, ker je za shod sv. Jurija pobirala za rože, na 8 dni zapora in 1500 din kazni. Dne 8. julija je dobil jurist Ivan Penko od milice grožnjo, da ne bo dobil službe, če bo hodil v cerkev in farovž. Dne 16. avgusta je bila zelo razbrzdana veselica s plesom na Kalcu; dne 6. 9. pa se je krog 400 (=štiristo) ljudi peljalo s kamijoni na Okroglico pri Šempasu. Dne 8. oktobra smo zvečer pa radiju zvedeli, da so Angleži in Amerikanci obljubili Trst Italiji. Že 9. 10. zjutraj so bili povsod uprizorjeni protestni shodi in povorke, tudi v Knežaku. Izvedena je prisilna delna mobilizacija; ker so klicali fante ponoči, je zavladal velik strah pri vseh pred vojsko; pri komunistih pa, da se bo njih slava podrla. Napetost je trajala par mesecev, tudi duhovniki smo morali podpisovati proteste. 1954. »Marijansko leto« izven Rima; ker je naša cerkev Marijina, so se dobili porcijunkulski odpustki v njej vse večje Marijine praznike, zato se je vršil to leto tudi sv. Misijon od 4. do 12. decembra. Maja meseca je bil od Vnebohoda do Binkošti prvi misijon v naših krajih po vojski v Trnovem; ker se je dobro posrečil, smo ga tudi pri nas organizirali. Težko je bilo dobiti misijonarje radi praznika Brezmadežne, ki je bil vmes. Misijon je vodil lazarist Tomaž Tavčar, pomagal mu je Melhijor Golob, župnik v Škofji Loki (kaplan pa je moral tri dni v Škofji Loki nadomestovat) in salezijanec Fran Mihelčič. Udeležba kar dobra, posebno 8. decembra in za sklep 12. decembra. Vseh ni zajelo, pač pa večino. Bog je dal primerno vreme: ne preveč mraz, pač pa deževno, dež pa je ponehal toliko, da se je vršila sklepna procesija, največja, kar jih pomnijo v Knežaku, ker je bilo vse Zagorje zraven. Vodil jo je najbolj vnet in ljubljen misijonar Golob z 10 duhovniki. Veliko ljudi je poravnalo račun z Bogom; trajni uspehi pa niso bili vidni, ker se ne sme organizirat ne apostolstvo mož, ne Mar. Družbe. V nedeljo 18. julija je bila tudi birma. Škof ljubljanski Anton Volk…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1953: Za 1. sv. obhajilo dne 12. julija je bilo le enajst otrok; na godovni konferenci 24. junija je bilo navzočih 22 gospodov. Dne 22. februarja je župnik blagoslovil (kot dekan pooblaščen) nov križev pot od Toneta Kralja na steklo slikan v Ilirski Bistrici. Na Postojnščini je zastopal pri birmi obolelega prodekana Vilharja Janeza iz Senožeč na birmah v Postojni 26/7, v Košani 2/8, v Slavini 5/8, v Hrenovicah 9/8 in Senožečah 9/8, v Bergudu pa je imel 30/8 slovensko pridigo, ker reškemu škofu Pavlišiču Jožefu ni vlada pustila priti birmovat; otroci so se potem z botri peljali k birmi na Reko v škof. palačo. Sredi julija je v Knežaku zgorel hlev št. 32; še prej hlev št. 38, 39 in 121. 4. decembra so podrli pod pretvezo boljšega prometa kapelico Žalostne Matere božje pod šolo v veliko ogorčenje ljudstva. Obljubili so na občinskem odboru, da bodo drugo zidali kje drugod in klicali župnika na odbor, da ljudstvo potolaži (takih obljub ponavadi ne spoštujejo). Do srede julija je bilo deževno, avgusta pa suša; letina srednja. Na župnijskem vrtu je kaplan zasadil 16 novih jablan. V tem letu je bilo še veliko nagajanja od strani oblasti. Dne 1. januarja je bilo v zadrugi veliko žrtje do 5h zjutraj, ena od obeh oficirskih palač se je med veselico s strašnim treskom napol porušila. Zdaj je prepovedano iti v njih bližino. Dne 12. februarja je bil župnik z organistom klican v Ilirsko Bistrico k sodniku za prekrške, kjer je moral čez dve uri čakati med pijanci in pretepači. Sodnik je očital, da se v župnišču vršijo pevske vaje in da je to nedovoljeno zbiranje mladine. Izgovor, da so še Italijani to dovoljevali in da je župnišče cerkveni prostor, ni veljal. Župnik je bil obsojen na 1070 din kazni; vaje se zanaprej vrše v cerkvi (drugod so še v župniščih). Dne 17.3. je bil župnik klican na milico v Knežaku, da ne sme v inozemstvo pisat po dokumente za socialno skrbstvo, to oskrbi država. Povod: za eno ženo sem pisal po  poročni list v Trst; po drugi poti ga ni mogla dobiti; pismo so zaplenili! 22. maja me je obiskala tajna policija (UDBA), en moški in ena ženska z očitkom, da je naša dekanija najslabša v obnašanju do oblasti. Zagovarjal sem se, da smo vsi korektni; omenila sta župnika v Zagorju (mislila pa tudi mene). 9. junija so klicali na milico mežnarja in mu naložili kazen 100 din, češ da je sekal veje iz lip brez dovoljenja, ki jih je postavil ob poti, kjer je šla procesija. Ker je rekel, da jih on ni sekal, pač pa njegov nečak, ki mu je naročil po ženi, naj jih gre seka, je naložil enako kazen še ženi in nečaku. Kljub posredovanju župnika, da so lipe cerkvene in da lipi obsekavanje ne škoduje, celo koristi, so morali kazen plačati. To je spet bilo samo v Knežaku. Za praznik sv. Petra in Pavla je mežnar zvonil po 5' ob 5h, ½ 6, 6 ¼, med povzdigovanjem in ob 7h. Ob 8h je že miličnik zahteval od njega kazen 100 din. Od 1. junija je namreč postojnski okrajni načelnik …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1952: … ker je za polnočnico zvonilo. A kazni ni bilo, dasi je bila župniku namenjena (se zagovoril sodnik za prekrške) kazen Din 2000 (dva tisoč), ker drugod milica ni sitnarila. … je hud komunist; zmerjal je ženske, ki so v cerkev hodile, a ko je pa na smrt zbolel, je prosil za duhovnika, pa žena, malo zmešana, malo hudobna, ni pustila duhovnika blizu; 29. maja so jo sosedje zaprli in varovali, da je bilo župniku mogoče umirajočega spovedat, kljub njenemu razsajanju in kričanju. Večkrat je ta mož govoril, da ne bo klical farja, a ga je pozneje najbolj želel in najtežje dobil, posebno zato, ker po novih postavah ne sme biti nobeden siljen k verskim vajam, drugače huda kazen! Ura na Baču v cerkvi že od svobode ni šla; januarja jo je popravil bivši kaplan Franc Rožič, zdaj župnik v Brezovici; a na Baču se niso zrajtali, da bi dali kak prispevek. Zidar Butinar je pobelil avgusta župnišče od zunaj, mizar Strle pa vsa zunanja okna. Dne 16. oktobra je škof Anton Vovk, naš administrator po sprejetju obljub v samostanu v Trnovem in obisku (z avtom) cerkve v Slivju za 20' obiskal med rožnim vencem samo farno cerkev. Dekanijsko konferenco je župnik opravil kot dekan v Trnovem o priliki obletnice za +msgr. Jamnikom 4. novembra – 19 duhovnikov. Več Amerikancev je obiskalo domovino, nekateri kar s svojimi luksuznimi avti (Knežak 8, Bač 22, Šembije 9). Župnik s kaplanom in dr. Požarjem iz ŠtPetra pa je 30. julija šel na vrh Snežnika. Spet je po dolgem času burja pokazala to leto svojo moč. Od 14. do 19. februarja so bili toliki zameti, da ni bilo ne pošte ne elektrike; 2. aprila je tako divjala, da se bi bil župnik vračaje se čez Kilovče iz Prema od spovedovanja, brez pomoči zagorskega župnika kmalu izgubil. Poleti je bila huda suša, a jesen zelo deževna, krompir je hudo gnil; fižola skoro nič; pšenica zelo slaba. 11. Oktobra je zapadel prvi sneg,ki seve ni obstal. A 4. decembra do 6. spet taka burja, da kaplan ni mogel na Juršiče. Prejšnje leto hudo izsekavali gozdove kar na čez, letos ne pustijo niti za drva za kurjavo sekat brez dovoljenja;za cerkev ne puste sekat hojičev (za jaslice imeli brinovo grmovje); a za 1. maj kolone iz hoj stojijo pred občino. 1953. Vseh obhajil v fari 24.100. Apostolstvo mož in fantov januarja 72, feb 47, april – nič (velika noč), maj 60, junij 59, julija 60, avg 32, sept 48, nov 45, dec 76. Dne 6. junija je stopil v veljavo nov zakon o verski skupnosti, ki v nekaterih rečeh dal cerkvi več svobode, v nekaterih pa še manj; tako za verouk zahteva podpis očeta in matere, pač pa dovoljuje v cerkvi pobiranje škrabce, ki se je pri nas začela 21. junija. Procesijo za naprej dovoljuje na kolekovano prošnjo okrajni Odbor (v Postojni). Vršile so se običajne, le za sv. Rešnje Telo je bila skrajšana do sv. Barbare dalje, da se je vrnila mimo Rogovilčka ni nič šlo na cesto. Veselje vernikov je bilo posebno na veliko noč veliko.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1952: …radi v latinskem jeziku pisanih navodil o zadržanju (moškem) ob preganjanjih.  V časopisih neprestano napadanje duhovnikov, škofov in papeža, češ da podpirajo Italijane; decembra nato pretrgali zveze z Vatikanom in zapodili nuncija. Kriv največ zunanji minister Slovenec Kardelj; zato januarja 1953 zletel in da se kamuflira preganjanje vere, je bilo januarja 1953 iz zaporov izpuščenih 46 slovenskih duhovnikov, med njimi tudi Dolenc iz Police, ki je kupoval hrastovino za nove klopi v kneški cerkvi. 24. novembra 1952 sem bil tam, ker kmetje niso upali vozit že posekanega lesa; ko je bil na prostem, je bilo takoj vse speljano. 1. februarja je bilo prepovedano vsem duhovnikom v Jugoslaviji še  poučevati v šoli; zato pa dovoljeno vsem poučevati vero v cerkvah, le na Okrajni ljudski odbor (v Postojni) je bilo treba naznaniti ure. Tako župnik po dveh letih spet smel učiti otroke. Dne 28. februarja so krajevni odborniki na Juršičah … klicali trnskega žup. upravitelja Marjana Hrvatin, ki je poučeval kršč. nauk na Juršičah, v šolo in mu prepovedali iti v kako hišo: samo v cerkvi sme biti. Na pritožbo njegovo so se v Postojni izgovarjali na krajevne faktorje; a on seveda ni hotel več na Juršiče, je hodil zanaprej kaplan Kovačič. Dne 19. julija je na Juršiče šel učit petja in maševat bivši kaplan Božidar Božič iz Jelšan (naš kaplan ga je nadomestoval v Jelšanah). Zaradi skupne večerje so ga dali v časopise in eno mlado ženo … deset dni v zapor, ker je pobirala brez uradnega dovoljenja za stroške. Pet dni je bil zaprt mežnarjev sin …,  ker je brez dovoljenja pobiral po vasi za elektriko v cerkvi. Ovaduha sta bila …  Dne 21. julija je načelnik milice A. Z., strupen sovražnik vere in duhovnikov, z enim drugim miličnikom celo uro nadzoroval kaplana, ker je učil otroke za 1. sveto obhajilo. Župnik pa je dobil enourni »obisk« treh članov Osv. Fronte dne 21. septembra. Dne 30. decembra sta bila v Ljubljani obsojena profesorja Jakob Šolar na 10 let zapora, dr. Janez Fabjan pa na šest let, ker sta duhovnika. Procesija za veliko noč je bila dovoljena in lepa; enako vse prošnje procesije. Procesija sv. R. Telesa in za Vse svete sta bili prepovedani, češ da ovirajo promet. To zadnjo so potem očrtali duhovniki v Postojni, da po poti za sv. Barbaro vodijo le dve kozi na pašo. Spovedovanje za  veliko noč je bilo običajno; župniki pomagamo drug drugemu; za vedno češčenje 13. maja prav lepa udeležba; za božično viljo na Juršičah obhajil 180. Župnik Kalan je imel skupno z župnikom Mirkom Berce iz Šturij misijon v Stomažu pri Ajdovščini od 21. - 28. januarja. Dne 28. decembra pa pomagal v Podgrajah pri skupnih spovedih škofu reškemu Pavlišiću, ko je blagoslovil nov krstni kamen. Dne 26. decembra je milica klicala (kaplana), dne 30. decembra pa župnika popisovala, češ da sta motila nočni mir...

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1952: Večkrat so bili letalski alarmi, v naši fari hudo strogo, da so uslužbenci dobili nagrade. S 1. Novembrom so se vlaki, pošta, telefon, auti silno podražili. Knežak je dobil dvakrat na dan avtobus za Bistrico in dvakrat za Postojno – luksus je z radiom, a le par potnikov radi draginje (v Št.Peter ali Bistrico din 105). 1952. Avtobus je ostal, vožnje znižane do Trnovega din 50, Št.Peter din 65, ljudi se spet polno prevaža. Moška nedelja se je držala: jan 69, febr 76, marca velika noč, apr 120, maja 63, junija 47, julija 35, avgusta 54, sept 62, okt 48, november 68, decembra 77. Vseh obhajil v fari 25.830. Začelo se je novo leto s preganjanjem duhovščine pri davkih. Davke je duhovščina  plačala in napovedala nizke; če se je zdela napoved davkariji prenizka, je zvišala, pa je bilo konec. To leto pa je polno duhovnikov dobilo preiskavo (samo taki, ki niso vpisani v vladno Ciril-Metodijsko društvo), ovadbo na sodišče in kazen denarno ali celo zaporno. Tudi župnik Kalan 9. januarja prvo preiskava od enega iz finance iz Il. Bistrice 4 ½ ur (intencije po vrsti iz Oznanilne knjige). Dne 14. januarja triurna preiskava od dveh; celo šteli so, koliko je bilo krstnih listov izdanih; ta dan so klicali ljudi za priče, koliko so plačali za poroke, pogrebe, krste; jim grozili in napak speljali. Na sv. Jožefa praznik (ki ga država ne prizna) sem bil klican na državno tožilstvo v Bistrici ob 9h; 8. maja prinesli visoke davke; dne 23. maja sem bil z več drugimi napaden v provincijskem listu »Nova Gorica«, da sem zatajil čez petdeset tisoč dohodkov in izžemal  kaplana (tudi njega so radi intencij mučili). 18. junija sem dobil poziv za razpravo na sodniji za moj god 24/6, a so prestavili na 25/7, kjer so priče govorile zame, a sem kljub temu obsojen na deset tisoč dinarjev kazni (še malo, ker je bil namen zapreti me). Melhior Golob, župnik v Škofji Loki je bil aprila obsojen na pol leta zapora zaradi davkov, Starman v Žireh na eno leto, a na pritožbo sta dobila denarno kazen; župnik Ercigoj iz Studenega pri Postojni je odsedel tri mesece, župnik Alojz Gulič iz Vrem pa eno leto (a januarja 1953 pomiloščen); ta zadnji prišel domov na smrt bolan. Muke zaprtih duhovnikov so strašne. Radi teh preiskav marsikateri duhovniki niso cele noči spali; jaz sem ohranil mirne živce, hvala Bogu. Dne 20. januarja so v Novem mestu načrtno z bencinom zažgali našega in ljubljanskega apost. administratorja msg. škofa Antona Vovk, ko se je z vlakom peljal, da gre v Stopiče blagoslovit nove orgle. Rešil se je, ker je krog vratu sam si vrgel ogrtač in tako omilil ogenj. Hudo trpi celo leto in se mu pozna. Cel svet se zgraža; dobil je nešteto sožalnih pisem in brzojavk. Gorše, iz Slavine župnik, in Morel iz Zagorja sta dobila denarno kazen, ker sta brala škofijsko okrožnico o kršč. nauku. Na pritožbo je bila kazen ukinjena. Vsem župnim uradom so zaplenili miličniki peto številko škofijskih okrožnic …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1951: Od paketov iz Amerike, Kanade, Avstralije, Argentine in Trsta naša fara dobiva zadosten živež in obleko in tudi oba duhovnika jih dobivata. Na godovanju 28/6 je bilo 22 duhovnikov. Dne 3. julija smo sošolci obhajali 35 letnico mašništva na Sostrem pri Verčeti. En se je iz Amerike začetkom avgusta vrnil na obisk z avtom in novoporočeno ženo  – milijonarja hčerjo; me prišel iskat z avtom v Reko 10. avgusta, ko sem se vračal iz Dalmacije (Hvar), a se pozneje ljudem zelo zameril, ker je ženo tepel, se klatil po plesih, prevažal dekleta. Ostal je do 31. decembra. Drug Amerikanec  je pa daroval cerkvi 40 dolarjev in dajal lep zgled, ko je redno v cerkev hodil in tudi k sv. obhajilu prišel. Dne 19. avgusta je zagorela na Juršičah elektrika, a v cerkvi ne radi par komunistov; denar, ki  sta ga dve dekleti pobirali za cerkev, so zaplenili, nju kaznovali po 1000 din; a Juršičani so sami les prodali pa zbrali za elektriko v cerkvi, kjer je zagorela v novembru. - Moške nedelje: januar 86, febr. 77, april 80, maj 83, junij 70, julij 78, avgust 63, sept. 69, oktober 59, november 46 (po tridnevnici), december 57. Dne 20. decembra sem dobil obisk od Ozne: za dve uri klican sem bil na Notranje zadeve 29. decembra in zaslišan, če sem bral škofovo okrožnico o verouku, ki se poučuje od začetka decembra mesto pridige med mašo. Nekateri duhovniki so za to branje dobili kazen od 3000 do 5000 dinarjev. Jaz do 15/2 1952 še ne. Taka svoboda. Dne 19. avgusta je bilo še skupno prvo sv. obhajilo 33 otrok. - Novice: 3. januarja tak silen dež, da nastopilo jezero pod Sv. Barbaro. 3. junija po Knežaku ob 15h huda toča enako 5. julija, ki je uničila ves poljski pridelek v Šembijah, Podtaboru, Merečah, Bitnju, Premu, na polovico pa v Podstenjah in Smrjah; v Knežaku le precej škode. 12. januarja so oblasti ljudi zbegale, češ da se lahko optira za Italijo: prve dni so hoteli oditi vsi, pozneje le starčki; več so jih vrgli iz služb, ker so optirali; tretjega februarja sem bil klican na KLO, naj ustavljam gibanje; sem dejal,  naj kar napišejo, kar hočejo, in bom prebral. Pokazalo se je ljudsko nezadovoljstvo z oblastjo. Se je pa obrnilo na boljše, ker so Amerikanci lansko leto podprli z živežem, so zahtevali in dosegli, da se je moka letos prosto prodajala, enako kruh, ki ga je tudi kneški pek nekaj časa pekel. Odpravili so tudi prisilno oddajo goveje živine in prašičev, a zato naložili velike davke. Na duhovščino in škofe je pa še velik pritisk. Celo leto nič krščanskega nauka, nič puščice, nobenih mašnih knjižic. Dne 1. maja je bila vpeljana mejna cona (cel sežanski okraj), za kamor treba posebnega dovoljenja, ki ga daje Okrajni ljudski odbor. Duhovnikom tega ne daje (sem prosil za Veliki Lošinj, a ne dobil), škofu Vovku niti za birmo in obisk doma. Dne 12. avgusta so raznesli, da se je maršal Tito skozi Mašun in Knežak peljal (ne vem, če res).

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1951: Procesija sv. R. Telesa je bila že lanskega leta okrajšana, da ne bi motila cestnega prometa in se pri kapelici vrne mimo šole v cerkev. Križnega tedna procesije pa je vlada prepovedala, da na bi motile slovesnosti prvega maja – delavskega praznika. Dne 11. junija so kaplana  poklicali na Notr. zadeve, češ da ne sme v cerkvi po maši in večernici učiti kršč. nauka. Dne 29. junija sem naprošen od g. Berceta slovesno sprejel s pridigo novomašnika Jos. Kovačič in nato imel slovesno večerno sv. mašo; dne 1. julija sem se udeležil nove maše v Trnovem; 8. julija pa na Munah, kjer je bila velika hrvaška slovesnost in navzoč predsednik verske komisije msgr. Rittig. Dne 22. julija sem se udeležil zlate maše g. Ivana Rejec v Zaloščah (Dornberg). V kanoniški opravi sem se tudi udeležil birme g. msgr. Vovka 29/7 v Trnovem, 30/7 na Premu in 15/8 v Jelšanah. Dne 3. avgusta me je vzel msgr. Vovk v Reko, kjer sem pomagal, da je z dr. Srebrničem uredil  vprašanje slovenskih duhovnikov, ki  naj še služijo v hrvaškem delu reške škofije in sem pri tem dobil dekret, da kaplan Joško Skok pride za župnega upravitelja na Golac, kamor je šel 20/9, novomašnik Joško Kovačič pa pride v Knežak, kjer je nastopil 1. oktobra.  Za svetoletne odpustke (lanskega leta raztegnjeno na celi svet) je imel od 25 – 28. oktobra c. g. Mirko Berce, župnik v Šturjah, tridnevnico z 10 pridigami in velikim uspehom. Ob sklepu 28. oktobra ob 15h je bila cerkev polna in odhod od vrat skozi zakristijo (ženske in otroci) in skozi kapelo (moški) vzoren. Žalibog se je ob ½ 12 v župnišču vnel dimnik (saje) in bi bil kmalu farovž zgorel, ker se je vnel tram in je po mišjih luknjah ogenj zašel v župnikovo sobo ravno pri obedu. Sreča v nesreči, da je bilo kosilo tam, da so gospodje zapazili in se je dalo pogasiti. Za povrnitev sem imel od  5 – 9. decembra tridnevnico v Šturjah, še prej pa od 17 – 19. novembra tridnevnico v Šempetru na Krasu. Ker je g. Dolenc Janko, župnik na Polici, dobil tri leta zapora, sem moral 8. novembra v Grosuplje, Duplico in Polico, da sem poskušal urediti vse radi kupljene hrastovine. Dne 21. aprila se je poročila prednica Mar. Družbe Antonija Tomšič iz Knežaka 201 in odbornica Marija Vrh iz Knežaka 108 in so jima dekleta priredila pred cerkvijo lepo slovo, med mašo polna cerkev. Po kosilu sta obe nevesti z ženini odšli na božjo pot na Brezje. Dne 6. maja je bil kaplan Skok poklican na orožne vaje v Zagreb, a se je že čez par dni vrnil, češ da tako delajo z duhovniki le v Sloveniji. Dne 21. junija je poteklo 30 let, kar sem v Knežaku, dekleta naše fare iz Trsta so mi čestitale po radiu in poslale paket sladkarij.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1950: … premalo državnega posojila dal. Dne 7. aprila se je vrnila iz zapora Nacečka, dne 7. maja pa njen mož, ki so jima zaplenili premoženje, ker so otroci ubežali v Trst. Dne 5. oktobra so okrali blagajno tovarne na Baču. …  Dne 1. novembra je papež Pij XII. razglasil resnico o Mar. Vnebovzetju za dogmo. Veselje po vsem krščanskem svetu; pri nas proslavljeno s tridnevnico, ki je med njo visela lepa krona iz cvetja pred prezbiterijem. Prvi sneg je zapadel 26. oktobra, a ni držal. Zelo mila zima 1950/1951. Iz Amerike prihajajo nekateri na dom na obisk . Tako tudi Tomšič Franc iz Helpa Utah na Bač 38 (Majdnikov). Od veselja je njegovega očeta zadel ob prihodu mrtvoud, na dan pred njegovim odhodom nazaj 16/10 smo pa očeta pokopali. Župnik je kljub svojim 57 letom še upal z župnikom iz Škofje Loke na turo v Kamniške Planine: Jermanova vrata, Planjava, Korošica, Konj, Velika Planina. Dne 26. novembra se je ustrelil v Koritnicah radi nesrečne ljubezni (obisk kina, ki je vsako nedeljo zelo obiskan) 19 letni Jože Kristan, delavec v tovarni. Ker so fantje in zdravnik pričali, da je bil že dalj časa nenormalen, je bil dovoljen cerkveni pogreb.  - Leto 1951. Cerkveno: Dne 9. februarja je v Novem mestu umrl upokojeni bivši kneški župnik Alojzij Pehani (od 1896 do 1921 je bil tu za župnika). Ker je kaplan Joško Skok začasno prevzel upravo župnije Jelšane  - g. Božič je bil za dva meseca poklican k vojakom (v Podgradu je služil) - je župni  upravitelj Berce Viktor iz Trnovega prevzel nedeljsko službo božjo in je župnik s tremi možmi (Knežak 112, 189 in 16), osmimi dekleti z zastavo Mr. Družbe in eno ženo (Tomšič Ivana iz Bača – biv. v Ljublj.) se mogel udeležiti pogreba dne 11. februarja. Zanimivo, da je +Pehani vsak dan maševal pri altarju Lurške M. B. v frančiškanski cerkvi v Novem mestu in na njen praznik bil pokopan. Pokopaval sem ga jaz; v cerkvi frančiškanov mu je ob 16. uri govoril moj sošolec, dekan Kres iz Vavte vasi, na grobu sem govoril jaz; lep vtis so dobili v NM, ker se nas je tako daleč toliko udeležilo pogreba, ko je že 30 let minilo, kar je g. odšel v pokoj. V Knežaku smo 20/2 imeli slovesno osmino s pridigo, ki jo je imel g. Fr. Kovačič, župnik v Košani. Udeležba velika. Dne 22. marca sem dobil dekret z dne 19.3., da se s 1. aprilom slovenski del škofije reške (in tržaški) da v administracijo ljubljanskemu škofu Antonu Vovk in s tem sem s 1. aprilom nehal biti škofov delegat. Za 4. aprila je sklical novi administrator vse dekane v Ljubljano, a 2/4 sem dobil poziv na Notranje zadeve   pod grožnjo, če ne pridem, da me milica pride iskat (enako Vilhar iz Senožeč, prodekan Postojnski, in Glažar iz Sežane). Jezica vlade, ker nismo prišli pod Gorico! Procesija sv. R. telesa je bila že lanskega leta…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1950: K drugim gospodom  je UDBa hodila na dom prepovedat. Poročat sem šel 12. julija v Reko dr. Srebrniču. Dne 19. julija sem šel k škofu Vovku v Ljubljano poročat in ga prosit, če smemo prosit za sprejem v ljubljansko škofijo. Na nasvet sem se podal na nuncijaturo na Bledu, kjer sprejet od tajnika, ki je svetoval, naj kar oba dekana – jaz in postojnski – podpiševa prošnjo za sprejem v ljubljansko škofijo, drugih duhovnikov podpisov da ni treba. Kar sva z Vilharjem Janezom, župnikom iz Senožeč storila; za birmo je obljubil posredovanje pri vladi. Na to posredovanje skozi Belgrad se je birma v Slivju dne 30. julija v redu izvršila. Zmaga dr. Srebrniča, ki je nato sam šel na nuncijaturo in dosegel, da so se tudi druge birme v redu izvršile: 6. avgusta v Hrušici, 7. 8. na Golcu, 8. 8. v Brezovici, 10. 8. na Pregarju, 12. 8. v Zagorju in 13. 8. v Knežaku in 20. 8. v Podgrajah. Povsod, razen v Zagorju, sem bil kanoniško oblečen; škofa je spremljal povsod salezijanec Kolenc Tomaž. V Brezovici sem tudi zaradi zamude škofove jaz izpraševal kršč. nauk. Pri nas v Knežaku je škof spal 11/8-12/8. Ogledal si je Bač in Kalec. V Zagorje nas je peljal z vozom pek Mihelj Anton. Odpeljal se je 13.8. zvečer z avtom naravnost v Reko. Krasno je okrasila cerkev Škrlj Albina – Zemoncova; duhovnikov je bilo na birmi 14. Škof je izjavil, da je bilo v Knežaku najlepše. Komaj sva s postojnskim dekanom vložila prošnjo za Ljubljano, se je sprožila gonja, da bi se priključili vsi od Italije odtrgani kraji Gorici, kjer je za administratorja od vlade podpirani Mihael Toroš. Že 28/7 sta se pripeljala z avtom dekan Piščanec iz Klanca in dekan Breitenberger iz Vipave z nalogo, naj me pregovorita za podpis za Gorico. Njima in potem še štirikrat sem odklonil – civilnim in duhovskim - , ker sem pred kratkim podpisal za Ljubljano in je sramotno takoj drugam preiti. S 1. aprilom 1951 je potem vse slovensko ozemlje reške in tržaške škofije prešlo pod administracijo ljubljanskega škofa Antona Vovk. Prošnja partizanskih duhovnikov je propadla. Dne 26. septembra sem se poklonil novemu škofu v Pazinu dr. Dragutinu Nežič. Dne 4. oktobra sem prisegel v Reki, da bom vesten pri upravi reške škofije, ker smo s tremi drugimi gg (2 Hrvata in še Vladimir Šircelj iz Hrušice) imenovani mesto kapitlja. – Ker nisva s kaplanom dobila dovoljenja za učenje kršč. nauka v šoli, sva začela učiti v cerkvi a že 11. oktobra sem bil klican pred šolskega upravitelja in predsednika krajevnega ljudskega odbora … in 11. novembra na Notranje zadeve: obakrat prepovedano tudi v cerkvi učiti veronauk. Od 7-14/9 popravljana streha sv. Barbare. To leto je bila suša do 16. avgusta – slaba letina po vsej Jugoslaviji; nato deževna doba: pri sv. Jeronimu 30/9 in 1/10 malo ljudi. 6. septembra je bilo na stenčasu na občini nabito, da je župnik premalo…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1950: … v Novem Mestu, kjer biva v pokoju, sem ga to leto dvakrat obiskal in preskrbel nekaj paketov iz Amerike zanj (11/4 in 19/9). Od 2. do 6. julija smo imeli duhovne vaje v semeniški vili v Lovranu. Vodil jih je kapucin p. Robert. Vročina je bila neznosna in zato uspeh bolj majhen. Dne 28. avgusta je umrl v 88 letu dolgoletni mežnar Anton Šircelj na št. 142, osem duhovnikov na pogrebu. Dne 18. oktobra je odšel k vojakom bogoslovec Štefan Strle za leto; a domov ga niso spustili leta 1951, pač pa obsodili na štiri leta kazni. Smo upali v letu 1952 na novo mašo, a je vojaštvo pot preteklo. Dne 3. januarja sem se predstavil pri nekem Jerebu za predstaviti se kot novi trnovski dekan in župnik, a mi je rekel, da ne smem v Trnovem niti pridigat, dokler ne dobim pristanka; dne 7. februarja sem bil klican na odsek za notranje zadeve v Bistrico, kjer so mi vrnili prošnjo in koleke češ, da dr. Srebrnič ne sme v Sloveniji nobenega ne prestavljat ne nastavljat. Dne 12. februarja je dr. Srebrnič prišel sam v Trnovo pridigat (jaz sem mu asistiral) in 13. 2. se je predstavil Jerebu v spremstvu kaplana Mršnika. Začetkom maja je dr. Srebrnič razglasil prvi izmed škofov »Non expedit« (prepoved iz Vatikana) za »Ciril-Metodovo« Duhovniško zvezo. Zato ga je vlada še bolj zasovražila. Dne 9. maja sem šel k škofu na Krk in tam dne 10. maja resigniral na Trnovo. Škof je sprejel to resignacijo, ker sta dve delegaciji - ena ženska, ena moška – iz Knežaka prosili ga, naj ostanem. Za župnega upravitelja v Trnovo je pa imenoval Viktorja Berce, župnika v Slivju, ki je pa službo nastopil šele 1. oktobra.  Dne 17. maja me je peljal Milan Grlj, župnik v Podgrajah z avtom na Vipavsko, kjer smo pri dekanu Breitenbergerju ugotovili, da po »non expedit« ne smejo novi vstopiti. Nobeden starih iz naše škofije se ni izbrisal (testimonium paupertatis – znamenje revščine). Dne 1. junija smo bili vsi duhovniki iz slovenskega dela reške škofije (14 po številu) klicani  na Odsek za notranje zadeve v Il. Bistrico, kjer nam je zastopnik UDBe iz Ljubljane naznanil, da ne bodo pustili, da bi dr. Srebrnič birmal v Sloveniji in zahteval, da se ločimo od njega; kar smo odklonili. Precej drugi dan poročal škofu Srebrniču, ki pa je bil odločen, da bo birmal; že 3. junija klican na zaščito v Knežaku, kjer policija iz Ljubljane hotela dolgo  zasliševanje; a radi previdenja na Bač izpustili, obljubili priti 22. junija, a je ni bilo. Pač pa je bil škof Srebrnič klican v Postojno na Not. zadeve, kjer mu je UDBa prepovedala delovanje v Sloveniji, a on se ni uklonil, češ da ima  poslanstvo od papeža. Dne 21. junija je bila konferenca dekanijska na Premu, referati v redu, a strah kaj bo z birmo; ista negotovost na godovanju v Knežaku 24. 6., kjer nas je bilo 16. Dne 8. julija klican na Notranje zadeve v Bistrico, kjer še enkrat zabičano, da ne sme dr. Srebrnič birmat.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1949: … ter ga pobarvala obenem z žlebovi. Na zvonikovi strehi je bilo krog tristo lukenj od izstrelkov. Stalo je vse krog štirideset tisoč dinarjev. Na Juršičah so pa 12. decembra (od 10.11.) končali s popravo strehe in novega ogredja na zvoniku kastavski zidarji. Stroški krog dvajset tisoč din. 1. in 2. novembra pri molitvi na grobovih nisem pobiral nič miloščine. B. Politično. Vedno večje nezadovoljstvo in pomanjkanje. Silijo voznike v gozd, tudi ob praznikih in nedeljah, dekleta v tovarne, drugače ne dobijo ne živilskih ne oblačilskih kart. Dne 7. januarja je pripeljal samostanski duhovnik g. France Horvat iz Vipave par sto litrov mašnega vina, kneška zaščita mu ga je kljub vipavskemu dovoljenju zaplenila, da ga je komaj v par tednih rešil. Nagajanje! Od 17.-19. februarja so popisovali kokoši in drevje. Ker se po pravici ljudje bojijo, da bodo zato še višji davki, so seveda zatajili število, a zato dobili nekateri velike kazni, jeseni pa v Knežaku oddajo kokoši za neko oficirsko pojedino v Bistrici. 10. in 11. junija je vojaštvo izpraznilo radi streljanja vasi Juršiče in Koritnice od 4h do 14h. Dne 3. septembra je bil na smrt obsojen na sodišču v Postojni Ivan Slavec »Balusov« iz Knežaka 86, ker je prepeljeval ljudi čez mejo v trst in je »plačal« za vso ubito zaščito Kljub vsem prošnjam je bil v Ljubljani ustreljen 9. februarja 1950. Novice. Dne 11. avgusta je strela udarila v jurško cerkev in poškodovala stopnice na kor in spovednico. Ker je suša že aprila začela, je bilo veliko pomanjkanje sena. 15., 16., 17. novembra je župnik v župniji Police, posebno v vaseh Troščine in Peč, kupoval hraste za nove klopi. Deske bo sušil mizar Bavdek v Grosupljem.  Vsej sv. obhajil je bilo v fari s Šembijami vred 27.700. Sveto – 1950 – leto. Vseh obhajil je bilo to leto 28.700. Moške nedelje: jan?, febr 63, marec velikonočna spoved), april 0, maj 62, junij 60, julij 57, avgust 50, sept 67, okt 75, nov 64, dec 94. Konec januarja je bil Milan Škoda, delavec pri »Jugogromu« v Mariboru pobarval zvonik na Baču za 18.000 din, aprila pa zvonik v Šembijah za 21.000 din, v Koritnicah za 14.000 din, sv. Jeronima za 9.200 din in na Juršičah za 5.900 din. Povsod (razen v Koritnicah) je moral zamašiti luknje od izstrelkov iz vojske. Dne 1. marca sem s trnovskim kaplanom Mršnikom in  Vidom Oprečnik, ravnateljem tovarne, ogledal cerkvico Sv. Trojice, oskrunjeno, ki jo tovarna hoče podreti – poklical umetnostno komisijo in ustavil njihove napore. Leta 1951 je pa novi trnovski župni upravitelj Berce Viktor sam ponudil to cerkvico za podiranje, ker je škofija v Ljubljani potrdila kljub mojim ugovorom. Dne 19. aprila je umrla Marija Smrdelj – Matucova - iz Knežaka 16, prednica tretjega reda in od leta 1922 dalje »rožarica«, ki je skrbela zastonj za okrašenje cerkve in oltarjev. Dne 7. aprila je stopil bivši župnik Alojzij Pehani v 90. leto …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1948: Ker je to najvišja kazen, se je župnik pritožil v Postojno, a kar hitro je bila pritožba odbita in dne 2. junija je župnik plačal v Bistrici. Za naprej je tudi treba na Notranji odsek naznanjat procesije. Duhovnike so začeli siliti v OF, gonili  jih na sestanke v Postojno, Ajdovščino, Ljubljano, kjer so v avgustu ustanovili CMD (Ciril-metodijsko društvo) za njihove duhovnike. 18/8 so ob 22h zbudili kaplana, da mora na sestanek v Postojno in ga dne 19/8 z avtom tja odpeljali. Administratorja Jamnika sta dva oznovca dne 18/8 in 26/8 v postelji silila, da jim da dovoljenje za vse duhovnike za OF in CMD in 26/8 grozila, da ga bodo zaprli in tudi župnika iz Knežaka. Obakrat je g. Jamniku slabo prišlo in pospešilo njegovo smrt. Dne 1. novembra ob 21h ga je zadel mrtvoud in 3. novembra zjutraj je umrl. Dne 7. novembra je bil pogreb. Vodil (in pridigal) ga je ljubljanski pomožni škof Anton Volk, udeležila sta se ga škof mariborski Maks Držečnik in škof krški Josip Srebrnič ter administrator pazinski dr. Dragutin Nežič in še 70 duhovnikov in bogoslovcev. Župnik kneški mu je radi dežja v cerkvi spregovoril v slovo v imenu prijateljev. Dne 13. novembra je bil imenovan za administratorja reške škofije dr. Srebrnič, škof iz Krka. Dne 24. novembra sem se mu šel poklonit in pri tej priliki je obljubil poslati v Trnovo za upravitelja župnije Viktorja Berce iz Slivja, a se je premislil, dne 9. decembra klical v Reko, tam imenoval mene, župnika kneškega, za dekana in upravitelja trnovske župnije. Vsled tega sem moral na notranje zadeve v Bistrico in k tajniku Jerebu posebej, da me pusti v Trnovo, a tam so mi prepovedali maševat in pridigat v Trnovem, dokler ne dobim prav posebej za Trnovo pristanka. Vložil sem prošnjo 20. decembra, a 7. februarja 1950 so me klicali na notranje zadeve v Bistrico in vrnili koleke od prošnje, češ da Srebrniča slovenska vlada ne prizna in zato ne more nastavljat in prestavljat duhovnikov. Kaplan uči kršč. nauk tudi v letu 1949/50 po eno uro (in to zadnjo) na teden, župniku pa na prošnjo za poučevanje sploh niso dali odgovora. Na Juršičah ne uči nihče. Dne 22. avgusta je bil pogreb reškega diakona Alojzija Vičič, prej usmiljenega brata dr. Teodora, ki je bil zadnji prior usm. bratov v Kandiji, kjer so pri bolnišnici zaposleni. Prav ko se je pripravljal za novo mašo, ga je zadel mrtvoud. Iz Zarečice »pri Podružnotu« je vodil pogreb z osmimi duhovniki kneški župnik in mu spregovoril v slovo na grobu; pokopal ga je Jamnik. Za prvo sveto obhajilo so morale matere pripravljat otroke, navodila je dajal župnik vsako nedeljo popoldne namesto kršč. nauka iz prižnice. 31. julija je 54 otrok prvič obhajal kaplan, posebej pa 10 otrok na Juršičah dne 11. septembra. Dne 15. junija je tvrdka »Jugogrom« iz Maribora popravila strelovod na zvoniku v Knežaku…

Iz župnijske kronike za leto 1948: ... je bil župnik 1. decembra tam in še pri sami »planski komisiji« v vladni palači v Ljubljani. Sprejet je bil sicer prijazno, a ne bi nič dosegel, da mu ni pomagala sestrična Anica Tonin por. oziroma vdova Vraničar, uradnica na ministrstvu. – Večje delo je bil v tem letu le nov strop v zakristiji cerkve sv. Antona v Koritnicah, ki ga je naredil Slavko Poljak za din 7500. B. politično: Polno špijonov, zato veliko zaprtih. 16. januarja so zaprli za nekaj dni dve ženi in enega fanta iz Koritnic (št. 20, 31, 6), isti dan je jokala učiteljica Slabe v Knežaku, ki je v šolski kroniki zelo hvalila kneške partizane, nad njihovo surovostjo in nehvaležnostjo in rada odšla 4. maja na novo službo na Ježico. Tovarno v Koritnicah je država na novo sezidala in opremila, na Baču so pa 23. marca tovarnarju Alojziju Urbančič odgnali v državne hleve v malo Bukovico vso živino,  29. aprila podržavili tovarno, njega pa 6. septembra zaprli na Ozno v Bistrico. Krivi so bili delavci, ki so tudi šteli, kolikokrat ga je župnik na domu obiskal. Župnik je zanj posredoval, da je bil začasno na svobodo izpuščen pri Kozaku Ferdu v Ljubljani. … je bil obsojen na eno leto zapora ozir. prisilnega dela. Dolg zapor je tudi prestal Tone Žele »Požar« iz Bača 49. Vsak zaprti je bil vedno prašan o obnašanju župnika. C. Novice: Spet suša in slaba letina posebno za seno. Od 14 - 16 februarja je bil Bač zaprt za druge radi tifusa. Velik sneg je zapadel le 21. februarja; prvi sneg jeseni 6. decembra. – 1949 - 1. Cerkveno: Moške nedelje: jan 67, febr 72, marec 54, maj 80, junij 137, julij 58, avg. 58, sept 72, okt 77, nov 52, dec 78. Dne 14. januarja je bilo popisovanje od Italijanov odpeljanih zvonov, z obljubo, da jih bo Italija vrnila. Dne 21. februarja je dobil kaplan pravico učit kršč. nauk v šoli v Knežaku, Koritnicah in Šembijah, ne pa za Juršiče, kjer je učil v cerkvi. Dne 15. januarja je bil od Okraja v Bistrici nekdo poslan, da zapleni župniku biro (tega so pozneje na Čeljah ustrelili – jeseni), pomagal mu je ... iz Knežaka, poročen na Bač ..., odpeljal pa ... iz Knežaka ... Bilo je 50 kg fižola, 50 kg pšenice, 50 kg ječmena, 240 kg krompirja, 40 kg repe. Enako so zaplenili tudi dekanu Vladimirju Šircelj v Hrušici 21. januarja. Ljudje so bili ogorčeni in so še več prinesli, kot je bilo vzetega. Dne 24. februarja je poslal prejšnji župnik Pehani, ki je biva  zdaj v Novem mestu, za cerkev dar štirinajst tisoč lir. Župniku kazen za nabiranje bire din 5055. Slovenska vlada je 22. februarja 1949 prepovedala vsako nabiranje in tudi s tem pušcico po cerkvah. Zvedeli smo za to 15. aprila in takoj ustavili pobiranje. 11. maja je prišel zastopnik Notranjih zadev od Okraja v Bistrici, pregledal računske zapisnike (dnevnik) in ukazal tudi zabiti nabiralnike v cerkvah. Zaplenil je vse, kar je bilo nabranega od 22/2 do maja – znesek 2160 din in povrh – seveda krivično – župniku še kazen deset tisoč dinarjev.

Iz župnijske kronike za leto 1947 - 1948: V tem času pod sv. Barbaro jezero, da je še cesto na Bač zalilo. Dne 21. januarja je zgorela v Knežaku št. 81, kjer sta stanovali dve učiteljici. – 1948 – A. Cerkvene zadeve: Vseh obhajil je bilo 23.500. Moške nedelje: jan 80, febr 77, april 70, maj?, junij 63, julij 70, avgust 50, sept 57, okt 63, november 59, dec 99. Ker smatra vlada Mar. Družbe za politična  udruženja, smo opustili shode in je prvič bil 11. januarja kršč. nauk za vsa dekleta, ki pa se ga udeležujejo samo Družbenice, a še to ne vse. Nauk za 14 letne (do 16 letnih) je letos še bil, zanaprej ne več, da duhovniki ne bi bili kaznovani. Velikonočna spoved brez listkov, da ni siljenja k veri. Dne 27. junija je bil zadnji sprejem v tretji red v cerkvi javno. Dne 25. februarja je bil pogreb Lenčke Bajneževe (Bač 24, sedaj 178), ki je bačke otroke in dekleta učila petja in kupila kip Lurške M. B. za Bač, zato je župnik ob grobu spregovoril v slovo. Imamo bogoslovca Štefana Strle iz Bača 135 (Komisarjev), zato večkrat slovesna maša, za velikonoč kar trikrat (tudi pri večernicah). Dne 29. marca (veliki ponedeljek) je bil župnik z adm. Jamnikom v Zagorju pri (tihi) inštalaciji prvega župnika Rafaela Morel. V postojnski dekaniji je birmal administrator slovenskega oz. jugoslovanskega dela tržaške škofije dr. Dragutin Nežič; ker je Hrvat, ki ne zna slovensko, je pridigo pri birmi 20. junija v Košani in 29. junija v Št. Petru imel kneški župnik; v drugih farah je Nežič čital od Kalana pregledan manuskript. Z novim šolskim letom je župnik dve uri učil v Šembijah pri novi učiteljici Keber; nato je bil krščanski nauk ustavljen; iz Štajerskega je prišel v Knežak za vodjo učitelj Mravlje s svojo zagrizeno ženo; on je na sestankih govoril, da farji ne bodo več učili v šoli, zato je župnik začel s 6. novembrom krščanski nauk učiti v cerkvah, istotako tudi kaplan, a dne 24. decembra (župnik ni mogel na Juršiče spovedovat, ker ko Ozna kliče, je kot zapor) je bil citiran na Ozno v Bistrico (hudi komunisti so govorili, da bom zaprt), kjer so v dve uri dolgem zasliševanju slovesno prepovedali pouk kršč. nauka v šoli in cerkvi z motivacijo: Samo vas bomo kaznovali, ker ste vpliven duhovnik. Biro smo letos pobirali le v cerkvah, na Ozni so hoteli vedeti, kdo je ljudem povedal, naj tja prinesejo. Na odgovor, da samo mežnar, če ga je kaka oseba vprašala, je zahtevala Ozna, da župnik podpiše, da je že to tudi propaganda. Ker so Koričani že dve leti župnika naznanili na Ozno radi sv. Jeronima, je letos šel 3. oktobra samo kaplan k sv. Jeronimu, župnik pa pridigal v Hrenovicah. Dne 4. februarja je bil župnik klican na agrarno komisijo v Bistrici, kjer je določil, katere parcele naj še cerkev ohranja. S prebendo vred so vsaki župniji pustili deset hektarjev zemlje. V kneški fari je država pobrala vsem cerkvam 58 hektarov. - Bivši dekan Dolenec si je ogledal novo cerkev in grajal stare klopi; na odgovor, da želim hrastove, in hrasta ne morem dobiti, se je ponudil, da on na Polici pri Grosupljem preskrbi hraste; treba  je bilo od gozdnega ministrstva dovoljenja... 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1947: Dne 26/8 je bil dekretiran novi kaplan Joško Skok, rojen 1920 v Merečah žp Trnovo; novo mašo je imel oktobra 1945, dosedaj kaplan v Opatiji. Božič, ki je veliko storil za petje je skupaj z zagorskim žup. upraviteljem Rafa-elom Morelom delal 27/11 v Reki župnijski izpit, kjer je bil eksaminator v jusu in pastorali tudi kneški župnik. – Dne 24. avgusta je imel sv. birmo v Lanišču v Istri msgr. Jakob Ukmar iz Trsta; barabe so od vladnih organov podpirane ranile Ukmarja, ubile pa enega duhovnika, duhovnega vodjo semenišča v Pazinu g. Bulešića. Pri sodni obravnavi je bil morilec obsojen na 1 mesec zapora, Ukmar tudi 1 mesec, župnik Cek, ker je branil duhovnika, pa na šest let zapora. … Posledica je bila, da se je v Pivki več parov odločilo za cerkveno poroko. Bira po hišah je bila prepovedana. Zato so morali ljudje nosit na Juršičah h Turku št. 74, v Koritnicah pri »Francu« št. 30, na Baču pri Ohanu št. 75 in Ambrožiču št. 85, v Knežaku v župnišče. Že med biro v Knežaku je bil župnik klican na OZNo v Bistrico, zakaj je za biro v Koritnicah pozvonilo, češ da je to pritisk na ljudstvo; naznanil je spet …, … je v amerikanskih komunističnih časopisih župnika klevetala radi maše pri sv. Jeronimu … pa enako zaradi civilnega pogreba. Odmev tega je bil, da so verni Amerikanci iz Knežaka, Bača in Koritnic poslali več paketov župniku v dar, posebno Ohanov Tone (Tomšič) v Strabane Pa, doma iz Koritnic 11, ki je sorodnikom zagrozil, da jim ne bo nič več pošiljal, če ne spoštujejo župnika. S paketi od Amerikancev se ljudje pri nas preživljajo in oblačijo. Izvrstno so se v dobrodelnosti naši Amerikanci izkazali, ogromne svote žrtvovali za pakete, zato je bila večkrat sv. maša za amerikanske dobrotnike. - Vlada smatra duhovnike za obrtnike, zahteva od njih dovoljenje za izvajanje »obrti« in daje pristanek, ki sta ga župnik in kaplan na prošnjo dobila od notranjega ministrstva za Slovenijo dne 11. decembra 1947. - B. Politične zadeve: V Knežaku so naredili Gospodinjsko šolo, ki jo je obiskovalo več deklet tudi od drugod; končala se je zvečer 28/2. Dne 15.6. so odpeljali s kamijonom v Postojno 66 otrok: vsi brez maše. Dne 15. septembra je bil v veliko žalost skoro vseh ljudi, ki so do zadnjega upali, da pridejo pod Trst, uveljavljen mir z Italijo in naši kraji priključeni Jugoslaviji. Dne 17. septembra je bilo treba zamenjati lire za dinarje (3 Lire = 1 Din). Menjavali so lepo; dne 21. 9. pa je Tito prišel na festival priključevanja na Lijak pri Gorici, kamor so odpeljali več kamijonov naših ljudi. Dne 16/11 in 30/11 so bile volitve v državni zbor in za občine; ena sama lista, prisiljena; ljudi so hodili po hišah silit. - Moška nedelja: jan 70, feb 55, april 75, avg 72, nov 85, dec 90, drugi meseci neznano. - C. Novice: Suho leto, zlasti malo sena, nič fižola. A 6. januarja hud mraz 21°C; drugače mila zima. Na Baču je voda drla skozi vas 14/1, 4 in 9/2, 29/11 (izreden naliv), 1 in 5/12. 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1946: Cementa je šlo za 17.000 lir; delo je stalo (Pečar, ki je cerkev zidal) L 70.000. Končano je bilo delo sredi julija. Na Baču so bile narejene nove klopi v prezbiteriju v slovenskem slogu in cerkev od zunaj prebeljena. V Koritnicah sta naredila novo ogrodje na zvoniku kneški zidarski mojster Butinar in Špetič; novo pločevino je poskrbel in pribil Zuzzi iz Matulj. Vse skupaj je stalo sto tisoč lir. Dne 2. junija je umrl v Studenem tamkajšnji župnik Dominik Janež, ki so ga ljudje imeli za svetnika – njegova odveza gotovo velja – zagovornik in gorečnik za odpustke in bratovščine; Planinsko Mater Božjo je večkrat izpostavil v češčenje v Studenem; tam so ga ljudje spoznali. Župnik je bil na pogrebu. Moške nedelje so se držale takole: jan 78, febr 109, marc 92, maj 91, junij 86, avg 55, nov 115, dec 172; drugi meseci neznano. B. Politične zadeve: Dne 14/2 so pobirali podpise, da Trst mora biti jugoslovanski; dne 26/2 so Kudreci na Baču raztrgali slovensko zastavo, ker ni imela komunistične zvezde. Dne 22/3 so prisilili ljudi v vseh vaseh, da so naredili zares lepe slavoloke, če bi prišla medzavezniška komisija, da bi videli, kako so vsi navdušeni za Jugoslavijo. Radi gospodarske stiske so začeli ljudje že hrepeneti po Italiji, posebno na Baču zato so 31/3 v Knežaku našuntani naredili kneški komunisti sprevod na Bač in tam pobili (zvečer je bilo) več šip po hišah. Huda jeza na ključarja Matica. Dne 27/4 so za obletnico O.F. (Osvobodilne fronte) povsod zažgali velike kresove; 30/4 so za 1. maj odpeljali več kamionov navdušenih OF v Trst manifestirat; 30/5 pa so tržaški harmonikarji prišli v Knežak godit. Dne 25. septembra so vdovi l. 1942 ubitega Jožefa Fatur iz Šembij 32 zaplenili premoženje, a ga je na pritožbo, ker se je cela vas zanjo zavzela, dobila nazaj. C. Novice. To leto je bila huda suša in črvi, zato slaba letina. 9/2 so za 10 dni partizani imeli velike vaje, 3/10 je na Baču zmešan gospodar zažgal svinjak in hišo, svinjak je zgorel, hišo so obranili, le nekaj obleke z denarjem je zgorelo. - 1947. A. Cerkvene zadeve: Škof, vedno pravičen do Slovencev, je spoznal, da v Jugoslaviji ne more več delovati, zato je skrivaj delal in uspel, da je bil za apostolskega administratorja reške škofije od sv. Stolice imenovan Slovenec Karol Jamnik, župnik in dekan v Trnovem, roj. 1891 v Brankovem pri Velikih Laščah. Preden je dobil dovoljenje za odhod, je poteklo več mesec. Nervozen zaradi odlašanja je škof Hugo Camozzo, pozneje imenovan nadškof v Pisi, zadnje dni čakanja prebil  v Knežaku pri župniku od 29. julija do 2. avgusta, ko  se je ob 8h zjutraj z avtom odpeljal proti Trstu.  Dne 11/8 je župnik Kalan spremljal Jamnika v Reko, kjer se mu je poklonila reška duhovščina. – Kaplan Božič je bil imenovan za župnega upravitelja v Jelšane, kamor je odšel 6. avgusta.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1945 -1946: … začela izdajati nov denar, tako zvane »jugolire«, ki so veljavne samo v coni B; v Trstu zapro takega, ki jih tja nese. Ljudje sprva vanje niso imeli nobenega zaupanja, tudi v Istri zanje niso mogli dobiti vina, pozneje so se jih privadili in so veljale kot it. lire. 1946, leto začetka streznenja od partizanskih bolezni. A. Verske zadeve. Dne 23. 2. je dobil kaplan Božič od lavantinske škofije dekret za Koprivnico, odšel je 9/4, a 29/4 se je vrnil, kr je naredil župnik prošnjo za vrnitev; prošnji je bilo ustreženo in kmalu je bil Božič inkardiniran reški škofiji. – Država nagaja veri najbolj s tem, da sili ob nedeljah delati na cestah, v tovarnah in posebno sili z udarniškimi nedeljami. 8/3 je prišel …  fant (Knežak …) prosit, naj oznanim udarniško nedeljo, kar seveda odklonjeno; a 1. maja ni smel nihče delat. Vedno bolj se čuti sužnost, začenja pomanjkanje, ker so zatrli trgovce in gostilničarje; omiljeno je nekaj s tem, da še »Unra« ameriška daje pakete in da se more v Trst, kdor ima lire. Več nedelj so s kamijoni vlekli ljudi v Trst manifestirat za Jugoslavijo. Država podpira velike plese. Na Juršičah 28/4 iz Postojne narejen velik ples; kaplanu so grozili, če ne pride maševat. – 1. maja so začele spet zvečer šmarnice. Posebno lepa procesija sv. R. Telesa 20/6, ker je »reakcija« naredila veliko slavolokov. Dne 27. 6 je bila zadnjič šolska maša za sklep šole. Dne 22. 7. je bila birma: 212 birmancev; župnik prvič v kanoniški obleki -  ljudje so rekli, da ne vedo, koga bi gledali ali župnika ali škofa; le prejšnji dan je bil ob sprejemu škofa tako hud naliv, da je bil pozdravljen pod zvonikom. Župnik je bil v kanoniški obleki samo še pri birmi na Premu dne 24. 7. – V Košani je bila 6. 8. zadnja večja konferenca (čez 20 gospodov). Dne 15. 9. je bil romarski shod Mr. Družb na Planinski gori; župnik Kalan je pridigal ob 10h med drugim tudi, da Marija ni bila v nobenem odboru; zato so ga na sestankih v celem okraju hudo napadli. Dne 16. 9. se je začela šola brez sv maše in so odpravili molitev pred šolo in po šoli, izjema  ura kršč. nauka, ki je še dovoljen – ena ura. Dne 6. oktobra ni bilo nič sv. maše pri sv. Jeronimu, ker so ta teden v Koritnicah naredili javen ples; zato je en … fant (Korit. … ) tožil župnika na OZNO (policijska strahooblast), kamor je bil župnik klican 10. 10. in kregan, da ljudstvu ne privošči maše. Bira je bila še dovoljena, le 9. 10 so starega mežnarja med biro klicali na zaščito, češ da je zatožen, da predrago  računa. Zaradi maše pri Jeronimu so AFŽ (ženske komunistke) naredile velik krik, češ da bo prišel en duhovnik iz Ajdovščine maševat; s tem zmešale dosti ljudi, posebno na Juršičah. Najhujše so bile v Knežaku …  (Kne … ) in … ( … vdova). - To leto smo nad stropom naredili »estrih« zoper dež, ogenj in mraz: nad deskami katranast papir (za 27.000 lir), nato 3 cm malte, ena lega škopnikov in 2 cm betona.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1945: po večernici je škof pred cerkvijo poslušal narodne pesmi. Obiskal je na Baču vse bolnike. Bačani so bili z njim zelo zadovoljni, ker je cartal njihove otroke. Zvečer je odšel v Reko. Binkoštni ofer je bil tako obilen, da je bil dolg cerkve kneške poravnan. Bira je bila v redu. Dne 7. 10. je bila v Trnovem nova maša č. g. Joška Skok iz Mereč. Dne 21. 10. je bil blagoslovljen temeljni kamen kapelice sv. Lenarta v Zabičah. Kneški župnik je pri tem imel na prostem pridigo o delu. Za praznik Kristusa Kralja 28. 10. so peli na koru pevci iz Bača. Dne 24. 12. je bilo na Juršičah obhajanih 168 ljudi, med njimi 55 mož in fantov. Dne 25. 12. med polnočnico so fantalini metali bombe in je bil en fantič iz Bača – Šemac – ranjen. Dne 9. 11. je bil župnik na umetnosti razstavi Av. Černigoja v Trstu, kjer so bile skoro same slike iz Knežaka in Bača. Eno sliko je župnik kupil za 8000 lir. Dne 16. 10 bi moral župnik imeti v Trstu na Zboru svečenikov sv. Pavla referat o moderni pridigi, a je škof Santin zborovanje prepovedal. Dne 7. 8. je župnik po petih letih mogel obiskati svoj dom: na železnici strašanski drenj; v Ljubljano je prišel vlak ponoči; ni bilo dovoljeno iti v mesto; na kolodvoru vse spalo. Spustili so domov iz Celja nekaj domobrancev, ki so bili tako izstradani, da so izgledali kot skeleti; govori se, da so dali krog 30.000 domobrancev postreliti: v Škofji Loki na gradu je koncentracijsko taborišče, a partizani delajo z ujetniki tako, da imenujejo Škofjo Loko drugi Dachau. Polagoma se čuti vedno večje preganjanje vere. To delajo pri nas z učiteljstvom. V Knežak so poslali nekega Štajerca, ki je bil učitelj pri Novem mestu, z imenom Bogumil Lilija. V avgustu je pripravljal deklice za gimnazijo v Trnovem, prirejal »mitinge«, kamor so terenke kar drvele; 27/8 so pobirali podpise za Jugoslavijo, 24/9 začeli z vojno odškodnino; 8/9 in 1/11 je imel na pokopališču govor za padle partizane, ne da bi prašal župnika za dovoljenje; pripravljal »volitve« v Narodni Osvobodilni Odbor, kjer jo je 13/10 skupil, ko je Franc Urbančič, bivši župan, nasvetoval, naj ne volijo čevljarjev, ki ne šivajo, kovačev, ki kujejo … itd. v veliko veselje vsem poštenim ljudem. Izvolili so pa tako, kot so partizani hoteli. Veliko govorjenja o svobodi, ki je ni. Dne 7. 11. sta bili odkopani v Bistrici za kasarnami od Nemcev ustreljeni Urbančič Antonija in Terezija in z drugimi slovesno pokopani v Trnovem. Dne 5. 12. je bil župnik na prireditvi sv. Miklavža v šoli, ker se verouk poučuje po dve uri na teden. Izmed vseh »zasilnih« učiteljev je ena verna, poštena, druga zanič, ki se je 1946 med počitnicami pravoslavno poročila v Trstu. Morata pa naprej in naprej mitinge držat. Dne 19. 12. je v kasarni 60 pevcev iz Ljubljane priredilo koncert. Pri mitingih v kasarni je vsak teden in še po večkrat na teden ples. Pred Vsemi svetimi je Jugoslovanska upravi v coni B…

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1945: Dne 15. 5. sta dva partizanska častnika zahtevala od župnika nemško blagajno; po preiskavi so grozili in so  nagajali. Preden so partizani odšli, so četniki še ubili dve dekleti: eno iz Zagorja in Stanislavo Skok iz Bača 5; vrgli so ju v jamo na Zagorski gmajni; iz Bača 77 pa gospodinjo Frančiško Zadel njenega zeta Antona Lovšin, ki so jih odpeljali s seboj in pri Št Vidu pri Vipavi ubili. Krivi so bili vsi sami, ker so jih večkrat  opozorili, pa so pred njihovimi očmi partizanom pošto prenašali. Čuden fanatizem kurirski in terenski! Pred procesijo sv. Rešnjega Telesa 31/5 je šlo pri nebu tudi 6 partizanov. Dne 2/6 so partizani zaprli na občini 10 »ta belih« deklet, med njimi par cerkvenih pevk. Dne 10. junija so se morali partizani umakniti iz Trsta do Divače; tako je nastala cona A v Trstu; cona B pa pri nas; naši ljudje pa so spet začeli s »kontrabandom« najprej z živežem, potem s cigaretami. Zaradi pretirane strogosti so se partizani ljudem zelo zamerili, posebno ko so oktobra zaprli hermetično mejo proti Ljubljani. Veliko pomanjkanje vina je nastalo, tako je celo v nevarnost prišlo, da bi zmanjkalo mašnega vina; za ljudi pa je to pomanjkanje vina dobrota, drugače bi podivjali. Dne 20/6 je župnik šel k vojaški komandi, ker so na dovoljenje terenca J. Č. pokosili seno v bačkem cerkvenem »Jezeru«. Dne 12. julija je prišel prvič pogledat cerkev arhitekt Tomažič. Zelo je bil zadovoljen, da se je posrečil njegov načrt. Dne 19. 7. je župnik sprejel v katoliško cerkev Ukrajinko Ano Milenko, pravoslavno, ki se je potem primožila na Bač št. 143; z ženinom se je seznanila v nemškem koncert. taborišču. Dne 29. 7. je bil shod na Baču; ob tej priliki blagoslov novo poslikane cerkve. Cerkev je blagoslovil župnik; diakon je bil g. Karel Babnik iz Trnovega in subdiakon Anton Mežnar s Hvara. Ta je pel slovensko berilo v načinu, kot pojejo v Dalmaciji, g. Babnik pa slovensko evangelij: prvič v naši fari.  Dne 15/8 je bil velik ples na vasi pred št. 83. Tudi dvajset deklet iz Marijine Družbe, večidel terenk, je plesalo. Še ne preveč. Dne 17. 8. se je škof Ugo Camozzo pripeljal gledat cerkev in želel biti na oddihu tu. Ker je ena soba zasedena od partizanov – pekov, ena od slikarja, je spal tu le dve noči; potem pa se je preselil na Bač  št. 85 k Poklarju – Ambrožiču. Dne 19. 8. je slovesno ob asistenci župnika in kaplana blagoslovil nove slike v Knežaku in pri večernici župnika imenoval za monsinjorja, dne 12/9 mu dal dekret, da je imenovan za častnega kanonika reškega in ga 22/11 slovesno inštaliral v stolnici sv. Vida v Reki vpričo vseh kanonikov in semeniščnikov. Nato je novi kanonik imel sv. mašo vpričo škofa in zajutrek s škofi in kanoniki v sobi za zakristijo v reški stolni cerkvi. Dne 26. 8. je škof imel na Baču slovesno mašo z asistenco kaplana Božiča in popoldne slovesen blagoslov; župnik je pa blagoslovil križev pot popoldne, škof pa dopoldne slike; …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1945: Dne 5. maja popoldne so začeli partizani bežat proti Šempetru, češ da so Nemci prodrli pri Jablanici, zato so bežali tudi Šembijci in Knežani. Župnik je bil ravno v Zagorju, se je vrnil in s tem potolažil ljudi in okorajžil, da so skoro vsi ostali doma. V Šembijah so padali izstrelki. Pod obrobo so pa partizani s topovi streljali proti Trnovemu. Dne 6/5 zjutraj ob ½ 2h so začeli Nemci streljati v Knežak, ljudje so pribežali v župnišče, kje je ostal z njimi župnik do 3h. Zjutraj za moško nedeljo je bilo pri spovedi kljub  hudemu vseeno 31 moških. Dne 7. maja ponoči zjutraj so Nemci iz Bistriške doline streljali v Knežak, Bač in Zagorje. Partizani so bežali; dali so za izpraznitev vasi kamijone in ljudje so bežali tik pred procesijo. Partizanske straže so ostale. Župnik in kaplan sta šla kakor v procesiji v Koritnice, župnik je kropil, kaplan nesel posodo z blagoslovljeno vodo; z njima so šle dve ženski  - mati in hči iz Koritnc št. 33. Tri straže so dovolile iti naprej. Pri prvi hiši v Koritnicah priteče ena dekle: »Kaj ste pa prišli, Nemci so že  v vasi!« Res so bili, a le bežali naprej. Ko je župnik pozvonil, je prišlo k maši kakih 20 ljudi, skritih po kleteh – sami stari – a toliko tolažbe zvon še nikdar ni prinesel. »Kar oddahnili smo se: Če so gospodje tukaj, ne bo hudega.« In res, precej po maši se pripelje tank z radioaparatom in sporoči: Nemci so kapitulirali.« Res je streljanje prenehalo. To so bili bistriški Nemci. Nato smo zvedeli, da so Nemci kapitulirali že ob 6h zjutraj Amerikancem. Slišali smo, da je tudi Zagreb padel. Župnik in kaplan sta se vrnila čez Bač, kjer so se začeli ljudje vračati. Nek partizanski oficir (?Joca Erenič) je prišel prosit, da bi sprejeli v župnišče dva nemška generala ujetnika. Bila sta notri od 8/5 do 12/5. Zadnji dan so prišli nemški oficirji v župnišče, čakali so na odhod.  Izropane so zvečer odpeljali drugam spat. Dne 8. maja se je procesija na Bač vršila v redu. Z gospodom župnikom Morelom je župnik Kalan šel v Trnovo. Na bojišču pod Šembijami je bilo še čez sto nepokopanih Nemcev, pet ubitih konj, razbit nemški tank, grozen pogled in razdejanje. Trnovsko župnišče je bilo zadeto pod streho in razbito obenem kneškega župnika kolo (bicikel). Dne 9/5 je nek partizan med pokopavanjem partizanov ustrelil v glavo na pokopališču v Jelšanah dekana Viktorja Perkana; dne 11/5 mu je v slovo v trnovski cerkvi pridigal kneški župnik, ki mu je 23/5 1937 pridigal na novi maši. Tema pridige: če ubiješ duhovnika, ubiješ Očeta, Srednika in namestnika Kristusovega. Med internacijo so protestantski Nemci imeli par pridig pri sv. Barbari. Dne 12/5 so se vrnile interniranke iz Koroške in Marta Urbančič iz Kn 112. Dne 13. maja je župnik sam pri rednem češčenju sprejel v Mar. Družbo 16 deklet. Dne 23/5 so govorili po Baču, da so ubili kneškega župnika. 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1945: Župnik je bil imel 27/4 sv. mašo in nauk v Šembijah, odšel ob 11.15 trnovo zobe popravljat in ni mogel nazaj. Med napadom v Trnovem je tolažil nune v samostanu in se vrnil v Šembije dne 28/4 v soboto ob 18h. Zanimivo, da je partizanski avto od km 3 naprej pripeljal v Šembije. V Trnovem je bilo nekaj Nemcev mrtvih. 5 granat je zadelo cerkev in pokopališče pri sv. barbari a škoda je bila le na Urbančičevi grobnici. Župni vikar iz Šempetra g. Janko Kramarič je pobegnil pred partizani. Drugi smo ostali kljub nevarnosti, toda IV. armija, ki je hitela v trst, ki ga je zasedla 1. maja kljub 8000 žrtvam je bila disciplinirana. Ko je bila zasedba Knežaka razglašena, je ponoči začel ob 23 ½ nemški veliki top, ki se je umaknil iz Št Petra proti Sežani, od tam streljati na Knežak. Cilj je bil nedvomno cerkev – središče vasi. Vsakih 6 minut je ustrelil; streljal dve uri. Zastrelil je prav na njive na Matetovi mlaki. Razbil nato Semberjevo hišo št. 174, hlev št. 157, št. 4 in 134 tudi hleve. Tik cerkve so frčale granate in na severni strani razbile vse katedralne šipe, na južni polovico; zadaj za cerkvijo je v polno zadel hišo št. 100 (fitnikovo) in zelo razrušil št. 75 (Brivcevo – Grgatovo). Ubitih je bilo 5 goved in 2 prašiča; človek nobeden. Ljudje so bežali v obokane veže; v župnišču se jih je kar trlo. Župnik je molil ves čas naprej rožni venec. Rešitev cerkve in ljudi pripisujem Materi Božji. Ob 3h ponovno streljanje; spet beg v župnišče. Streljal je v Šembije, a ne v vas, v borovce; v Trnovo v njive, pač pa je v Bitnju ubil dva mlada fanta. Kljub temu je prišlo v nedeljo 29/4 še precej ljudi v cerkev. Okna je mizar Čuk zabil z deskami; precej temačno je bilo; na posredovanje kanonika Salvadorija je kupil župnik po tisoč lir kvadratni meter dne 10. 9. šipe v Trstu v Rojanu za 32 tisoč lir in jih je Urbančičev avto že 12. 9. pripeljal in mizar Čuk takoj vložil, tako da se ni  bilo bati zime. Poznajo se te šipe po tem, da so belo mlečne barve, dočim so stare rumene. – V šoli so partizani uredili zasilno bolnico, v župnišče so že 30/4 prišli krojači in krojačice, drugarice, Dalmatinke. Razen terencev se jih ni nihče prav razveselil, so ljudje že vedeli, da ni prida s komunisti. Ranjena je bila le ena oseba v fari v Koritnicah št. 53, gospodinja (Fijancka). Dne 1. maja je bil praznik komunistovski – vse hiše v vseh vaseh popisane in polajnane. Tanki so se vse dni valili od Mašuna čez Koritnice proti Zagorju. Ljudje so se veselili, da je pri nas vojska končana, a prišlo je bridko razočaranje. Nemci so se iz Reke in Pule (do 20.000) prebili do Bistrice in dne 3. maja so Bistričani in Trnovci pribežali v Knežak. Celo noč je bila cerkev odprta, da so tam lahko prenočevali. Dne 4. maja je imel župnik pogreb v Šembijah; a tam je divjala bitka. Nemci so streljali proti vasi, pokopati je bilo treba mrliča Fajdarja na starem pokopališču.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1945: Dne 15/3 je bila končana ponavljalna šola. Isti dan so nemški oficirji prišli v župnišče in zasedli s silo tri sobe (kaplanovo, materino in obednico), ker so delali obrambne načrte. Ostali so do 24/3. Za velikonočno procesijo župnik Srbov ni vabil, pa so zamerili; med procesijo in popoldne pri pogrebu so strašili aeroplani angleški. Dne 6/4 so četniki pod sv. Barbaro zaklali in zagrebli tri Hrvate – ustaše v veliko zgražanje vseh ljudi. Dne 7/4 zjutraj ob 4.15 je bil na ovadbo domačinov bombardiran (kakih 15 bomb) Knežak pri novih kasarnah. Pobite so bile šipe v sosednih hišah, drugače pa več strahu kot škode. Ob bombardiranju Prestranka iste dni so se tresle šipe po Knežaku. Užalostila nas je dne 13/4 novica, da je umrl predsednik Združenih držav Roosevelt. Dne 18/4 ob 23.15 nas je zbudilo streljanje iz velikega nemškega topa, ki je bil nastavljen na železniški progi prav za župniščem v Št. Petru na Krasu. – Dne 19. aprila smo se pogodili s slikarjem Černigojem za slikanje cerkve na Baču. Cena: dva prašiča in 10.000 lir. Enega prašiča in hrano čez dan je obljubil (in izredil in dal) tovarnar  Alojzij Urbančič Bač 175, drugega cerkev in ostala vas. Delo je bilo končano 25. avgusta. – Isti dan 19/4 je po nemarnosti stanovalcev Nemcev zgorela v Knežaku hiša št. 183 (Markova) v repu proti Baču. Dne 20. aprila je prišel obiskat v Knežak četnike sam srbski patriarh Gavrilo, beograjski škof, begunce in internirance. Na Cahevcovem travniku pod sv. Barbaro so ga sprejeli; pozdravil ga je tudi župnik in kaplan. Bitka se je bližala našim krajem, dasi se ljudstvo in civilisti tega nismo zavedali. Dne 20. aprila so partizani zažgali v Koritnicah nemški kamijon pred Strletom (Št. 6), kar bi bilo kmalu imelo hude  posledice za vas; dne 23/4 nas je domobranski kapitan Dodič vrgel iz šole kljub protestu župnikovem in je bil s tem pouk za to leto končan, ker terenci … niso pozneje pustili učiti Albini Škrlj (Zemoncovi Kn 42); a je župnik zahteval: do konca leta vsi prejšnji ali nič; terenski zabiteži so odgovorili: »Pa nič!«; zastonj smo učili, župnik izplačeval male nagrade; ena terenka … bi bila rada učiteljica, pa so bili trmasti vsi; tudi mi nismo hoteli podučevati v veliko škodo otrok, ki bi  bili v par ponavljanimi lekcijami veliko obdržali, zakaj kaplan Božič ni bil samo požrtvovalen ampak tudi izvrsten učitelj. Dne 24/4 so župnika večkrat ustavili, ko je šel na Juršiče, z mujo so gori pustili. Pri procesiji sv. Marka 25/4 se je čulo streljanje nad Koritnicami, 2 granati sta padli takoj po končani sv. maši na Bač. Dne 27/4 so partizani (IV. armija) nepriča-kovano predrli nemške linije pri Čabru in čez Mašun s tanki pridrli med hudim streljanjem pa brez naših žrtev ob 11. uri v Knežak, ob 11.30 v Šembije; opoldne so bili v Šempetru in čez Ribnico in Prem pridrli in zavzeli 28/4 Trnovo in Bistrico ob 15h.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1944: … nazaj grede mu je bački terenec Janez Kalčič … zaplenil konja za vožnjo za partizane kljub posredovanju č. g. Franca Hrovata (ta terenc je izmed najbolj zagrizenih … ). Se razume, da so bistriški Nemci to kmalu zvedeli in so dne 13. 10. zaplenili v Knežaku najboljše in najlepše konje zlasti Kne št 112 in 54. Vsak konj vreden čez 100.000 (sto tisoč!). Po župnikovem posredovanju so jim vsaj po eno kljuse dali v nadomestilo. – Dne 18. 10. so četniki odpeljali v Bistrico premskega župnika Lesarja, ker je očitno podpiral partizane; interniran je bil 3 tedne v župnišču v Trnovem.  – Nemci so obkolili Knežak in Bač 25/10, 27/10, ta dan so ukazali izseliti se zdravniku dr. Kinkeli, kar je storil dne 30/11. – 10/11 je bila onečaščena cerkvica sv. Jeromna; 22/11 so bili nedičevci v Koritnicah; 27/12 ponoči streljanje na Baču. – 1945. Leto nemške kapitulacije in partizanske zasedbe. Moška nedelja se je obdržala celo leto. Takole: 7/1 – 77, 4/2 – 57, 8/4 – 85, 6/5 – 31, 3/6 – 73, 8/7 – 75, 5/8 – 85, 9/9 – 76, 7/10 – 83, 4/11 – 111, 9/12 – 100. Velikonočnega spraševanja ni bilo radi nevarnosti sumničenj in izdajstva; velikonočne spovedi od 4. – 6.  marca smo redno opravili s pomočjo vsak dan dveh tujih gospodov. Dne 18/3 je župnik sam slovesno blagoslovil novi križev pot izdelan na lesu od Avg. Černigoja. Življenje je bilo za vse vedno bolj razburljivo; vojska je šla vedno bolj na živce, čim bolj nestrpno so vsi čakali konca. Po večerni zdravimariji je bil celo leto v cerkvi od Mar. družbe naprej moljen rožni venec za domovino; sv. obhajil v celem letu je bilo 37.500 -  po končani vojski je gorečnost začela ugaševati. Za 17/1 so župnika, ki je hotel iti v Koritnice, Srbi in Nemci dvakrat napodili, tako  da je prišel tja šele po deseti uri. Četniki so ta dan izropali Knežak 79 in zaprli tri dekleta (36, 38, 176); 20/1 ni bilo šole, ker ni bilo drv, ki jih je zmanjkalo celi vasi. 2/2 so zmešali četniki celo vas, grozili zažgati in pobiti, ker je nanje ustrelil predrzni »Farinov Dolf«, partizan iz Šembij. Nemci pa so zahtevali delo pri podjetju »Tot« in so tudi prisilili dekleta, da so pomagale kopati jarke nad Knežakom v borovcih in na Selu. Dne 4/2 so priredili četniki v šoli »zabavo« - igro s plesom »kolo« in prisilili tudi župnika, da je prisostvoval; kolo so večkrat plesali na cesti. Dne 6/2 je župnik posredoval pri četniški komandi na št. 37 radi šole, ki so jo potem dovolili; a pokvarili v šoli peči, kradli pa drva povsod, tudi v šoli. K sreči ni bila zima huda. Dne 15/2 je prišel iz Ljubljane dh. svetnik Škerbec in domobranski kaplan Vošnjak, ki sta delila obleko Srbom in tudi nekaterim našim otrokom. G. Škerbec si je ogledal cerkev in pa prišel v župnišče. Dne 17/2 je bilo opolnoči hudo streljanje na Baču, 1 četnik je bil ranjen. Dne 23/2 je bila obletnica zračnega bombardiranja; v Koritnicah je prišlo k spovedi in obhajilu 70 ljudi.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1944: … ker je bil gozd tako nevaren; potem so začeli četniki krasti drva, dne 4.2. so imeli zabavo s kolom; dne 15.3. je bila končana ponavljalna šola. Dne 23. 4.  je domobranski kapitan vrgel klopi in učiteljstvo iz šole. Po zasedbi po partizanih pa terenci po svoji oblastnosti niso pustili poučevati Albine Škerlj; župnik je pa zahteval do konca leta vse učiteljstvo ali nič in terenci so se odločili za – nič. G. kaplan je sicer napravil prošnjo za poduk v Postojno, a še odgovora ni dobil. Terenke so bile pač prej vse fašistke – ali boljše: skoraj vse! Dne 18.3. je bil nad Bačem zračni boj med nemškimi in zavezniškimi aeroplani; izstrelki so padali v vodo. Dne 22. aprila so poslali Nemci v vas srbske četnike, ki so priredili pred županstvom ta dan ples »kolo«. Dne 26. aprila je bila pri Parjah mala bitka med partizani in domobranci. Dne 2. 5. so vrgli šembijski partizani par drogov od elektrike kar čez cesto. Župnik in mitničar Bole sta vozila s kolesi in bi se na žicah kmalu ubila: Bole je bil ranjen. Dne 19. 5. so Nemci zažgali Tominje in Pregarje. V Tominjah zraven postrelili 34 ljudi; isti dan zažgali Podbeže in Zajelšje. Dne 8. 5. so Nemci razen kaplana odpeljali več deklet, ki so jih internirali na Koroškem (Beljak, Celovec) in več moških, ki so jih tudi odpeljali v Dachau. Položaj obupen; župnik je neprestano delal prošnje v nemškem jeziku in tudi marsikaj dosegel; vsega pa ne. A že so se začele lepše novice: dne 4. junija so Amerikanci zavzeli Rim, dne 6. junija so se izkrcali v Normadiji zavezniki; župnik je dobil na posodo en majhen radioaparat, ki ga je imel skritega pod streho. Ker je organizacija Nemcev »Tot« začela kopati jarke in domače ljudi sili k temu delu (spet župnik, delaj prošnje) so terenci to javili zaveznikom in 10. 6. opolnoči so spustili 15 bomb pri kasarnah; zvečer je bil hudo bombardiran Trst, da  se je Knežak ves tresel. Dne 27. 6. so domobranci vse moške, ki so jih dobili, odpeljali v Trnovo, a kmalu izpustili. Dne 29. 6. so domobranci ustrelili v Drskovčah terenca Marinčič Janeza (Cunarjevega), ker je iz stranišča nanje streljal. Dne 16. julija so pa partizani odpeljali v gozd na prisilno delo ženo Marijo Šajn iz Knežaka 94 in iz Koritnic 64 Čotkove moža, ženo in hčer Berto. Dne 28. avgusta ponoči so partizani izropali 14 hiš v Knežaku, zato so 31. 8. trnovski domobranci pobrali par fantov, v župnišču imeli zaprto kurirko ženo Logar iz Podtabra 1, pri Baču bili napadeni od partizanov (človeških žrtev ni bilo). Dne 20. avgusta so strašili četniki po Knežaku, dne 28. 9. so ustrelili domobranci iz St Petra terenca mesarja Antona Fatur; dne 2. 10. so med župnikovo biro po Baču streljali krog vasi domobranci. Dne 9. 10. pa se je vnela med kaplanovo biro na Juršičah celo bitka, tako da kaplan bire ni mogel končati.  Dne 7. oktobra je pripeljal voznik iz samostana v Trnovem v Koritnice čebele; …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1944: Izvršil je novo banderno sliko za Bač za L 1500; enako za Koritnice za L 2000; nov božji grob za L 5000; secco freske za sv. Petra in Pavla, Slomška in Baraga in simbole Marijine na lokih za L 30.000 (za povrh je moral odkriti freske na stropu pri sv. Barbari od 19/8 – 8/9); novo oltarno sliko Vnebovzetja in nov križev pot slikan na les za skupno L 50.000. Oltarno sliko je župnik blagoslovil slovesno 26. novembra, križev pot pa 18. marca 1945. Naredil je načrt za nove klopi v prezbiteriju in na stebrih ter v ozadju, ki jih je izdelal mizar Franc Čuk; za nov plašč za ciborij v narodnih barvah, nov potegljaj za zvon pri zakristiji, ograjo in streho pri novem križu na pokopališču. Dne 21. marca so partizani odpeljali na Prelože košanskega župnika Franca Kovačič in ga držali v smrtni nevarnosti do velike sobote: v zahvalo za rešitev je na mojo iniciativo dal Černigoju poslikati v maju in juniju prezbiterij župne cerkve v Košani, dočim se je  posredovanje za poslikanje cerkve v Bistrici izjalovilo radi skoposti Bistriških magnatov. Černigoj je tudi vodil Lavrenčiča (v Hrenovicah), ki je celo cerkve za L 7000 rjavo prebarval in za L 4200 hodnike pisarno, stranišče in 3 sobe v župnišču. Pouk slovenski v šolah je že koncem 1943 organiziral deloma dr. Franc Škerlj, obenem se je začel tudi pouk verouka v šoli; kneško šolo tudi z baškimi otroci je prevzel kaplan Božidar Božič; pomagale so mu domača dekleta najprej Elizabeta Urbančič Kn 68, Marta Urbančič Kn 112, dokler je niso zaprli, malo tudi sestri kaplanovi Anica, huda partizanka z imenom Urška, pozneje Albin Škrlj Kn 42. V Koritnicah sta poučevali dve sestri Bole, Marija in Lea, hčerki mitničarja; v Šembijah pa malo župnik, zraven krščanskega nauka, ki ga je učil v vseh šolah razen na Juršičah, kjer je učil g. kaplan. Šola se je slovesno zaključila dne 19. junija, ko je župnik obhajal 50 letnico rojstva in je 9 duhovnikov prihitelo zraven obhajat 30. dan za pokojno župnikovo mater. Za šolsko leto 1944/1945 je moral župnik prevzeti vso odgovornost: od terencev … je zahteval, da se nič ne vtičejo v šolo, od Nemcev je na Ortkommandi v Bistrici dne 12/10 dobil zagotovilo, da ne bodo nagajali, zato je bila 16/10 šolska maša, na koncu … so se slišale hude detonacije; angleški aeroplan je vrgel v Bistrico na križišče pri »Novem Svetu« nekaj bomb, ki so ubile 11 ljudi, nekaj tudi iz naše fare pa zasulo in ranilo. Poučeval je z veliko vnemo g. kaplan s pomočjo dveh deklet: Albine Škrlj in Albine Logar, dobre cerkvene pevke; v Koritnicah ni bilo pouka, ker Koričani niso hoteli plačevat; za Juršiče in Šembije ni bilo učnih moči. Verouk je poučeval eno uro na teden župnik v vseh vaseh razen na Juršičah, kjer ga je učil g. kaplan, kadar je bil verouk v Knežaku. Dne 26/1 1945 ni bilo pouka, ker je zmanjkalo drv, ki jih ljudje niso mogli niti zase niti za župnika dovolj napeljati, …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1943: Nemci so ostali do dne 14/11. Dne 17/11 so partizani ponoči okrali Vrbiša (Kne 59) in odpeljali Žefnika (Kne 207) to je Janeza Žele; razglasili so, da so ga ustrelili, ker da je izdal starega partizana (nekega Starec Petra iz občine Buzet), kar je bila laž, ker je trem rešil življenja, tega pa je naznanil Nemcem na njegovo lastno prošnjo, kr je bil ranjen in je postavljal s skrivanjem v hiši celo družino  v nevarnost, da jo Nemci postrelijo; noben terenec pa ni bil toliko vreden, da bi ga bil v svojo hišo vzel. 1/12 so bili spet Nemci v Knežaku. Od 29/11 da 6/12 so bili tu Rusi v nemški službi. Dne 15/12 so partizani zažgali vse dokumente na občini in zmetali skozi okna, dokumente proti župniku  od Italijanov spisane pa je Pustov – Franc Urbančič Kne 113 prinesel župniku. Dne 29/12 so Nemci obkolili Juršiče, ubili 4 partizane in pri tej priliki zažgali hišo št. 13, kjer so se skrivali. – Vsled komunistične propagande so se ljudje pri biri – seveda le skopuhi – bolj pusto držali v upanju, da je bira zadnjič. Pobrali so na pošti vse Domoljube (mesar Fatur) zaradi članka proti komunistom in dne 29/10 celo Bogoljub. – 1944 – Leto največjega strahu in groze. Vojska je zgrabila z vso silo tudi našo faro. Največ hudega so zakrivili terenci, to je pomagači Osvobodilne fronte, ki so od doma poganjali ljudi in živež k partizanom (ki so jih že morali spoznati za komuniste) v gozd. Če so prišli Nemci, so se poskrili po raznih bunkerjih v hišah in na polju tja do Bačkega dola in Sela … Ko so Nemci odšli, so se spet prikazali, lagali, da bo čez 14 dni konec vojske, rekvirirali živino, največ pri »belih«, to je pri onih, ki niso trobili v njihov rog; večidel so bili čez dan gospodarji na vasi Nemci in njihovi privrženci (četniki, domobranci, Srbi – Nedičevci), ponoči pa partizani. Vse vasi v fari so bile celo leto stalno v nevarnosti, da bodo požgane in razdejane in ljudje pobiti, kot se je zgodilo v Lipi, Tominjah. Terenci pa neprevidni, izzivalni in bahaški, pa zraven zabiti; edino to je bilo dobro, da niso nikdar v vaseh ustrelili ampak vedno zbežali. To je bil pa tudi vzrok, da so ljudje doma zelo mnogo molili, sv. zakramente prejemali in za cerkev darovali. Sv. obhajil je bilo to leto 50.000 (petdeset tisoč), med temi všteti na podružnicah: na Baču 1055, v Koritnicah 1392, na Juršičah 1280 in v Šembijah 987. Celo moške nedelje so kljub nevarnosti in odsotnosti mož in fantov bile prav dobro obiskane: 6/2 – 97, aprila 107, maja 91, junija 86, julija 81, avg. 70, sept. 77, oktobra 96, novembra 110, decembra 100. Dne 13. maja je sprejel dr. Stanko Cajnkar, košanski kaplan, 12 deklet v Marijino družbo. Mesto polnočnice je bila 24/12 ob 5h popoldne sv. maša – peta. Ker je slikar Černigoj Avgust bil  brez drugega dela in se bal bivati v Trstu, je pri nas izvršil za primerno nizko ceno več del; treba pa je bilo skrbeti za hrano njemu in sinu.

 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1943: … več Italijanov je bilo obsojenih na smrt in so jih tam ustrelili, med njimi tudi občinskega tajnika Mecillija in njegovega sina (27/9). Tudi iz Juršič 13, Marijo, 49 letno dekle … so ustrelili na Mašunu. Dne 20/9 so ujeli pri Drskovčah 2 nemška oficirja in ju ubili na Mašunu, seveda tankov pa, ki so šli skozi Knežak, niso ustavljali. 22/9 so zažgali eno barako od tovarne v Koritnicah – Strah – Partizani so imeli imenitno propagando, a zanič vodstvo. Terenci so spravili skoraj vse moške pod 50 let v gozd, a njihovo orožje je bila laž in prav otročje obnašanje. Pred Nemci silen strah, a izzivanje; naše vasi je rešilo pred razdejanjem edino to, da niso v nobeni vasi proti Nemcem ustrelili. Duhovnikom so sicer grozili, da jih pobijejo, a niso nobenega iz strahu pred ljudskim mnenjem; govorice pa so razširjali posebno za kneškega župnika, da so ga ubili čakajoč, kakšen bo odmev. Bi me bili, če bi ljudstvo odobravalo, ker pa ni, so me pustili. Veliko so obljubljali smrt dekletom, ki so vlačile z Italijani, pa so jih raje vzeli v terenske službe; so jim prav dobro služile; tudi kakih 20 iz Marijine družbe so speljali k terenstvu. Nemci so opazovali nad Zagorjem v borovcih, tam kjer se cepi pot v Ratečevo brdo in Kilovče, in se pripravljali, ker so se bahali naši ljudje, da je pri nas partizanska republika. Dne 5/10 je bila bitka pri Starem trgu, kmalu v Knežaku plakati, da je treba vrniti Nemcem vso vojaško robo, dne 15/10 so prišli v Knežak pogledat, 25/10 so napadli Mašun, glavno partizansko zbirališče in ga zažgali, dne 1/11 so pa preiskali Knežak, prepovedali zvoniti od 8h dalje – tudi ura ni smela biti – odpeljali vse moške v Bistrico. »Župana« dr. Franca Škrlj iz Kne 185 in Jožefa Slavec iz Kne 130 (Kovača Ruscovega) so zaprli v šolo in sta bila v nevarnosti,da bosta ustreljena. Župnik posredoval zanju in zagovarjal farane, da niso komunisti ampak nacionalisti, čemur so verjeli. Moški so ostali do 5/11 v Trnovem, nakar so jih večinoma spustili, nekaj pa odpeljali na Koroško, med njimi tovarnarja Alojzija Urbančič iz Bača, ki je največ dal za partizane (govorili so o vrednosti do 30 milijonov lir). Pri sv. Jeronimu so Nemci vdrli v cerkev, tam imeli peč, pustili pa v zakristiji dve bombi. Dne 3/11 župnika niso pustili iz Koritnic domov. Zvečer tega dne je župnikovo mater nekdo po nesreči zaprl v cerkev pri sv. Barbari, Nemec, ki je bil na straži pri Trtnikovi hiši (št 100), je šel z župnikom jo iskat in se prijazno obnašal. Kar so Italijanov Nemci ujeli, so jih postrelili, naših ljudi pa ne. Prve so ustrelili na Obrobi dne 5/11 zvečer.

 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1943: … ki jo je opravil pri jaslicah v kripti pod glavnim oltarjem S. Maria Maggiore, je padla prva bomba; razrušena je bila cerkev S. Lorenzo fuori mura in poškodovan vodovod in železnica. V Rimu strašno ogorčenje, zakaj pridejo nad »večno« mesto, Italijani hitro pozabijo, da so vojsko sami napovedali. V Napoli so bili seveda vsako noč bombardirani. Dne 25. julija se je na veliko veselje vse Italije zrušil fašistično režim z Mussolinijem. Badoglio se je vdal šele 8. septembra. – Dne 14. 8. je ušlo k partizanom 7 Šembijcev, zato so Italijani dne 15. 8. odpeljali v internacijo k »Battaglioni speciali« vse moške letnikov 1901 – 1906; nekatere, zlasti v taborišču pri Savoni so imeli komunisti, te so potem Nemci odpeljali v taborišče Mathausen pri Linzu, kjer so jih izstradali, nekatere še žive sežgali, nekaj jih župnik rešil s prošnjami, kjer je poudarjal, da so jih Italijani le zato odpeljali od doma, ker so Slovenci. Ti so se smrtno bolni vrnili januarja 1944, med drugimi Bač 27, Knežak 187. Dne 22. 8. so Italijani blokirali Koritnice, dne 25. 8. pa popoldne Knežak in zaprli Antonijo in Terezijo Urbančič (Andrejevi Knežak 68), Jožefa Smrdelj (Kn 16), Bognarčko (Kn 127), 30/8 za en dan Slavčjo Ivano (Kn 145), Čotka iz Koritnic, 2 Šuštarjeve, ker so podpirali partizane. – Dne 29. 8. so prišli v Šempeter Nemci, ki so potem dne 9. 9. kar ujeli in razorožili  Italijane. – Dne 12. 9. je slovesno vkorakala v Knežak partizanska vojska. Govorila je Dominika Urbančič iz Knežaka 68 in Matija Geržina Kn 73, nastavili so komisarja in pokazalo se je, da je skoraj vse prebivalstvo partizansko. Župnika ni bilo doma, ker je ta dan blagoslavljal nove oltarje v Podgrajah. Že 10. 9. so pobrisali delavci in vojaki in Knežani so hiteli pobirati robo – grdo lakomni. Kmalu so razdejali tudi okna v kasarni, odprli vodovod; dekleta v hlačah večidel so oprtale puške, zasedle občino in pošto in vladale. Iz Dolenjskega so se vsuli Italijani proti domu; en general je napol bos šel skozi Knežak. 13/9 je župnik oblekel v stare talarje dva vojna kurata, ljudje so vojakom dajali civilne obleke, da so se lahko odpeljali z železnico proti domu. Vojaško oblečenega so Nemci zaprli. Do Italijanov so se ljudje olikano in lepo obnašali. Od 15/9 do 29/9 ni bilo električnega toka. V nasprotno smer so pa hiteli domov dalmatinski begunci, ki so jim Knežani tudi lepo šli na roko. Dne 18. 9 je bila bitka v Trnovem z Nemci, ki so seveda zasedli Trnovo, naši ljudje pa zbegani bežali pred njimi v gozd. Na Mašunu je bila glavna partizanska komanda, sodnik je bil Matija Geržina …

 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1943: … od Slovenca Konrada Skaza iz Grödnertala na Tirolskem) in sv. Katarine.  Dne 12. 8. smo se na pobudo arh. Štrenarja pogodili za slikanje stropa (za 30.000 lir) in ovalov (à L 2.500), vseh 8 torej 20.000 lir – ti na svež omet) z akadem. slikarjem Avgustom Černigojem roj. 1898 v Trstu. - Dne 19. 8. je bil postavljen premični oder in dne 23. 8. je že začel slikati s pomočjo sobnega slikarja Marija Lorenza (prej Lavrenčič) tudi iz Trsta. Hrano za oba je dal župnik še povrhu pogojene plače. Končala sta 28. 9. Dne 17. 10. je župnik sklenil novo pogodbo za slikanje v prezbiteriju in pozlatitev stranskih oltarjev za 35.000 lir. Dne 17. 11. je bil oder v prezbiteriju že podrt in 23. 11. slike blagoslovljene. 3. 10. je bilo na shodu pri sv. Jeronimu malo ljudi iz strahu pred Nemci. Dne 27. 12. je bil končno blagoslovljen prenovljen oltar in nove slike Obglavljenje Jan. Krstnika v kapelici na Baču, tudi od Černigoja. Od 17. 12. do 27. 12. je bival tu stric župnikov prelat Jan. Ev. Kalan, ki je imel slovesno polnočnico 24. 12. ob 17.30. Dne 26. 12. je bila strahovita nevihta s točo, ki je uničila vse žito okrog Bača in Koritnic in deloma v Knežaku, tako župnik in kaplan iz Bača in Koritnic pri biri nista mogla dobiti niti zrnca žita. Rešil je prehrano krompir. – Dne 1. 8. je bil na križišču proti Koritnicam in Baču pred kapelico Žal. M. B. po nesreči ustreljen od it. vojakov 153. reg. Joško Brumen, 8 let star fantič, ki mu je vojaštvo zato priredilo krasen pogreb in napravilo spomenik na pokopališču. – Kontrola in pritisk vojaštva je bila vedno hujša. 5. 5. so naredili na Juršičah celo trdnjavo iz hiš št. 58, 57 in 18 – družine so spodili; na Baču pa najprej v hiši št. 73, nato na št. 47. Več ljudi so za malenkosti internirali (Bač 47, Korit. 45, Bač 165, ker so sestradanemu partizanu dali košček polente); v Italiji so jih ljudje klicali za »ribelle«. V Sloveniji so partizani  prešli popolnoma v komunistične vode in morili duhovnike in verne ljudi. Izdali so v Ljubljani o tem belo knjigo, župnik je dal v vsako vas po eno, da se ljudje informirajo, zato je dobil  župnik dne 18. 6. grozilno pismo, isto tako župnik zagorski in dekan Fatur, Mate – Urbančič Knežak 112 in Bole, mitničar v Koritnicah. Dne 23. 6. je prevzel vodstvo kneških vojakov nov major, ki je bil veren in se je dalo z njim govoriti. Dne 18. 7. je na povabilo priorja usmiljenih bratov pr. Teodorja Vičič v Neaplju župnik odšel do 31. 7. v Neapelj. Na poti je dne 29. 7. v Rimu doživel prvo bombardiranje Rima od Amerikancev in Angležev, ko se je vračal  od svete maše …

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1942: … Jožefa Vrh iz Šembij št. 37 (Kecovega), otroke so čez 14 dni spustili, ženske odpeljali – prvotno so bili vsi zaprti v Vrbovem – najprej v reko, potemv Videm, moške pa v Reko, Koper nazadnje pa na otokUstica pri Siciliji. Njaveč so jih izpustili 21. marca 1943, toda o veliki noči so bili še tam 3 Šembijsci in 1 Knežan (Tofetov Kne 67), skupno z žup. upraviteljem iz Podgraj č. g. Adolfom Simončičem. Zaradi teh je kneški župnik in trnovski dekan posredoval priškofu v Reki dne 24. julija.  Druge intervencije so ible brezuspešne, češ da ima te ljudi v rokajvojaška oblast. Ljudje so opustili košnjo v gorah, so se bali, da jih zapro ali usrele. Res je bil dne 19. 9. obstreljen »Krebel« Konestabo in njegov sin, ki si je upal gori. Vojaštvo je v nervoznosti prehitro streljalo; ljudi so pa komunisti venomer begali z najneverjetnejšimi novicami. Nši kralji in ljudje so bili res med vema ognjema: med partizani in vojaštvom. Strah se je povečal posebno od 31. julija, ko je sam Mussolini prišel v Podgrad, Klano in Gorico, kjer je izdal ostre nareddbe. Večkrat je bila proga pri Kilovčah razdrta, dne 12. 8. tudi pri Divači, kjer je tudi župnik Kalan moral 1 km peš prestopiti na drug vlak. – 1943. Zima je bila izredno mila. Nobenih zametov, nič hujše burje, sneg samo dvakrat zapadel. Jesni 8/11 prvi sneg. 2. 1. je končal mizar Čuk nove klopi na koru po načrtu arhitekta Štrenarja Mksa. Take so v načrtu tudi zacedrkev. Dne 15. 1. je bil imenvoan Jože Tomšič iz Knežaka 161 za namestnika organista … Pomagal mu je g. kaplna Božič pri vajah v petju. Moška nedelja v tem letu se je dobro držala: 3/1 – 100, 7/2 – 115, 7/3 – 74, 9/5 – desetletni  ačetka apostolata mož in fantov z zahvalno pesmijo – 88, 6/6 – 71, 4/7 – 63, 8/8 – 60, 5/9 – 68, 3/10 – 69, 7/11 – 77 (december pozabil zapisat). Dne 23. 1. je župnik blagoslovil v Šembijah velik nov križ c cerkvi, ki so ga kupili v zahvalo, da ni bila vas razdejana. Marčne petke smo imeli pri sv. jeronimu vedno stražo, oziroma vojaško kontrolo. Dne 29/3 je bila spet porinjena ura naprej za eno uro, coprifuoco od 22 – 5 in prepovedano kolesarjenje. – Procesija velikonočna na sv. marka dan 25/4 in svetega rešnjega Telesa dan 24/6 je vodil g. dekan Fatur Jakob ob asistenci župnika in kaplana. – Dne 31. 5. je bila ffara posvečena Brezmadežnemu Srcu Marijinemu in z junijem vpeljanapobožnost prvih sobot v čast temu Srcu za domovino (trajalo še l 1956). Dne 8.8. je župnik blagoslovil nov kip sv. Eme (iz prejšnejga kipa Vnebovzete v glavnem oltarju popolnoma prenovljen … 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1942: Ljudje si potem do jeseni 1942 niso upali v gozd niti po drva. Za brambo so uvedle italijanske oblasti »coprifuoco«, da namreč po 9h zvečer do 5h zjutraj nihče ne sme biti zunaj hiše. Dovoljenje so dali le zdravniku, babici in župniku. Začelo se je to 25. aprila. Že 28. aprila so pa ob 9h zvečer »četniki« (boljše partizani) ubili kot italijanskega izdajalca vaškega načelnika Jožefa Fatur v Šembijah 32. K pogrebu dne 30/4 je prišlo grozeče dvesto fašistov iz Reke. Župnik je prihodnjo nedeljo moža poštenjaka branil na prižnici, ker je bil v Apostolstvu mož. Ubiti ga je dal njegov osebni sovražnik … Na praznik sv. R. Telesa, dne 4. junija zjutraj, so partizani ubili v Merečah tri itl. vojake, nato so škvadristi in tudi vojaki iz Knežaka zažgali vasi Kilovče, Rateževo brdo, Gornje Bitnje, Dolnje Bitnje, Mereče, Podstenjšek in Podstenje. Iz zadnjih treh vasi so živino prignali v vojašnico v Knežak. V Merečah so ubili enega fanta, v Kilovčah pa ustrelili 28 mož in fantov, med njimi enega Knežana: Curk Jožefa iz Knežaka 93, ki je služil na Rat. Brdu. Ljudi so kot »ribelle« odpeljali v Bistrico, nato v Matulje, potem po raznih krajih Italije v internacijo, kjer so veliko trpeli. Šele spomladi 1943 so jih začeli izpuščati v naše kraje nazaj. Drugi dan 5. junija so obesili na sredi trga v Bistrici dva fanta, tri pa na Mali Bukovici. Teh strahot je kriv reški prefekt Testa. Seveda je bil strah in razburjenje grozno veliko. Več noči ljudje niti spati niso mogli. Tolažili smo ljudi pri pobiranju listkov vel. spovedi: g. kaplan 6/6 na Baču, 7/6 g. župnik po Knežaku. Župnik je z dekanom šel 16. junija posredovat k škofu v Reko in škof je prišel 24. junija na konferenco v Knežak; obrnili smo se tudi na tržaškega škofa, ki je prišel v Šempeter na konferenco. Izposlovala sta, da tako strahotno niso več postopali, sempatje so pa še vedno koga ustrelili ali kako hišo zažgali. Slovencem (samo) so v kneški občini dne 9. junija pobrali radio aparate, ki so jih vrnili sredi avgusta, župniku 17/8. Od 13. – 18. julija je župnik s kolesom potoval po Istri, medtem je 14. julija kneško vojaštvo lovilo partizane po Bačkem dolu: enega so ubili in je v Knežaku pokopan; polovili so pa vse naše ljudi, ki so v tistih krajih kosili seno in zaprli v Št Peter 31 Juršičanov in 21 Bačanov. Zaprti so bili do 8. avgusta. Dne 15. julija so partizani ubili 4 it. vojake in ranili 9 na trnovski gmajni pod Milanjo. Vojaštvo je spet vse polovilo, kar je bilo tam ljudi na košnji; med njimi 8 Knežanov in 31 Šembijcev, tudi med Šembijci otroke in ženske. Dne 19. julija so v Trnovem na Mežnarjevem vrtu ustrelili 17 letnega fanta … 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1942: Les je dala cerkev mizarju Čuku. Koncem maja je preslikal Rudi Barak cerkev v Šembijah znotraj in zunaj. Slikar je iz Klane in delal v župni cerkvi v Knežaku leta 1938. – Dne 22/8 je prišel dekret, da moramo dati 60% teže zvonov cele fare, dne 12/11 je prišel zastopnik zvonarja Broili iz Vidma in se domenil z župnikom za 50% teže zvonov. Vzeli so mali zvon na Juršičah dne 16. novembra, dne 17. novembra veliki zvon na Baču, dne 18. novembra pa veliki zvon v Koritnicah, veliki zvon v Knežaku in sneli zvon pri sv. Barbari. Odpeljali so jih s kamijonom v Trnovo, kjer so jih stehtali, zraven malo goljufali in dobili tele teže: kneški kg 995, sv. Barbare kg 16, bački kg 523, koriški kg 246, jurški kg 44. V Šembijah so vzeli veliki zvon, srednjega, ki  je bil ubit pa zamenjali za zvon iz Kuteževega in ga 26. novembra sami obesili v zvonik.  – Klepar Benigar Franc iz Trnovega je z enim tovarišem prebarval od 2. – 12.  novembra zvonik v Knežaku, po 13. novembru zvonik na Baču, po 23. novembru zvonik pri sv. Jeronimu. Račun je bil slan – Knežak 8500 lir, Bač 7500 lir, sv. Jeronim  2000 lir, a je vrednost lire vedno manjša. Barva rdeča kot pri ladjah. Župnik je blagoslovil 26. julija križev pot v Kosezah; koncem avgusta je uredil zapuščino +g. Ivana Koruza v Klani, 8. septembra asistiral in razkladal obrede pri posvečevanju dveh novih oltarjev v Slivju. Ker se težko dobijo drva v Reki, jih je za semenišče župnik nakupil krog 60 q in naprosil Urbančiča na Baču, da jih je s kamijonom odpeljal v Reko. – Dne 2. novembra je bila vpeljana spet sončna ura. Ljudje so mislili, da se v naših krajih ne bo več čutila vojska; toda iz odpora proti okupatorjem so v Sloveniji ustanovili Osvobodilno fronto – OF, ki je pozvala mladino, naj gre v gozdove. Pri nas so jih imenovali »četniki«. Prihajali so tudi čez staro mejo in dobivali od  ljudi podporo v živežu in denarju. Med nje so znali Italijani vsiliti ogleduhe – špijone – in eden je potem izdal hiše, kjer so bili podpirani. Žrtve so bile zlasti Ostrožno brdo, Suhorje in požgane vasi. Vodstva osvobodilne fronte so se polastili komunisti, ki so se nazvali »partizane«. Ti voditelji so bili mladeniči, še starejši, začeli najprej med seboj s strahovlado in ubijanjem; kdor ni bil z njimi, so ga proglasili za izdajalca, med temi tudi duhovnike, ki so jih ustrelili 17 (do posta 1943), med njimi kot voditelja dr. Ehrlicha v Ljubljani, bivšega kneškega kaplana Karla Žužek, župnika v sv. Trojici nad Cerknico (julija meseca) in 2. septembra g. kaplana Franca Kramariča v Starem trgu pri Ložu. – Pri nas so spodili iz gozdov oglarje koncem maja z grožnjo, da jih bodo pobili; naše ljudi so zapodili z isto grožnjo. 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1941: Ker so Nemci na zasedenem Gorenjskem in Štajerskem skoro vse duhovnike zaprli in pozneje odpravili na Hrvaško in je ostala cela pokrajina brez sv. maše, je župnikova mati prišla v Knežak dne 15. avgusta. Nekaj duhovnikov je Italija pustila iz Hrvaškega v Julijsko krajino in tako je prišel dne 5. septembra za pomočnika č.g. Božidar Božič, kaplan v Mariji Snežni nad Mariborom, rojen 1912 v Trstu, a starši so se po zadnji vojski preselili v Celje. Prevzel je pouk kršč. nauka na Juršičah in na novo vpeljani šoli na Baču. Učil je petje v vseh vaseh, tudi v Knežaku. Župnik je imel od 6… -8. decembra duhovne vaje v Šturjah. Ker je organist pri vojakih, se je naučil na harmonij Jože Tomšič iz Knežaka 161 (Blažinov). … Pele so dekleta, ki jih je vodila Marija Delost iz Knežaka 106 (Novčkova) v splošno zadovoljstvo. Kaplan pa jo je odslovil. … Januarja 1943 je bil (Jože Tomšič) nastavljen za organistovega namestnika. – Prvi sneg je padel 24. oktobra, nato je bila izredno huda zima z zameti in mrazom. – Dne 13. maja se je obesil neki hlapec … Župnik zanj ni pustil zvoniti za strah, ker je obešanje že postalo manija. 1942 – Spraševanje je bilo kot ponavadi; prav tako velikonočna spoved 8. in 9. marca. Dne 12. julija I. sv. obhajilo 43 otrok. Moška nedelja se držala redno. V drugi polovici leta je bilo pri obhajilu julija 88, avgusta 86, septembra 111, oktobra 91, novembra 90, decembra 87 mož in fantov. Maja meseca je bila v Knežaku gotovo prva poroka z drugoversko – pravoslavno begunko iz Šibenika in tudi beguncem katoličanom … Župnik ju je poročil v zakristiji. Sredi septembra je zvonilo prvemu fantu, žrtvi vojne, Jožefu Šajn »Tomažinovemu« iz Knežaka 184, pokopan v Barce, Cirinajka, Afrika. Dne 3. oktobra je umrla babica kneška Ivana Zadel; babico kličejo iz Zagorja. – Radi strogosti »copri-fuoca« je bila polnočnica s papeževim dovoljenjem pres-tavljena na sveti večer ob ½ 6. Slovesno sveto mašo je daroval g. Jakob Fatur, radovljiški dekan, begunec v Zagorju, ki je tudi 13. maja in 15. avgusta prevzel enako slovesnost pri sv. maši. – Dne 25. oktobra so peli ob 11. uri pri sv. maši pevci in pevke iz Juršič; novembra pa je g. kaplan Božič začel z ljudskim petjem, ki pa gre bolj trdo. Dne 20. maja je postavil mizar Čelan iz Postojne nova hrastova vrata za kor za 986 lir, les je dal sam; dne 26. oktobra pa mizar Čuk iz Knežaka za 300 lir jelova vrata v zakristiji za na prižnico, zadnji dan decembra pa je isti Čuk za 1600 lir napravil na listni strani na koru 5 novih jelovih klopi, vse po načrtu arhitekta Štrenarja.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1941: Dočim so se vsi drugi pohvalili, da so bili ljudje z njimi dobri in jim šli na roko. Nekateri možje so celo izjavili, da se jim še nikdar ni tako dobro godilo ko med begunstvom. Le nekaj malega družin je bežalo na svojo pest v Brkine, Divačo, Istro. Ti so se začeli vračati že za veliko noč in naslednje dni. Doma je bilo žalostno, vojaki so gospodarili; za veliko noč je bila sv. maša v Šambijah, v Knežaku nič. Vojaki so par hiš hudo prizadeli, najmanj v Knežaku, več na Baču, še več v Koritnicah, najbolj pa na Juršičah, kjer so odkopali zakopan živež, kuhali na štedilnikih, ki so bili polni razlite masti, fižol kuhan so pa po tleh razmetali, več omar s sekirami odprli, isto tako vežna vrata, v več hišah rjuhe in perilo s škarjami in bajoneti razrezali – vandalsko obnašanje. Zgorel je pa samo en svinjak v Knežaku na št. 98. Večina Koričanov in Knežanov se je vrnila s korjerami iz Trnovega dne 22. aprila, Bačani 24. aprila, Juršičani pa zadnji, do 30. aprila. Na Juršičah je bil zato, ker ljudi še ni bilo doma in je bilo vse razdejano, shod mesto za sv. Jurija nedeljo, na nedeljo sv. Janeza Krstnika, ki je bila to leto 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla. Procesija sv. Marka na 25. aprila na Bač se je že vršila. Župnik je obiskal vse družine in tolažil in na prošnjo oblasti obljubljal, da bodo storjeno škodo povrnili, kar se pa do marca 1942 ni zgodilo. Obljube so poceni! Dne 27. maja je vojaštvo odšlo; ljudje so se oddahnili in poprijeli delo in letina ni bila slaba. V Koritnicah so se po vrnitvi grdo obnašali; nekateri so dolžili škode Boga in niso pustili mežnarju zvoniti. Župnik je razsodil: Drugod je ljudem v tolažbo, če zvoni; če je v Koritnicah v tolažbo, če ne zvoni, naj bo brez zvonenja. čez 10 dni so se Koričani premislili in je spet začelo zvoniti. Dne 21. junija je pribežal iz Ljubljane župnikov stric prelat Janez Ev. Kalan, ki je imel službo božjo do 27. julija, ko je odšel. Škof je hotel imeti sv. birmo; prišel je 20. julija, pri sprejemu sta bila dva »colonella«. Dne 21. julija je bilo birmanih 157 otrok. Škof se je peljal z avtomobilom pogledat tudi na Juršiče, Bač, Koritnice in k sv. Jeronimu. Dne 10. avgusta je bilo 1. sv. obhajilo 57 otrok. Dne 28. julija je bila v cerkvi zlata poroka Vrbiševa, Knežak 59 – Šorc se pišejo. V spomin nanjo je zlata nevesta kupila nov križ na spodnjem pokopališču, ki je stal krog 1500 lir. Telo je napravil Konrad Skaza v Ortisei na Tirolskem, križ iz ravnega lesa je podaril Žbergo, Knežak 15, Mate, Knežak 112, pa kamen iz Vrh Sela. Blagoslovljen je bil na nedeljo Srca Jezusovega 14. 6. 1942 ob veliki udeležbi ljudi. Blagoslovil ga je župnik.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1941: Zraven nas treh še gg. dekan Jamnik iz Trnovega, dekan Viktor Pelhan iz Jelšan, dekan Kraševec iz Hrušice, župnik Žagar iz Podgrada, g. Simonič iz Podgraj, g. Berce iz Slivja, g. Morel iz Zagorja, g. Grlj iz Harij, g. kaplan Kristan iz Hrušice, skupaj 12. Dne 5. aprila je prišel s korjero ob 14h mlad gospod Počkaj Franc, kaplan v Toretti v Reki, ki naj bo župnikov namestnik. Na občini sva dobila z g. Morelom zagorskim list za prosto vožnjo kot »sfollamento«« (izgnanstvo). Ljudje so bili hitro izvedeli in se jokaje hodili poslavljat. Na občini so se izrazili italijanski uradniki: Nikdar več ga ne bo nazaj!  Ob 18 uri odpeljal z vozom Urbančič Franc (Andrejev, Knežak 68) župnika v Št Peter, pobrala sva še g. Morela v Zagorju. Ker je zadnji vlak že odšel, sva prenočila pri vikarju v Št Petru g. Janezu Kramariču, ki nama je 6. aprila stregel zjutraj ob 4h pri sv. maši. Vlak, ki bi moral odpeljati ob 5h, je imel 2 ½ ure zamude; ob 17h sva bila že v Veroni, kjer sva bila skupaj z g. dekanom iz Trnovega in Hrušice nastanjena v Casa del Clero pri stolnici. Bili so do nas vsi prijazni, pomagali smo pri spovedovanju za veliko noč po Veroni in okolici. S prvim vlakom, ki je izgnance reške (cela Reka je bila izpraznjena v Veronski okraj) peljal nazaj, smo se odpeljali dne 20. aprila ob 20.25 iz Verone, prišli 21. aprila ob 5h v Šempeter, kjer sva maševala; Vilhar (kovač) naju je z avtom pripeljal domov. Cvetna nedelja 6. aprila je bila moška nedelja; nekaj mož je bilo pri sv. obhajilu, ko je namestnik, dober gospod, oznanil, da župnika ne bo, je cela cerkev izbruhnila v jok; pri blagoslovu oljk je bilo malo ljudi, vsi so hiteli zazidavat in paketirati premičnine, da bodo vsi izseljeni. In res je bila izseljena cela fara, Šembijci in Zagorci pa ne več. Najprej so 7. aprila odgnali Jurščane in Bačane čez Šempeter, kamor so morali oddati tudi živino. Pri živini so imeli velike zgube, ker so v Šempetru slabo zanje skrbeli. V sredo, 9. aprila, so odpeljali s korjerami Knežane in Koričane v Trnovo, tja so morali odvesti tudi živino, kjer so pa zanjo dobro skrbeli, tako so nekateri še dobiček od tega imeli. Bil je hud mraz, trpljenja dosti, a tudi lepa vdanost v voljo božjo. Knežane so naselili po provinci Modena v kraje: Novi, Bastiglia, Soliera, Sassoli, Fiorano, Finale, Morano sul Panaro, San Possidonio in še par drugih krajev; Koričane tudi v Modensko provinco: San Felice, Sestola, Ravarino itd. Bačane so poslali najdelj: še onstran Rima v Anagni in Ferentino; Jurščane pa v najbolj imenitno kopališče v Montecatini, kjer so imeli lepe postelje, a drugače pa se niso imeli dobro, ker jim ljudje niso nič podarjali.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1941: Pomlad je bila mrzla, zlasti januarja sneg in burja. Dne 1. februarja je padlo ½m snega brez zametov, župnik je moral obhajati na Juršiče št. 19. Ker ni bilo pripravnega mežnarja, ga je spremil dr. Škrlj Franc, čeprav gazil na celo. Radi pomanjkanja je papež Pij XII. za celo Italijo za časa vojske odpovedal post, ki je zapovedan samo na pepelnično sredo in veliki petek. Dne 5. marca je bil župnik klican na občino, da je moral dati seznam teže zvonov, ki jih je treba oddati polovico državi. Velikonočna spoved se je vršila kljub razburjenosti ljudstva v redu od 9. do 11. marca; na Juršičah je spovedoval (150) dne 26/27 marca g. župnik Martin Gorše iz Slavine, v Koritnicah jih je dne 3. aprila opravilo 88; še 4. aprila je v Šembijah župnik spovedoval 5 ur. Le na Juršičah župnik ni več mogel spovedovati. Že 11. marca je prišlo polno vojaštva z vojnimi kurati, ki so bili vsi  razen enega v juliju in avgustu 1942 dobri in vljudni in ne fanatični gospodje, ki so župniku ob delovnikih pomagali in ga nadomestovali; tudi v župnišču so bile vse sobe, celo v podstrešju, zasedene od častnikov in v krompirjevi kleti tudi navadno vojaštvo. Dne 16. marca so bile svete maše na Baču in v Koritnicah, tudi pozneje večkrat na Juršičah. V zraku je visel strah pred vojsko z Jugoslavijo. Ljudje niso delali, le čakali, kaj bo. Župnik je tolažil in bodril, češ dokler njega ne odstranijo, ki je jugoslovanski državljan, ne bo hudega. Napetost je sicer nekoliko ponehala, ko je 25. marca Jugoslavija podpisala pakt z »Osjo« (Nemčija – Italija), a nič prav niso ljudje verjeli. Ko je prišel v Jugoslaviji dne 31. marca državni prevrat, ki je vrgel vlado in princa Pavla, da je nastopil vlado mladi kralj Peter II., je vse čutilo, da bo prišlo do katastrofe. Prišlo je novo vojaštvo, 80ti regiment, začeli so graditi barikade na cestah. Vojaštvo ni bilo navdušeno za vojsko, balo se je Srbov, skoro vsi so bili pripravljeni predati se. Počilo je v nedeljo, 6. aprila, ko so Nemci iz aeroplanov bombardirali brez vojne napovedi Beograd. Nihče ni mislil, da bo Jugoslavija tako hitro kapitulirala, že 18. aprila, največ zaradi izdajstva … V našem delu sploh ni bilo streljanja. Mrtev je bil en sam it. vojak in dva Jugoslovana, ki so pokopani pri sv. Barbari. Kaj bo z nami duhovniki slovenskimi, posebno še onimi, ki smo imeli jugoslovansko državljanstvo (župnik Lesar iz Prema, župnik Kalan iz Knežaka in župni upravitelj Rožič iz Brezovice še niso dobili it. državljanstva)? Rešil nas je vse škof Camozzo, ki nas je izročil škofu v Verono, kjer smo bili v celi veronski provinci prosti, nekaki konfiniranci.

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1940: (Mussolini) je obdaroval s 600 – 1000 lir mnogoštevilne družine: Rudetovo, Poljčkovo, Farinovo, Doganovo, Jeriševo. V Knežaku se je ustavil z avtom pri Škrbcu in šel peš do Šuštarja. Parada je bila na polju 2 km od Knežaka – na Obrobi je bil od vojakov narejen napis REX, na Koriških Žitih DUX. Nato se je odpeljal v spremstvu kakih 30 avtomobilov proti Zagorju in obdaroval nekaj družin v Drskovčah. – Začelo se je vse dražiti, vpeljane so bile »carte annonarie« za sladkor, riž, pašto, mast, olje. Ustavljeni vsi nabožni časopisi. Pri Matucu so imeli 14. junija preiskavo, našli niso ničesar. Internirali so mesarja Potočnika iz Knežaka, delavca Urbančiča iz Knežaka in gozdarja Jelinčič Mirkota iz Leskove doline. – Dne 21. junija je napravil na univerzi v Padovi doktorat iz »lettere« (filozofija) Škrlj franc iz Knežaka 185, hišnika v vojni padlega edini sin. Septembra je bil vpoklican v častniško šolo v Poli, a tam so ga koncem oktobra zaprli v Trst, kjer je bil v ječi do 7. januarja 1941, češ da je dobival podporo za študiranje iz Jugoslavije, kar pa ni bilo res. Dne 1. marca pa so zaprli na Juršičah redovnico tretjega reda Žužek Marijo iz Juršič 6. Ovadila jo je …, češ da je govorila zoper državo Zaprta je bila 1 mesec v Reki, nato oproščena. … Dne 5. septembra je bil interniran č. g. Anton Požar, kurat v Štivanu (vrnil se je 20.3.1941), novembra pa g. Janez Vilhar, župnik v Senožečah in g. Bidovec, kaplan v Hrenovicah. Dne 14. decembra je nenadoma umrl v Belgradu dr. Anton Korošec, voditelj Slovencev; njegov pogreb smo poslušali na radiu. Urbančič, tovarnar na Baču, je popravil v začetku leta  cesto na Juršiče tako, da lahko kamijoni po njej vozijo. Dne 28. julija, na sv. Ane nedeljo, je zvečer zgorela na Baču gospodarsko poslopje Bač 19 – pri Miklaču in na št. 18. Na Juršičah pa je gorelo večkrat; pravijo, da sami zažigajo. Dne 13. maja je iz cerkve grede od slovesne maše pri vednem češčenju pod lipco kap zadela kneškega učitelja Friderika Rendesi, doma iz Irpino pri Neaplju. Pripeljali so ga domov, otroci so mu po slovensko zapeli v cerkvi. … 17. septembra so pa financarji ustrelili na Obramcu jugoslovanskega tihotapca Jožefa Truden. Pokopan je v Knežaku. – Vreme celo leto deževno, vendar voda ni zalila za dalj časa nobenkrat polja. Žita je bilo malo in kar ga je bilo, je bilo slabo; sena dosti, a so ga težko spravili; dve nedelje je župnik dal dovoljenje za sušiti, druge nedeljo so pa sami od sebe mnogo delali, nekateri celo kosili; fižola je bilo dosti, krompirja tudi, a je zelo gnil. 30. novembra je začela zima, ki je bila do konca leta huda. 

 

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1940: Dne 18. avgusta se je tudi oglasil, ko je odšel na Mašun na desetdnevno letovišče pri gospej Themel, ki je 24. decembra 1940 na Mašunu zmrznila, ker je omagala, ko šla krmit prašiče v hlev pri gostilni in ostala celo noč v snegu. – Obakrat je škofa župnik spremljal. Dne 12. decembra je pripeljal pokazat okrevajočega kanonika Mihaela Huša in ob tej priliki obdaroval s podobicami vse otroke 4. razreda, ki so bili pri nauku v kapeli. – Na škofovo pobudo je župnik junija  zaprosil vnovič za italijansko državljanstvo, a je dobil 15. decembra odbito. Apostolstvo mož in fantov se je obdržalo vsak mesec. Bilo jih je: januarja 101, februarja ?, marca velikonočna, aprila 78, maja 104, junija 91, julija 72, avgusta 73, sept. 100, okt. 100, nov. 120, dec. 90. Posvetno: Živčna napetost zaradi vojske je vedno bolj rastla. Ko so dne 9. aprila Nemci zasedli Dansko, nato … 10. maja Luksemburško in vdrli na Nizozemsko in Belgijo, porazili Francijo – 14. junija zasedli Pariz in je 17. junija Francija popolnoma  nepričakovano kapitulirala, je vse mrzlično tarnalo. Obupan je bil za ljudi 10. junij, ko je Italija napovedala vojno Franciji in Angliji -  ljudje so morali pred županstvom poslušati na radio, mislili so, da bodo takoj vsi moški vpoklicani, a se je vse lepo razrešilo. Vpoklicanih je bilo prav malo fantov, le gasilci so avgusta morali v Reko, oktobra so jih pa poslali v Messino nekaj. Takoj je bila ukazana zatemnitev ponoči radi nevarnosti zračnih napadov; vojaštva je bilo polno na meji, jeseni tudi polne vasi. Večina vojaštva je bilo dobrih, oktobra so molili zvečer v kapeli rožni venec sami – par vojakov iz Katoliške Akcije naprej, včasih jih je bilo 40; ob nedeljah so prejemali svete zakramente, adorirali v dober zgled našim možem in fantom. Od 16/10 do 21/11 je bival v župnišču vojni kurat Anton Segafredo in vsak dan maševal, župnik pa lahko šel na prižnico. Dne 29. julija so imeli vojaki prvič na trgu pred cerkvijo zvočni kino (platno je bilo razpeto med št. 8 in št. 9 – Knafelcovo in Gregorinovo hišo). Pozneje še večkrat. Seveda so Knežani tudi zelo zijala prodajali. Predstave so bile dostojne. – Dva kilometra iz Knežaka proti Koritnicam na levi strani ceste so priredili že julija meseca vojaško vežbališče; kmetom so ukazali sadeže pospraviti, tudi krompir; pričakovali so obiska in parade pred »ducejem« Benito Mussolinijem. Za njegov obisk so asfaltirali oba kilometra ceste in vso cesto od Trnovega do Šempetra, seveda začasno, da je čez zimo ves asfalt odpadel. Pričakovali so ga 9. oktobra od 10h do 17h, a ga ta dan ni bilo. Prišel pa je dne 20. oktobra ob 13.30 iz Bistrice. Korjere so obakrat navozile Rečanov, da so jih bile polne vasi. Dne 20. oktobra je bila nedelja, a karabinjerji niso pustili Koričanov in Šembijcev k sv. maši ob 11h. Mussolini se je ustavil v Šembijah pred gostilno Fatur (Rudetovo).

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE 1940: Asistirala sta g. Morel iz Zagorja in bogoslovec Stegel iz Kala orglal pa g. Pegan, ki je dne 30. 6. v Knežaku ob asistenci novomašnika Zafrana iz St. Petra ponavljal prvo novo mašo. Dne 12. junija je mizar Čelan iz Postojne montiral obojna notranja hrastova vrata pri novih vhodih, koncem julija je postavil domači zidar Butinar oba zida, ki zapirata vrt po načrtu Štrenarja. Isti je v prvi polovici oktobra stavil za 1500 lir cementni zid ob Ribčevi strani tako, da je sedaj ves zid iz cementa. Pesek so Knežani zastonj zvozili; cement, ki se je težko dobil, je (po lir 40 kvintal, pri zidanju cerkve po lir 18) dobavil Urbančič Alojzij iz Bača. Porabilo se ga je 45 kvintalov. – Organist Ivan Fatur  iz Zagorja je za veliko noč moral k vojakom; orglali so pozneje  večkrat vojaki; občinski tajnik Robert Manzini, Lojze iz Štivana za božič pa Benigar (Perišev) iz Trnovega. Velika noč je bila zelo zgodaj: 24. marca, procesija v megli; a župnik je moral po večernici previdet na Juršiče 38, ko pride domov pa še v Šembije 14. Dne 13. maja je sprejel košanski župnik Kovačič Fr. 12. deklet v Mar. Družbo. – Prvo sv. obhajilo 63 otrok – je bilo že 29. junija. Župnik je dne 2. junija pridigal v Šempetru na novi maši č. g. Rudolfa Zafrana; udeležil se je 9. junija nove maše č. g. Avgusta Žele in 28. julija zlatomašniške slovesnosti msgr. Dominka Janeža v Studenem. Dne 24. novembra so prišli za deseto mašo (pravzaprav za mašo ob 11. uri, ker z začetkom vojske so uro pomaknili za eno uro naprej »poletni čas«, ki je pa ostal tudi pozimi) pevci (moški zbor) iz Bazovice pri Trstu. Povabil jih je njih tovariš »capo« pri zidanju dveh oficirskih hiš, barake ob potoku je zidalo to leto druga tvrdka za vojaštvo – peli so res lepo latinsko mašo in popoldne večernice na koru. – Polnočnica o Božiču je bila v mestih prepovedana radi nevarnosti zračnih napadov, pri nas je bila, a slaba udeležba radi hude burje in bojazni, da je ne bo. Šele desetega decembra so bile pri notarju v Bistrici odpisane parcele cerkve, prodane že leta 1938. Dne 5. januarja je bil pogreb starejšega Škrivana – Urbančiča s 4 duhovniki; ker je bilo zdrslo, je dal njegov sin celo pot iz Bača na pokopališče posuti z žaganjem. – Dne 5. marca je v Mariboru umrla gospa Terezija Urbančič iz Knežaka 68 po domače Andrejevka, po operaciji … imela je raka. Pripeljali so jo v Knežak, kjer je bila 9. marca pokopana tudi s 4 duhovniki. Bila je največja dobrotnica kneške cerkve, razen par tisoč lir darov je brezobrestno posodila dvajset tisoč lir in župnika opogumljala, naj le zida, zato ji je na grobu spregovoril in ljudem, ki so jo imeli za skopuško, razodel njeno velikodušnost. – Škof reški Hugo Camozzo je bil to leto trikrat privatno v Knežaku: 30. julija je sam fotografiral cerkev in v avtu obiskal Mašun, Jurjevo dolino in Leskovo dolino in se vrnil čez Knežak. Dne 18. avgusta se je tudi oglasil.

IZ  ŽUPNIJSKE KRONIKE 1939: Dne 10. februarja je umrl papež Pij XI. Za njim smo imeli slovesno zadušnico. Že 2. marca je bil izvoljen nov papež Pij XII – Eugen Pacelli. Dne 20. avgusta je romalo skup 72 romaric na Sveto goro pri Gorici; dne 13. septembra pa 13 zastopnic Marijine Družbe - obakrat z župnikom. Dne 30. julija je odšlo na Kongres Kristusa Kralja v Ljubljano v Jugoslavijo krog 30 faranov z župnikom. Župnik je vodil 3-dnevne duhoven vaje za može v Slivju od 22. marca in dvodnevne za gojenke v Trnovem 29. – 30. marca. Dne 10. julija je obiskal z visokošolcem Škrljem Slomškov dom in Zajčki samostan, dne 13. julija goro sv. Uršule, 14. julija pa Gospo Sveto in Žihpolje na Koroškem. Od 1. avgusta do 13. avgusta pa z župnikom Platišo in Vindišarjem Belgrad, Lom, Sofijo, Varno, Trnovo, Plovdiv in Carigrad. - To leto 8 naglih smrti ... – Dne 21. decembra je prenehal »Asilo infantile« - otroški vrtec, kjer so mučili z laščino že 3 – 6 letne otroke, ker se je v prostorih nastanilo vojaštvo. Hišo je občina prodala vojaštvu za kasarno. Prišlo je od začetka samo 25 vojakov. Radi njih je moral župnik brati evangelij tudi po italijansko. Dne 19. julija se je peljal skozi Knežak proti Mašunu prestolonaslednik Umberto. Dve uri smo čakali pred županstvom. Ustavil se ni.  – Na Baču so zidali par novih hiš iz istega kamnoloma kot cerkev Bač št. 70, št. 31, št. 17. – Na Kalcu je pa restavriral stolp tovarnar mladi Alojzij Urbančič prav okusno v starem slogu, le škoda, da mladina zlorablja tamkajšnji bar za nedovoljene  sestanke. Bački Dopolavoro … je pa popolnoma zanoril bačko mladino in tudi mlajše žene; vse pleše in popiva. Podobno je v Šembijah tudi Dopolavoro. - 28. avgusta so začeli kopati predor na cesti za Šembije, ki so ga otvorili par dni pred obiskom »dučeja« Mussolinija leta 1940. – Letina je bila še precej dobra; dne 6. decembra je bil pa hud naliv s treskanjem in bliskanjem. - Hudo živčno napetost je prestalo ljudstvo vsled strahu pred vojsko, ko je 1. septembra Nemčija napadla Poljsko in jo s pomočjo Rusije v enem mesecu strla, dasi je Nemčija napovedala 3. septembra vojsko Franciji in Angliji. Bilo je nekaj malega fantov mobiliziranih, hujšega pa ni bilo. – Novomašnik Stojan Novak, imel novo mašo pri Ciril Metodu v Ljubljani, jo je v Knežaku ponavljal 23. 7., ker je njegov oče doma iz Knežaka 14 (Pepevcov). - Leto 1940. Dne 18. marca so kneški fantje in Majdnik iz Bača 38 pripeljali iz Kala od bratov Avsec po načrtu arh. Maksa Štrenar izvršeni kamniti oltar sv. Eme (kipi iz stare cerkve). Zanj so zložile žene iz cele fare, posebno tretjerednice. Radi podraženj stane krog 6000 L. Slovesno blagoslovljen je bil na belo nedeljo dne 31. marca. Blagoslov je izvršil trnovski dekan Karol Jamnik, ki je imel tudi lepo pridigo od sv. Eme, ki je bila za svetnico razglašena leta 1938, kot je bila narejena cerkev. 

IZ  ŽUPNIJSKE KRONIKE 1938: Župnik je 21. aprila imel pred vso reško duhovščino v Iki referat o Apostolstvu mož (v slovenščini, kanonik Hušo prevedel v italijanščino). 3. julija je pridigal v Trnovem novomašniku Antonu Mežnar o štirih namenih svete maše. 22. julija se je udeležil pogreba trnskega kurata Franca Svet v Slavini. Umrl mlad za jetiko. Dobro leto je bil v službi. Dne 22. novembra je župnik obiskal v Godešiču pri Škofji Loki in isti mesec na Brezjah čudežno ozdravljeno Tončko Krajnik (po drugi svetovni vojni je bila za nuno v Ameriki). Dne 29. oktobra je Knežak dobil novega podestata, pravzaprav komisarja Viglianteja, učitelja v Trnovem. Bil je resen in dober. Celo jesen so se ljudje bali vojske. Hitler je 11. marca zasedel in končal Avstrijo, hotel je še Sudetske Nemce od Češke. Po hudi napetosti jih je brez vojske dobil in začel zasedati 1. oktobra. S tem je zaenkrat nevarnost vojske odstranjena. Leto 1939. Dne 9. aprila po velikonočni procesiji je bila prvič cerkev polna. Dne 26. maja je prišel pomočnik (ne kaplan … ) dosedanji župni upravitelj g. Anton Zidar, doma iz Topolca pri Ilir. Bistrici. Ostal je tu do 23. septembra, ko je pobegnil v Jugoslavijo in bil nastavljen za kaplana v Zagorju ob Savi ( … pozneje šel v Argentino). Dne  8. septembra je prejelo 1. sveto obhajilo 43 otrok. Dne 8. decembra je bila v Tomaju preoblečena za nuno Tomšič Ivana iz Knežaka 201 (Bradlova). Navzoč je bil župnik in bližnji sorodniki. Dobila je ime s. Izidora. Dne 8. decembra je župnik ušel s prižnice, ker so se pri shodu Marijine Družbe članice tiščale v ozadju cerkve in na poziv niso hotele naprej iti. Moške nedelje so bile celo leto: februarja 110, maja 128, julija 56, septembra 110, novembra 98; druge mesece nezaznamovano. – Cerkev smo spopolnjevali; klopi v kapeli je naredil mizar Čuk à 25, les porabljen od armadure; isti je naredil tlak v cerkvi od ostankov. Strop je naredil mizar Janez Strle iz Bača za L 2000 (delo). Končal je 10. maja. Dne 30. decembra je bila postavljena še ena moška klop. Polovica vrtnega zidu iz cementa z železno mrežo je naredil še Pečar. Največje delo je pa nov kamnit oltar na vrtni strani, ki so ga napravili za L 5000 iz domačega marmorja bratje Avsec na Kalu pri Šempetru po načrtu arhitekta Maksa Štrenar. Končano 5. junija. Ker treba na tak oltar kip, pa ni bilo denarja, zato je arhitekt Štrenar porabil iz prejšnjih stranskih oltarjev kip Boga Očeta in Boga Sina, iz stare prižnice pa kip Sv. Duha in je oltar tako dobil patrona Sv. Trojico. Za oltar so zbirali fantje cele fare, kneški fantje so ga pa zastonj pripeljali. – Dne 11. junija je bilo slovesno posvečenje nove cerkve, ki jo je opravil reški škof Hugo Camozzo ob asistenci 19 duhovnikov. Fara se je lepo pripravila. Postavili so 31 mlajev po vasi in okrog cerkve, napletli vencev več sto metrov. Na viljo je bil po celi fari post.  Zvečer je bil slovesen sprejem škofa pred občino.

PREZIDAVA CERKVE V KNEŽAKU  – iz  Župnijske kronike 1938: Nato je vzel  monštranco iz cerkve sv. Barbare, g. dekan Jamnik pa ciborij in v slovesni procesiji mimo št. 200, 63, 62, 116 ob asistenci gospoda Morela iz Zagorja, gospodov Zvonkota Perkana in Franca Horvata iz Trnovega - župnik je urejal in imel ofer (2060 lir) - so prinesli sv. R. Telo v novo cerkev. Nato je imel lep govor g. Hušo in slovesno sv. mašo. K večernici je prišel še g. Milan Grlj iz Harij. Pri kosilu v župnišču je bil navzoč še podestà, zdravnik dr. Kinkela Adolf, centurio Merlo – Pich, brigadir karabinjerjev, inženir Škerk, podjetnik Pečar in zastopnik princa Schönburg-Waldenburg – Nante. Vrata na ženski strani niso bila še narejena, burja je pihala, zato je bil v cerkvi precejšen mraz. Dne 24. oktobra so fantje prinesli nazaj klopi, župnik je imel sv. mašo na Baču, dne 25. oktobra je župnik prvič maševal v novi cerkvi in se je začela redna služba božja. Mizarji, terracier in električar Zadnik iz Trnovega so še cel mesec november dokončavali svoja dela. Veliko tujcev je prihajalo gledat delo in cerkev, ki je bila dovršena v rekordno kratkem času. Pozimi je bil v cerkvi hud mraz, posebno strop še ni bil narejen, deske so bile le za silo gori položene, lesenega tlaka na tleh pa to leto ni bilo. – Dne 16. novembra je prišel novi škof cerkev pogledat. Dne 2. februarja sta ključarja prodala oreh pred cerkvijo, že 3. februarja so prišli nekateri … protestirat, ker so se pod njim med službo božjo radi senčili, nakurili so nekoga … , da ga je hotel on kupit pod pogojem, da stoji; ker kupec, nek Italijan, ni hotel odnehati od kupčije, je 13. februarja župnik povedal … : »Oreh bo stal, brigajte se raje za svoje duše kot za župnikov oreh!« Kupec je namreč privolil, da oreha ne podre, dokler ne bo cerkev sezidana. Ko je bil oreh podrt dne 17. in 18. januarja 1939, je bila silna zamera … . Župnik je ceno za oreh v znesku L 1500 daroval cerkvi. - Apostolstvo mož je držalo dobro: januarja 84, februarja 118, marca 88, junija 119, novembra 110 le od julija do oktobra radi težav pri sv. Barbari apostolstva ni bilo. 36 romaric je peljal 4. septembra na Sv. Goro pri Gorici bogoslovec Dominik Pegan, doma iz Ponikve pri Avberu. Ta je pomagal tudi pri krščanskem nauku za 1. spoved in sv. obhajilo. Navdušil je otroke za petje tako, da zdaj veselo in mnogo prepevajo v cerkvi in doma. Kvatrno nedeljo v septembru, ko je bilo 1. sv. obhajilo pri sv. Barbari, je bilo ob 10h sveta maša pred Izpostavljenim Sv. R. T. na Baču in tam tudi večernica. Po večernici je gospa Urbančič Alojza povabila vse otroke na prigrizek na svoj dom, ker je bil njen prvorojenec tudi pri sv. obhajilu. – 22. novembra pogorela hiša Knežak 171. - 28. junija so čebele v gozdu tako opikale dva konja Bradlova (Knežak 50), da sta čez par dni poginila. 2. oktobra je en divji fant … ustrelil zvečer ob 11h z revolverjem v pijanosti fanta … iz Šembij. Divjak je dobil 10 let zapora.

PREZIDAVA CERKVE V KNEŽAKU  – iz  Župnijske kronike 1938.

Fantje so iznesli vso opremo deloma v župnišče, deloma k »Sivčku« v lopo, klopi pa k Logarju v lopo; kipe svetnikov tudi v druge hiše. Nato je podjetnik začel podirati cerkev in se je dne 20. junija zgodila edina nesreča pri zidanju: delavec Simšič Ivan iz Klane je pri podiranju okna nasproti župnišča od kamna dobil manjše poškodbe. Prinesli so ga v župnišče, zdravnik dr. Kinkela je ukazal poslati ga v domačo postrežbo. Druga nesreča je zadela orgle, ki jih je izdelovalec orgel Valiček iz Gorice ukazal pokriti le s plahto, sicer nepremočljivo, pa je dež pokvaril orgle in seveda še prah, da je bilo treba v decembru za popravilo orgel istemu Valičku šteti čez 4000 lir. Sicer pa je delo šlo krasno izpod rok. Vreme je Bog dal ves čas lepo. Po celi Pivki so govorili: Ne bo dežja, dokler ne bo v Knežaku cerkev končana. Prvi dež je padel za dve uri 2. avgusta in 9. avgusta. Drugače nič, dokler ni bila cerkev pokrita. Potem se je usul obilen dež. Nekaj dni je bilo po 32 delavcev. Voda v farovškem vodnjaku ni zmanjkala, kuharica Ana Šetina jo je ves čas pridno ven kelala, druga dekleta so malo pomagala, pač pa je vodo vozil iz potoka s sodom ključarja Matuca fantič Ivan z volom, kljub podestatovi prepovedi. Na vrtu je bilo treba skopati novo, večjo apnico; voznike za pesek, apno, kamenje sta pa župnik in kuharica iskala po celem Knežaku, ki so vsi radi ustrezali. Iz daljnih krajev pa je Urbančič Alojzij mlajši s kamijonom dovažal cement, opeke in druge potrebščine večidel zastonj in je še povrh sam sproti plačeval, da je bilo bolj poceni. Podjetnik Pečar je dobil še tišlarje iz Postojne z vodjem Štefančičem in na vseh začudenje je bilo ogrodje postavljeno in cerkev pokrita že 13. avgusta. Ker je streha prestrma za žlebake, smo dobili »folc« iz Gorice. Stare žlebake smo prodali, največ za cerkev na Taboru, prav tako odvišne trame, tako da je taborski zvonik novo prekrit s kneške cerkve lesom in žlebaki. Dne 23. septembra so dospela železna okna od tvrdke Jörger iz Turina; hitro so bila vzidana in dne 8. oktobra je bila že odstranjena armadura iz cerkve. Odločili smo se še za beljenje zvonika in za napravo železne ograje na zvoniku zoper žled. V novem delu cerkve v zakristiji in na koru je Kovačič iz Voloske stavil »terrazze«, klepar Zuzzi iz Juršičev žlebove, mizarji so hiteli z vrati in podom v zakristiji in tako je bila cerkev že 23. oktobra pripravljena za blagoslov. Prvotno je bil škof Santin obljubil, da bo jeseni birma in posvečenje cerkve. Ker je bil pa prestavljen za škofa v Trst – imenovan 18. maja, odšel septembra - novi škof pa Hugo Camozzo iz Benetk, je prišel šele 30. oktobra v Reko, je odpovedal posvečenje, zato smo se odločili za blagoslovljenje. Blagoslov nove cerkve je izvršil 23. oktobra g. kanonik iz Reke Mihael Hušo ob 10h. 

PREZIDAVA CERKVE V KNEŽAKU  – iz Župnijske kronike.

Največja proslava stoletnice župnije je bila pač zidanje nove cerkve. Vendar je bilo tudi treba kaj storiti za duše. Napravili smo tridnevnico za časa velikonočne spovedi. Vse pridige je prevzel g. Adolf Simončič, župni upravitelj iz Podgraj. Z njegovimi govori  so bili vsi zelo zadovoljni. Vršila se je od 2. – 5. aprila. Ker smo mislili, da se bo zidanje začelo že začetkom maja, smo za zadnji dan 5. aprila tudi napravili celodnevno češčenje mesto 13. maja. Vse 4 pridige ta dan je imel g. Simončič. Za velikonočne listke so bile tiskane podobice za trajen spomin s tem-le besedilom:

Velika noč 1938.

V spomin stoletnice župnije M. B. Vnebovzete v Knežaku (1938 -1938) in župnikov:

1. Ignacij Mali do leta 1867

2. Andrej Drobnič do leta 1878

3. Anton Ponikvar do leta 1890

4. Ludovik Jenko do leta 1893

5. Ivan Strnad do leta 1896

6. Alojzij Pehani do leta 1921

7. Janez Kalan

Beseda Kristusova naj v obilju prebiva med vami (Kol 3,16).

-

Spoved je opravila velika večina – do 95%. Brez večjih ceremonij je župnik dne 8. junija zasadil prvo lopato od 7 zjutraj in blagoslovil delo. Zadnja sv. maša se je vršila v stari cerkvi dne 17. junija na dan po prazniku presv. Rešnjega Telesa. Dne 22. junija je blagoslovil delo ob že podrti cerkvi še reški škof Anton Santin, ko se je vračal od birmovanja v Zagorju. – Služba božja se je vršila med zidanjem pri sv. Barbari, kamor sva s sošolcem Jankom Kramaričem, vikarjem v Št. Petru slovesno ob 18h dne 17. junija prenesla sv. Rešnje Telo. Krščenih je bilo pri sv. Barbari 24. otrok, poročenih pa 5 parov – prvi 20/6 1938, zadnji 10/10 1938. Dne 15. avgusta je imel pri sv. Barbari pridigo in ofer in slovesno sv. mašo č. g. Janez Platiša, župnik iz Smlednika, župnikov prijatelj. Dne 12. avgusta je bila prva spoved pri sv. Barbari, dne 25. septembra pa 1. sv. obhajilo: 62 otrok, ki jih je naučil peti bogoslovec Dominik Pegan, da je bilo res ganljivo. Dne 7. junija sta inženir Škerk in Podjetnik Pečar postavila kolce za temelj. Delo je bilo v toliko težko, ker je bila stara cerkev nepravilno zidana, kar se na novi stavbi pozna na evangeljski (levi) strani pod korom na oboku. Dne 8. junija je župnik blagoslovil delo in zasadil prvo lopato ob 7h zjutraj. Nato so delavci začeli kopat temelj do 2m globoko, kjer ni bilo žive skale; bilo jo pa ni samo na vrtni strani kakih 10 metrov. Povsod so izkopali mnogo kosti iz starega pokopališča okrog cerkve, ki je bilo opuščeno leta 1820. Te kosti smo zbrali v velik zaboj in jih dne 30. junija zakopali pri sv. Barbari v grob vis a vis oltarju sv. Barbare. Dne 16. junija je bil praznik sv. Rešnjega Telesa: procesija se je vršila po navadi; po večernicah so fantje izpraznili cerkev.

PREZIDAVA CERKVE V KNEŽAKU  – iz Župnijske kronike.

Dne 26. maja sta ključarja in župnik potrdila in je bila podpisana pogodba s Pečarjem. Kamen za zidanje je podaril gostilničar Škrlj Ivan iz Knežaka 42 ob cesti iz Šembij 1½ km oddaljen od cerkve; kopanje je prevzel Žnidaršič Jože iz Šembij 64. Kopat ga je začel marca meseca. Šembijci so ga zastonj zvozili. Upali smo ga dobiti krog 100 m³ v starih zidovih cerkve, a ga je bilo le krog 10 m³, drugi se je zmrvil, zato so morali med zidanjem še drugi naprej kopati. Dne 9. marca so začeli podirati zid za cerkvijo proti župnijskemu vrtu. Kamne je stroj za mletje peska od inž. Gandolfa iz Reke začel mleti dne 18. marca; 30/5 je bila robota za pesek iz cerkvene njive za Obrobo, vendar je peska zmanjkalo in je bilo treba še drug stroj za mletje dobiti 13. julija. Vsled pomanjkanja delavcev so odvažali ta pesek študentje Stegel iz Kala, Škrlj iz Knežaka in župnik, več duhovnikov je pa kuluk (turški izraz, pomeni prisilno delo) odplačalo. Štiri murve, ki so rasle okrog cerkve, je bilo treba posekati.. 4. junija so pripeljali deske iz koriške tovarne Koričani, zrezane zastonj, par dni nato še iz baške; farovški vrt je izgledal ko kakšna lesna tovarna. – Inženir Tomažič Franc je prišel pregledat priprave dne 29. marca, nadzorstvo prepustil arhitektu Maksu Štrenar, ki je pa prvič prišel šele 10. julija. Zelo se je izkazal s podporo mladi tovarnar Alojz Urbančič, ki je s svojimi tovornimi avtomobili zvozil takoj, ko je bilo treba ves material, opeko, cement, strešnike, soški pesek itd., sam takoj plačal vse po lastni ceni cerkvi oddal. 23/5 je pripeljal prvi kamion opeke. Razložili so ga vedno zastonj fantje, dekleta in otroci. Kaj je ostalo? Kaj je podrto? Nedotaknjen je ostal zvonik in prostor pod korom  ter strop v prezbiteriju. Podrta je bila ograja na koru, obe stranski steni, predzakritija in zakristija; stopnice na kor in krstni kamen prestavljen. Portal zazidanih vrat se je porabil za moški vhod; kamnito okno na desni strani prezbiterija je bilo prestaviti za oltar, prebiti steno pod oknom za kapelino veliko okno in prestaviti vrata v zakristijo za njih širino proti vzhodu. Iz opeke zidana stranska oltarja sv. Jurija in sv. Katarine sta bila razdrta, oltarni kamen neraben, razbit. Lesena prižnica s streho nadomeščena z zidano.

PREZIDAVA CERKVE V KNEŽAKU  – iz Župnijske kronike. 

Priprava sredstev: Cerkev sama naj bi prispevala razen z dohodki iz puščice in darovanj izmed 15 parcel svojega posestva 12 (izmed teh so nekatere donašale manj najemnine kot so znašali davki). Dovoljenje za prodajo teh je dalo škofijstvo dne 28. februarja. Prošnjo za prodajo še dveh parcel je pa 10/2 1939 škofijstvo odklonilo. Parcele so bile prodane na dveh javnih dražbah v župnišču: prva 20. 11. 1938 – 1. Milanja parc. št 3465 m2 108069 za £ 2300 (ta je odstopil), 2. Zormanka parc. št. 4050 m² 1223 za £ 1000, 3. njiva parc. št. 4067 m² 897 za £ 500, 4. njiva parc. št. 3965 m² 1565 za £ 800, 5. njiva parc. št. 3967 m² 795 za £ 600, 6. njiva parc. št. 3888 m² 820 za £ 515; druga 11. 12. 1938 – 7. njiva parc. št 3547 m² 1698 za £ 800, 8. njiva parc. št. 4015 m² 554 za £ 405, 9. ograda parc. št. 4567 m² 3175 za £ 3350, 10. njiva parc. št. 3308 m² 455 za £ 305, 11. vrh Mala obroba parc. št 3794 m² 3437 za £ 2500, 12. Vrt v Borštu parc. št. 3182 m² 3287 za £ 2000. Prebenda: naj se poseka les v gozdu in proda cerkvi. Župnik vse delo, poti, pisarije, vino za likofe, prispevek v denarju £ 1200 in £ 10.000 posojila. Posojila dovoljena 28/2 1938 £ 20.000 in 1/7 1938 £ 14.000. Farani obljubljeni denar – pobiral ga je župnik o priliki pobiranja listkov, bire ali so ga v farovž prinesli – robota v delu in vožnjah. Vlada je darovala 5000 £ (pet tisoč lir). V Ameriki se je zlasti zanimal Anton Tomšič iz Stabane Pa, doma iz Koritnic 11, dal v časopis in poslal dolarje. Šneparsko graščino princa Schönburg – Waldenburg-a smo naprosili 28/12 1937 za les za trame pismeno, župnik je šel še osebno na Mašun v avdijenco, 16/3 1938 je bila prošnja uslišana; dobili smo les za polovično ceno £ 55 za m³ in več kot smo ga potrebovali, boljši les pa po £ 80 za m³. Odkazan je bil les pri Kalvariji pri Leskovi dolini. Sekat so ga začeli 14. maja. Fantje so posebej skladali za nov stranski oltar sv. Trojice. Žene so posebej skladale za drug stranski oltar sv. Eme. Dekleta so posebej skladale za električno napeljavo. – Priprava za zidanje. Na seji dne 2. januarja je bilo ponudeno delo zidarju Matiji Tomšiču iz Bača. Zahteval je £ 49.000; čez mesec dni se je pismeno odpovedal. Oglasili so se še trije ponudniki. Najcenejši Boštjančič iz Jelšan odklonjen, ker nezanesljiv; najdražji (£ 80.000) Terčelj iz Šturij. Odklonjen, ker predrag. Sprejet je bil zidarski mojster Lenart Pečar iz Klane za krog 54.000 lir. Računal je: 1. podiranje krog 2000 £; 2. kopanje temeljev m³ à £ 8, betoniranje temeljev m³ à £ 12; 3. zid m³ à £ 32 – skupno 641 m³ = £ 20512; 4. železobetonske vezi nad okni po celem zidu m à  £ 6 (150 m); 5. omet m² à  £ 5.20 skupaj 640 m²; 6. izdelava in postavitev ostrešja m² à  £ 14, skupaj 626 m²; 7. pokrivanje ostrešja à  £ 5 m², skupaj 640 m²; 8. izzidanje glavnega venca pod stropom glavne ladje 58 m à  £ 6; 9. zidanje lokov £ 800 (4 à  £ 200); 10. izolacija zidov nad temeljem 72 m² à  £ 2.

 

Iz župnijske kronike za leto 1925:

Dne 11. junija so prvič na prigovarjanje župnikovo okrasili cel Knežak pri procesiji sv. Rešnjega Telesa z vejami. Zastavo Mar. Družbe so nosili fantje. Poleti je bilo zelo deževno, so težko seno sušili. Dne 13. julija je odšel župnik v spremstvu g. Jos. Lebna, ki je 12. septembra istega leta odšel v Ameriko v Corpus Christi Texas, kjer je pa 14 decembra 1931 umrl, na potovanje na Špansko. Pot čez Genovo, Marseille, Barcelono, Valencio, Granado, Gibraltar, Cardix, Sevillo, Madrid, Escorial, S. Jago de Compostella in Lurd je trajala do 11. avgusta. Ta čas je upravljal faro č. g. Anton Moder, prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. Dne 8. septembra je bila samo ena maša, ob 10. uri je župnik šel z Mar. Družbo v Trnovo, ker je obhajala tamkajšnja Mar. Družba 25 letnico obstoja, g. dekan Kržišnik pa 60 letnico rojstva in 25 letnico dekanovanja. Za 12. september je bil naznanjen o priliki otvoritve D´Annucijeve koče na Sviščakih prihod D´Annuzija, Mussolinija in kraljeviča umberta. Prišel pa je, razen mase avtomobilov, le reški admin. Isidor Sain, ki je maševal radi dežja in mraza kar pri sv. Jeronimu, kjer ga je župnik čakal in mu stregel pri maši. Župnika je apost. adm. nato kar v avtu predstavil prefektu. Gostje so se radi mraza večidel kar na Mašunu nazaj obrnili. 15. septembra je imel župnik za vojaštvo sv. mašo na prostem pri zadnji hiši (Študentovi Kn. 199) proti Trnovemu. Septembra se je v Ameriki ponesrečil Franc Štavar iz Knežaka 102. Dne 27. septembra je odšel župnik z desetimi farani z goriškim romarskim vlakom na svetoletno romanje v Rim. Bili so trije moški: organist Anton Jenko Kne. 105, gostilničar Janez Škrlj iz Kne. 42 in Franc Šorc, fant iz Kne. 59; 7 žensk in sicer Ana Šetina, kuharica v žp., Slavec Ivana iz Kne. 56 ter dekle Smrdelj Marija iz Kne. 16, Strle Marija iz Bača 66, Kudrca Marija iz Bača 44, Slavec Frančiška iz Bača 161 ter stara Selanka iz Bača 146 – Valenčič Antonija 74 let stara. Ob odhodu so po vseh cerkvah fare pritrkovali. Dne 25. septembra so bili vsi pri papeževi maši v atriju cerkve sv. Petra ob 71/2h, nato so se vsi fotografirali ob kolonadi na stopnišču. Dne 30. septembra so bili sprejeti v skupni avdienci od papeža Pija XI., ki je vsakemu dal poljubit prstan na roki in vsakemu dal spominsko svetinjico. Župnika je nadškof Sedej posebej predstavil, da pripada novi reški škofiji. Obiskali so nazaj grede Assisi, Loreto in Padovo in se vsi srečno vrnili 8. oktobra ob 6h zvečer. Ta čas je namestoval župnika g. kaplan Rafael Morel iz Trnovega. Ker so v Koritnicah plesali, zato ni gospod imel 4/10 pri sv. Jeronimu sv. maše. Zato so se Koričani puntali, da ne bodo dali bire. S tremi se je župnik kregal, trije so zaprli hiše … Dne 9. novembra je bil shod za može v Vremah. Župnik Kalan je imel zjutranjo pridigo (z naslovom) Bodite verni; toda iz Knežaka se je udeležilo le pičlo število mož. Z novim šolskim leto smo dobili italijansko učiteljico, ki se je pisala Ferrari; je klicala fašiste zoper učitelja Tavčarja, ki ji ni hotel biti za ljubčka, ki so ga enkrat (14. 10. 1926) oklofutali, potem pa je ušel čez mejo (17. 12. 1926). Dobil je službo v Rakitni. Bačani, zlasti veleposestnik Urbančič, so delali na Juršiče cesto in se brez vprašanja in brez odškodnine spravili čez cerkveni travnik »Senožet pod Steno«, dočim so sosedno parcelo, lastnino iz Juršič 37, odplačali. Župnik se je pritožil na škofijo in na občino, uspeha pa ni bilo nobenega. Samo 1.12.1927 zaslišani vsi na županstvu. Dne 19. novembra je bila ukradena pošta, v farovž so poskušali priti v jedilnico,a jih je krik kuharice prepodil. Zima je bila huda. Dne 20. decembra je g. dekan Kržišnik kljub hudemu dežju šel spovedovat na Juršiče, kjer je spovedoval od 8. zvečer do 4 zjutraj in od 7h do ½ 12h. Nazaj je šel v spremstvu župnika skozi Zagorje, kjer je blagoslovil nove zvonove. Prehladil se je in se je govorilo, da je ta pot bila kriva njegove prezgodnje smrti. To leto je bil kupljen harmonij (Bač Koritnice, Knežak po L 500) za 1500 lir od g. Smolnikarja, župnika v Slavini. Posrebrena so bile vse lampe in vsi svečniki po vseh cerkva. Na Baču narejen zid na severni strani cerkve, na Juršičah prenovljena zakristija in dekleta kupila za 300 L kip Srca Jezusovega.




Print Friendly and PDF