Bolezen ima vedno obraz konkretnega bolnika, tudi nepriznanega, izključenega, žrtve družbenih krivic. Sedanja pandemija je razkrila številne neprimernosti zdravstvenih sistemov in pomanjkljivosti v pomoči bolnim. Mnogi nimajo vedno zagotovljenega dostopa do oskrbe in ta ni vedno pravičen. Istočasno pa je pandemija razkrila tudi predanost in velikodušnost zdravstvenih in drugih delavcev, ki svoje poklicno ali prostovoljno delo opravljajo v korist ostarelih, bolnih ali podobno preskušanih. Bližina je namreč dragoceno mazilo, ki odpre in potolaži tistega, ki trpi v bolezni. Kristjani živimo to bližino iz ljubezni Jezusa Kristusa, usmiljenega Samarijana. Združeni z njim po delovanju Svetega Duha smo poklicani biti usmiljeni kakor Oče in ljubiti zlasti bolne, slabotne in trpeče brate. Iz osebne ravni ta ljubezen poraja ljubečo skupnost, ki ne zapusti nikogar, ki sprejema predvsem najbolj krhke. Zapoved ljubezni, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem, dobi konkretno uresničitev v odnosu z bolniki. Družba je toliko bolj humana, kolikor bolj zna poskrbeti za svoje krhke in trpeče člane, in to zna storiti z učinkovitostjo, ki jo spodbuja bratska ljubezen. Prizadevajmo si za ta cilj in storimo to tako, da nihče ne bo ostal sam, da se nihče ne bo čutil izključnega in zapuščenega.
(prim. Papeževa poslanica za 29. svetovni dan bolnikov)