Zadnje čase smo pri nas in v tujini v dnevni politiki, v delu civilne družbe in v (pristranskih) medijih priča porastu nenehnih napadov na Katoliško cerkev. Pri tem niso toliko v ospredju resnična dejstva, ampak lažne in prirejene zgodbe. Številne katoliške skupnosti so v mnogih deželah zaradi svoje vere diskriminirane in kristjani so na najslabšem glasu in preganjani. Lani je bilo po dostopnih podatkih po vsem svetu ubitih zaradi vere čez 5000 kristjanov, največ v Afriki. V mnogih zahodnih državah, kjer se na ves glas poudarjajo človekove pravice, zlasti svoboda, so sredstva javnega obveščanja dobila temeljno vlogo pri sistematični kampanji spodkopavanja in miniranja avtoritete in vloge Katoliške cerkve. To vzdušje (obnovljene) agresije je prisotno v sredinah, ki razglašajo toleranco. Z druge strani pa nešteto dobrih del, ki jih Cerkev opravlja po vsem svetu, ostaja neopaženih. Zato pa je toliko več tistih, ki Cerkvi očitajo, kaj je – ali naj bi – storila narobe! Skoraj nihče pa se nikoli ne vpraša, koliko slabega je Cerkev preprečila. Lahko je obsojati preteklost Cerkve in njene grehe. Vendar pa je potrebno tudi videti, za koliko ljudi je bilo storjenega veliko dobrega in koliko slabega je bilo odpravljenega. Ne bomo prenehali trditi, da resnično »bilanco« cerkvene skupnosti lahko naredi samo Bog. Ljudem pa bo to postalo jasno šele ob koncu zgodovine (sveta). (prim. VRNET, Martin Vichar Donaj)
NESTRPNI DO VERNIH
