Cerkev je ena, ker ima svoj izvor in vzor v edinosti enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvo v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen. – Do razkola v krščanski Cerkvi je prišlo v 11. stoletju, ko se je zaradi prevelikih kulturnih in teoloških razlik razdelila na zahodno – katoliško in vzhodno – pravoslavno Cerkev. Nov večji razkol je nastal v 16. stoletju, ko so protestantje zahtevali reformo Katoliške cerkve in so nastale evangeličansko-luteranske Cerkve. – Pobuda za obhajanje Tedna molitve za edinost kristjanov je pred 110 leti prišla iz ZDA in se širila najprej v protestantskih Cerkvah, potem tudi v katoliški; od II. vatikanskega koncila si v omenjenih Cerkvah prizadevajo za boljše sodelovanje, čemur pravimo tudi »ekumenizem«. – Božja previdnost je hotela, da ima na poti k edinosti osrednje mesto molitev. To pomeni, da edinost ne more biti preprosto sad človeškega delovanja. Ni uresničljiva prek naših prizadevanj, ne moremo je »izdelati«, niti ne moremo odločati o njeni obliki in času, ko bo uresničena, ampak si jo moramo pustiti podariti. Predvsem moramo pri edinosti dati prostor delovanju Svetega Duha in mu zaupati. Edinost je predvsem Božji dar. Ni ekumenizma, ki ne bi imel korenin v molitvi. Molitev je srce celotne ekumenske poti in mora ostati v središču
EDINOST KRISTJANOV
