Sinodalni pogovor o verskih izkušnjah je lahko izhodišče za spomine na božične praznike. Nekdanja lepa doživetja in izkušnje nam dajejo oporo in spodbudo, da v njih danes spet odkrivamo sledi Božjega, svetega in lepega. In da prevrednotimo tudi morebitne negativne izkušnje povezane z božičnimi prazniki. Ob tem zadnjem se spomnim šolskega preverjanja, ko smo morali vzdigniti roko tisti, ki smo bili pri polnočnici. In smo jo; sami smo sprejeli zase odgovornost; nihče se ni za nas prišel kregat v šolo. A je veliko več lepih spominov! Verjetno se vsi spomnimo otroškega predprazničnega pričakovanja Miklavževega obiska. Ne glede na skromna in preprosta darila smo z Miklavžem, z angeli pa tudi s hudiči, vstopali v področje presežnega, verskega, božjega. Izkušnja ob srečanju z dobroto, odpuščanjem, nagrado in grajo je v nas postavljala stebre, na katere se je dograjevala naša moralna samopodoba: narediti dobro drugemu, mu odpustiti, pa tudi sprejeti zasluženo kazen. – Drugi del decembra nas je popeljal v predbožični cerkveni prostor jutranjih maš, zornic, ki smo se jih udeležili v mrzlem, včasih zasneženem jutru še pred šolo. Opazovali smo nastajanje jaslic doma in v cerkvi; in potem v večerni predpraznični ali pa polnočni maši skupaj s tistimi, ki so prišli k maši le za polnočnico, polbudni in napol zaspani odšli domov na čaj in kos potice ter zlezli v posteljo za jutranje praznično nadaljevanje Božiča ob domačih jaslicah, ob obiskih, ob petju in molitvi in še eni maši v cerkvi. Dišalo je po praznikih, ne toliko zaradi potic in blagoslova, ampak zaradi vzdušja, ki je bilo prisotno v vsem, kar nas je obdajalo in kar smo živeli. Bog vam daj še takih praznikov! (župnik)
Ko zadiši po praznikih
