Avtor: Administrator

»Ne le Cerkev na Slovenskem, tudi vesoljna Cerkev je v čolnu na razburkanem morju. Valovi sovraštva in razprtij, predpisov – v skrbi za preživetje prežeti z egoizmom – pljuskajo, v čolnu nas premetava in v skrbi za brate in sestre niti ne vemo več, kako naprej. Začnimo živeti pot sinodalnosti po naših domovih, skupnostih in župnijah. Vsi smo deli istega – Kristusovega telesa. Vsak je nenadomestljiv in dragocen in le skupaj bomo lahko stopili naprej. Le skupaj z Jezusom, našim Odrešenikom, glavo telesa, bomo lahko zaživeli občestvo. Ne delajmo si iluzij, kako nam bo z izpolnjevanjem predpisov in lastnim naprezanjem uspelo, ampak skupaj z apostolom Pavlom stopimo na pot spreobrnjenja, da bomo lahko spet v vsem postavili Boga, ki je naš Oče, na prvo mesto in z njegovo pomočjo zaživeli kot bratje in sestre. Na poti spreobrnjenja pa vsi potrebujemo duhovne očete, ki nam na križiščih življenja pomagajo prepoznati, kako naprej, nas spodbudijo, ko omagujemo, in so nam v oporo, ko postanejo naša kolena klecava.« Tako je v Uvodniku z zgornjim naslovom zapisala v zadnji Družini (40/2021) Jana Podjavoršek ob poročilu o novem škofu Andreju Sajetu, ki sedaj vodi novomeško škofijo in je njen duhovni oče. – Prihodnjo nedeljo bo nova generacija naših mladih (27 jih je iz 8. in 9. razreda) prejela zakrament potrditve, sveto birmo. Poleg staršev in botrov jim stopa ob stran Bog – Sveti Duh, ki je duhovni oče, njihov prijatelj in sopotnik. Vsi, ki se imenujemo in smo kristjani, nikoli ne pozabimo, kdo je vedno z nami in je zmeraj zvest  prijatelj.   (priredil župnik) 

Tudi tokrat je v Naši družini (priloga Družine, št. 38/ 2021)  v Kolumni zanimivo razmišljanje o človeški napačni zazrtosti v kratkoročne cilje, ko trenutno in navidezno dobro zasenči resnične in dokončne vrednote. Resnično srečo zamenjamo za kratkoročno in prehodno veselje. Tako verni že od začetka epidemije prosimo Boga za njen konec, »da bomo mogli živeti v miru in blaginji«.  Kaj če bi nam Bog, da bo imel mir,  ustregel in potem pustil, da si naprej sami, brez njega, krojimo svojo usodo. Verjetno bi taka rešitev mnogim ugajala. Tudi vernim. Saj je Bog celo Mojzesu na poti v obljubljeno deželo ponudil: »Poslal bom pred teboj angela in pregnal vse tvoje nasprotnike. Jaz pa ne pojdem s teboj, ker si trdovratno ljudstvo.« Mojzes take ponudbe ni sprejel in je hotel Boga ob sebi. Sam se ni hotel ponašati kot veliki in uspešni ljudski voditelj. Več kot lastna slava in ugled mu je pomenila živa prisotnost Boga. Bog je preizkušal Mojzesa in njegovo ljudstvo, kaj mu več pomeni: blaginja in lagodno življenje ali njegova živa navzočnost sredi izvoljenega ljudstva. Mojzes je navzočnost Boga postavil pred njegove obljubljene blagoslove in kratkoročne in vabljive cilje: iz šotorov končno spati pod trdno streho in namesto priložnostnega pobiranja divjih sadov uživati pridelke rodovitnega polja – kakšna skušnjava!. Toda iz izkušnje je vedel, da je Božja navzočnost dragocenejša od vseh blagoslovov. Vedel pa je tudi, da bo Bog v vsakem primeru držal obljubo, ki jo je sam dal, in jih ob svojem času pripeljal v obljubljeno deželo. – Kaj pa če Bog tudi nas danes preverja in kliče, da bi pozornost od njegovih blagoslovov spet bolj preusmerili nanj, od katerega prihaja vse dobro?  (priredil župnik) 

V Naši družini (priloga Družine, št. 36/ 2021) prinaša osrednji  intervju pričevanje zakoncev Helene in Aleša Rozmana iz Tržiča, ki sta se letos poleti že drugič soočila z diagnozo raka pri Heleni. Njuna zako-reninjenost v Bogu priča o moči žive vere, ki se tudi v preizkušnji ne ukloni strahu. Opirata  se na Božjo besedo, še zlasti blizu jima je Jobova zgodba, saj je tudi Job sredi najhujših izgub zmogel hvaliti Gospodovo ime. Na koncu mu je bilo dvakratno povrnjeno. Zakaj Bog dopusti, da se zgodijo bolezni, nesreče, poplave, požari, vojne…? Če je Bog  dober, zakaj je na zemlji toliko trpečih? Božja volja vodi vse stvari. Neki menih se je srečal z beračem. Ko mu je zaželel dober dan, mu je berač v odgovor rekel, da še nikoli ni imel slabega dne. Ker ga je menih začudeno gledal, mu je berač razložil: »Dnevi so slabi le, kadar jih ne porabimo za to, da izkazujemo Bogu čast, ki smo mu jo dolžni.« Nihče ne gre skozi življenje brez pretresov, ko se življenje zasuče čisto drugače, kot bi si želeli. O da bi tudi takrat zmogli videti, da gre za vozel na čudoviti preprogi življenja, ki jo Bog tke – tudi z našo pomočjo.- V novem  veroučnem, šolskem in pastoralnem letu se bomo stari in mladi spet učili in z življenjem preizkušali ne le, kaj smo se naučili, temveč tudi ob kom in s kom smo skupaj, kdo je naš vodnik in učitelj. Za verne je to naš  Bog in  brat Jezus Kristus. Z njim smo v navezi po krstu in drugih zakramentih, se pogovarjamo v molitvi, ga poslušamo v evangeliju; on je  z nami je v naših družinah in v vseh skupnostih, kjer je doma ljubezen. Pomembno mesto srečanja z njim je nedeljska sveta maša. Zadnji časi so nedeljsko mašo prenesli na zaslone ali pa smo jo čisto opustili.  A kristjani brez nedeljske maše ne moremo živeti. Vabim vas,  pridite v nedeljah k sveti maši na srečanje s Kristusom. (župnik) 

Na spodnjih poivezavah lahko izpišete:

Navodila verouk za 2021/22    Prijavnica za verouk 2021/22

 Spoštovani starši! V začetku novega pastoralnega leta vas  pozdravljam in vam želim, da bi ga srečno skupaj končali.  O morebitnih spremembah spodnjih navodil boste obveščeni. – Ob krstu vaših otrok ste obljubili, da jih boste vzgajali v veri, kar je vaš zgled in pozitivna naravnanost do krščanskih vrednot. Pri tem nenadomestljivem delu vam pomagamo v župniji z veroukom ali katehezo. Vas, otroci, pa vabim k verouku in sodelovanju v življenju naše župnije, ki je Cerkev.

Verouk je v veroučni učilnici v župnišču, Knežak 151. Verouk ali katehezo vodim župnik (katehet)   Alojz Milharčič (lojze.milharcic@gmail.com; 041 338 915).

Otroci prvega razreda naj pridejo na vpis k verouku po šoli v sredo, 1. septembra, v učilnico za verouk; starši izpolnite vpisnico (na koncu tega dokumenta) in jo prinesite s seboj.

Ostali razredi bodo začeli verouk po 5. septembru. Na veroučno nedeljo, 12. septembra, bo pri maši blagoslov otrok in njihovih šolskih in veroučnih pripomočkov (nahrbtnike prinesejo otroci  pred mašo v sredo cerkve).

Veroučna ura  traja 45 minut (v 1. triadi lahko manj, o tem obvestimo starše)  in  se začenja po urniku – bodimo točni brez zamujanja ali prezgodnjega odhajanja. Pred uro otroci počakajo  na dvorišču ali pri čebelnjaku. Tam jih  starši po končanem verouku prevzamejo.

O izostanku od verouka me starši obvestite osebno ali s pisnim opravičilom. Če gre za daljši izostanek, se bomo dogovorili, kako nadomestiti zamujeno.

Obnašanje pri verouku  je podobno obnašanju v šoli (o tem se zmenimo prvo veroučno uro); v učilnico ne sodijo mobitel, hrana in predmeti, ki motijo verouk.

Veroučne pripomočke  veroučenci prve triade dobijo pri verouku (delovni zvezek in bogoslužni zvezek  11 + 3 = 14,00 €). Druga in tretja triada učbenik nabavijo sami ali si jih sposodijo pri verouku. Pri verouku dobijo delovni in bogoslužni zvezek (oboje 6,50 + 3 = 9,50 €). Birmanci že imajo Sveto Pismo. Veroučne pripomočke in peresnico nosijo k vsaki uri! O uspešno zaključenem veroučnem letu priča veroučno spričevalo; v njem so vpisani tudi prejeti zakramenti. Starši spričevalo pregledajo, podpišejo in mi  vrnejo.

Mavrica, revija za otroke prve in druge triade, je primeren a neobvezen veroučni pripomoček (letno izide 10 številk + Mavrični zabavnik, stane 44,90 €). 

Domača naloga iz delovnega in iz bogoslužnega zvezka je obnova veroučne vsebine. Domače naloge naj dela otrok po možnosti samostojno; starši mu pomagajte, če vas za to prosi. 

Dejavnosti. Vse otroke, tudi predšolske, vabim k otroškemu pevskemu zboru, v skupino strežnikov, bralcev in pritrkovalcev; birmanci sodelujejo kot animatorji v pripravi živ-žav oratorija, miklavževanja in božičnice in bralci pasijona. Pred adventom poteka delavnica za izdelavo adventnih vencev.

Prvo sveto obhajilo prejmejo otroci tretjega razreda, ki so bili krščeni in so redno obiskovali verouk od prvega do tretjega razreda. V pripravo se aktivno vključijo tudi starši, ki ste vabljeni na srečanje za vse starše v torek, 7. 9. ob 20.00. Datum prvega obhajila bomo določili na srečanju za starše prvoobhajancev, ki bo v torek, 12. oktobra ob 20.00.

Sveta birma bo letos 10. oktobra za veroučence 8. in 9. razreda.  Program priprave je pri rednem verouku v petkih za 8. R. ob 15.00 in za 9. R. ob 16.00 (birmanci se naučijo molitve in preberejo evangelij); na zoomu bo potekalo še posebno srečanje, ki ga bo vodila ga. Polona Vesel Musič v soboto, 12. 9. od 15h do 19h, to bo  duhovna obnova za birmanke in birmance; 29. 9. ob 19h pa bo zadnje srečanje pred birmo za vse na daljavo (za starše, botre in birmance) z naslovom Pridi, Sveti Duh – to srečanja bo pomagalo bolje vstopiti v samo neposredno pripravo pred birmo.

Nedelja – starši in otroci: vabim vas vse nedelje k sveti maši. V cerkvi je za vas prostor spredaj v klopeh.  Prvoobhajanci in birmanci dejavno sodelujete  pri branju in streženju. Po vsaki sveti maši otroci dobite listke, ki jih boste lepili v bogoslužni zvezek in doma napisali odgovore.

Starši: za vse vas bo srečanje v torek, 7.9. ob 20.00. Srečanja za posamezne skupine (birmanci, prvoobhajanci in drugi razredi) bodo objavljena. Kot prejšnja leta vas tudi letos prosim za čiščenje veroučnih prostorov, razpored bo objavljen.  – Urnik verouka (začasni):

torek	četrtek	petek
1R ob 16.15	4R ob 15.00	7R ob 14.00
2R ob 15.30	5R ob 14.00	8R ob 15.00
3R ob 14.35	6R ob 16.00	9R ob 16.00

 

Gornje besede pripisujejo francoskemu kralju Ludviku XV. (umrl 1774)  in izražajo gosposko ravnodušnost do izkoriščanja in trpinčenja podložnikov. Najnovejše poročilo mednarodnega panela za podnebne spremembe kaže, da smo na korenite podnebne spremembe že kar obsojeni in jih moramo v veliki meri pričakovati. Znanstveniki so ugotovili, da bo povprečna globalna temperatura ozračja že okoli leta 2030 glede na predindustrijsko dobo višja za 1,5 stopinje Celzija. Gre za najresnejše opozorilo doslej, da svetu in človeštvu grozijo katastrofalne naravne nesreče. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je za STA izpostavila, da gre za poročilo, ki je nastajalo šest let in gre za konkreten izbor znanstvenih spoznanj s tega področja. V prvem delu poročilo govori o tem, kaj vse se je v tem obdobju že zgodilo. Ni prizadeta samo Evropa ali nekateri deli sveta. Ni več koščka sveta, ki se ne bi spremenil. Drugi del poročila govori o tem, kaj se nam lahko zgodi v prihodnosti. Oblikovanih je pet scenarijev, tudi bolj trajnosten, ki bi ga lahko dosegli, če bi se takoj odpovedali fosilnim gorivom in spremenili potrošniške navade. Tretji del poročila predstavljajo vedno večja tveganja, tudi za večje spremembe. Obstaja možnost, da smo že presegli takšen prag, kjer nas lahko v zelo kratkem času čakajo nenadne spremembe. Gre za procese, ki smo jih kot človeštvo že sprožili in ki se ne morejo povrniti v prvotno stanje. Smo obsojeni na podnebne spremembe in moramo z njimi živeti. V kmetijstvu se bo treba pripraviti na visoke temperature, nove škodljivce in spremembe pri pridelavi pridelkov. Zdravstvo se bo moralo pripraviti na nova vročinska stanja in nove bolezni, prilagoditve pa bodo potrebne tudi v turizmu. (vir: Družina 9.8.2021)

Do Boga vodi mnogo poti; pot mladih športnikov je preprosta in močna. Slovenci vernost skrivamo, a tudi mi imamo verne športnike: sodnik na finalu lige prvakov se na koncu tekme pokriža; uspešen trener v zahvalo poroma peš na Brezje; naši skakalni asi in vrhunski kolesarji neredko prihajajo iz krščanskega okolja; med našimi evropskimi prvaki v košarki iz Carigrada najboljši med njimi nosi križec okrog vratu in temnopolti igralec naše reprezentance se v angleščini zahvali Bogu za evropsko košarkarsko krono, prevajalec pa tega ne zna prevesti. Pa vendar ne gre za ceneno vernost. Bolj zgovorno in prepričljivo je moralno delovanje vrhunskih športnikov; gojijo ga tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo delo, spoštovanje, pripadnost. Športniki vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora.  Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Zato mnogi najboljši športniki prihajajo iz  delavsko-kmečkega okolja. Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Pripadnost širši skupnosti in zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov, ko ekipa na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega in se v njem poistoveti, ob tem se budijo močna  povezovalna čustva.                        (prim. B. Cestnik, Družina 32/2021)

Zgornje besede so  Gospodova obljuba učencem, preden se je dvignil v nebo in danes jo ponavlja tudi tebi, dragi dedek, draga babica. Te besede ti namenjam tudi jaz  kot rimski škof in kot prileten mož ob tem prvem Svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih: celotna Cerkev ti je blizu, skrbi zate, te ima rada in te noče pustiti samega! Dobro vem, da to sporočilo prihaja k tebi v težkem času: pandemija je bila nepričakovana in trda preizkušnja. Mnogi med nami so zboleli in veliko jih je odšlo, ali pa so videli, kako je ugasnilo življenje njihovih dragih; veliko je bilo prisiljenih v samoto, osamljenih. Gospod pozna vsako naše trpljenje tega časa. Izročilo pripoveduje, da sta bila tudi sv. Joahim, Jezusov dedek, in njegova žena Ana izključena iz skupnosti, ker nista imela otrok; Gospod pa jima je poslal angela in ju potolažil. Gospod še naprej pošilja angele, da nas tolažijo v naši osamljenosti in nam ponavljajo: »Jaz sem s teboj vse dni.« To je smisel tega dneva, za katerega sem želel, da bi se prvič obhajal ravno letos, po dolgi osami in še vedno počasnem okrevanju družbenega življenja: da bi vsak dedek in vsaka babica, vsak starejši človek – posebno tisti med nami, ki so bolj sami – dobil obisk angela!  Včasih bodo imeli obraze naših vnukov, drugič naših domačih, naših starih prijateljev ali tistih, ki smo jih spoznali prav v tem težkem času. V tem obdobju smo se naučili razumeti, kako pomembni so za vsakega izmed nas objemi in obiski, in kako me žalosti, ker ponekod to še vedno ni mogoče! (papež Frančišek)

Upati smemo, da je obdobje najhujših epidemioloških omejitev mimo in da se bo dalo spet kolikor toliko normalno živeti. Govori se o »okrevanju« gospodarstva in družbe. Tudi v verskem in pastoralnem življenju želimo okrevati. Omejitve v času kovida so nas prizadele v najpomembnejših praznovanjih velike noči in božiča, pa tudi ob pogrebih in drugih verskih dogodkih, ko se nismo mogli ali ne smeli napotiti v cerkev. Tudi nedeljska bogoslužja in verouk so potekali v nižji prestavi, brez običajnih osebnih stikov. Kjer  vera bolj brli kakor žari, je nevarno, da  zaradi zmanjšanega dotoka zraka svetilka vere ugasne. Nekaj naših vernikov je v tem času umrlo, marsikdo pa ne pride več v cerkev. Ne smemo pričakovati, da se bo z odpravo najstrožjih omejitev samo od sebe vse vrnilo v staro stanje. Kakor gospodarstveniki in politiki načrtujejo »okrevanje« javnega življenja, tako bi ga morali zastaviti tudi v Cerkvi. Na potezi niso le razne škofijske in druge cerkvene službe, ampak vsi verniki. Sedanje stanje je podobno tistemu iz zgodovine Izraela, ko so se judje po vrnitvi iz babilonske sužnosti znašli v opustošeni deželi in so najprej skušali vsak zase rešiti svoje probleme, popraviti  hiše in  očistiti polja. Šele ko so obnovili porušen tempelj, jim je šlo od rok tudi drugo delo. Podobno moramo razmišljati, ko vse sile usmerjamo v rešitev javnih problemov: da ne pozabimo na to, kar je Božje.  

 

Številčno smo majhen narod, odprt v svojo soseščino in odprt za priseljevanje (in odseljevanje), pod vplivom večjih narodov. Svojo narodno zavest smo oblikovali počasi na temelju jezikovne in verske pripadnosti. Če bi živeli na otoku ali v pragozdovih, bi nam bilo lažje ohraniti jezik in sebe. A nam je to čez tisoč let uspevalo kljub izpostavljenosti in prepišnosti ozemlja, ki ga poseljujemo. Krona naše vztrajnosti, vzdržljivosti, zvestobe povezovalnim vrednotam je pred tridesetimi leti pridobljena in razglašena samostojna država. Majhni smo, a upravičeno ponosni. Medna-rodno smo malo vplivni, a smo prisotni. Naši  izdelki ne zasipajo mednarodnih trgov, a jih je najti. Tudi naši kulturni dosežki veljajo. Zato smo lahko trezno  samozavestni in hvaležni za svoje sposobnosti in dosežke.  Narodni občutek hvaležnosti za prete-klost in sedanjost nosi v sebi nekakšno religiozno vznesenost. S psalmistom lahko ob tridesetletnici svoje države rečemo: »Zah-valjeval se ti bom v velikem zboru, v mogočnem ljudstvu te bom hvalil«. To lahko pomeni našo narodno in tudi mednarodno povezanost v velikem zboru združene Evrope in vsega sveta. Enakopravni člani teh skupnosti smo. Ni bilo in ni samoumevno, da smo in bomo tukaj, kjer smo. Zato ob tridesetletnici samostojne Slovenije kristjani  lahko zapojemo s psalmistom: »Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago«. Zmagovalci smo ne zaradi močne ekonomije, ampak zaradi vztrajnosti, realne skromnosti in zvestobe sebi, drug drugemu in Bogu.       

   (prim. B. Cestnik, Cerkev danes, 3/2021, str. 3)

 

Sveto mašo ali evharistijo, skrivnost vere, presveti zakrament  je Kristus zapustil svoji Cerkvi v spomin na svojo  smrt in vstajenje in da je vedno z nami. Zato kristjani obhajamo sveto mašo vsak dan, slovesneje v nedeljah. Dragocenemu  in presvetemu zakramentu se verni klanjamo in ga častimo v obredih, kjer so se združile in pomešale prvine bogoslužja in ljudske pobožnosti: ko gremo mimo cerkve, se pokrižamo; stopimo v cerkev na obisk Najsvetejšega in pokleknemo, se pokrižamo in zmolimo. V  cerkvah, ki so pripadale kakšni redovni skupnosti, se je že nekdaj  opravljala daljša in bolj urejena molitev pred najsvetejšim, t. im. večno ali štirideseturno češčenje. V preprostejši in krajši obliki je prešlo v župnijske cerkve. V ljubljanski škofiji, ki ji je do rapalske razmejitve pripadala naša župnija, se je leta 1904 uredilo celodnevno češčenje tako, da je vsak dan v letu prišla na vrsto določena župnija. Od takrat je 12. maj dan češčenja v naši župniji. Po drugi svetovni vojni se je dan češčenja prenesel na bližnjo nedeljo in celodnevno češčenje se je skrčilo na nekaj ur ali še manj; zadnji dve leti smo zaradi kovida še to opustili. – Druga oblika češčenja je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi (ali na naslednjo nedeljo). Procesija je slovesen sprevod vernikov, ki  spremljajo Najsvetejše po določeni poti in na raznih krajih prosijo blagoslova in božjega varstva zase, svoj kraj, domovino in ves svet. Slovesni obhod polepšajo zastave, cvetje, petje, molitev in zvonovi.