Avtor: Administrator

Rožni venec govori o Kristusovi skrivnosti. V litanijah to molitev celo imenujemo sveti rožni venec. To pa zato, ker se v njej poglabljamo v samo skrivnost Božje prisotnosti v našem življenju. Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 15 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu. Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca. Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori. Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge. Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo. Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce. Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. ‘Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti. »Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.                            (vir:  http://www.marija.si/novice/2014-10-1/327  

Pristojni vatikanski urad je ugodil prošnji škofa Jurija in imenoval sv. Hieronima za zavetnika naše škofije. Veliki duhovni in bogoslovni učitelj, prevajalec sv. pisma iz grščine in hebrejščine v latinščino,  je bil verjetno iz naših krajev, a nam ne pripada izključno; »naš« je, ker pripada kristjanom zaradi svetopisemskega, bogoslovnega in duhovnega doprinosa Cerkvi; »naš« je, ker je s svojim velikim jezikoslovnim znanjem zaznamoval ne le takratno in kasnejše latinsko izročilo ampak tudi vso zahodno kulturo. Spominjamo se 1600. obletnice njegove smrti in »našemu« Hieronimu je bil lani oktobra  posvečen mednarodni znanstveni simpozij v Ljubljani, v naši škofiji pa smo ga spoznavali in proslavljali v njemu posvečenih cerkvah na Primorskem. Navdih je narekoval Hieronim: kot latinec in Rimljan po izobrazbi, kulturi in čutenju; kot svetovljan, ki je iz naših krajev, iz doslej neugotovljenega rojstnega Stridona, odšel in obhodil svet od Trierja v  Nemčiji, do Rima in Betlehema v Judeji; kot kristjani in spokornik, ki je  puščavniški samoti iskal sebe in Boga, na papeževem dvoru pa bil vplivna cerkvena oseba; kot kremenit in dosleden značaj, strog do sebe in drugih, ki jim je bil duhovni učitelj ali prijatelj; kot pisec pisem emonskim vernim ženam in drugim kristjanom med Emono in Oglejem; kot avtor bogatega opusa, ki še vedno kliče k branju in proučevanju. Skratka – naš.  (Družina 38/2020, str. 26, Sveti Hieronim med nami)

Kakor je Bog postavil Ezekiela za stražarja Izraelove hiše, je naročil staršem, naj varujejo svojo »hišo«, družino (prim. Ezk 33,7). Njihova vloga je podobna prerokovi; poslušati morajo Boga, spodbujati otroke, jih svariti pred grehom in jim pomagati živeti tako, da bodo ugajali Gospodu. To poslanstvo ni namenjeno samo staršem. Bog želi, da bi vsi pazili drug na drugega. Naloga stražarja se nam utegne zdeti prezahtevna. Že sama beseda »stražiti« pomeni paziti in varovati. Bog je zlasti staršem zaupal telesno in večno dobrobit otrok. Kako naj izpolnimo taka pričakovanja? S priprošnjo. Starši se zavedajo, da ne morejo nadzorovati sleherne plati življenja svojih otrok. Njihov vpliv je omejen, posebno ko otroci odraščajo in se podajo na svojo pot. Moč molitve pa je brezmejna! Priprošnja za družino ni potrata časa. Morda imamo zelo dolg seznam, če nanj dodamo še brate in sestre ali vnuke. Pa vendar se potrudimo moliti za vsakogar od njih po imenu, natančno povejmo, za kakšen namen molimo. Nato zmolimo za vse: »Gospod, varuj in vodi mojo družino. Blagoslavljaj in varuj jo pred zlom. Napolni jo z mirom in ljubeznijo.« (Beseda med nami 2020/5, str. 22)

Starši se čutite odgovorne za srečo svojih otrok: v ta namen ste pripravljeni veliko popustiti, včasih tudi preveč, »samo da bi bil otrok zadovoljen«. Kar pa lahko vodi do razočaranja, jeze  in občutka nemoči in krivde, ko vaši otroci z vami ne delijo za vas in za vse pametne in modre vzgojitelje in znanstvenike popolnoma razvidnih predlogov, kako priti do sreče v življenju. Zdi se modro verjeti, da niso samo starši krivi za vse zmote in nesreče svojih otrok v zapravljeni mladosti. Ko sta svojega  otroka prinesla v cerkev k svetemu krstu, sta izpovedala svojo vero v Očeta, ki je v nebesih, in svojo odločitev, da bosta otroku omogočila razvoj v krščanski skupnosti. Zato je skladno z izbiro krsta nuditi otroku pot vključevanja v skupnost, udeležbo pri njenem življenju, prebujati otrokom in mladim zavest pripadnosti krščanski skupnosti, ki vzgaja v veri, v molitvi in kjer se zastavlja vprašanje o prihodnosti. Družina, ki se osami, ki brani svoj mir tako, da se odteguje srečanjem v skupnosti, postane nazadnje krhkejša in odpre vrata tistemu nomadstvu in beganju mladih, ki ne najdejo svojega mesta v svetu. Glejte, prihaja čas prednostnih izbir! Prihodnost vaših otrok zahteva izbire, ki razjasnjujejo, kaj je bolj pomembno. Prepričanje, da se obiska nedeljske svete maše ne sme opustiti, uvaja v miselnost vere, da brez Gospoda ni mogoče storiti ničesar dobrega. Zato so obisk nedeljske svete maše v domači župniji, udeležba pri praznovanjih skupnosti, prevzem kakšne odgovornosti, skrb, da se otroci udeležujejo oratorija, obiskujejo verouk in prevzemajo druge naloge ter izkoriščajo druge možnosti za mlade v župniji načini pospeševanja čuta pripadnosti, ki daje trdnost in postopoma vodi k odgovornosti za skupnosti, ki lahko dozori tudi v kakšen poklic služenja občestvu.      (prim. C. M. Martini, Tistim, ki ljubijo svoje otroke in prihodnost Cerkve, Maribor 2003)

Češčenje Marije so naši predniki prejeli s pokristjanjevanjem iz Ogleja; od tam je najprej oznanilo prišlo v naše kraje. Tudi naša župnijska cerkev in naša župnija sta Marijini. V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic. Mariji Vnebovzeti (njen praznik je 15. avgusta) je v naši škofiji poleg koprske stolnice posvečenih še  14 drugih župnijskih in 10 podružničnih cerkva. – Češčenje Božje Matere Marije je od prvih krščanskih stoletij prevzelo vernike zaradi osnovne potrebe pa materinski zaščiti in bližini. Mati Božja je tudi naša mati. – Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene. Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

Pandemija koronavirusa je osvetlila vlogo ključnih delavcev pri ohranjanju evropskega zdravstvenega varstva, dobavnih verig in kmetijskih sistemov. Dejansko migranti, vključno z begunci, predstavljajo pomemben delež teh delavcev in v pomembnih sektorjih v Uniji je 13% tujcev, mnogi od njih so iz držav zunaj Evrope. Migranti že dolgo igrajo ključno vlogo pri ohranjanju evropskih gospodarstev. Med krizo COVID-19 se je odvisnost Evrope od migrantskega dela le še povečala: v povprečju je 1 od 5 delavcev, ki predelujejo hrano v EU, migrantov. V Slovenijo prihajajo delavci migranti večinoma iz držav zahodnega Balkana in igrajo pomembno vlogo pri zapolnjevanju pomanjkanja delovno aktivne populacije zaradi staranja prebivalstva, upada rojstev in odhoda mladih v tujino. V letu 2019 so predstavljali 11 % delavcev v Sloveniji. Pogosto delajo v dejavnostih, ki zaradi nizkih plačil in slabših pogojev dela ter negotovosti zaposlitve ne pritegnejo domačih delavcev. Večinoma pri nas opravljajo težja fizična dela v gradbeništvu (27 %), proizvodnji, pri reciklaži odpadkov, vzdrževanju, čiščenju, v prehrambni industriji in gostinstvu ter pri oskrbovanju starejših in bolnih. Mnogi med njimi so bili pomembni delavci v času koronavirusne krize. Soočajo se z diskriminacijo na stanovanjskem trgu ter s širšo diskriminacijo v družbi, izkoriščanjem in kršenjem človekovih pravic.              (Družina 30/2020). – V gradbeni ekipi pri obnovi cerkve na Bač so bili vsi delavci doma z Juga; hvala, da ste jih lepo sprejeli in jim postregli.

Kaj pomeni poklekniti pred nekom? Policisti v New Yorku in Michigenu so pokleknili pred demonstranti in tako pokazali, da so proti nasilju. Papež sv. Janez Pavel II. je ob obiskih po svetu, ko je stopil z letala, pokleknil in poljubil tla dežele in ljudstva, h kateremu je prišel na obisk; tako se je s poljubom dotaknil tudi naših tal, naše rodne zemlje. Najbolj romantičen je poklek fanta pred dekletom, ko jo zaprosi za roko. V krščanskem okolju pomeni poklek znamenje spoštovanja. Pomembno je, pred kom in kje klečim. Kristjani klečimo pred Bogom. Najvišjim in Najsvetejšim, ki je Začetek in Konec vsega. Klečati pred Bogom je dejanje svobode in dostojanstva. Klečati pred Bogom omehča ne samo kolena, ampak tudi srce, da ne obsoja, ampak da se iz kamna spremeni v Kruh. Klečimo lahko zunaj, v cerkvi, doma ali v drugih prostorih. V tej drži lahko iskreno moliš za vse ljudi, za vse vlade in vse novinarje in še posebej za protestnike, da bi našli, kar iščejo, saj bi tako osrečili sebe in druge. Pri molitvi klečijo množice mladih in starih v Medžugorju sredi vročine, na golem kamenju; pred Najsvetejšim zakramentom klečijo in molijo sestre klarise in karmeličanke 24 ur; klečijo tudi matere ob majhnih otrocih, da jim vidijo v obraz; in bolniški strežniki ob bolnih in ostarelih, da jih uredijo in zdravijo. Kdaj si ti zadnjič klečal? (prim. Družina 28, str. 32)

V naši škofiji letos ni nobenega novomašnika in  ne bo sprememb na župnijah zaradi duhovniških premestitev.  Po  smrti g. Franca Rasporja bo izpraznjeno jelšansko župnijo do nadaljnjega upravljal župnik iz Podgraj. – Duhovnik v vasi in na župniji je za koga nenavadna,  celo čudaška figura, srednjeveški ostanek ali celo sprevrženec; za druge ljudi je neškodljiv sodržavljan, ki je družbeno koristen, ker skrbi za kulturne spomenike in ne uči nič slabega. Z  verniki pa je eden od njih, grešnik in svetnik, ko z njimi deli  »težo dneva in vročine«, z njimi moli in deli zakramente. Je  sopotnik, znanec, lahko prijatelj. – Te dni se duhovniki spominjamo svojega mašniškega posvečenja in nekateri obhajajo okrogle obletnice – pivški župnik to nedeljo ob 16. uri srebrnomašno slavje, jaz sem  duhovnik že 44 let. Ko se ozrem nazaj, pomislim, kje sem in kam grem. Še nedolgo nazaj sem verjel, da je moja duhovniška podoba odvisna od kraja in oblike mojega dela. A z leti  človek spozna, da si je v samem sebi svoj blišč in svoja beda; da od okolice ni kaj dosti odvisno, kako se počutim, ampak da sem luč ali tema iz tega, kar nosim in živim v sebi. In še bolj pomembno: da to kar sem, sem po božji dobroti. Vsakega človeka, tudi duhovnika, Bog pokliče v življenje; človeka oblikuje dom, vzgoja, trpljenje in veselje, malo tudi izobrazba. Temeljni naš oblikovalec pa je Bog. Od njega sem se rodil takrat in tam, vodil me je in družil s prav tistimi ljudmi, da sem se bal in se navduševal, da  sem danes lahko tukaj.  Z vami, duhovnik za vas in tudi zase; mogoče želite drugačnega in boljšega, a potrpite z mano, morda se bom le še spremenil. 

Jezus Kristus, ti si gospodar zgodovine, potrebujemo te. Ranjeni smo in v stiski. Prosimo te, olajšaj nam bremena bolečin in nas krepčaj v boju. Poveži naše družine in skupnosti, naj bomo odgovorni za skupno dobro in naj širimo resnico o življenju. Daj nam pogum, do bomo ljubili vse – brez izjeme, zlasti pa uboge in bolne, ki so tvoji posebni prijatelji. Daj, da bomo odpuščali tistim, ki nas žalijo, in zavračali vsako zlo ter delali za mir in spravo. Prosimo te, podeli nam svojega Duha in njegove darove, da bomo uresničili voljo usmiljenega Očeta in postali ljudstvo veselega upanja. Jezus Kristus, gospodar zgodovine, blagoslavljaj našo domovino, bodi z nami zdaj in v prihodnjem času. Amen.

/Molitvena devetdnevnica za domovino – od 16. do 24. junija/

Danes, na binkošti, obhajamo tudi spomin Marijinega obiskanja sorodnice Elizabete in konec Marijinega meseca maja. Apostoli so po Jezusovem vnebohodu molili z Marijo – ta vzorec prve Cerkve je pomemben tudi za nas. Marija je Jezusa dala svetu in tudi nam. Ona nas vodi k svojemu sinu Kristusu. Zato je pomembno, da se tudi mi v svoji molitvi pridružimo Božji Materi Mariji. Jezus je dejal, da je z nami vse dni do konca sveta, in to velja tudi za Mater Marijo, ki kot skrbna mati vselej skrbi za nas in nam je ob strani. Apostoli so prejeli dar Svetega Duha ob Mariji in tudi mi prejemamo Božje milosti po njej, ki je rekla, pastirici Urški, ko se ji je prikazala na Skalnici, naj jo prosimo milosti. Priložnosti za molitev je veliko, le čas si vzemimo in sami ali skupaj z drugimi  prepustimo dušo in srce, naj se odpravita z Marijo na božjo pot. Božjo milost kristjani prejmemo pri svetem krstu in spet se nam vrača pri sveti spovedi, s sabo prinaša vse darove Svetega Duha in vse kreposti, po katerih smo lahko dobri ljudje, Božji otroci in kristjani. Letos nam je epidemija s korono, poleg vsega drugega, preprečila tudi običajno velikonočno sveto spoved. Marsikdo bo poleti na kakšnem romanju ali ob drugi priložnosti opravil sveto spoved drugod; lahko pa se spoveste tudi v domači cerkvi, kjer je vsak dan pred mašo priložnost za spoved v kapeli, na podružnicah pa v zakristiji. Rad bom šel tudi do bolnih in starejših – pokličite. /prim. NG 28. maj, št. 21/