Božič, praznik Jezusovega rojstva, ki se nanj v svetem adventnem času pripravljamo, je ob veliki noči, – osrednjem krščanskem dogodku, po pomembnosti na drugem mestu. Od nekdaj so se verniki s poglobljenim bogoslužjem in ljudskimi pobožnostmi zavzeto pripravljali v pobožnem in veselem pričakovanju. Bogoslužne večernice je v samostanih spremljalo bogato enoglasno »koralno« petje. Posebno imenitni so »o« spevi ali antifone za zadnjih osem dni, v ljudski pobožnosti pa za devet. Devetdnevnica nas potegne iz zazrtosti vase, ker nas pridruži bogolužju vse Cerkve in nas rešuje “posamičnosti”. Daje nam drugačen čas (ki nam ga itak vedno manjka) – božji čas umiritve in duhovne poglobitve. Kar postane prostor, ki naredi vse naše beganje in hlastanje za izgubljenimi priložnostmi manj pomembne in manj obremenjujoče. Bog je postal človek in ne obratno. Kljub dobri volji nam pred božičem zmanjkuje časa in zmožnosti, da bi tudi v duhovni pripravi naredili vse, kar smo želeli. To je tudi dobro, saj nas lahko obvaruje pred skušnjavo, da bi mi prišli do Boga. – Utrujen od vsega se prepustim molitvi, petju, starodavnemu bogoslužju, dovolim, da se Bog spusti vame, še posebej v mojo nemoč. V meni Bog postaja človeški, da bi me pobožanstvil.
BOŽIČNA DEVETDNEVNICA
