V PRIPRAVI NA BIRMO (2)

Letošnji tečaj za pastoralne delavce, ki prav te dneve poteka v slovenski Cerkvi (za našo škofijo je bil pretekli torek v Strunjanu) želi s pregledom stanja birmanske pastorale podati vodilo za birmo v bodoče. Že nekaj desetletij in posebno zadnja leta je po birmi opazen velik odhod mladih kristjanov in oddaljevanje od tradicionalne cerkvene skupnosti, torej iz župnije. Zakaj se to dogaja in kako naprej? Prva in najvidnejša je nemoč odnosov v primarnih skupnostih: v družini, Cerkvi in mnogih drugih okoljih, v katerih se giblje mlad kristjan. Izkušnje jasno govorijo, da v okoljih, kjer so odnosi dobri, kjer zlasti starejši mlajšim stojijo ob strani z naklonjenostjo (rečemo lahko – z ljubeznijo), tam tečejo tudi vsakdanje zadeve (večinoma) v zadovoljstvo vseh. Najbolj očitno je to v športnih timih, v delovnih okoljih, pa tudi v družinah, župnijah, v političnih skupnostih do države in širše. Postavlja se vprašanje, kaj narediti (in kaj ne narediti oziroma kaj opustiti), da bomo mi danes oz. naši mladi danes in jutri- gradili take odnose, ki bodo vsem v blagoslov in srečo. – Navajeni smo čakati na pobude od zunaj; sprašujemo se, kaj čaka npr. direktor ali kaj čaka država ali pa, kje je župnik, kje so škofje, in nazadnje, kaj dela Bog. Gre za temeljno ugotovitev družbene in moralne spremembe (na boljše!), ki ni odvisna od delovanja od zgoraj, ampak se začne spodaj, v meni, v posamezniku: jaz se moram spremeniti, biti drugačen.

Leave a comment