Tudi tokrat je v Naši družini (priloga Družine, št. 38/ 2021) v Kolumni zanimivo razmišljanje o človeški napačni zazrtosti v kratkoročne cilje, ko trenutno in navidezno dobro zasenči resnične in dokončne vrednote. Resnično srečo zamenjamo za kratkoročno in prehodno veselje. Tako verni že od začetka epidemije prosimo Boga za njen konec, »da bomo mogli živeti v miru in blaginji«. Kaj če bi nam Bog, da bo imel mir, ustregel in potem pustil, da si naprej sami, brez njega, krojimo svojo usodo. Verjetno bi taka rešitev mnogim ugajala. Tudi vernim. Saj je Bog celo Mojzesu na poti v obljubljeno deželo ponudil: »Poslal bom pred teboj angela in pregnal vse tvoje nasprotnike. Jaz pa ne pojdem s teboj, ker si trdovratno ljudstvo.« Mojzes take ponudbe ni sprejel in je hotel Boga ob sebi. Sam se ni hotel ponašati kot veliki in uspešni ljudski voditelj. Več kot lastna slava in ugled mu je pomenila živa prisotnost Boga. Bog je preizkušal Mojzesa in njegovo ljudstvo, kaj mu več pomeni: blaginja in lagodno življenje ali njegova živa navzočnost sredi izvoljenega ljudstva. Mojzes je navzočnost Boga postavil pred njegove obljubljene blagoslove in kratkoročne in vabljive cilje: iz šotorov končno spati pod trdno streho in namesto priložnostnega pobiranja divjih sadov uživati pridelke rodovitnega polja – kakšna skušnjava!. Toda iz izkušnje je vedel, da je Božja navzočnost dragocenejša od vseh blagoslovov. Vedel pa je tudi, da bo Bog v vsakem primeru držal obljubo, ki jo je sam dal, in jih ob svojem času pripeljal v obljubljeno deželo. – Kaj pa če Bog tudi nas danes preverja in kliče, da bi pozornost od njegovih blagoslovov spet bolj preusmerili nanj, od katerega prihaja vse dobro? (priredil župnik)
Bi izbral Boga ali njegove darove?
