Ko je Bog ustvarjal očete, je najprej naredil visok okvir. Angel, ki je stal poleg njega, je rekel: »Kakšen oče bo to? Otroke si ustvaril tako nizko pri zemlji, zakaj želiš ustvariti očeta tako visokega? Ne bo se mogel igrati s frnikolami, ne da bi pokleknil. Ne bo mogel položiti deteta v posteljico, ne da bi se moral močno skloniti, da ga bo lahko poljubil.« Bog se je nasmehnil in dejal: »Da, toda če bi ga ustvaril tako velikega kot otroka, proti komu bi otrok dvignil svoj pogled?« Ko je Bog ustvarjal očetove roke, je naredil te ogromne. Angel zmaje z glavo in pripomni: »Velike roke ne bodo mogle pripenjati priponk pri plenicah, zapenjati gumbkov pri bundi in zapeti trakov za spenjanje las. Niti ne bodo mogle izpuliti trna iz otroške roke.« Spet se je Bog nasmehnil: »Vem pa, da bodo dovolj velike, da bo šlo vanje vse, kar deček izvleče iz svojih žepov, in obenem dovolj nežne, da objamejo otroški obraz.« Potem Bog na okvir postavi dolge noge in širok hrbet. Angel se zasmeje: »Ali se zavedaš, kaj si pravkar naredil? Očeta brez prsi!« Bog je dejal: »Prsi ima mama, oče mora imeti močan hrbet, da bo vlekel sani, da bo držal v ravnotežju otroka na kolesu in da bo otrok nanj naslonjen zaspal, ko se bosta vračala z izleta.«
Ko je Bog ustvaril velikanski stopali, se angel ni mogel več zadržati: »To pa je že preveč! Mar res misliš, da bo s temi ogromnimi stopali lahko stopal do posteljice in iz nje tiho vzel otroka, ko bo ta zajokal?« Spet se Bog nasmehne. »Vse bo dobro, boš videl. Prav ta stopala bodo pomagala otroku, ko bo želel jahati konja ali odpoditi miši iz hišice na drevesu,« odgovori Bog in se spet posveti svojemu delu. Tako je Bog delal vso noč. Očetu je položil v usta malo besed, a odločen glas; oči, ki vse vidijo, a ostanejo mirne in pozorne. Ko je malo pomislil, je nazadnje dal očetu tudi solze. Takrat se je obrnil k angelu: »Si sedaj zadovoljen, ker more biti od ljubezni prav tako ganjen kakor mati?«
Po: B. Rustja, Zgodbe za skladen zakon in srečo v družini